Jedro

V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja, ki je odvisna od njegovega statusa, ugotavlja po določbah 44. člena ZDen. Po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/04-7 se v 4. členu ZDen razveljavi beseda "neodplačno" kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ,št. 12/57 in 53/62). Ustavno sodišče RS je torej pogoj neodplačnosti razveljavilo le v delu, v katerem se ta pogoj nanaša na podržavljenje po Zakonu o razlastitvi iz leta 1957 in njegovi prvi noveli iz leta 1962. To pa pomeni, da odločitev Ustavnega sodišča RS v obravnavanem primeru ne vpliva na pogoj neodplačnosti, saj se odločba ne nanaša tudi na kasnejši noveli tega zakona iz leta 1965 in leta 1968.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper 1. točko izreka odločbe Upravne enote Vrhnika z dne 11.11.2003, glede stroškov postopka pa je pritožbi ugodila in odločbo prvostopnega organa v 2. točki izreka odpravila. Organ prve stopnje je z 1. točko izreka navedene odločbe zavrnil zahtevo za denacionalizacijo pok. A.A. podržavljenih nepremičnin parc.št. 20/2, 5/2, 83, 85, 25, 27, vse k.o. ... in parc. št. 528 k.o. ... , z 2. točko izreka pa je odločil o stroških postopka. Prvostopni organ je po presoji tožene stranke glede na določbo 4. člena ZDen pravilno ugotovil, da obravnavane nepremičnine niso bile podržavljene neodplačno, ker je odškodnina zanje presegla 30% njihove vrednosti, kot je v 2. odstavku 90. člena ZDen določena za neodplačno premoženje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke izdana v ponovnem postopku na podlagi sodbe tega sodišča št. U 74/2002-7 z dne 29.1.2003 in da je skladno z napotki sodišča v ponovljenem postopku kot čas podržavljenja upoštevan čas pravnomočnosti odločb o razlastitvi. Ugotovitev, da sta odločbi o razlastitvi (z dne 5.12.1967 in 22.2.1968) postali pravnomočni v letu 1977, pa ni sporna. Dejstvo, da je bil del zemljišč bivšemu lastniku iz posesti odvzet že pred formalnim podržavljenjem, na čas podržavljanja prenehanja lastninske pravice bivšega lastnika, ne more vplivati. Skladno z napotki je bil ugotovitveni postopek dopolnjen tudi v delu, ki se nanaša na status zemljišča ob podržavljenju. Strinja se s toženo stranko, da se z razlastitvijo, ki je bila sicer res tudi po tedaj veljavnem zakonu možna le za potrebe gradnje, ni spremenila namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno. Na podlagi ugotovitve, da so zemljišča ob podržavljenju bila kmetijska, tožena stranka pravilno in skladno s stališčem navedene sodbe tega sodišča tudi ne presoja navedb, ki se nanašajo na komunalno opremljenost zemljišča in ki bi bile relevantne le ob ugotovitvi, da so bila zemljišča bivšemu lastniku podržavljena kot stavbna. Ob upoštevanju stanja zemljišč ob podržavljenju je bila njihova vrednost pravilno ugotovljena po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92, 21/92), tako ugotovljena vrednost pa primerjana z odškodnino, dano ob podržavljenju. Ob ugotovitvi, da dana odškodnina presega 30% vrednosti podržavljenih nepremičnin, tudi po presoji sodišča podlaga za denacionalizacijo ni podana. Ob nesporni ugotovitvi, da so bila bivšemu lastniku zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57, 53/62 in 13/65) pa sodišče meni, da se z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005 pravna podlaga odločitve po izdaji prvostopne odločbe ni spremenila. Po navedeni odločbi je namreč pogoj neodplačnosti razveljavljen le, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57 in 53/62). Pogoj neodplačnosti v smislu 4. in 90. člena ZDen za obravnavani primer torej obstaja, zato so razlogi, ki jih za odločitev navaja prvostopni upravni organ, pravilni tudi ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. V pritožbi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana odločitev napačna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, razlogi sodbe o dejstvih, ki so odločilnega pomena pa so pomanjkljivi in si v določenih delih nasprotujejo. Sodišče je kot neodločilno štelo okoliščino, da je bila pravnemu predniku odvzeta posest, uporaba in uživanje zemljišča že pred formalnim podržavljenjem, to je leta 1962. S takim pravnim naziranjem se ne strinja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bilo zemljišče odvzeto že leta 1962, saj je njegova formalna lastninska pravica ostala brez vsake vsebine. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 58/2004 in navaja v čem. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da se je neposredno zatem, ko je bil denacionalizacijski upravičenec "na silo pregnan iz lastne zemlje" pričelo z gradbenimi deli na parc. št. 25 in 27 k.o. ... Glede odločilne okoliščine o stanju zemljišča ob podržavljenju sodba tudi nima razlogov, ki bi omogočili presojo pravilnosti odločitve. Meni, da za ugotovitev statusa zemljišča ob podržavljenju ni pomembno, da so se ta zemljišča v katastru vodila kot kmetijska in tudi ne, da je denacionalizacijski upravičenec dobil odškodnino za kmetijsko zemljišče. Vztraja pri stališču, da bi moralo biti zemljišče opredeljeno najmanj za nezazidano stavbno zemljišče, saj je bilo že ob dejanskem odvzemu iz posesti opremljeno s potrebnimi komunalnimi vodi. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da vložena pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V obravnavani zadevi gre za podržavljenje po Zakonu o razlastitvi, torej po predpisu, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ga pa je šteti za predpis iz 4. člena ZDen, ker je bil izdan leta 1957, torej pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963. Ta zakon je bil noveliran leta 1962, leta 1965 in leta 1968 (Uradni list SFRJ, št. 53/62, 13/65 in 5/68). Odločbi, s katerima so bile podržavljene navedene parcele, sta bili izdani v času, ko je bila že sprejeta druga novela tega zakona (Uradni list SFRJ, št.13/65) in se odločbi nanjo tudi sklicujeta. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/04-7 pravna podlaga odločitve po izdaji prvostopne odločbe ni spremenila. Po navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS se v 4. členu ZDen razveljavi beseda "neodplačno" kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ,št. 12/57 in 53/62). Ustavno sodišče RS je torej pogoj neodplačnosti razveljavilo le v delu, v katerem se ta pogoj nanaša na podržavljenje po Zakonu o razlastitvi iz leta 1957 in njegovi prvi noveli iz leta 1962. To pa pomeni, da odločitev Ustavnega sodišča RS v obravnavanem primeru ne vpliva na pogoj neodplačnosti, saj se odločba ne nanaša tudi na kasnejši noveli tega zakona iz leta 1965 in leta 1968. Ta razveljavitev pa glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ne vpliva na določbo 2. odstavka 90. člena (v povezavi s 4. členom) ZDen, ki je bila v tem postopku pravilno uporabljena.

Sodišče prve stopnje je presojo o statusu navedenih parcel pravilno oprlo na stanje v času podržavljenja. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja, ki je odvisna od njegovega statusa, ugotavlja po določbah 44. člena ZDen. V 1. odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Da so bile navedene parcele podržavljene kot kmetijska zemljišča, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in organu prve stopnje, ki sta svoje ugotovitve oprla na vsebino pravnomočnih listin o razlastitvi in izkazujejo, da so bila navedena zemljišča v času razlastitve dejansko in pravno kmetijska zemljišča, da so bila razlaščena kot kmetijska zemljišča in da je bila tudi sodno določena odškodnina obračunana za kmetijska zemljišča. Kot nezazidana stavbna zemljišča je sicer (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994) šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Vendar v obravnavani zadevi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje spornega kmetijskega zemljišča, namembnost tega zemljišča ni bila spremenjena, da bi bila zemljišča v veljavnih aktih že ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča,pa tudi ni izkazano.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da na status navedenih parcel v času razlastitve ne more vplivati namen bodoče gradnje, so neutemeljeni pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik tudi sicer smiselno le ponavlja tožbene ugovore. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano komunalno opremljenost navedenih zemljišč, zaradi katere bi bilo po tožnikovem mnenju šteti zemljišča za stavbna zemljišča, saj to niso elementi, ki spreminjajo status zemljišča iz kmetijskega v stavbno zemljišče, ampak elementi, ki opredeljujejo ali je stavbno zemljišče komunalno opremljeno ali ne. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da bi bilo treba šteti, da so bila zemljišča bivšemu lastniku razlaščena že leta 1962, ko naj bi mu bila po zatrjevanjih tožnika odvzeta možnost razpolagati z njimi. Upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen je odvisna od časa in predpisa o podržavljenju zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo v upravnem postopku ugotovljeno iz vsebine listin, zato tudi ni utemeljen uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, da naj bi bili odločilni razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi in s seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.