Jedro

V konkretnem primeru je sporno, ali tožnik lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Iz listine, ki jo je tožnik predložil k popravku obračuna pa ne izhaja, da je tožnik dejansko upravičen do poplačila s strani dolžnika, prav tako pa ni razviden izvršilni naslov. Na podlagi navedene sodbe ni zadoščeno zahtevi iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, da tožnik ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje november 2010 v znesku 55.224,00 EUR, ki ga je dolžan plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po poteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, s tem da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov (točki 1 in 2 izreka). Stroški, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ in pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 3 in 4 izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) v zvezi z izkazanim presežkom DDV ter je o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 17. 1. 2011. Tožnik je 7. 12. 2010 davčnemu organu predložil obračun DDV za november 2010, v katerem je izkazal presežek DDV z zahtevkom za vračilo 58.570,00 EUR oz. po popravku obračuna izkazal presežek 55.972,00 EUR presežka z zahtevkom za vračilo.

2. Dne 10. 12. 2010 je predložil popravek obračuna za november. Izdani računi z obračunom DDV po 20 % stopnji, ki jih je tožnik kot popravke upošteval v obračunu DDV za obdobje november 2010 se nanašajo na gradbene storitve na deloviščih v ... in ... in so razvidni iz tabele na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v knjigo izdanih računov za november 2010 in obračun DDV za obdobje november 2010 vključil popravek obračunanega DDV na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 270/2008-19, davek v višini 55.223,68 EUR, davčni organ ugotavlja, da tožnik ni upravičen do popravka obračunanega DDV v znesku 55.224,00 EUR v smislu tretjega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ker stečajni postopek dolžnika A. d.o.o. - v stečaju še ni zaključen. Tožnik je sicer predložil pravnomočno sodbo sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka, vendar iz slednje ni razbrati, da je upravičen do poplačila, ter izpodbija zakonsko določbo, da mora iz pravnomočnega sklepa sodišča ali druge listine izhajati, da zavezanec v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Ker dolžnik ni izbrisan iz sodnega registra, tožnik ni upravičen do popravkov obračunanega DDV, ker ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Pripombe tožnika davčni organ zavrne. Navaja, da je v konkretnem primeru davčnemu organu tožnik predložil listino, s katero se je zaključil izvršilni postopek, iz katere je razvidno, da tožnik v izvršilnem postopku ni bil poplačan, vendar davčni organ ugotavlja, da iz listine ne izhaja, da tožnik je upravičen do poplačila s strani dolžnika oz. iz predložene listine ni razviden izvršilni naslov, saj je v pravdnem postopku sodišče zaradi pomanjkanja dokazov tožniku zavrnilo tožbeni zahtevek. Davčni organ tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoje niti za popravek po 1. stavku tretjega odstavka 39. člena ZDDV, saj stečajni postopek dolžnika v novembru 2010, ko je tožnik uveljavljal popravek obračunanega DDV, še ni bil zaključen. Davčni organ meni, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji, ki bi tožniku dovoljevali izvesti popravek obračunanega DDV skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZDDV, ter se mu zato ne prizna pravica do popravka obračunanega DDV.

3. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se na 33. člen ter drugi in tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, tretji odstavek 41. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da tožnik ni upravičen do popravka (zmanjšanja) davčne osnove, ker ne razpolaga s pravnomočnim sklepom sodišča o zaključenem stečajnem postopku (1. stavek tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1). Prav tako ne razpolaga s sklepom o ustavitvi izvršilnega postopka oz. drugo listino iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti (2. stavek tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1). V konkretnem primeru je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 357.312,21 EUR zavrnjen, ker tožnik ni predložil relevantne dokumentacije, ki bi dokazovala utemeljenost njegovega zahtevka in je zaradi pomanjkanja dokazov o dejansko opravljenih storitvah sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeni organ pritrjuje prvostopenjskemu organu, da iz navedene listine ne izhaja, da je tožnik dejansko upravičen do poplačila s strani dolžnika oz. iz predložene listine ni razviden izvršilni naslov, kar je relevantna okoliščina za vračilo. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, ki predpostavlja dejansko opravljene dobave ter nezmožnost poplačila (sicer utemeljene terjatve) s strani naročnika v izrecno zakonsko določenih primerih. Da gre za takšne primere, je sklepati tudi iz ureditve naknadnega možnega poplačila. Opozarja na sodbo SEU C-545/98. 4. Po presoji pritožbenega organa bi tožnik glede na neutemeljene terjatve, za katere pa je izdajal račune za obračunani DDV, lahko postopal po določbah drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, česar pa v svoji zahtevi niti ni zatrjeval, da gre za takšno dejansko stanje, niti ni predložil ustreznih dokazil, ki bi dokazovala odpravo tveganja izgube davčnega prihodka. Glede izreka navaja, da je davčni obračun izvršilni naslov (145. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in na njegovi podlagi lahko zavezanec za obračun ugotovljeni presežek prenese v naslednje davčne obdobje ali zahteva vračilo presežka (73. člen ZDDV-1) in se v primeru dvoma o upravičenosti zahteve davčni organ lahko ravna po 73.a členu ZDDV-1 ter odmeri davek z odmerno odločbo (šesti odstavek 129. člena in prvi odstavek 141. člena ZDavP-2), ki je samostojni izvršilni naslov. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izvedel davčni nadzor obračuna DDV za november 2010 in izdal predmetno odločbo po 84. členu ZDavP-2. Ugotovljene nepravilnosti so vplivale na višino tožnikove davčne obveznosti, ki ga je sam izračunal v svojem davčnem obračunu in v katerem je na podlagi znižanja obračunanega DDV uveljavljal presežek DDV, torej njegovo vračilo. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno izdal odmerno odločbo, s katero je tožniku naložil v plačilo davek, ker ni le ugotovil nepravilnosti, ki ne bi vplivale na višino davčne obveznosti. Tožnik tudi ni v slabšem položaju, kot bi bil z delno zavrnitvijo zahtevka za vračilo. Kolikor tožnik davka po obračunu ni dobil vrnjenega, bo slednje potrebno ustrezno upoštevati pri morebitni izterjavi. Izrek o stroških, ki mu jih tožena stranka ne prizna, utemelji s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2. 5. Tožnik je vložil tožbo. Izpodbijana odločitev je materialno pravno napačna. Tožnik uveljavlja popravek DDV na dveh podlagah, in sicer ker v izvršilnem postopku ni bil poplačan in ker tudi v stečajnem postopku ne bo poplačan. Navaja sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 270/2008, ki je po tožnikovem mnenju listina, iz katere je razvidno, da tožnik v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan. Citira tretji odstavek 39. člena ZDDV. V zadevi ni več sporno, da tožnik ni bil poplačan. Davčni organ tako v odločbi potrjuje, da sta pogoja iz 39. člena ZDDV-1 izpolnjena, kljub temu pa prvostopenjski organ zavrne popravek DDV, ker iz predložene listine ni razviden izvršilni naslov, saj je v pravdnem postopku sodišče zaradi pomanjkanja dokazov tožniku zavrnilo tožbeni zahtevek, drugostopenjski organ pa doda, da ni bilo zadosti dokazov, ki bi potrjevali utemeljenost računa tožnika in da je tožnik upravičen do popravka le, če bi svojega dolžnika pozval k popravku vstopnega DDV in bi dolžnik takšne popravke tudi opravil. Argumentacija, ki jo tožnik povzema s strani tožene stranke, da bi moral doseči popravek DDV tudi pri dolžniku, je napačna, saj tega ni mogoče doseči, ker se je dolžnik odjavil iz sistema DDV, tako da od začetka stečajnega postopka ni več zavezanec za DDV. Irelevantno je sklicevanje na odločitev sodišča EU v zadevi C-454/98, saj je v obravnavanem primeru tožnik izdal račune za opravljeno delo, ki jih dolžnik ni hotel plačati. V pravdnem postopku je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika, ker po mnenju sodišča tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti svoje terjatve. Zoper odločitev se tožnik ni pritožil, čeprav sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, saj je nadaljevanje pravdnega postopka bilo neoportuno. Po mnenju tožnika je razlaga tožene stranke, da tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 daje pravico do popravka le za primere, ko je terjatev pravnomočno priznana, vendar ne izterljiva, napačna, saj zakon tega ne določa. Takšna razlaga bi bila tudi nesmiselna, saj bi to pomenilo, da je edini razlog za popravek DDV dokončan stečaj dolžnika. Neizterljivost terjatve v izvršilnem postopku je namreč razlog za stečaj dolžnika. ZDDV-1 pa določa drugače, in sicer je razlog za popravek DDV nepoplačilo v insolvenčnem postopku ali nepoplačilo v izvršilnem postopku. Po mnenju tožnika je s sodbo podana druga listina, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku tožnik ni bil poplačan, ter so s tem podani razlogi za popravek DDV po zadnjem stavku tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Plačilo DDV in kasnejši popravek DDV je namreč vezan na poslovni dogodek plačila, dobave blaga ali oprave storitve. Ker plačilo ni bilo opravljeno, je tožnik upravičen do popravka in s tem do vračila DDV. V nadaljevanju tožnik navaja, da ne bo poplačan niti v stečajnem postopku, saj je bila njegova terjatev prerekana, sodišče pa je tožbo za priznanje terjatve z navedeno sodbo zavrnilo, kar posledično pomeni, da je prenehala terjatev (361. člen in 362. člen Zakona o finančnem poslovanju postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

6. Tožnik navaja, da se je nad dolžnikom A. d.o.o. - v stečaju 8. 10. 2009 začel stečajni postopek in da stečajni upravitelj ni prejel računovodskih listin, ter je edino znano premoženje stečajnega dolžnika nekaj hiš. Med terjatvami z ločitveno pravico je tudi terjatev davčne uprave v višini 1.061.813,64 EUR, terjatev tožnika v višini 428,580,94 EUR ni bila priznana. Navaja, da se premoženje stečajnega dolžnika prodaja za izklicno ceno 850.000,00 EUR in da je stečajni dolžnik ob začetku stečaja izstopil iz sistema DDV. Tožnik navaja, da je od sedaj spornega računa plačal DDV v višini 55.223,68 EUR, ki ga sedaj zahteva nazaj preko popravka DDV, saj račun ni bil plačan in tudi ne bo plačan. Sodišče je namreč zavrnilo zahtevek za plačilo v izvršilnem postopku, nadalje pa ne bo plačan tudi v stečajnem postopku, ker je bil prerekan račun in nato na sodišču zavrnjen. V nadaljevanju citira določbe 301. in 362. člena ZFPPIPP, ter sklepno navaja, da je upravičen do popravka DDV tako po 1. kot tudi po 2. stavku tretjega odstavka 39. člena ZDDV. Davčnemu organu očita napačno ugotovljeno višino DDV, saj je tožnik za november 2010 uveljavljal popravek DDV v višini 55.972,00 EUR in vračilo tega zneska, davčnemu organu pa tudi očita, da ne more dodatno odmeriti DDV in mu naložiti v plačilo zneska 55.224,00 EUR, saj se z obračunom uveljavlja le popravek DDV, ki je bil že plačan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku tožnika za popravek DDV, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki so obrazložitev upravnih odločb. Poudarja, da pogoji za vračilo DDV po 39. členu niso izpolnjeni. Tožnik ni razpolagal z listino, iz katere bi bil viden dejanski obstoj terjatve, kar je nedvomno razvidno iz predmetne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Eden od bistvenih pogojev dopustnosti znižanja izstopnega DDV v takšnih primerih in torej vračila s strani države je ta, da predhodno prejemnik popravi (zmanjša) vstopni DDV, ki ga je prejemnik računov uveljavljal na podlagi izdanih računov tožeče stranke. Samo na takšen način je mogoče odpraviti nevarnost oškodovanja prihodkov države iz naslova davka. Razlogi tožnika, zakaj se ni pritožil na sodbo sodišča, so irelevantni. V davčnem postopku zavezanec dokazuje dejanske poslovne dogodke predvsem z ustrezno verodostojno dokumentacijo. Tudi ne držijo navedbe, da je iz razlogov uvedbe stečajnega postopka bil zavezanec izbrisan iz registra zavezancev za DDV, saj zakon tega ne določa in se tudi dobave blaga in storitev, opravljene v postopku likvidacije in v postopku stečaja, štejejo za obdavčljiv promet (10. člen PZDDV-1). Glede tožbene navedbe o dvakratnem plačilu davka tožena stranka pojasni, da je tožnik v obračunu uveljavil vračilo. Obračuni so izvršilni naslovi, presežek izkazan v takšnem obračunu se zavezancu zato vrne z naknadno odločbo, izdano v postopku davčnega nadzora se mu je zato obveznost naložila.

8. V pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri tožbi. Sklicuje se na 36. člen ZDDV-1. Nadziranje tožene stranke spravlja tožnika v položaj ne le da ne bo prejel plačila od svojega dolžnika, pač pa bo dodatno kaznovan še s plačilom 20 % DDV od računa, ki ne bo nikoli plačan. Nevzdržnost takšnega naziranja se je očitno zavedel tudi zakonodajalec, ki je z novelo zakona določil, da lahko davčni zavezanec zahteva poračun DDV že zaradi samega začetka stečajnega postopka. Tožnik nima vpliva niti na to, da je dolžnik v stečajnem postopku, niti na to, da se je dolžnik odločil, da zaradi stečaja ne bo več zavezanec za DDV, vendar pa upravičenje do popravka DDV ne more in ne sme biti s strani tožene stranke pogojevano z ravnanjem dolžnika tožeče stranke ter je lahko pogojevano izključno s tem, ali je bila tožeča stranka poplačana ali ne. Tožeča stranka ni bila poplačana v razmerju do svojega dolžnika, s tem pa je odpadel tudi temelj, da bi bila dolžna plačati DDV od neprihodka.

9. V odgovoru na pripravljalno vlogo se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS (X Ips 459/2010 z dne 10. 11. 2011) ter pred tem sprejeta strokovna mnenja v reviji Denar. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da je stečajnemu dolžniku zaradi začetka stečajnega postopka oteženo izpolnjevanje pogojev za vračilo DDV kot jih določa ZDDV, vendar so to edine določbe, ki urejajo pogoje za plačilo, kar pomeni, da za drugačno obravnavanje stečajnih dolžnikov ni nobene pravne podlage, ter ponovno poudarja, da uvedba stečajnega postopka nima pravnih posledic v tem smislu, da bi družba prenehala biti zavezanec za DDV. Tudi ne drži navedba, da bo tožnik dodatno kaznovan s plačilom 20 % davka. V konkretnem postopku se presoja le pravilnost in zakonitost vračila, ki ga je uveljavil v svojem obračunu.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da tožena stranka ne more zadržati obračunanega in plačanega DDV, če je bilo po plačilu tega davka kasneje v sodnem postopku zavrnjeno poplačilo same terjatve. Terjatev, ki je bila podlaga za odmero in poplačilo DDV namreč očitno ne bo plačana, s tem pa tudi ni podlage, da bi bil plačan davek od prometa, ki ga ni. Dejstvo, da je v Sloveniji uveden sistem plačila na podlagi fakturirane, ne pa plačane realizacije pomeni le, da je zavezanec dolžan plačati davek vnaprej, nikakor pa, da je obveznost plačila davka neodvisna od plačila same terjatve. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z Ustavo RS ter s 1. členom I. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Plačilo davka na transakcijo, ki je ni, bi namreč ne pomenilo plačilo davka, pač pa darilo državnemu proračunu. Zahtevek za plačilo je bil pravnomočno zavrnjen, same pravne posledice sodbe pa ne morejo biti vezane na neko dodatno ravnanje dolžnika. Neustreznost stališča tožene stranke je spoznal zakonodajalec, ki je z novelo ZDDV določil, da je upnik stečajnega dolžnika upravičen do povračila DDV že zaradi same uvedbe stečaja. Zahtevek tožnika je v celoti utemeljen, sicer bo prišlo do posega z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, saj tožnik ni garant za ravnanje tretje osebe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je sporno, ali tožnik lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti (1. stavek). Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oz. drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oz. drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc (2. stavek). Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno delo blaga oz. storitev, v zvezi s katero je uveljavljal popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, moral od prejetega zneska obračunati DDV (3. stavek).

13. Prvostopenjski organ in tožena stranka ocenjujeta, da sodba sodišča, ki jo je tožnik predložil, in na podlagi katere uveljavlja popravek obračunanega DDV, ne predstavlja listine, iz katere je razvidno, da ob zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Tako prvostopenjski organ, kot tudi tožena stranka navajata, da iz navedene listine ne izhaja, da je tožnik dejansko upravičen do poplačila s strani dolžnika in da iz predložene listine ni razviden izvršilni naslov. Iz določbe tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 izhaja, da se predpostavlja, da gre za dejansko opravljeno dobavo in da tudi nezmožnost poplačila predpostavlja dejansko opravljeno dobavo in nezmožnost poplačila sicer utemeljene terjatve. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina za popravek v primeru neplačila predvsem dejstvo, ali je bila dobava opravljena, kar pomeni, da samo za promet, ki je bil izvršen in temelji na verodostojnem računu, je lahko podlaga za izvršbo v izvršilnem postopku za poplačilo terjatve. Posledično to pomeni, da kolikor v izvršilnem postopku tožnik ni poplačan iz razloga, ker je njegova terjatev neutemeljena, kot v obravnavanem primeru, ko je zaradi pomanjkanja dokazov o dejansko opravljenih storitvah pravdno sodišče tožnikovo terjatev v pravdi zavrnilo, tudi po mnenju sodišča ne moremo govoriti o situaciji, na katero se nanaša 2. stavek tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 “da tožnik ni bil poplačan oz. da ni bil poplačan v celoti“. Iz navedene listine oz. sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 270/2008, ki se nanjo tožnik sklicuje, namreč ne izhaja, da je šlo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, kar je po mnenju sodišča predpogoj za popravek davčne osnove, smiselno pa to izhaja tudi iz zadnjega stavka tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Tožnik je imel v pravdi vso možnost dokazati, da je njegova dobava opravljena in terjatev utemeljena. Imel je tudi možnost vložiti pravno sredstvo zoper takšno sodbo pravdnega sodišča in dokazati trditve, da je njegova terjatev zoper dolžnika utemeljena. Nima prav tožnik ko meni, da to ni bilo oportuno, ker je bil dolžnik v stečaju, saj bi mu v primeru, da bi s postopkom uspel, šlo vračilo DDV iz tega naslova, če bi bilo nedvomno izkazano, da je njegova terjatev upravičena oz. storitev opravljena. Tako pa ne gre za to situacijo in sodišče se ne strinja s tolmačenjem tožnika, da je že na podlagi navedene sodbe, iz katere ne izhaja utemeljenost njegovega zahtevka, zadoščeno zahtevi iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, da tožnik ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. 14. Tožnik tudi nima prav, ko navaja, da mu gre vračilo že zaradi tega, ker ni bil opravljen promet. Kolikor bi šlo za takšno situacijo, potem tožnik tudi nima nobene podlage, da bi izkazal DDV. Po ZDDV-1 pa je plačnik DDV tudi vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV (osma točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1). V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za takšno situacijo in sodišče tožnikove navedbe kot brezpredmetne zavrača. 15. V konkretnem primeru ne gre za situacijo iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi, ko se lahko znesek obračunanega DDV popravi le pod pogojem, če naročnik blaga oz. storitev popravi/zmanjša znesek DDV, ki ga je odbil in če o tem pisno obvesti dobavitelja. Zato je sklicevanje tožene stranke na sodbo SEU C-454/98 in razloge za odpravo tveganja izgube davčnega prihodka v konkretnem primeru irelevantno in na drugačno odločitev ne vpliva, saj izpodbijana odločba ne sloni na navedeni pravni podlagi.

16. V primeru, kot je obravnavani, bi tožniku šel odbitek po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, če bi izpolnjeval v tem odstavku navedene pogoje, ki po povedanem tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni. Zato tožniku v obravnavanem primeru ne gre pravica do popravka oz. zmanjšanja zneska obračunanega DDV na navedeni pravni podlagi. Ta pravica mu po povedanem ne gre niti po prvem niti po drugem stavku tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, tako kot pravilno ugotavljata oba davčna organa. Dokazna ocena davčnega organa je pravilna in se z njo sodišče strinja. V konkretnem primeru po mnenju sodišča tožnik ni predložil te „druge listine“, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti, tako kot zmotno razlaga tožnik. Dejstvo je, da je zaključen izvršilni postopek s sodbo, ki je bila izdana v pravdi, vendar pa iz te sodbe ne izhaja, da tožnik za opravljeno dobavo ni bil poplačan, ampak izhaja, da tožnikova dobava ni izkazana.

17. Tudi iz komentarja k 39. členu iz Poročevalca Državnega zbora RS predloga Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, EPA 1068-4) izhaja, da so v 39. člen vključene določbe glede spremembe in popravka davčne osnove zaradi vračila preklica naročila, neplačila in znižane cene po opravljeni dobavi ter pri uvozu blaga. Da mora biti dobava opravljena izhaja tudi iz c) točke 11. člena Šeste Direktive Sveta 77/388-EGS, po kateri se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi, davčna osnova ustrezno zmanjša, kot jih določijo države članice, ki lahko odstopijo od tega pravila v primeru celotnega ali delnega neplačila.

18. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore v zvezi z izrekom. Tožniku je naloženo plačilo DDV, saj je to predmet DIN v tem konkretnem postopku. Predmet postopka ni obračun DDV (DDV-O) za november 2010, ki ga je tožnik oddal. Tako kot pravilno navaja tožena stranka je obračun DDV samostojni izvršilni naslov in na njegovi podlagi lahko tožnik ugotovljeni presežek prenese v naslednje davčno obdobje ali pa zahteva vračilo (73. člen ZDDV-1).

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo kršitve očitanih ustavnih pravic niti kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po povedanem tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

20. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi ni sporno dejansko stanje, sporno je pravno vprašanje, na odgovor katerega oprava glavne obravnave ne bi bistveno pripomogla.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.