Jedro

Ker iz vročilnice izhaja, da ima toženka hišni predalčnik, kjer naj bi vročevalec pustil obvestilo o pošiljki, nato pa piše, da tega predalčnika nima in da se zato vrne pisanje sodišču, je nastal resen dvom o pravilnosti vročanja. Toženka dokazuje v pritožbi, da je dejansko prebivala v spornem času na drugem naslovu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 6.750,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2019 dalje do plačila in pravdne stroške.

2. Proti tej zamudni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Tožba ji ni bila pravilno vročena oziroma ji sploh ni bila vročena. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP 7. točke drugega odstavka 339. člena. Tožena stranka ima res naslov A., a na tem naslovu ne prebiva in to v vsem času, ko je bil poskus vročitve sodbe. Na tem naslovu ni imela hišnega predalčnika, v katerem bi lahko poštar pustil pošiljko. Na tem naslovu ni stanovala, zato osebna vročitev ni bila mogoča. Prebivališče na A. je prijavila 1. 7. 2020 zgolj, ker je od takrat dalje delala v Avstriji in da njena mati, ki sicer stanuje na B., ni imela dodatnih stroškov. Prilaga odrezek z dne 19. 12. 2020, ki dokazuje, da je bila takrat v tujini. Da je bila dejansko v času vročanja tožbe na naslovu B., lahko izpove sama, njena mati C. C., stanujoča tam, toženkin sosed D. D. in toženkina prijateljica E. E. Sodišče, ko je dobilo vrnjeno pošiljko, ker ni imela hišnega predalčnika, bi moralo posumiti, da ta ne biva. Gre za stavbo občine. Ob spremembi prebivališča je določila naslov za vročanje B., kjer živi mati in je bila prepričana, da je prišla pošta na ta naslov. Enako je v sodbi II Ips 72/2002 in treba je upoštevati argumente ustavne odločbe U-I-279/08, ko pravi, da je vročitev sodnega pisanja na podlagi pravila o fikciji iz 142. člena ZPP vezana na naslov dejanskega prebivališča. Po 143. členu velja, da ko se ugotovi, da tisti, ki se mu vroča dejansko ne prebiva na tem naslovu oziroma je neznan ali se je preselil in vročevalec izve za njegov novi naslov, prepošlje pisanje na ta naslov in o tem obvesti sodišče. Če bi se odselil za več mesecev, vročevalec vrne pisanje sodišču in mu sporoči nov naslov, če ga izve. Ker tožena stranka ni imela poštnega predalčnika in gre za stavbo občine bi se moralo šteti, da na predmetnem naslovu ne prebiva oziroma je naslov neznan. V tem primeru pa po tretjem odstavku 143. člena ZPP sodišče vpogleda v Centralni register in pridobi podatke in primerja, ali je naslov, ki je prijavljen, enak naslovu iz Registra ZZZ naslovu delodajalca. Če tudi to ni mogoče, sodišče pozove nasprotno stranko, da v določenem roku sporoči naslov. Hkrati sodišče uvede postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča po zakonu, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča ali opravi poizvedbo pri svojcih, sosedu in hišniku. Če bi sodišče opravilo poizvedbe pri svojcih toženke, bi zlahka ugotovilo, da dejansko biva na naslovu B. O tem predlaga tudi dokaze, in sicer tožbo, ki jo je tožena stranka poslala 16. 11. 2021 na Okrajno sodišče v Novem mestu, na kateri je navedena F. F., naslov B. Iz 4. strani odgovora na tožbo, ki ga je vložila G. G. in H. H., izhaja, da je naslov A. naslov Občine in da to ni kraj, kjer naj bi F. F. v postopku P 149/2021 dejansko živela. Prilaga tudi račune na svoje ime, kjer je naslov B. Zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Nato pa prereka navedbe iz tožbe. Meni, da je neutemeljena. Navaja tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v skladu z dokazili, ki jih je predložil tožnik. Iz zapisa na prometu na računu tožnika izhaja, da je denar dvigoval tožnik in ne toženka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na tožbo in predlaga zavrnitev. Sodišče je preverilo naslov toženke, da 10. 2. 2022 in ugotovilo, da je naslov toženke od 1. 7. 2020 dalje naslov za vročanje, kakor tudi zakonito prebivališče na A. Gre za izgovore tožene stranke. Ko je bila zaslišana v kazenski zadevi, je navedla naslov A. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP, ker je bila toženka opozorjena v obvestilu, ki ga je 16. 12. 2021 vročevalec pustil na naslovu. Nato sodišče še ugotavlja, da je v vlogi z dne 24. 3. 2022, to je vloga tožene stranke, ko sporoča, da ni prejela tožbe in da ne biva na naslovu A. in tam nima poštnega predalčnika, sodišče preverilo na e-Risku naslov toženke. Ugotovilo je, da od 1. 7. 2020 ima naslov in naslov za vročanje na A. in zato je štelo, da je vročitev bila opravljena pravilno.

6. Pritožbeno sodišče je pregledalo spis in ugotovilo, da je sodišče po vročevalcu vročalo odgovor na tožbo in da sta v zvezi s tem pripeti dve povratnici (za list. št. 2). Na prvi piše, da je vročevalec 16. 11. 2021 pustil obvestilo, kje je pismo z navedbo 15-dnevnega roka v katerem ga mora prevzeti v hišnem predalčniku. Nato pa 4. 1. 2022 vročevalec ugotavlja, da naslovnik nima hišnega predalčnika in se zato pisanje vrača na sodišče. V drugi vročilnici, kjer je datum 3. 1. 2022, vročevalec ponovno vroča tožbo in zapiše, da nima hišnega predalčnika. Nato je v spisu poizvedba pri e-Risku in je zabeleženo da ima stalno prebivališče od 1. 7. 2020 na naslovu A. Pred tem pa je imela stalno prebivališče od 10. 12. 1995 do 1. 7. 2020 na naslovu B. (list. št. 13). Nato je sodišče prejelo vlogo odvetnika toženke, kjer sporoča, da ne stanuje na naslovu A. in nima hišnega predalčnika in tam ne biva ter naj ji sodišče vroča pošto po pooblaščencu.

7. Ob takem dejanskem stanju, ki izhaja glede vročanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da je bila vročitev pravilno opravljena po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Po 142. členu se tožba vroča osebno. Če vročitev ni možna se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. In če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (četrti odstavek 142. člena ZPP). Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem predalčniku. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se vrne sodišču, na kar je treba naslovnika opozoriti. V konkretnem primeru pa ni jasno, kako je lahko pustil vročevalec obvestilo v hišnem predalčniku (prvi del vročilnice pripete k list. št. 2) to z dne 16. 12. 2021; nato pa na isti vročilnici vročevalec zapiše 4. 1. 2022, da nima hišnega predalčnika in pisanje zato vrne sodišču. Ob tem ni jasno, kaj je bilo ozneje oziroma zaznamba, da nima hišnega predalčnika v drugi vročilnici to je 3. 1. 2022. Pred izdajo sodbe je sodišče prve stopnje prejelo obvestilo pooblaščenca toženke, da ne stanuje na naslovu A. in naj tožbo vroči njemu. Ob dejanskem stanju, ko je imelo v spisu podatek odvetnika, da ne stanuje tam, hkrati pa je iz poizvedbe pri e-Risku sodišče ugotovilo, da je pred 1. 7. 2020 deset stalno bivala na naslovu B., bi lahko posumilo, da toženka dejansko ne prebiva tam. Tedaj bi sodišče moralo opraviti postopek po 143. členu ZPP in skušati ugotoviti prebivališče tudi iz Registra zavoda za zdravstveno zavarovanje. Ko pa je že odvetnik toženke sporočil, da ne prebiva na tem naslovu, pa bi moralo še dodatno ugotavljati, ali tudi dejansko toženka prebiva na naslovu, kjer je stalno prijavljena. V pritožbi pa tožena stranka ponudi še vrsto dokazov o tem, da je dejansko bivala pri materi. Pri tem tudi ponudi dokaz, da je pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložila tožbo 16. 11. 2021, kjer je kot tožeča stranka navedla naslov B. in tožba je vložena proti sedanjemu tožniku in H. H. Hkrati priloži tudi druge dokaze o tem, da je bivala na naslovu B. in predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje prič C. C., D. D., E. E. 8. Na podlagi stanja spisa glede načina vročanja, obvestila odvetnika in dokazil, ki jih ponuja toženka v pritožbi, je moč ugotoviti, da je treba sprožiti ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča.1 V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, ali je pri vročanju vročevalec sploh pustil obvestilo dne 16. 12. 2021 oziroma kje naj bi ga pustil, saj na vročilnici piše, da v hišnem predalčniku, nato pa, da predalčnika ni. Če že ta del vročanja ni bil v redu opravljen, naj takoj tožbo vroči toženi stranki. Po potrebi (če je bilo vročanje v redu) naj izvede tudi druge dokaze, ki jih predlaga tožena stranka (vpogled v tožbo z dne 16. 11. 2021, odgovor na tožbo v postopku P 149/2021, zasliši toženko in predlagane priče). Če bo ugotovilo, da toženka v času domnevnega vročanja ni bila dejansko na tem naslovu, ampak na dejanskem prebivališču B., bo treba tožbo vročiti toženi stranki.

9. Zato je bilo treba zamudno sodbo na podlagi 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).

1 Prim. razloge odločbe U-I-279/08.