Jedro

V zavarovalno dobo se šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je bil izpolnjen samo prvi pogoj, ne pa tudi drugi pogoj, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek. Pri stalnem prebivališču namreč ne gre le za dejansko vprašanje kraja, kjer se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, temveč tudi za pravni status, ki se pridobi s prijavo stalnega prebivališča in na katerega so se vezale in se še vežejo določene pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 7. 3. 2013 in 25. 11. 2013 ter da se ji v zavarovalno dobo šteje čas iz naslova skrbi za otroka A. A. v prvem letu otrokove starosti, od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je imela hčerka tožnice stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavljeno šele od 28. 4. 1988, pred tem pa je imela stalno prebivališče v Karlovcu na Hrvaškem.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je pogoj stalnega prebivališča otroka v prvem letu starosti v Republiki Sloveniji možno ugotavljati le z izpisom iz registra stalnega prebivalstva. Takšna omejitev dokazovanja je v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave RS. Zmotno je stališče, da se pravica iz 1. alineje prvega odstavka 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) lahko uresničuje šele na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča. Zakon ne govori o prijavljenem stalnem prebivališču, temveč o otrokovem stalnem prebivališču v RS. Stalno prebivališče, o katerem govori 1. alineja prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1, ne more biti drugo prebivališče kot tisto, kjer otrok dejansko stalno prebiva v relevantnem obdobju, ne glede na to, katero stalno prebivališče ima prijavljeno v registru stalnega prebivalstva. Interpretacija sodišča druge in prve stopnje pomeni poseg v tožničino pravico iz 22. in 50. člena Ustave RS, ki ni ne nujen ne primeren in tudi ne proporcionalen vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristi, ki bi zaradi tega posega nastala. Namen določbe je, da se v zavarovalno dobo starša, ki je bil nezavarovan, šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, če skupaj z otrokom dejansko stalno prebiva v Republiki Sloveniji, ne pa če ima v RS le prijavljeno stalno prebivališče. To jasno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-273/2001-21 z dne 18. 11. 2004, s katero je bila 1. alineja prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 razveljavljena v delu, s katerim je bilo zahtevano, da je bil otrok državljan Republike Slovenije. V spornem času veljavni Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalcev (ZENO, Ur. l. SRS, št. 6/83 s spremembami) je v 3. členu določal, da je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da bi v njem stalno živel. Tožnica je bila skupaj z možem ob in po rojstvu hčerke A. A. naseljena v Ljubljani z namenom, da v njej stalno živi in tako je še sedaj. Tožnici je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj sodišči nista ugotavljali, kje je otrok tožnice v prvem letu po rojstvu dejansko prebival. Kršena ji je bila tudi pravica do enakega varstva, saj stališče sodišča pomeni, da je ob enakem dejanskem stanju možno, da bi bila tožnica v manj ugodnem položaju od matere, ki je lahko uredila prijavo stalnega prebivališča v RS, dejansko pa je z otrokom bivala v drugi državi. S takšnim odločanjem je sodišče poseglo tudi v pravico tožnice do socialne varnosti, kakor je določeno v 50. členu Ustave RS. Sodbe, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, se ne nanašata na enako dejansko stanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je tožničina hči v prvem letu življenja imela stalno prebivališče v Sloveniji. Glede tega dejstva ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničin zahtevek pravilno zavrnila na podlagi ugotovitve, da otrok A. A. v prvem letu starosti, to je v obdobju od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986, ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pač pa v tujini, na Hrvaškem. Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni zgolj zato, ker je sodišče druge stopnje štelo, da je stalno prebivališče okoliščina in pravni pojem, ki ga ni mogoče dokazovati s potrdili drugih organov ali z dokazovanjem okoliščin, ki se na stalno prebivališče niti ne navezujejo.

7. Ob ugotovitvi, da je tožničina hčerka A. A. imela v prvem letu starosti stalno prebivališče na Hrvaškem, v Sloveniji pa šele kasneje, kar izhaja iz potrdila pristojnega upravnega organa, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek, da se ji v zavarovalno dobo všteje čas iz naslova skrbi za otroka A. A. v prvem letu otrokove starosti, ker ni bil izpolnjen pogoj, ki ga za to določa prva alineja prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1. Ta določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je bil izpolnjen samo prvi pogoj, ne pa tudi drugi pogoj, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek. Pri stalnem prebivališču namreč ne gre le za dejansko vprašanje kraja, kjer se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, temveč tudi za pravni status, ki se pridobi s prijavo stalnega prebivališča in na katerega so se vezale in se še vežejo določene pravice.

8. Stalno prebivališče v tem časovnem obdobju je urejal ZENO, ki je kot stalno prebivališče določal naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Za otroke do 18 let so dolžni prijavo stalnega prebivališča urediti starši oziroma druge osebe, pri katerih otrok prebiva. Poleg tega ima posameznik lahko tudi začasno prebivališče. Prijava enega ali drugega prebivališča pa je konstitutivni element, nanj so vezane različne pravice, ki so jih v tedanjem času zagotavljale republike bivše Jugoslavije svojim prebivalcem, uresničevanje teh pravic pa je bilo vezano na formalno in ne na dejansko prebivališče (npr. oprema za novorojenca, družbena pomoč pred rojstvom otroka za iskalke zaposlitve, študentke s stalnim prebivališčem v republiki), nesporno pa je, da je imela hči tožeče stranke urejeno zakonito stalno prebivališče v prvem letu starosti in tudi še nekaj časa po tem, na Hrvaškem. Tudi iz prakse Sodišča Evropske unije (1), da posameznik ne more imeti stalnega prebivališča v dveh državah.

9. Glede očitkov o kršitvah več členov Ustave RS sodišče poudarja, da Slovenija skrbi za uresničitev načela socialne države, pravice s področja socialne varnosti določa z zakonom. 50. člena Ustave RS ureja sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 je uredil obvezno zavarovanje za uživalce pravic po predpisih o starševstvu tako, da jim čas, ko so prejemniki pravic iz tega naslova, prizna kot zavarovalno dobo, saj se od denarnih prejemkov plačujejo prispevki. Z namenom zagotovitve pravičnosti med starši, ki so pred uveljavitvijo ZPIZ-1 skrbeli za svoje otroke, je ZPIZ-1 kljub temu, da za čas prvega leta starosti otroka niso bili plačani prispevki, določil, da se ta doba, ob izpolnitvi v zakonu določenih pogojev, upošteva kot zavarovalna doba, ki vpliva na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine in na njeno odmero. Zakonodajalec ima namreč polje proste presoje, kako uredi posamezno pravico in določi pogoje za njeno uveljavitev, pri čemer pa ne sme enakih ali podobnih položajev obravnavati različno, upoštevati pa mora tudi razpoložljiva finančna sredstva, da zagotovi vzdržnost sistema. Zakonodajalec je torej določil pogoje za ugodnosti, ki nimajo podlage v plačilu prispevka tako, da so ti pogoji enaki za vse, za tiste, ki uveljavljajo pravice na podlagi skrbi za otroka, rojenega pred letom 2000 ali po njem. V slednjem primeru je mogoče uveljaviti te pravice na podlagi urejenega stalnega prebivališča, kar se dokazuje z ustreznim potrdilom. Zato ta pravica ne gre vsem staršem, temveč samo tistim, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje. Gre namreč za pravico staršev, ki jo uveljavijo ob rojstvu otroka, podlaga za priznanje pravice pa so podatki iz uradnih evidenc. Novorojenčke je potrebno prijaviti že v porodnišnici, ki posreduje podatke upravni enoti, pristojni glede na navedbo stalnega prebivališča ob rojstvu. Zavzemanje tožeče stranke, da se lahko stalno prebivališče dokazuje z drugimi dokazi, bi pomenilo, da so v ugodnejšem položaju kot zavarovanci iz 23. člena ZPIZ-1, kar bi povzročilo neenako obravnavo staršev, ki so to postali po uveljavitvi ZPIZ-1. Da pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji v prvem letu starosti ni diskriminatoren, izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS (2). Hči tožeče stranke ni imela v Sloveniji v obdobju od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986 urejenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje navedene dobe tožeči stranki v zavarovalno dobo.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) C-589/10 Wenzel. (2) U-I-60/05-15, U-I-128/97.