Jedro

4. odst. 12. čl. Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ-95/1), ki določa možnost odkupa iz drugih razlogov, ki jih določa zavarovalnica, je nedoločen, zato tudi nepošten in le v korist zavarovalnice in zavarovancu ne daje enakih možnosti, saj slednji ne ve, kdaj lahko uveljavlja odkupno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravni stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.747,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2009 dalje do plačila, v presežku za znesek 4.646,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 2.024,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je s toženo stranko 26. 8. 1998 sklenila zavarovalno pogodbo za mešano življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za čas od 1. 9. 1998 do 1. 9. 2016 (18 let). Tožnica je zahtevala plačilo odkupne vrednosti zavarovalne police, pred potekom časa, vendar je tožena stranka odkup odklonila in se pri tem sklicevala na določila zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev- tretjega odstavka 12. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je v luči določb 143. člena ZOR in Zakona o varstvu potrošnikov ter 954. člena ZOR presojalo, ali so določila splošnih pogojev nična. Tako je zaključilo, da so določbe 12. člena splošnih pogojev nepoštene ter povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ocenilo je, da so pogoji preveč ozki in strogi ter monopolistični, saj odstopno upravičenje omejujejo na skrajne življenjske primere ter na druge razloge, ki pa jih zavarovalnica ni navedla ter so v tem delu nepošteni in nični (tretji in četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev). Sodišče je tudi štelo, da glede na pogodbo, ki je bila sklenjena za obdobje 18 let, veljajo tudi določbe 954. člena ZOR, ki so kogentne narave. V razlogih sodbe je še navedlo, da določila tretjega in četrtega odstavka 12. člena splošnih pogojev nasprotujejo namenu sklenjene varčevalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Ker iz pogodbenega razmerja ni mogoče odstopiti brez nastopa izrednih okoliščin, so tudi nepravična in pretirano stroga nasproti tožnici, zato so tudi nična. Ker je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, pri tem pa se glede same višine oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke, je toženi stranki naložilo tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (ZPP čl. 338/I, točka 3). Sodišču očita, da je zmotno uporabilo določbo 954. člena ZOR, ki se nanaša na življenjsko zavarovanje, sklenjeno za vso zavarovančevo življenje, prav tako pa je zmotno uporabilo določbe 143. člena ZOR in 103. člena ZOR. V pritožbi navaja vsebino Splošnih pogojev, 12. člena, ki po njenem mnenju predstavlja le pogodbeno konkretizacijo zakonskih določb, takšna določila pa ne nasprotujejo ne morali in ne prisilnim predpisom in tudi ne namenu same pogodbe. Življenjsko zavarovanje je prostovoljno pogodbeno zavarovanje in je zato v večini splošnih pogojev zavarovalnic določeno podobno. Sodišče je napačno štelo, da so ta določila nična, s tem pa napačno uporabilo določbe ZOR. Gre za mešano življenjsko zavarovanje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, namen tega zavarovanja pa je tako varčevanje kot izplačilo določenega zneska ob nastopu zavarovalnega primera oziroma ob poteku pogodbeno določenega časa zavarovanja. Zato morajo biti splošni pogoji zaradi dosega namena same pogodbe restriktivni glede razlogov za predčasno prenehanje. V konkretnem pogodbenem odnosu ni šlo za življenjsko zavarovanje sklenjeno za vse zavarovančevo življenje, zato tožeča stranka tudi ni imela enostranskega upravičenja za odkup zavarovalne police v skladu z določbo prvega odstavka 954. člena ZOR. Zato je sodišče napačno navedlo, da so splošni pogoji v nasprotju s kogentnim določilom prvega odstavka 954. člena ZOR. Zakon daje pravico do odkupa zavarovanja samo v tistih v primerih, ko je upravičenje do izplačila zavarovalne vsote vezano na nastanek škodnega rizika to je smrt zavarovanca. V takšnem primeru je tveganje na strani sklenitelja zavarovanja večje, saj je negotovo v kakšni višini bodo zavarovalnici izplačane premije do nastanka zavarovalnega rizika. V okviru pogodbene avtonomije lahko pogodbene stranke uredijo pravico do odkupa tako kot so jih uredile v konkretnem primeru. Zato določbe 12. člena Splošnih pogojev predstavljajo dopustno obliko svobodnega urejanja razmerij. Sicer pa tožeča stranka ni zatrjevala niti izkazala, da je izpolnila enega izmed naštetih pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 12. člena Splošnih pogojev in bi sodišče moralo že iz tega razloga njen zahtevek zavrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje dosedanje navedbe in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ni sporno, sporna je le uporaba prava oziroma, ali so določila splošnih pogojev v zavarovalni pogodbi v luči določb ZOR, ki je veljal v času nastanka pogodbenega razmerja in se v skladu s 1060. členom OZ uporablja, ter potrošniškega prava nična. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v razlogih sodbe o ničnosti določbe 12. člena Splošnih pogojev obširno obrazložilo ter povedalo zakaj šteje, da je ta del zavarovalnih pogojev, s tem pa tudi zavarovalne pogodbe, ničen. S takšnimi argumenti se pritožbeno sodišče strinja.

Pravdni stranki sta s polico št. ... 26. 8. 1998 sklenili zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje na zavarovalno vsoto za primer doživetja in zavarovalno vsoto za primer smrti z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za čas od 1. 8. 1998 do 1. 9. 2016. V skladu s splošnimi pogoji za življenjsko zavarovanje ŽZ 95/1 gre za obliko zavarovanja iz četrtega odstavka 1. člena točke 2: za primer smrti in doživetja- mešano zavarovanje. Takšno zavarovanje, ki je po zavarovalni polici sklenjeno tudi za primer smrti (to je za vse zavarovančevo življenje oziroma do smrti) je bilo sklenjeno enako kot zavarovanje, ki ga ureja 954. člen ZOR, saj tudi to zavarovanje deluje kot varčevanje v obliki matematične rezerve. To med strankami ni bilo sporno. Tožena stranka je v svoje splošne pogoje povzela določbe 954. člena ZOR glede odkupa, ki predstavlja enostransko upravičenje sklenitelja zavarovanja, da od pogodbe odstopi s tem, da sprejme zneske, ki so se nabrali v korist stranke, ki denarna sredstva potrebuje, ker si je ustvarila rezervo s plačili premij, ki do določene meje presegajo rizike, zato gre pri tej rezervi za glavnico, ki pripada stranki.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da bi bil del splošnih pogojev ničen in navaja, da določbe 12. člena predstavljajo le pogodbeno konkretizacijo zakonskih določb 954. člena ZOR. Vendar to ne drži. Četrti odstavek 12. člena je namreč popolnoma nedoločen, saj privilegira zavarovalnico, ki samovoljno odloča, kdaj bo dovolila zavarovancu odkup, oziroma kdaj mu ga bo zavrnila, kot je bilo v konkretnem primeru. Takšni nedoločeni pogoji so nepošteni in le v korist zavarovalnice, zavarovancu pa ne dajejo enakih možnosti, saj ne more vnaprej vedeti, v kakšnem primeru lahko uveljavlja svojo pravico. V skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZOR splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko le, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Vsekakor pa morajo biti splošni pogoji, ki so sestavni del pogodbe konkretizirani in določeni, kar določba 4. točke prav gotovo ni. Tožeči stranki ni bilo vnaprej znano, kakšni so še drugi pogoji, pod katerimi lahko odkupi zavarovalno polico, kar pa ni pošteno. Drugi odstavek 954. člena ZOR določa, da morajo biti v polici navedeni pogoji (konkretni in ne splošni, ki nič ne povejo), ob katerih sme sklenitelj zahtevati izplačilo odkupne vrednosti ter način, kako se v skladu z zavarovalnimi pogoji ta vrednost izračunava. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je to določila v polici, saj to drži le delno glede prvih štirih točk tretjega odstavka, kjer so dejansko navedene konkretizirane okoliščine, ne pa tudi v četrtem odstavku. Zato v tem delu splošni pogoji zavarovanja prav gotovo ne predstavljajo ravnotežja v pravicah obeh strank, pač pa priviligirajo toženo stranko, ki lahko samovoljno in ne da bi tožeča stranka vnaprej vedela, postavlja pogoje odkupa. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni razlog o tem, da tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, s katerim bi utemeljevala odkup, saj bi bil ta ugovor utemeljen le v primeru, če bi tožena stranka navedla določene pogoje za odkup police. Zavarovalnica namreč od zavarovanca ne more zahtevati večje skrbnosti, kot pa jo ima sama, ki je profesionalna organizacija.

Pritožbene navedbe o tem, da takšni pogoji tudi niso v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ne z namenom zavarovalne pogodbe, glede na vse navedeno niso utemeljeni. Tudi ne držijo pritožbene trditve o tem, da imajo vse zavarovalnice enaka določila glede odkupa, saj napr. Splošni pogoji za življenjsko zavarovanje (SPŽZ-02, sedanji SPFZ 06, v točki 11) zavarovalnice Generali te omejitve nimajo. Tožeča stranka je morala skleniti zavarovalno pogodbo pod vnaprej določenimi pogoji in je v odnosu do nje tožena stranka monopolist, saj je sama tista, ki je postavila splošne pogoje in pogodbena določila. Čeprav drži, da je življenjsko zavarovanje prostovoljno pogodbeno zavarovanje, to še ne pomeni, da tudi pri takšnih oblikah pogodbe ne velja načelo vestnosti in poštenja, še posebej, ker tudi potrošniško pravo varuje nasprotno stranko ravno v primeru, kadar obstaja neravnotežje v škodo potrošnika, kar pa v tem primeru prav gotovo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V pogodbenem pravu velja načelo, da pogodba zavezuje obe stranke, vendar pa ravno zaradi narave zavarovalne pogodbe 954. člen določa pravico zavarovanca, da odkupi vrednost police, kar je zavarovalnica določila tudi v splošnih pogojih zavarovanja. Drži sicer, da je običajno, da je določeno, da pogodba preneha veljati le, če so za to zelo tehtni razlogi, vendar pa je na te pritožbene navedbe potrebno odgovoriti, da zavarovalnica ne more vezati pravico do odkupa na nedoločene pogoje, ki zavarovancu niso bili znani in mu še do danes niso znani. Pri pogodbi o življenjskem zavarovanju gre za relativno negotovost in ker gre za dolgoročno zavarovanje, je zakon določil pravico do odkupa, kot je tudi določil, da morajo biti v polici določeni pogoji o odkupni vrednosti, kot tudi o načinu, kako se ta vrednost izračuna. Stranka mora vedeti, kaj bo prejela in kaj bo zavarovalnica obdržala ter po kakšnih kriterijih so določeni zneski, ki jih bo lahko prejela. Ravno zaradi tega in zato, ker ima zavarovalnica na tem področju popolno avtonomijo in ker mora zavarovanec pristopiti k takšni pogodbi, pa morajo biti pogoji za odkup navedeni natančno in določno in tako, da je zavarovanec z njimi seznanjen, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da gre za očitno neravnotežje med obema strankama in da so takšni pogoji v tem delu nični. Pravilno je uporabilo tudi Zakon o varstvu potrošnikov (določbe členov 22, 23, 24), ki natančneje določa v kakšnih primerih se šteje, da so pogodbeni pogoji nepošteni in da je takšno neravnovesje podano.

Pritožnica s pritožbo prisojene višine odkupne vrednosti police ne izpodbija, zato se pritožbenemu sodišču z prisojeno višino ni bilo potrebno ukvarjati, saj preizkuša sodbo sodišča prve stopnje le v okviru pritožbenih razlogov (ZPP čl. 350). Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se pritožbeno ne izpodbija, pravilno uporabilo določbe ZOR, Zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev ter ZVPot, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165, 154). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni in jih tožeča stranka sama nosi (ZPP čl. 154, 155).