Jedro

Če je tožba vložena zoper drugostopni akt, s katerim je bila pritožba zavrnjena in ki ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, in stranka kljub pozivu sodišča tožbe ne popravi tako, da bi izpodbijala prvostopni akt, sodišče tožbo zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo proti odločbi tožene stranke z dne 7. 3. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 31. 1. 2008, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen, zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, in zagrožena nova denarna kazen, če tožnik v dodatnem roku ne bo spoštoval izrečenega inšpekcijskega ukrepa prepovedi uporabe montažne sušilnice.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnika z dopisom pozvalo, da tožbo dopolni in popravi tako, da v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 pravilno navede toženo stranko in v skladu z določbo 2. člena ZUS-1 pravilno navede, kateri akt izpodbija, in ta akt tudi predloži ter ga opozorilo na posledice, če tega ne bo storil. Tožnik je v danem roku navedel le pravilni naziv tožene stranke, ni pa navedel in predložil upravnega akta prve stopnje. Ker tožnik s tožbo izpodbija akt tožene stranke, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena, ta akt pa na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke drugega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. Tožnik v pritožbi navaja, da je iz dokaznega gradiva razvidno, da obstaja za gradnjo objektov, predvsem sušilnice, ustrezna gradbena dokumentacija. Za zavrženje tožbe ni razlogov. Objekt nikogar ne ogroža. Na njegovem zemljišču so zgrajeni in se še gradijo objekti po projektu. Prepričan je, da so ogrožene njegove ustavne pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz določbe 2. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz tožnikove tožbe izhaja, da izpodbija odločbo tožene stranke (torej odločbo drugostopenjskega upravnega organa). Ta odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi, v izreku ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Pravilno je tudi ravnalo, ko je tožnika pozvalo, da to pomanjkljivost odpravi. Tožnika je tudi pravilno napotilo, da naj v skladu z 2. členom ZUS-1 opredeli izpodbijani akt, to je akt, ki ga je izdal upravni organ prve stopnje in ne pritožbeni organ. V obravnavanem primeru je to sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 21. 1. 2008. Ker tožnik pomanjkljivosti ni odpravil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke drugega odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Tožnik v pritožbi pritožbenih razlogov ne navaja (75. člen ZUS-1). Pritožbene navedbe se nanašajo na izrečen inšpekcijski ukrep, kar pa zaradi zavrženja tožbe ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato na odločitev nimajo vpliva. Navedba o ogroženosti ustavnih pravic pa je preveč pavšalna, da bi jo Vrhovno sodišče lahko obravnavalo in presodilo.

7. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem primeru niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.