Jedro

Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3a. člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU.

Ker revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je dolžno sprejeti sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, kadar je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti. Vendar le, če SEU o takem ali podobnem vprašanju še ni odločalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 100-456/2012/11 z dne 1. 8. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 10051-562/2012/2 z dne 7. 9. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje še traja, za vrnitev na delo, za prijavo v zavarovanja in obračun ter izplačilo pripadajočih plač. Ugotovilo je, da je 246. člen ZUJF zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja, pri čemer se je oprlo zlasti na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013. Glede nadaljevanja delovnega razmerja, ki je sicer možno, če je to potrebno zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa pa je pojasnilo, da o tem odloča delodajalec in njegova odločitev ne more biti predmet sodne presoje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo sodišča prve stopnje in obrazložilo, da je Ustavno sodišče ustavnost 246. člena ZUJF presojalo tudi z vidika direktiv EU in prakse Sodišča Evropske unije (SEU).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da 246. člen ZUJF ni skladen z evropskim pravnim redom, konkretno z Direktivo 2006/54/ES z dne 5. 7. 2006 in Direktivo 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojo zakonskih določb s pravom EU, ampak le z Ustavo RS. Določbi 246. in 188. člena sta upoštevaje navedeni direktivi diskriminatorni. Sodišče bi ju moralo uporabiti neposredno oziroma določbe 246. člena ZUJF ne bi smelo uporabiti. Zakon ne zasleduje legitimnega cilja in trajno posega (čeprav kot začasen ukrep) v tožnikov položaj. Temeljni cilj zakona je zagotovitev vzdržnosti javnih financ, zakonskega okvira za učinkovito upravljanje z javnimi financami, makroekonomske stabilnosti ter trajnega in stabilnega narodnogospodarskega razvoja, oblikovati pravila za večjo fiskalno disciplino. Po stališču SEU pa varčevanje - čemur je ZUJF namenjen - ni legitimen cilj za različno obravnavo zaradi starosti. Čeprav je Ustavno sodišče razglasilo skladnost zakona z Ustavo, ga sodišče ob upoštevanju sodne prakse SEU in cilja navedenih direktiv ne bi smelo uporabiti. Na mestu bi bila postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU po 267. členu ZDEU.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče po prvem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revident v reviziji izraža predvsem nestrinjanje z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-146/12, češ da naj bi imelo pravo EU prednost pred pravom države članice oziroma nacionalnim pravom. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev, ki bo v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča oziroma predlaga, naj je Vrhovno sodišče ne upošteva. Tej zahtevi ni mogoče slediti. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je izrecno poudarilo (kar izpostavlja tudi revident), da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3. a člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES - ob določenih pogojih - dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, pa tudi, da sicer po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

7. Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča. Z odločitvijo, da določba 246. člena ZUJF ni protiustavna in da je v skladu tudi s pravom EU in odločbami SEU, je usklajena sodba sodišča druge stopnje, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

8. Vrhovno sodišče tudi zavrača predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na podlagi 267. člena PDEU glede legitimnega cilja v konkretnih okoliščinah. Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 113a. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in naslednji) dolžno sprejeti sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, kadar je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti. Vendar le, če SEU o takem ali podobnem vprašanju še ni odločalo. Na podobna vprašanja, kot naj bi se zastavljala v tem postopku, je SEU že odgovorilo (npr. v zadevah C-341/08, C-45/09, C-388/07, C-250/09, C-268/09 in drugih). Glede na to, da se nacionalno sodišče lahko zanese na avtoritativnost interpretacij, ki jih je SEU opravilo v kakšnem prejšnjem postopku, kjer se je ukvarjalo s primerljivim (ne nujno torej enakim) vprašanjem, zato predhodnega vprašanja ni treba postavljati v vsakem primeru, ampak se lahko uporabi interpretacija v takem primerljivem primeru(1). Prav to pa je pri svoji odločitvi storilo že Ustavno sodišče. Oprlo se je na odločitve SEU (citirane v točkah 48., 50. in 54. obrazložitve odločbe U-I-146/12), na podlagi katerih je Ustavno sodišče lahko, poleg temeljnega zakonsko opredeljenega cilja, upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ga je v svojem mnenju navedla Vlada. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da predložitev zadeve v predhodno odločanje ni potrebna.

9. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Zadevi Da Costa - C 28/62 in Cilfit - C-283/81