Jedro

Ker toženca nimata sklenjene najemne pogodbe, se morata izseliti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta se D.F. in S. F. dolžna izseliti iz stanovanja št. 1 v hiši P. in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti 7.200,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da sta toženca v stanovanju brez pravnega naslova. S sklepom, vsebovanem v isti sodni odločbi, je vzelo na znanje umik tožbe zoper prvega toženca.

Proti sodbi se toženca pritožujeta. Navajata, da bi moral lastnik zahtevati izpraznitev stanovanja od najemnika oziroma imetnika stanovanjske pravice, kateremu je to stanovanje dodelil, ne pa da tožbo zoper njega umakne in toži samo njiju, saj med njima in lastnikom ni nobenega pravno definiranega razmerja. Obstajajo še drugi razlogi v zvezi z lastništvom premičnin v stanovanju in obveznosti najemnika oziroma imetnika stanovanjske pravice do stroškov upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše. Predlagata, da sodišče ponovno uvede postopek zoper I. F., ki je po Zakonu o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem zakonu zavezanec proti lastniku.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnika ne izpodbijata, toženca stanujeta v stanovanju, vendar z lastnikom stanovanja najemne pogodbe nimata sklenjene. V členu 58/1 Stanovanjskega zakona je določeno, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. V 2. odstavku istega člena je določeno, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču. Glede na take ugotovitve je torej odločitev prvega sodišča o tem, da se morata toženca izseliti, pravilna. Pritožnika sama poudarjata, da med njima in lastnikom ni nobenega pravno definiranega razmerja.

Torej tudi sama zatrjujeta situacijo, ki jo predvideva člen 58 Stanovanjskega zakona. Pritožnika ne moreta uspešno zahtevati, naj sodišče zopet uvede postopek zoper I. F., kajti v pravdnem postopku sodišče lahko odloča le, če je vložena tožba. V tem primeru pa je zoper I. F. tožeča stranka tožbo umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi vzelo na znanje umik tožbe zoper njega. Stvar lastnika stanovanja pa je, da bo presodil, ali je ponovna tožba potrebna. take zahteve pa toženca v pritožbi ne moreta postavljati.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku).