Jedro

Z vlaganji tožnikov v nepremičnino tožencev ni bila ustvarjena nova stvar, v smislu določila prvega odstavka 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Prav tako ni mogoče zaključiti, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico v smislu pravil gradnje na tujem svetu (člen 22 - 24 ZTLR). Po teh pravilih se namreč pridobi lastninska pravica na novem objektu ali na novem delu objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/93), tega pa tožnika izrecno ne zatrjujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali ugotovitev, da sta do ene polovice solastnika stanovanjske hiše z garažo na parc. št. 45 k.o. B. in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, kakor tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala povrnitev vlaganj v nepremičnino, razen glede plačila 124,28 EUR vsakemu tožniku.

2. Takšno sodbo v njenem zavrnilnem delu in odločitvi o stroških s pravočasno pritožbo izpodbijata tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, da sta toženca leta 1970 prizidala verando v pritličju, da sta leta 1979, to je pred pričetkom vlaganj tožnikov, celotno hišo nadzidala tako, da sta odstranila staro ostrešje, pozidala oporne stene nad pritličjem tako, da je nastalo dovolj visoko podstrešje za kasnejšo ureditev mansardnega stanovanja, izvedla novo osrešje ter na novo prekrila streho in so tako skupna vlaganja pravdnih strank pomenila le še končno ureditev stanovanja tožnikov v mansardi, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da z vlaganji tožnikov v nepremičnino tožencev ni bila ustvarjena nova stvar, v smislu določila prvega odstavka 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Prav tako ni mogoče zaključiti, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico v smislu pravil gradnje na tujem svetu (člen 22 - 24 ZTLR). Po teh pravilih se namreč pridobi lastninska pravica na novem objektu ali na novem delu objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/93), tega pa tožnika izrecno ne zatrjujeta.

6. Stvarnopravni zahtevek tožnikov je bilo torej potrebno zavrniti iz tega razloga in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je 22 % oz. 11. % prispevek na vsakega tožnika k vrednosti nepremičnine premajhen za uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka in stališče, da stvarnopravni zahtevek ni utemeljen iz razloga, ker mansarda ne obstoji več. Pravilno je stališče pritožbe, da 11. % prispevek k vrednosti nepremičnine pomeni po sodni praksi dovolj velik prispevek za uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka, prav tako pa je pravilno pritožbeno stališče, da se lastninska pravica z vlaganji pridobi na originalen način, torej v času izvedbe vlaganj in kasnejše uničenje na pridobitev solastninske pravice ne more vplivati, vendar pa to na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati.

7. Pritožbena izvajanja o tem, da bi bilo mogoče rušitev mansarde, kamor sta tožnika vlagala in je bila črna gradnja, preprečiti in črno gradnjo legalizirati, na odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati. Toženca sta nelegalno mansardno etažo nad pritličjem obstoječega objekta odstranila na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, kar je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi fotografij ter izpovedbe tožnice in toženke.

8. Tožnika nista z ničemer dokazala, da mansardni prostori niso porušeni. V pritožbi zatrjevanega dokaznega predloga z ogledom in izvedencem gradbene stroke tožnika nista nikoli predlagala zaradi dokazovanja dejstva, da mansarda ni bila porušena, temveč le za ugotovitev drugačnega, višjega prispevka tožnikov k ureditvi mansarde. Prav tako iz predloženih fotografij ni mogoče ugotoviti, da mansardni prostori niso porušeni, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so mansardni prostori porušeni, pravilen, tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani (212. člen ZPP).

9. Odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve obligacijskega zahtevka se tako izkaže za pravilno, pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da povrnitve vlaganj v črno, torej prepovedano gradnjo, ni mogoče zahtevati, saj bi to pomenilo, da bi toženka dobila plačilo za vlaganja, ki jih ne bi smela izvajati.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo pa ni z ničemer prispeval k odločitvi, zato tudi tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).