Jedro

V sporu, ki se je začel po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; tožba je bila vložena 30.6.1992), se toženca sklicujeta na upravičenja glede nadaljnje uporabe spornega stanovanja po bivšem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Od teh upravičenj pa je po SZ lahko odvisna le morebitna pravica tožene stranke do sklenitve najemne pogodbe po SZ. Spori o najemni pogodbi po SZ pa so premoženjski spori.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje umik tožbe proti prvemu tožencu, drugemu tožencu in tretji toženki pa je naložilo izpraznitev stanovanja št. 1 v hiši v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo drugega toženca in tretje toženke.

Drugi toženec in tretja toženka vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, da reviziji tako ugodi, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija ni dovoljena.

V obravnavanem primeru drugi toženec in tretja toženka med drugim zatrjujeta, da sta imela zaradi razmerja z bivšim imetnikom stanovanjske pravice glede spornega stanovanja status uporabnika. V sporu, ki se je začel po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; tožba je bila vložena 30.6.1992), se sklicujeta na upravičenja glede nadaljnje uporabe spornega stanovanja po bivšem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Od teh upravičenj pa je po SZ lahko odvisna le morebitna pravica tožene stranke do sklenitve najemne pogodbe po SZ. Spori o najemni pogodbi po SZ pa so premoženjski spori.

Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Po 3. odst. 382. čl. revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev (takšen je tudi obravnavani primer), če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (izjeme iz 4. odst. istega člena za konkretni primer niso pomembne).

V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila, kot je bilo že zapisano, 30.6.1992, navedla, da je vrednost spornega predmeta 5.000,00 SIT. Takrat veljavni 3. odst. 382. čl. ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77, 69/82, 74/87, 57/89 in 20/90, ki ga je potrebno uporabiti zaradi prehodne določbe, t.j. 10. čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. l. RS 55/92) pa je določal, da je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presega znesek 8.000,00 SIT. Revizija zato ni dovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP). O njej je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).