Jedro

Ker sta tožnika zatrjevala le obstoj dogovora o vlaganjih v nepremičnino tožencev, tak dogovor pa sam po sebi ne pripelje do spremembe solastninskega deleža v korist vlagatelja, se sodišču ni bilo treba posebej izreči o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev solastninske pravice, pridobljene na podlagi dogovora o skupni gradnji.

Ker tožnika nista zatrjevala, da je bila z vlaganji spremenjena identiteta zgradbe, je pravilen sklep sodišč, da tožnika nista podala trditev, potrebnih za utemeljenost zahtevka na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.

Ker je bilo za ugotavljanje obsega dosežene koristi odločilno stanje na dan zadnje glavne obravnave, tedaj pa zatrjevane koristi ni bilo več, je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev denarne vrednosti vlaganj.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika do polovice solastnika stanovanjske hiše z garažo, stoječe na parc. št. 45, vl. št. 15, k.o. ..., in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugodilo je zahtevku za plačilo 124,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2003 do plačila, v presežku pa denarni podredni zahtevek zavrnilo. Tožnikoma je naložilo, naj tožencema povrneta njune stroške postopka. Glede primarnega zahtevka je zavzelo stališče, da je pri vlaganju dela in sredstev tožnikov v nepremičnino tožencev šlo za adaptacijo oziroma prenovo objekta. S temi vlaganji ni nastala nova stvar niti ni bila spremenjena identiteta nepremičnine. Vrednostni delež vlaganj vsakega od tožnikov v višini 11/100 vrednosti zgradbe pa ni tak delež, ki bi sam po sebi utemeljeval stvarnopravni zahtevek. Ne gre za nepremičnino znatne vrednosti, niti delež vlaganj ni tak, da bi zadostoval za utemeljenost takega zahtevka. Poleg tega objekta, glede katerega tožnika uveljavljata lastninsko pravico, ni več. Glede podrednega zahtevka je sodišče navedlo, da je utemeljen v delu, v katerem predmet vlaganj še obstaja, v delu, v katerem zgradba ne obstaja več, pa zanj ni več podlage. Odškodninskega zahtevka, ki bi morda bil utemeljen, tožnika nista postavila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s primarnim zahtevkom je pritrdilo pritožbenim očitkom, da 11 % prispevek k vrednosti nepremičnine predstavlja dovolj velik prispevek za uveljavljanje stvarnopravnega deleža in da kasnejše uničenje dela zgradbe ne vpliva na obstoj solastninske pravice. Ne glede na to je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 317/93 z dne 18. 6. 1993 zavzelo stališče, da je lastninsko pravico z vlaganji mogoče pridobiti le, če novozgrajeni del izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na tem delu zgradbe, tega pa tožnika izrecno ne zatrjujeta. V zvezi s podrednim zahtevkom je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in še dodalo, da povrnitve vlaganj v prepovedano gradnjo ni mogoče zahtevati.

3. Tožnika v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi s primarnim zahtevkom trdita, da sta sodišči spregledali, da iz ugotovljenih dejstev izhaja pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji. Zadeva II Ips 317/93, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, ni primerljiva z obravnavano zadevo. V tisti zadevi je stranka uveljavljala pridobitev solastninskega deleža na vseh nepremičninah v zemljiškoknjižnem vložku na podlagi adaptacije, v tej zadevi pa tožnika zatrjujeta pridobitev solastninske pravice le glede nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, katerih posledica je bila izgradnja nove stvari, tj. mansardnega stanovanja. Ob upoštevanju stališč, zavzetih v zadevah II Ips 313/93, II Ips 515/98, II Ips 175/2000, II Ips 282/2004, II Ips 628/95, II Ips 40/99, II Ips 508/2000 ter II Ips 814/2005 in ob nespornem zaključku, da sta tožnika gradila s soglasjem tožencev in z njuno pomočjo, da so se dogovorili, kako bodo nepremičnino uporabljali, in da bosta tožnika kot prevzemnika ostala na kmetiji, ni bil možen drugačen sklep, kot da je obstajal dogovor o skupni gradnji. V primeru takega dogovora pa se vsak znatni investicijski vložek v nepremičnino, kar vložek v višini 22/100 je, upošteva kot stvarnopravni vložek. Sporno stališče nižjih sodišč glede primarnega zahtevka pomeni tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom in do enakega sodnega varstva (14. in 22. člen Ustave). Stališče sodišč, ki se opira na sodbo II Ips 317/93, nima podlage v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), niti ni skladno z drugimi predpisi, ki urejajo podobna pravna razmerja, tj. predvsem s 116. členom Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, in nasl. – v nadaljevanju SZ). V primeru tožnikov gre sicer za preureditev prostorov v zasebni hiši, v primerih, ki jih ureja 116. člen SZ, pa gre za preureditev skupnih prostorov v večstanovanjski hiši v družbeni lastnini, vendar ni logično, da zakonodajalec šteje preureditev podstrešja v mansardo za tako pomembno dejanje, da ex lege vodi do pridobitve lastninske pravice, sodna veja oblasti oziroma Vrhovno sodišče pa isto dejanje v privatni hiši minimalizira do te mere, da investitorju ne priznava nobenih stvarnopravnih učinkov. Tudi preureditev podstrešja v stanovanje pomeni ustvaritev nove stvari, saj se s takim posegom prostor, ki ni primeren za bivanje, usposobi za tak namen. Prostor s tem pridobi novo kvaliteto in povsem drugačno vrednost, ponavadi pa je to povezano tudi z zahtevnim in dragim investicijskim posegom. Stališče sodišč, da v obravnavanem primeru ne gre za ustvaritev nove stvari, je zato v nasprotju s stališčem zakonodajalca v primeru družbene lastnine.

4. V zvezi s podrednim zahtevkom tožnika trdita, da sta sodišči nepravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Toženca sta trditve o porušenju objekta dokazovala s fotografijami in z inšpekcijskim zapisnikom, tožnika pa sta temu nasprotovala. Predlagani dokazi niso bili primerni za dokazovanje, koliko vgrajenega je bilo uničenega in koliko ne, stanje po rušitvi pa ni bilo ugotovljeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo, da z izvedencem dokazujeta ugovor, da vlaganja niso bila odstranjena, je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Zaključek sodišča, da so mansardni prostori porušeni, je neresničen in posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega sta bila toženca od leta 1995 v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti in je bil zato riziko uničenja iz razlogov višje sile ali iz razlogov na strani tretjega na njuni strani. Stališče sodišča druge stopnje, da nepremičnina z vlaganji ni pridobila na vrednosti, ker je šlo za nelegalno gradnjo, je protispisno. Ugotovitev izvedenca je namreč drugačna. Navedeno stališče pa je pravno zmotno tudi zato, ker je upoštevalo, da celotna vlaganja predstavljajo nedovoljeno gradnjo, pri tem pa spregledalo, da je bila odločba o rušenju izdana samo za mansardno stanovanje, ne pa tudi za prizidek in za notranje inštalacije, za vrednost katerih sta bila toženca obogatena. Nenazadnje bi moralo sodišče podredni zahtevek obravnavati na odškodninski podlagi. V postopku sta namreč navedla, da jima je z rušitvijo nastala škoda, kar pomeni, da sta bila oškodovana za znesek vlaganj. Tožnika predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se primarnemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj se ugodi podrednemu zahtevku. Predlagata tudi povrnitev stroškov celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede primarnega zahtevka

7. Sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - da sta toženca hišo v letu 1979 nadzidala tako, da sta odstranila staro ostrešje, pozidala obodne stene nad pritličjem tako, da je nastalo dovolj visoko podstrešje za kasnejšo ureditev mansardnega stanovanja, izvedla novo ostrešje ter na novo prekrila streho s salonitnimi ploščami; notranjih predelnih sten ni bilo, okna niso bila vgrajena; tedaj obstoječa k hiši prizidana preša je bila pozneje odstranjena in na istem mestu zazidana delavnica s prešo; - da so po poroki tožnikov (tožnica je hči tožencev) v letu 1980 pravdne stranke s skupnim delom na prej nadzidanem podstrešju pričele urejati stanovanje za tožnika; istega leta sta bili dokončani dve sobi in hodnik ter prebita stropna konstrukcija in izvedeno stopnišče, leta 1983 pa so bili finalizirani še kuhinja, shramba in kopalnica; da skupni prispevek tožnikov glede na celotno vrednost nepremičnine znaša 22/100. 8. Stališče nižjih sodišč, da navedena dejstva ne utemeljujejo zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice glede sporne nepremičnine, je materialnopravno pravilno. V času, ko je veljal oziroma se je uporabljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), je bilo mogoče lastninsko pravico "z vlaganji" pridobiti ob nadaljnji predpostavki, da je bodisi obstajalo soglasje lastnika za pridobitev (so)lastninske pravice na tej podlagi (oziroma da je bil sklenjen dogovor o skupni gradnji) bodisi da je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu.(1)

9. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči spregledali, da iz ugotovljenih dejstev izhaja pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji, je neutemeljen. Tožnika sta (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo) zatrjevala, da je bila tožnica predvidena za prevzem kmetije in da je po končani kmetijski šoli kmetovala na kmetiji svojih staršev (tožencev) ter da sta v hišo, ki je v lasti tožencev, investirala znatna sredstva (tj. 4.395.413 SIT), s katerimi sta dogradila mansardno stanovanje, izvedla napeljavo centralnega ogrevanja v celotni hiši in zgradila garažo. Tožnika torej nista zatrjevala niti tega, da bi se s tožencema dogovorila za skupni podvig, katerega cilj bi bila skupna zgraditev stvari, niti da bi se bila s tožencema dogovorila, da bo rezultat njune investicije sprememba solastninskih deležev na nepremičnini. Zatrjevala sta le dogovor o vlaganjih v nepremičnino tožencev, tak dogovor pa sam po sebi ne pripelje do spremembe solastninskega deleža v korist vlagatelja.(2) Ker tožnika nista zatrjevala dejstev, ki bi mogla utemeljevati presojo o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev solastninske pravice, pridobljene na podlagi dogovora o skupni gradnji, se sodišču o tem ni bilo treba posebej izreči. Četudi bi ugotovitve, da sta tožnika gradila s soglasjem tožencev, da so se dogovorili o načinu uporabe nepremičnine in o tem, da bosta prevzemnika kmetije, predstavljale dejansko podlago izpodbijanih sodb, to po navedenem ne bi zadostovalo za utemeljenost stvarnopravnega zahtevka.

10. Pravilno je tudi stališče sodišč, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu mogoče pridobiti lastninsko pravico le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica). V primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, ne gre za novo stvar in uporaba določb 24. do 26. člena ZTLR ne pride v poštev.(3)

11. Stališče sodišča druge stopnje, da tožnika nista zatrjevala, da bi z vlaganji ustvarila novo stvar, je pravilno. Iz tožbenih navedb izhaja, da je z določenim finančnim vložkom tožnikov prišlo do povečanja stanovanjske površine ter do višje kvalitete bivanja (centralno ogrevanje) v okviru obstoječe zgradbe in do ureditve nepremičnine, na kateri stoji zgradba, finančni vložek v nepremičnino kot celoto pa naj bi predstavljal podlago za pridobitev solastninskega lastninskega deleža glede na razmerje med vrednostjo celotne investicije in vrednostjo nepremičnine. V odsotnosti navedb, da je bila z vlaganji spremenjena identiteta zgradbe, je pravilen sklep nižjih sodišč, da tožnika nista zatrjevala nastanka nove stvari. Vrednost vlaganj sama po sebi namreč ne pomeni, da je posledično nastala nova stvar.

12. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sporno stališče sodišč o tem, da izvedena investicija ne predstavlja podlage za pridobitev solastninskega deleža, odstopa od ustaljene sodne prakse ter da nima opore v ZTLR niti v zakonodaji, ki ureja podobne primere, in da sta bili zato kršeni določbi 14. člena in 22. člena Ustave.

13. Že zgoraj je bilo navedeno, kakšno je stališče ustaljene sodne prakse. Med zadevami, ki jih navajata tožnika, je le sodba v zadevi II Ips 313/93, iz katere bi bilo morda mogoče sklepati na stališče, da že vrednost investicije predstavlja podlago za ustvaritev solastninskega deleža.(4) Ob številnih zadevah, v katerih je bilo zavzeto tako stališče kot v obravnavani zadevi, ni mogoče reči, da stališče v obravnavani zadevi predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse.

14. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru analogno uporabiti pravilo iz 116. člena SZ, ni utemeljeno. Razlaga prava z analogijo pride v poštev šele, če pravo rešitve za določen primer ne vsebuje.(59 Obravnavani primer ni tak. Pravila stvarnega prava določajo, kdaj je mogoče na tuji stvari pridobiti lastninsko pravico. Tožnika ne navajata argumentov, ki bi ob upoštevanju civilnopravnega pomena lastnine kot tudi njenega pomena kot ustavnega instituta, narekovala širšo razlago od te, ki jo je zavzela sodna praksa in ki je bilo sprejeto v izpodbijanih sodbah. Poleg tega je položaj, urejen v 116. členu SZ, bistveno drugačen od obravnavanega. Navedena določba sodi v sklop določb, s katerimi je zakonodajalec uredil preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino. Poleg tega, da je s preureditvijo nastalo novo stanovanje, je bistveno, da je šlo za preureditev prostorov, ki so bili tedaj v družbeni – in ne v zasebni – lasti, ti dve lastninski kategoriji pa sta bili tako pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991 kot potem (dokler je še obstajala družbena lastnina) bistveno različni.

Glede podrednega zahtevka

15. Ugotovitev sodišč, da del objekta, v katerega sta tožnika vlagala, ne obstaja več, predstavlja ugotovitev dejstva, izpodbijanje dejanskega stanja pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti očitka o neresničnosti tega dejstva. Tudi s trditvijo, da je sodišče spregledalo, da je bila odločba o rušenju izdana samo za mansardno stanovanje in ne tudi za prizidek in za notranje inštalacije, toženca oporekata pravilnost dejanske ugotovitve, da to, s čimer naj bi bila toženca obogatena, ne obstaja več.

16. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z nepravilno porazdelitvijo dokaznega bremena, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin iz inšpekcijskega postopka, fotografij in izpovedb tožnice in toženke zaključilo, da del zgradbe, v katerega sta tožnika vlagala, ne obstaja več. V taki situaciji zapis v sodbi sodišča druge stopnje, da "tožeča stranka nasprotnega ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani", pomeni le, da je uspeh dokazovanja tožencev (ki sta nosila materialno dokazno breme za svoje trditve o neobstoju predmeta vlaganj) prevalil procesno dokazno breme na tožnika in bi tedaj onadva morala z nasprotnim dokazom ovreči dokazni uspeh glavnega dokaza. Medtem ko je materialno dokazno breme ves čas stabilno oziroma ves čas postopka le na eni ali drugi stranki, se namreč procesno dokazno breme med dokaznim postopkom lahko premešča.(6) Dokazno tveganje je torej ostalo pravilno porazdeljeno med stranki.(7)

17. Revizijske navedbe o neupoštevanju dejstva, da sta bila toženca že od leta 1995 v izpolnitveni zamudi in da je bil zato rizik uničenja na njuni strani, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Tožnika sta postavila zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali sta tožnika zatrjevala obstoj vseh pravno upoštevnih dejstev, iz katerih bi (ob njihovi dokazanosti) izhajala utemeljenost zahtevka, je na podlagi njunih trditev, podanih do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, edino mogoč sklep, da svoj zahtevek temeljita na določbah 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnika sta namreč navedla, da sta v hišo v lasti tožencev vložila znatna denarna sredstva, da sta se zaradi vse pogostejših sporov s tožencema v letu 1988 odselila in nepremičnine ne koristita več, da vrednost investicij znaša 4.395.413 SIT in da glede na dejstvo, da nepremičnina sodi v sklop zaščitene kmetije, podredno postavljata obligacijski zahtevek za plačilo navedenega zneska. Ob tožnikoma naklonjenem razumevanju teh navedb je mogoče sklepati, da naj bi korist tožencev zaradi investicij tožnikov v njuno nepremičnino znašala 4.395.413 SIT. Po pravilnem stališču nižjih sodišč je bil za ugotavljanje obsega vrednosti dosežene koristi tožencev odločilen dan zadnje glavne obravnave.(8) Na podlagi ugotovitve, da te koristi ob zaključku sojenja na prvi stopnji ni bilo več, je bila odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka pravilna.

Glede na navedeno se ni bilo treba spuščati v presojo stališča sodišča druge stopnje, da povrnitve vlaganj v prepovedano gradnjo ni mogoče zahtevati.

18. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče obravnavati zahtevek na odškodninski podlagi. Po 180. členu ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, poleg tega pa tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Tožnika sta na naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2005, ki je sledila vlogi tožencev, v kateri sta zatrjevala neobstoj predmeta vlaganj, navedla: "… kljub temu, da ni bila izdana odločba za rušitev, podrli oz. odstranili garažo in s tem posegli v solastninsko pravico tožečih strank. Takšno ravnanje toženih strank je povzročilo tožečima strankama škodo in za kaj takega toženi stranki nista imeli nobenega pooblastila niti ni bilo potrebe po izdanih upravnih aktih." Te navedbe sodišču niso omogočale sklepanja o trditvah o višini škode v zvezi s porušeno garažo, sploh pa ne o obstoju sklepčnega odškodninskega zahtevka glede ostalega dela predmeta vlaganj.(9)

19. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavljata tožnika, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. v sodbah II Ips 317/93 z dne 18. 6. 1993, II Ips II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997, II Ips 156/2002 z dne 18. 12. 2002, II Ips 379/05 z dne 12. 7. 2007, II Ips 246/2005 z dne 17. 9. 2007, II Ips 286/2008 z dne 15. 5. 2008, II Ips 439/2006 z dne 18. 12. 2008, II Ips 461/2007 z dne 26. 2. 2009 in II Ips 721/2006 z dne 12. 3. 2009. Op. št. (2): Pri vlaganjih v obstoječo zgradbo je v sodni praksi praviloma posebej poudarjeno, da mora biti sprememba deleža kot posledica izvedbe dogovora o skupni gradnji izrecno dogovorjena (tako npr. II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997, II Ips 508/2000 z dne 19. 4. 2001 in II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005). V nekaterih primerih, ko je šlo za novo gradnjo, pa je sodišče na tak dogovor sklepalo iz okoliščin primera (npr. II Ips 12/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 628/95 z dne 16. 4. 1997, II Ips 515/98 z dne 23. 6. 1999). Drugačno stališče ne izhaja niti iz sodbe II Ips 175/2000 z dne 31. 1. 2001. Op. št. (3): Tako npr. II Ips 403/95 in II Ips 317/93. Op. št. (4): Pri tem revizijsko sodišče izhaja iz sodnih odločb in ne iz njihovih povzetkov v reviziji, kjer niso nujno navedene vse okoliščine, ki so vplivale na odločitev v zadevi. Tako npr. sodba II Ips 40/99 z dne 23. 6. 1999 ni primerljiva z obravnavano zadevo, ker ni šlo za nov nastanek solatninskega razmerja kot v obravnavanem primeru, marveč za vprašanje povečanja obstoječega deleža enega od solastnikov.

Op. št. (5): Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 133 in nasl. Op. št. (6): Ude in dr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 382. Op. št. (7): Prim. sodbo II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004. Op. št. (8): Prim. sodbo II Ips 3/2005 z dne 9. 11. 2006. Op. št. (9): Prim. sodbo II Ips 3/2005 z dne 9. 11. 2006.