Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 7. 9. 2012 nezakonit in se razveljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 9. 2012, ampak še traja ter zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 4. 2006, z vsemi aneksi ter tožnika za čas od 17. 9. 2012 do vrnitve na delo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, vpisati v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu obračunati pripadajočo bruto plačo, od nje poravnati predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna separatne stroške za narok in naloži v plačilo tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožena stranka je z vlogo z dne 17. 1. 2014 podala predlog za odločitev brez glavne obravnave ter še dodatno obrazložila predlog za odločitev brez glavne obravnave. Opozorila je tudi na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-146/12-40, iz katere izhajajo napotki za odločitev v zadevi. Tožnik se na vlogo tožene stranke ni odzval, zato je sodišče izvedlo narok. Tožena stranka je podala zahtevo za povračilo separatnih stroškov, saj se na naroku niso izvedli dokazi, za katere je bila potrebna glavna obravnava, niti ni tožnik podal novih trditev. Ravnanje tožnika kaže na zlorabo pravic, ki jih imajo stranke. Tožena stranka ne zanika, da ima tožnik v postopku določene pravice in da jih tudi uporablja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je izvajalo listinske dokaze, da je izvedba glavne obravnave pravilo in da se stranki nista dolžni odpovedati glavni obravnavi. Tožena stranka meni, da ZPP in ZDSS ne dajeta pravice do naroka. Stranki v postopku imata le pravico sodelovanja oziroma pravico do izjave, česar pa ni mogoče širiti v pravico do gole izvedbe naroka. V konkretni zadevi je tožnik imel pravico in možnost, da sodeluje v zadevi in sicer na pisni način, kar je v celoti izkoristil. Do vprašanja zlorabe pravice se je večkrat opredelilo tudi Ustavno sodišče RS. Glede na standarde iz sklepa Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 tudi v tej zadevi tožnik glede na opozorila tožene stranke ni mogel utemeljeno in razumno pričakovati, da bo narok sploh čemu namenjen. Bistvo, ki ga ustavno sodišče večkrat poudari je učinkovito izvrševanje pravic, ravnanja, ki k temu ne morejo pripomoči so zato ob vztrajanju kljub drugačnim opozorilom zloraba postopkovnih pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in stroške te pritožbe.

Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval med drugim s tem, da je določilo 246. člena ZUJF v neskladju z Ustavo RS. Tekom postopka je Ustavno sodišče RS presojalo skladnost določila 246. člena ZUJF z Ustavo RS in v zadevi odločilo z odločbo U-I-146/12-40 z dne 14. 11. 2013. Presodilo je, da zakonska ureditev ZUJF in sporni 246. člen ni v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbence, kot zavarovance moškega spola. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na citirano odločitev Ustavnega sodišča RS in zahtevek tožnika zavrnilo. Tožnik poudarja, da sta določbi 246. člena in 188. člena ZUJF neposredno diskriminatorna in v nasprotju s pravnim redom Evropske unije. Ustavno sodišče RS je pristojno za presojo skladnosti izpodbijanih odločb ZUJF z Ustavo RS, ni pa pristojno za presojo skladnosti teh določb ZUJF z direktivama, to dejstvo pa zatrjuje pritožnik. Na ravni Evropske unije prepoved diskriminacije urejata Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 6. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu ter Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ureditev 246. člena ZUJF brez razumnega razloga s t.i. Začasnim ukrepom za uravnoteženje javnih financ trajno posega v delovnopravni položaj le določene starostne generacije. Tožnik zaradi „začasnega ukrepa“ nosi trajne in nepopravljive delovnopravne in socialnopravne posledice tudi po izteku veljavnosti tega „začasnega ukrepa“. Avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev po stališčih SEU pomeni diskriminacijo na podlagi starosti, ki pa je lahko dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanj tega cilja primerni in nujni. Tožnik meni, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga obe direktivi dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev. Cilj zakona je zagotoviti vzdržne javne finance, zagotoviti zakonski okvir za učinkovito upravljanje z javnimi financami, zagotoviti makroekonomsko stabilnost ter trajen in stabilen narodnogospodarski razvoj, oblikovati pravila za večjo fiskalno disciplino. Vsi navedeni cilji niso povezani z ukrepi na področju spodbujanja zaposlovalne politike. Sodišče po oceni pritožnika pri odločanju ne bi smelo uporabiti 246. člena ZUJF, temveč določbo 89. člena ZDR ter določbe obeh direktiv, ki prepovedujejo diskriminacijo temelječo na spolu in starosti. Sodišče je dolžno uporabiti tudi mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala RS. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno . Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Tožniku je bil sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 izdan na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), zato se vse pritožbene navedbe nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 246. člena ZUJF, ker je ta v nasprotju s pravnim redom Evropske unije. Sklicuje se na Direktivo Sveta 2000/78/ES in na Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta.

Direktive Sveta spadajo, tako kot uredbe, sklepi in priporočila ter mnenja med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno in imajo tudi neposredne učinke, so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbiro oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščeno državi članici. Direktive tako že zaradi določbe člena 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabo oziroma neposredno učinkovanje, saj morajo pred tem članice EU sprejeti ustrezne izvedbene akte. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposredni učinek kakšne od direktiv, vendar člen 6 Direktive 2000/78/ES, na katerega se sklicuje pritožba tudi ob neposredni uporabi ne bi mogel pomeniti, da je določba 246. člena ZUJF v nasprotju s tem členom.

V prvem odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2), predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Iz takšne določbe izhaja, da kot legitimnih ciljev za različno obravnavanje zaradi starosti ni možno obravnavati samo cilje zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kot zmotno meni pritožba. V določbi člena 6 (1) Direktive 2000/78/ES je namreč najprej določeno, da mora biti različno obravnavanje zaradi starosti objektivno in razumno utemeljeno z legitimnimi cilji, nato pa je v nadaljevanju našteto, da to vključuje tudi legitimne cilje zaposlovalne politike delovnega trga in poklicnega usposabljanja. Navedeni trije cilji iz področja zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja so torej našteti le primeroma. Kot takšen legitimen cilj, ki opravičuje v prvem odstavku 286. člena ZUJF različno obravnavanje javnih uslužbencev pri upokojevanju v primerjavi z ostalimi delavci, je potrebno šteti tudi cilje, ki so določeni v prvem odstavku 1. člena ZUJF, to je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2013, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v prvem odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES. Ustavno sodišče RS je izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU v odločbi C-159/10 in C-160/10. Prav tako je Ustavno sodišče RS ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da Ustavno sodišče RS v svoji odločbi sploh ni presojalo utemeljenosti legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom, saj je iz vsebine odločbe razvidno, da je to storilo.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi drugega odstavka 246. člena ZUJF. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. členom ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi drugega odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za povrnitev separatnih stroškov, ki jih je zahtevala za narok za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tak zahtevek tožene stranke pravilno. Glavna obravnava je obligatoren stadij pravdnega postopka in samo izjemoma je dopustno odločanje brez glavne obravnave (npr. v postopku izdaje plačilnega naloga, v sporih majhne vrednosti, gospodarskih sporih, ...). Glavna obravnava je v prvi vrsti namenjena zbiranju procesnega gradiva, ki je nato podlaga odločbi o glavni stvari, zato se z njo uresničuje predvsem načelo neposrednosti. Vendar pa je pomen glavne obravnave širši, saj se z njo uresničuje tudi načelo ustnosti, javnosti in kontradiktornosti ter je kot taka del pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, - MP, št. 7-41/94). Iz teh razlogov ni mogoče od strank zahtevati, da se v postopkih, kjer imajo to možnost, odpovedo glavni obravnavi. In tudi tam, kjer to možnost imajo in jo izkoristijo, je končna odločitev o izvedbi glavne obravnave vselej prepuščena sodišču, tako tudi prvi odstavek 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročil po svoji krivdi, ker se ni odpovedal glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabil svoje pravice.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).