Jedro

Sodišče druge stopnje je pri odločanju o tožnikovi pritožbi in pritožbi prvotoženke nepravilno poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje, koliko stroškov mora drugotoženka povrniti tožniku in od kdaj tečejo zamudne obresti od teh stroškov. Z znižanjem teh stroškov je sodišče druge stopnje poseglo v že pravnomočno razsojeno stvar in s tem odločilo v škodo tožnika kot edinega pritožnika proti odločitvi sodišča o drugotoženki naloženih pravdnih stroških.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se v izpodbijanem delu izreka pod 2. točko odločbe druge stopnje razveljavi odločitev o znižanju drugi toženki naloženih pravdnih stroškov z zneska 133.236 SIT na znesek 112.087 SIT, skupaj z navedbo, da od zneska 71.531 SIT tečejo zakonske zamudne obresti od 20.12.1999 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora prvotoženka na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju plačati tožniku 1.778.731 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.03.1997 dalje (izrek pod točko 1 sodbe). Drugotoženki je na podlagi druge pogodbe o nezgodnem zavarovanju naložilo, da mora plačati tožniku 280.293 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.03.1997 dalje. Tožnikove pravdne stroške je odmerilo na 666.179 SIT, odločilo, da mora prvotoženka povrniti 80 odstotkov, drugotoženka pa 20 odstotkov teh stroškov in zato prvotoženki naložilo povrnitev 532.943 SIT, drugotoženki pa 133.236 SIT pravdnih stroškov, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1999 kot dneva izdaje sodbe dalje (izrek pod točko 3).

Proti tej sodbi sta se pritožila le tožnik, ki je izpodbijal odločitev o pravdnih stroških, in prvotoženka, ki je izpodbijala odločitev o glavni stvari in pravdnih stroških. Drugotoženka se ni pritožila. Sodišče druge stopnje je v izreku pod točko 1 svoje odločbe prvotoženkino pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in v izreku pod točko 1 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obema pritožbama proti stroškovni odločitvi pa je s sklepom delno ugodilo in izrek pod točko 3 sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvotoženki naložilo povrnitev 448.388 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 286.164 SIT od 20.12.1999 dalje, od zneska 162.224 SIT pa od 29.03.1999 dalje. Drugotoženki pa je naložilo povrnitev 112.087 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 71.531 SIT od 20.12.1999 dalje, od zneska 40.556 SIT pa od 29.03.1999 dalje. Ugotovilo je, da so bili trije tožnikovi pripravljalni spisi nepotrebni (delna ugoditev prvotoženkini pritožbi), da pa tožnik utemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od izvedenine že od dneva plačila (delna ugoditev tožnikovi pritožbi).

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v izreku pod točko 3 (prav: v izreku pod točko 2) v tistem delu, s katerim je to sodišče znižalo stroškovno obveznost drugotoženke. Pri tem zahteva sicer povzema celoten izrek iz drugega stavka 2. točke odločbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na spremenjeno stroškovno obveznost drugotoženke. To bi na videz lahko vzbudilo pomislek, ali ne izpodbija tudi na pritožbeni stopnji spremenjeno odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od dela pravdnih stroškov, torej tistega dela, s katerim je bilo delno ugodeno tožnikovi pritožbi. Vendar iz nadaljnih razlogov zahteve jasno izhaja, da tega dela ne izpodbija. Zahteva namreč uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP, neupoštevanje 195. člena ZPP in 395. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Z znižanjem pravdnih stroškov, ki jih mora drugotoženka povrniti tožniku, je sodišče druge stopnje poseglo v pravnomočno stroškovno odločitev prvega sodišča, saj se drugotoženka ni pritožila. Na to, ali je stvar pravnomočno razsojena, mora po uradni dolžnosti paziti tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo 195. člena ZPP, po katerem sta obe toženki v tej pravdni zadevi formalni in navadni sospornici. Zato dejanja ene ne koristijo in ne škodujejo drugi sospornici.

Izpodbijani del odločitve je v škodo tožnika, ki je bil glede stroškovne obveznosti drugotoženke edini pritožnik. Zato zahteva predlaga razveljavitev izpodbijanega dela stroškovne odločitve sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama. Prvotoženka v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa s posebno vlogo priglaša stroške za pobudo za vložitev zahteve in za to vlogo (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva je utemeljena.

Prepoved poseganja v pravnomočno razsojeno stvar je izpeljana v mnogih določbah ZPP, med drugim tudi v drugem odstavku 319. člena ZPP in 359. členu ZPP, na katera se sklicuje zahteva. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar pravnomočno razsojena. Postopek traja do pravnomočnosti sodne odločbe. Če to procesno oviro ugotovi sodišče prve stopnje, mora tožbo zavreči, če jo ugotovi na pritožbeno opozorilo ali po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje, mora sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Prepoved poseganja v pravnomočno razsojeno stvar velja tudi za postopek na drugi stopnji, saj po izrecni določbi 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi.

Sodišče druge stopnje je prezrlo, da se je proti odločitvi o pravdnih stroških, ki jih mora drugotoženka povrniti tožniku, pritožil samo tožnik. Ker se drugotoženka ni pritožila, je v tem delu izreka pod točko 3 odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, torej glede odločitve, da mora drugotoženka povrniti tožniku (najmanj) 133.236 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (vsaj)

20.12.1999 dalje. Zaradi tožnikove pritožbe je bilo odprto le vprašanje, ali mora drugotoženka povrniti več pravdnih stroškov in ali pričnejo od nekaterih pravdnih stroškov zamudne obresti teči pred datumom izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Kljub utemeljeni prvotoženkini pritožbi, da so stroški previsoko odmerjeni, sodišče druge stopnje ne bi smelo posegati v višino drugotoženki pravnomočno naloženih pravdnih stroškov. Zahteva utemeljeno opozarja tudi na položaj toženk, ki sta v tej pravdi le formalni in navadni sospornici, saj tožnikovi terjatvi proti vsaki od njiju temeljita na različnih pogodbah. V taki situaciji je bil glede odločitve o drugotoženki naloženih pravdnih stroških edini pritožnik le tožnik. Prvotoženkina pritožba, da so stroški previsoko odmerjeni, ni mogla iti v korist drugotoženke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim delom spremenjene stroškovne odločitve odločilo v škodo tožnika kot edinega pritožnika in s tem kršilo 359. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo in izpodbijani del razveljavilo. Razveljavljenega dela stroškovne odločitve ni moglo vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje, saj je prav o tem razveljavljenem delu pravnomočno odločilo že sodišče prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo tudi tožnikovi pritožbi proti stroškovni odločitvi o zamudnih obrestih od pravdnih stroškov v razmerju do obeh toženk, česar zahteva ni izpodbijala, vrhovno sodišče zaradi jasnosti dodaja, da mora drugotoženka povrniti tožniku 133.236 SIT pravdih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1999 dalje (odločitev sodišča prve stopnje) in zakonske zamudne obresti od zneska 40.556 SIT od 29.03.1999 do 19.12.1999 (nerazveljavljeni del stroškovne odločitve sodišča druge stopnje), pri čemer so zamudne obresti od zadnjega zneska za čas od dneva izdaje sodbe zajete že v prvem znesku. Vrhovno sodišče tožnikovih priglašenih stroškov za pobudo ni odmerilo, ker so nastali izven postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Tožnik sam ni niti vlagatelj zahteve niti ni nanjo odgovoril. Prvotoženka ni priglasila svojih stroškov odgovora na zahtevo.