Jedro

Pri ekipnih športih (kakršen je nogomet) majhnih odstopanj od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so na primer pri nogometnih tekmovanjih (že) normalen pojav, značilen za vse udeležence igre, ne smemo opredeliti kot protipravna in nedopustna dejanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi toženca ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje (v obsodilnem delu) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške celotnega postopka v znesku 2.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 10.296,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.800,00 EUR od 10. 9. 2007 dalje do plačila in od zneska 496,18 EUR od 14. 5. 2006 dalje do plačila; v presežku, to je glede še zahtevanih 7.505,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede še zahtevanih zamudnih obresti od zneska 9.800,00 EUR od 15. 10. 2005 do 9. 9. 2007, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 456/2012 dopustilo v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju toženčeve odškodninske obveznosti. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je toženec zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. V okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, navaja, da ne sprejema zaključka pritožbenega sodišča, da je grobo kršil pravila nogometne igre in zato ravnal protipravno. Pritožbeno sodišče je namreč protipravnost njegovega (toženčevega) ravnanja presojalo v okviru klasičnih kršitev pravil nogometne igre, v katera pa je tožnik privolil s tem, ko se je odločil za igranje na nogometni tekmi. Poudarja, da je bil zaradi štarta na žogo s preveč dvignjenim podplatom sankcioniran z rumenim kartonom (ne rdečim), in da nogometni sodnik (na sporni tekmi) njegove igre ni ocenil kot nasilne oziroma z namenom poškodovanja tožnika. Nesprejemljivo je, da bi ob vseh prekrških na nogometnih tekmah, sankcioniranih z rumenim karton, v primeru, da bi prišlo do poškodbe, oškodovanci vlagali odškodninske tožbe, saj bi s tem udeležba v nogometni igri povsem izgubila svoj smisel, ker bi bil rizik za udeležence prevelik. Poleg navedenega je v obravnavanem primeru tožnik sam brcnil v toženčevo nogo in s tem pretrgal vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo. Sklicuje se tudi na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 330/2002 in II Ips 511/2008. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju toženčeve odškodninske obveznosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je do škodnega dogodka 15. 10. 2005 (v katerem je tožnik utrpel zaprti zlom leve golenice) prišlo na začetku nogometne tekme. Tožnik in toženec sta igrala v nasprotnih ekipah. Žogo je imela tožnikova ekipa. Tožnikov soigralec je s prsmi odbil žogo proti tožniku, ki je bil od njega oddaljen približno 5 metrov. Tožnik in njegov soigralec sta bila obrnjena drug proti drugemu, toženec pa je stal za tožnikom (tožnik ga ni videl) in oba sta štartala na žogo, ki jo je tožniku podal soigralec. Toženec je do žoge prišel prvi, vendar je nanjo štartal s preveč dvignjenim podplatom in v neposredni bližini nasprotnika, kar je igra v nasprotju s pravili igre. Zato je sodnik na tekmi presodil, da gre za prekršek in mu izrekel rumeni karton. Sodnik na tekmi toženčeve igre ni ocenil kot nasilne in ni ugotovil namernega poškodovanja tožnika.

8. Za odločitev v tej zadevi je treba ugotoviti, ali je toženec v konkretnem primeru, čeprav je kršil športna pravila, ravnal drugače kot bi v enakem (podobnem) primeru ravnal drug povprečno skrben športnik v isti športni disciplini. Treba je torej napolniti pravni standard povprečno skrbnega športnika pri nogometu.

9. Pri ekipnih športih (kakršen je nogomet), pri katerih je veliko neposrednih stikov med igralci, preprosto ni mogoče, da bi se igralo brez kršitev pravil. Nekatere kršitve so za posamezni šport že tako tipične in pogoste, da so postale kar sestavni del igre. Brez njih bi igra postala manj zanimiva za športnike in gledalce. Ob zahtevi, da mora igra potekati povsem po pravilih, bi postal vprašljiv celo nadaljnji razvoj igre. Da bo do kršitev pravil igre prihajalo, športniki vedo že pred začetkom igre. Celo sami (čeprav kot morebitni oškodovanci) pogosto kršijo ta pravila (nogometaš npr. pred začetkom tekme ve, da bo dobil udarce po nogah, pa vseeno v igri sodeluje). S svojo športno aktivnostjo in ravnanjem med igro celo sami ustvarjajo nevarne situacije zase in za druge. Zato majhnih odstopanj od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so na primer pri nogometnih tekmovanjih (že) normalen pojav, značilen za vse udeležence igre, ni mogoče opredeliti kot protipravna in nedopustna dejanja.(1)

10. Upoštevajoč odločilno dejansko ugotovitev v konkretnem primeru, da nogometni sodnik ni zaznal toženčevega namernega poškodovanja tožnika in da je tožencu za storjeni prekršek (štart na žogo s preveč dvignjenim podplatom v neposredni bližini nasprotnika) pokazal rumeni karton (kar je na nogometnih tekmah pogosto in tipično ter predstavlja sestavni del igre), revizijsko sodišče ocenjuje, da je toženčevo ravnanje mogoče subsumirati pod pravni standard povprečno skrbnega športnika pri nogometu. Poleg tega konkretni prekršek toženca predstavlja manjši odstop od pravil nogometne igre, storjen pa je bil iz malomarnosti, zato ga ni mogoče opredeliti kot protipravno in nedopustno ravnanje, ki bi pomenilo odgovornost športnika (nogometaša) za škodo, ki jo je med igro povzročil igralcu.

11. Toženčeva revizija je torej utemeljena, ker ni podano protipravno ravnanje kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek (tudi v obsodilnem delu) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik v postopku ni uspel, zato mora tožencu povrniti vse stroške postopka v skupnem znesku 2.690,00 EUR(2) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj A. Frantar, Odškodninska odgovornost v športu, Podjetje in delo, št. 6-7/2004. Op. št. (2): Vrhovno sodišče je tožencu priznalo 1.497,00 EUR prvostopenjskih stroškov, 350,00 EUR pritožbenih stroškov in 843,00 EUR revizijskih stroškov, kar skupaj znaša 2.690,00 EUR.