Jedro

Dejanska podlaga tega spora potrjuje materialnopravno pravilnost presoje obeh sodišč, ki sta glede na njegovo vsebino dogovor pravdnih strank opredelili za pogodbo o naročilu, od katere je tožnik zaradi toženčeve neizpolnitve odstopil in zato utemeljeno zahteva vrnitev danega denarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo še spornemu delu tožbenega zahtevka in tožencu naložilo, da plača tožniku tolarsko vrednost 17.300 DEM in 1000 CHF po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih je priznavala Banka Koper za take devizne vloge na vpogled, in sicer od 15.12.1994 dalje do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za še spornih 10.000 DEM v tolarski vrednosti in za pričetek teka obresti že od 22.2.1994 dalje je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Sklicuje se na vse svoje dosedanje navedbe, zlasti na pritožbene razloge. Poudarja, da je izvajalcu M. izročil 25.000 DEM, da je bila vodovodna instalacija narejena, po vsej verjetnosti pa tudi električna instalacija, da je izvajalce del za adaptacijo lokala najel Z., kar naj bi potrdile priče, toženec sam pa je bil le kurir za predajo denarja in nič drugega. Tožencu podrobnosti pri adaptaciji niso znane, tudi ključev lokala ni imel, vse papirje je ob osamosvojitvi Slovenije izvajalec M. odnesel s seboj v Jugoslavijo. Ker je izvajalce najel Z., je toženec smatral, da ni potrebno, da on založi stroške za predujem izvedenca. Je pa toženec zaradi previdnosti izvršena dela dal med pravdo oceniti sodnemu cenilcu in to cenitveno poročilo prilaga reviziji.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se po obsegu in razlogih izpodbijanja razlikuje od pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Zato revizijsko sklicevanje na vse dosedanje navedbe, in med njimi na pritožbene razloge, ni pravno upoštevno.

Ena od omejitev revizijskega izpodbijanja je tudi omejitev revizijskih razlogov v primerjavi s pritožbenimi razlogi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke v revizijskem postopku vezane na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec svoje revizijske navedbe zmotno opredeljuje kot uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj vse prej povzete revizijske trditve izpodbijajo pravilnost in popolnost pravno odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč.

V tej pravdni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednjo dejansko podlago spora. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženec poiskal izvajalce za adaptacijo lokala, ki ga je kupil tožnik, in sicer za ureditev klima naprave, nove vodovodne in električne instalacije in peči za peko pice. Tožnik je tožencu dokazano izročil 27.500 DEM in 1000 CHF, toženec pa je poiskal izvajalce. Tako je dela v zvezi s prezračevalno napravo po toženčevem naročilu izvedel S. R., vendar le v vrednosti prejetega zneska 10.000 DEM. Koliko ostalih del je bilo izvedenih in v kakšni vrednosti, bi moral dokazati toženec, ki pa ni založil predujma za izvedenca.

Toženec tudi ni dokazal, da naj bi preostali tožnikov denar izročil izvajalcu M., saj je ta isti izvajalec v istem obdobju opravljal dela tudi pri gradnji toženčeve hiše. Ker toženčevo poseganje v navedeno dejansko podlago ni dovoljeno, revizijsko sodišče ni upoštevalo njegovih trditev, da ni on poiskal izvajalcev, da je bil samo kurir, da je bil dejanski naročnik Z., da je bilo opravljeno več dela, da je izročil tožnikov denar M. in seveda tudi ne reviziji priloženega cenitvenega poročila kot novega dokaza. Revizijsko sodišče je tako preverjalo le, ali sta sodišči pri izpodbijani odločitvi pravilno uporabili materialno pravo. Sodišči sta glede na njegovo vsebino dogovor pravdnih strank opredelili kot pogodbo o naročilu po 749. členu ZOR, vendar pa sta ugotovili, da toženec svoje obveznosti ni (v celoti) izpolnil in da je zato tožnik od pogodbe odstopil. Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da mora zato toženec v skladu s 132. členom ZOR še sporno razliko prejetega denarja vrniti tožniku.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da dejanska podlaga tega spora potrjuje pravilnost take materialnopravne presoje obeh sodišč. Zato je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.