Jedro

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja (ne)obstoja ničnosti določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena toženkinih splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja (ne)obstoja ničnosti določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena toženkinih Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 8.747,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2009 dalje do plačila; tožbeni zahtevek v presežku, to je za plačilo še zneska 4.646,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2009 dalje do plačila, pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede vprašanja, ali je določilo tretjega in četrtega odstavka 12. člena njenih Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1 (v nadaljevanju Splošni pogoji) nično. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da sta navedeni določili nični, ker nasprotujeta namenu zavarovalne pogodbe, Splošni pogoji so nepošteni in pretirano strogi v razmerju do zavarovalca kot potrošnika, hkrati pa nasprotujejo tudi temeljnim načelom obligacijskega prava ter 143. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in drugemu odstavku 954. člena istega zakona. Dodatni pogoji za odkup zavarovanja, določeni v Splošnih pogojih, naj bi pomenili nedopusten poseg v zakonsko urejeno odstopno upravičenje iz prvega odstavka 954. člena ZOR, četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev pa naj bi bil popolnoma nedoločen, nepošten in sestavljen zgolj v korist zavarovalnice. Po spornih določilih Splošnih pogojev se odkup zavarovanja lahko zahteva po poteku 3 let od začetka zavarovanja in plačilu vsaj 3 letnih premij v primeru izselitve iz Republike Slovenije; smrti upravičenca ali ožjega družinskega člana; 100 % trajne invalidnosti, izgube poslovne sposobnosti ali težje bolezni zavarovanca ter razveze zakonske zveze pri vzajemnem zavarovanju zakoncev; odkup pa je mogoč tudi iz drugih razlogov, ki jih določi zavarovalnica. Takšna ureditev po mnenju predlagateljice pomeni zgolj pogodbeno konkretizacijo zakonskih določb, nikakor pa ni nična, saj ne nasprotuje ne morali ne predpisom ne namenu same pogodbe (103. člen ZOR). Takšna določila tudi niso v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, samim namenom zavarovalne pogodbe idr. v smislu prvega in drugega odstavka 143. člena ZOR. Nasprotno, življenjsko zavarovanje je prostovoljno pogodbeno zavarovanje in je zato v večini splošnih pogojev zavarovalnic (res pa ne vseh) urejeno podobno. V konkretnem primeru je šlo za mešano življenjsko zavarovanje, sklenjeno za določen čas (18 let), katerega namen je tako varčevanje kot izplačilo določenega zneska ob nastopu zavarovalnega primera (smrti) oziroma ob poteku pogodbeno določenega časa trajanja, zato morajo biti Splošni pogoji zaradi dosega namena pogodbe restriktivni glede razlogov za predčasno prenehanje – ti morajo biti resnično tehtni, ne pa katerikoli, ki ga po prosti presoji določi sklenitelj zavarovanja. Pri takšni zavarovalni pogodbi gre vendarle za dolgoročno naložbo z visokimi odkupnimi vrednostmi. V konkretnem primeru ni šlo za življenjsko zavarovanje, sklenjeno za vse zavarovančevo življenje, zato tožnica ni imela enostranskega upravičenja za odkup zavarovalne police, ki ga ureja prvi odstavek 954. člena ZOR (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 308/2010 z dne 20. 5. 2010). Splošni pogoji torej niso v nasprotju s tem kogentnim določilom ZOR in ne pomenijo nedopustnega posega v v njem zakonsko urejeno odstopno upravičenje. Tožnica takšnega enostranskega upravičenja sploh ni imela. Predlagateljica tudi poudarja, da četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev ni nedoločen in nepošten ter zgolj v korist zavarovalnice. V njem je določen še nekoliko bolj splošen razlog; tudi ti razlogi, ki jih (lahko) določi zavarovalnica, pa morajo biti tehtne narave (težko finančno stanje ipd.). (Tudi) ta razlog ni ničen. Toženka pojasnjuje, da ne razpolaga z odločbami Vrhovnega sodišča RS, ki bi obravnavale povsem identično dejansko stanje, kot primer drugačne presoje od presoje sodišča druge stopnje v konkretnem primeru pa izpostavlja odločbi, ki se nanašata na vprašanje ničnosti pogodbenih določil: II Ips 300/2007 z dne 19. 11. 2009 in II Ips 18/2009 z dne 17. 5. 2012. 4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).