Jedro

Tožnik ni dokazal vzročne zveze med zatrjevano škodo in zatrjevanim protipravnim ravnanjem. Ker ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožba s trditvami, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem obstoja protipravnega ravnanja tožencev napačno uporabilo materialno pravo, napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo postopek, ne more doseči za tožnika ugodnejšega izida postopka in so v posledici pritožbene navedbe v tej smeri za odločitev v pravdi irelevantne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrglo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da so toženci z dopisom z dne 5.1.2005 kršili pravico do časti in dobrega imena ter pravico do osebnega življenja (zasebnosti) tožnika ter zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova kršitve osebnostnih pravic. Tožnik je zahteval ugotovitev dejstva, kar pri ugotovitveni tožbi ni dopustno. V zvezi z odškodnino pa je sodišče ugotovilo, da tožnik ni dokazal škode, ki bi bila v neposredni povezavi z dopisom, poleg tega je s svojim ravnanjem k sestavi dopisa v precejšnji meri prispeval sam. Sestava dopisa ne pomeni protipravnega ravnanja, ravnanju tožencev ni mogoče očitati nesorazmernosti z ravnanjem tožnika, tudi z vidika ustavnih pravic, ko gre za tehtanje med pravico tožencev do varnosti in učinkovitega pravnega varstva in pravico tožnika do varstva njegovih osebnostnih pravic, dopis glede na razmere ni predstavljal instrumenta, ki bi rušil ravnovesje med priznanimi pravicami posameznika. V zvezi s šestim tožencem pa je ugotovilo, da dopisa ni podpisal. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev sodbe. V zvezi s subjektivnim elementom razžalitve je napačna ugotovitev sodišča, da je tožnik ta element gradil na tem, da je vse zapisano v pismu laž. Tožnik je ves čas trdil, da je bil prizadet njegov občutek lastne vrednosti ter dobro ime, bil je osebno prizadet, saj si želi biti del vaške skupnosti, porušeno je bilo njegovo čustveno ravnovesje, ni mogel spati, zadrževal se je v hiši in odhajal le po najnujnejših opravkih. Sodišče je tudi samo ugotovilo, da ne dvomi, da se je ob prebiranju takega pisma tožnik čutil prizadetega. Zato je toliko bolj neutemeljen zaključek, da je tožnik subjektivni element gradil zgolj na tem, da je vse laž.

V zvezi z objektivnim elementom se je tožnik podrobno opredelil v drugi pripravljalni vlogi, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku. Pisanje ni bilo razposlano zgolj na institucije, ampak tudi sodnikom osebno. Tožnik opozarja, da ni sporno, da vaščani lahko prosijo za pomoč institucije, sporna je izbira besed v dopisu, izbor besed namreč ni bil nevtralen. V nadaljevanju tožnik ponavlja svoje navedbe iz druge pripravljalne vloge in povzema sporni del dopisa tožencev. Pisanje je bilo po tožnikovem mnenju poslano javnosti, saj je bilo poslano izven običajnega kroga družine in znancev. Stališče sodišča, da je pošiljanje dopisov s trditvami, da je nekdo „motena oseba“, dopustno, če se ga pošlje državnim institucijam, je napačno.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj dopis ni bil poslan samo institucijam, ampak tudi sodnikom osebno.

V odgovoru na pritožbo so tožene stranke prerekale pritožbene navedbe in predlagale, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti po določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kumulativno podani štirje elementi, to je nastanek škode, protipravno ravnanje odgovorne osebe, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda odgovorne osebe. Če ena od predpostavk ni podana, odškodninska obveznost ne nastane. Prve tri predpostavke mora dokazati tožnik, glede četrte pa je dokazno breme, da dokaže, da ni kriv, na tožencu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na zaključku, da nista podani protipravnost in vzročna zveza. Glede slednje se je sicer nerodno izrazilo, da ima pomisleke glede zatrjevane škode, vendar je v nadaljevanju pojasnilo, ima tožnik diagnosticirane anksiozno depresivne motnje od leta 1994 dalje, da je šel k psihiatrinji (pri kateri se zdravi že od leta 2001) šele 11 mesecev po prejemu spornega pisanja, da je psihiatrinja na zaslišanju sicer govorila o tem, da ni pravila, čez koliko časa pride pri osebi do izbruha zaradi določenega dogodka, vendar direktne povezave med dopisom z dne 5. januarja 2005 in zatrjevano škodo ni vzpostavila, da je v zdravstvenem kartonu omenjeno neko pismo, vendar hkrati tudi težave s sosedi, da je tožnik udeležen v vrsti sodnih in upravnih sporov in da je bila tik pred prvim obiskom psihiatrinje v letu 2005 v tožnikovo škodo zaključena ena od zadev, podobno se je ponovilo v času drugega obiska. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija in se z njimi niti ne ukvarja. Na podlagi povedanega je po mnenju sodišča prve stopnje vsaj enako verjetno, da so na tožnikovo čustvovanje vplivali časovno bližji izgubljeni postopki, kot da je bil to sporni dopis. Ob pravilni uporabi materialnega prava povedano pomeni, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med zatrjevano škodo in zatrjevanim protipravnim ravnanjem. Ker ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožba s trditvami, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem obstoja protipravnega ravnanja tožencev napačno uporabilo materialno pravo, napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo postopek, ne more doseči za tožnika ugodnejšega izida postopka in so v posledici pritožbene navedbe v tej smeri za odločitev v pravdi irelevantne. Pritožbenemu sodišču se zato do njih niti ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena zakona o pravdnem postopku), ki kršitev ni pokazal, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni stroški postopka v smislu 155. člena ZPP (v odgovoru na pritožbo se je tudi tožena stranka ukvarjala samo z vprašanjem protipravnosti), zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.