Jedro

Ohranjanje zunanjega videza je zakonsko varovana vrednota, ki pa ne sme postati orodje v rokah etažnih lastnikov, s pomočjo katerega se lahko posameznemu etažnemu lastniku onemogoči vsakršno izvrševanje lastninske pravice. Del ocene, ali gre za protipraven poseg, ki utemeljuje varstvo z negatorno tožbo, mora biti zato tudi vprašanje, ali je fizično obsežen poseg, ki spreminja videz stavbe, estetsko (ne)usklajen s stavbo. Relevantna sprememba zunanjega videza v smislu prvega odstavka 15. člena SZ-1 je tista, ki je obsežna in estetsko ruši enoten videz stavbe.

V prvem sojenju zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni bilo ocenjeno, kako je izgradnja zimskega vrta spremenila izvorni videz stavbe. To dejstvo je bilo kot pravno odločilno izpostavljeno šele ob izdaji revizijske odločbe. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki z novimi navedbami in dokazi, podanimi v ponovljenem postopku, niso bili prekludirani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Toženka je dolžna v roku 90 dni s strehe stavbe št. 6862, k. o. ..., ležeče na parc. št. 362/45, k. o. ..., odstraniti zimski vrt iz kovinskih (Alu) lamel in po strokovnih izvajalcih preko prerezane hidroizolacije zavariti pasove, široke približno od 25 do 30 centimetrov.

Toženki se prepove, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji vznemirjala lastninsko pravico tožnikov na strehi objekta št. 6862, k. o. ..., ležeči na parc. št. 362/45, k. o. ...“ - v II. točki izreka tako, da tožniki v celoti nosijo stroške toženke.

II. Tožniki so dolžni toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 459 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki (1) naložilo, da v roku 90 dni s strehe stavbe št. 6862, k. o. ..., ležeče na parc. št. 362/45, k. o. ..., odstrani zimski vrt iz kovinskih (Alu) lamel in po strokovnih izvajalcih preko prerezane hidroizolacije zavari pasove, široke približno od 25 do 30 centimetrov, ter (2) prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji vznemirja lastninsko pravico tožnikov na strehi navedenega objekta (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da toženka v celoti nosi pravdne stroške tožnikov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je brez ustrezne trditvene podlage na naroku 18. 6. 2019 ugotavljalo, da zimski vrt spreminja zunanji videz stavbe. Tožniki niti v vlogah z dne 5. 7. 2019 in 11. 9. 2019 tožbe niso gradili na trditvah o spremenjenem videzu stavbe. V ponovljenem postopku so v vlogi z dne 4. 4. 2022 podali nove navedbe in dokazne predloge, s katerimi so dokazovali, da je sporna zasteklitev spremenila zunanji videz stavbe. Ob tem niso navedli, da teh trditev in dokazov brez svoje krivde niso mogli podati prej. S tem, ko je upoštevalo vsa nova dejstva in dokaze, je sodišče povsem izvotlilo pravilo o prekluziji. Za presojo, ali sporna zasteklitev predstavlja spremembo zunanjega videza v smislu 15. člena SZ-12, je povsem nerelevantno vprašanje, ali bi morali vsi etažni lastniki glede na arhitekturni načrt, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, računati s tem, da lahko kasneje pride do zaprtja dela strehe. Odprtina za prehod na streho iz toženkinega stanovanja je bila izvedena na podlagi načrtov A. v času gradnje objekta v letu 2012. Tako izveden objekt je pridobil uporabno dovoljenje, še preden so tožniki kupili stanovanja. Gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem bi lahko bila sankcionirana v inšpekcijskem, ne v pravdnem postopku. Inšpekcijski organi v izvedbi zasteklitve niso prepoznali nobene kršitve gradbene zakonodaje, zato je brez podlage zaključek o neskladju posega z izdanim gradbenim in uporabnim dovoljenjem. SZ-1 v 15. členu ne konkretizira, kdaj gre za spremembo zunanjega videza stavbe. Pretirano stroga bi bila razlaga določbe, da etažni lastnik v svojem posameznem delu ne sme izvršiti nobenega posega, neodvisno od tega, ali je spremenjen videz viden in moteč. Zimski vrt ni viden niti izpred objekta niti z ulice pred objektom. V okviru tehtanja kolidirajočih pravic bi bilo pomembno ugotoviti, od kod in komu je sporen poseg viden, in ali gre za poseg, ki je že na prvi pogled moteč. Zakonodajalčev namen je bil, da se etažnim lastnikom onemogoči, da brez soglasja drugih etažnih lastnikov, s posegi, ki niso estetsko usklajeni z osnovnim videzom objekta, porušijo enotni videz stavbe. V konkretnem primeru enotni videz stavbe ni bil porušen, zasteklitev je estetsko usklajena s preostalim videzom stavbe. Vprašanje usklajenosti posega s preostalim videzom stavbe je strokovno vprašanje. S tem, ko je presojalo vprašanja, za katera nima ustreznega strokovnega znanja, je sodišče kršilo procesna pravila. Pri tehtanju pravic bi moralo sodišče upoštevati, da glede na vsebino tožbe tožnikov ni motil zunanji videz objekta po izvedbi zasteklitve. Tega argumenta so se domislili šele po tem, ko je v postopku postalo jasno, da je del strehe v toženkini lasti. Sodišče je nepravilno večjo težo pripisalo pravici etažnih lastnikov do objektivne in absolutne nespremenljivosti prvotnega videza strehe objekta, kot pravici toženke, da uporablja del strehe, ki je sestavni del njenega stanovanja. Odstranitev zimskega vrta za toženko pomeni nemožnost uporabe lastniškega dela strehe (nemožnost dostopa iz 4. v 5. etažo). Gre za prekomeren poseg v toženkino lastninsko pravico. Predmet spora niso avtorske pravice, zato na vprašanje, ali gre za spremembo zunanjega videza v smislu 15. člena SZ-1, ni mogoče odgovoriti s pomočjo pravil avtorskega prava. Vprašanje, ali gre za predelavo avtorskega dela, je strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril izvedenec, ki pa ga tožniki niso predlagali. Napačno je stališče, da bi toženka za sporni poseg glede na veljavno gradbeno zakonodajo potrebovala gradbeno dovoljenje. Zasteklitev 5. etaže predstavlja vzdrževanje objekta, čemur je pritrdila tudi gradbena inšpektorica. Toženka z zimskim vrtom ni posegla v konstrukcijo objekta, niti ni spremenila namembnosti posameznega dela št. 8. Nepravilno je stališče, da toženka za poseg ni imela potrebnega soglasja etažnih lastnikov. Iz odločbe GURS z dne 5. 11. 2013, v povezavi z elaboratom, ki je bil podlaga za izdajo odločbe, izhaja, da je vseh 156,10 m2 posameznega dela št. 8 stanovanjskih površin. Etažni lastniki so torej soglašali ne le z zaprtjem 37,20 m2, temveč z zaprtjem 78,60 m2. Če so soglašali, da ima del strehe stanovanjsko namembnost, so soglašali tudi z zaprtjem do (v elaboratu vrisane) višine 2,5 m. Podpisniki sporazuma z dne 27. 2. 2014 so soglašali z zaprtjem 5. etaže. Toženka je leta 2014 za zasteklitev terase pridobila tudi dodatna soglasja - podpise 64,44 % solastnikov. Ta soglasja zavezujejo tudi pravne naslednike, zato je napačna ugotovitev, da soglasje B. B. in C. B. ni upoštevno. Nadgradnja je bila predvidena pri zasnovi objekta, zato je bila že v fazi gradnje izdelana odprtina za prehod v 5. etažo in izdelan ojačan prehod v plošči nad 4. etažo. Namestitev zimskega vrta predstavlja dokončanje nedokončane gradnje. Dostop iz 4. etaže na lastniški del strehe je mogoče izvesti le z zaprtjem 5. etaže, saj del stanovanja pod streho v 4. etaži ni izveden za izpostavljenost zunanjim vplivom. Ni bil upoštevan vidik, da tožniki z odstranitvijo zimskega vrta ne bodo ničesar pridobili, medtem ko bi toženka utrpela veliko (ne le finančno) izgubo. Naložena obveznost varjenja pasov hidroizolacije ni dovolj določna, izrek sodbe v tem delu ni izvršljiv. Zaradi napačne odločitev o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki in toženka so etažni lastniki večstanovanjske stavbe na D. ulici 1 v E. Tožniki s tožbo uveljavljajo varstvo svoje (so)lastninske pravice - od toženke zahtevajo odstranitev zimskega vrta iz kovinskih (Alu) lamel v izmeri 37,20 m2, ki ga je brez njihovega soglasja avgusta 2017 zgradila na strehi večstanovanjske stavbe, neposredno nad svojim stanovanjem. Med postopkom se je izkazalo, da je sporni del strehe sestavni del toženkinega stanovanja. Z odločbo GURS z dne 5. 11. 20133 je bilo namreč odločeno, da toženkin posamezni del stavbe (ID znak 0000-6862-8, stanovanje št. 8) poleg stanovanja v 4. etaži obsega tudi del strehe stavbe v 5. etaži v izmeri 78,60 m2 (skupna stanovanjska površina po spremembi znaša 156,10 m2). V pritožbenem postopku torej ni več sporno, da je toženka zaprt zimski vrt zgradila na delu strehe, ki je v njeni izključni lasti.

6. Sodno varstvo z negatorno tožbo (99. člen SPZ4) je odvisno od protipravnosti in tudi intenzivnosti posega.5 Poseg mora biti tak, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih glede na okoliščine konkretnega primera.6 V luči stvarnopravnega varstva po SPZ je treba razlagati tudi prvi odstavek 15. člena SZ-1, ki določa, da sme etažni lastnik brez soglasja ostalih etažnih lastnikov opraviti izvedbena dela (to so vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave) v svojem posameznem delu, če to ne pomeni poslabšanja za kakšen drug posamezni del ali skupne dele večstanovanjske stavbe in ne spreminja zunanjega videza večstanovanjske stavbe. Četudi je poseg opravljen v posameznem delu etažnega lastnika, sodi varstvo zunanjega videza stavbe po prvem odstavku 15. člena SZ-1 (kot vidni izraz skupnih gradbenih elementov7) v okvir varstva skupnih delov stavbe. Lastninska pravica posameznega etažnega lastnika torej ni neomejena (absolutna), omejena je s pravicami (oziroma varstvom teh pravic) drugih etažnih lastnikov.8

7. Na podlagi citiranega prvega odstavka 15. člena SZ-1 ter smernic, ki jih je glede razlage te zakonske določbe začrtalo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 91/2021,9 je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku10 ugotavljalo, ali je toženka z zgrajenim zimskim vrtom spremenila zunanji videz stavbe na takšen način, da bi za poseg potrebovala predhodno soglasje ostalih etažnih lastnikov. Pritrdilen odgovor na izpostavljeno vprašanje je oprlo na ugotovitve, (1) da poseg ni bil predviden že ob načrtovanju stavbe (v projektni dokumentaciji, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja), v času gradnje objekta je bila izdelana le odprtina iz toženkinega stanovanja na streho, ki je bila zaprta, (2) da je, kot izhaja iz predloženih fotografij (priloge A38, A40 – A5911), obsežnost spremembe zunanjega videza stavbe očitna (vidna na prvi pogled), (3) da poseg spreminja prejšnjo arhitekturno zasnovo, kar ustreza pojmu predelave avtorskega dela, in (4) da bi morala toženka zanj (po prej in trenutno veljavni gradbeni zakonodaji) pridobiti gradbeno dovoljenje (saj ne gre za enostaven objekt niti za vzdrževalna dela). Nanizane ugotovitve je nato strnilo v zaključek, da gre za tako obsežno (in s tem relevantno) spremembo zunanjega videza stavbe, da je ob tehtanju pravic toženke in ostalih etažnih lastnikov treba dati prednost pravicam slednjih. Ker toženka za poseg, ki predstavlja tudi poseg v skupne dele stavbe, ni imela soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih (drugi odstavek 15. člena SZ-1), je po presoji sodišča prve stopnje negatorni tožbeni zahtevek proti njej utemeljen.

8. V prvem sojenju zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (da je brez soglasja etažnih lastnikov nedopustna vsakršna sprememba zunanjega videza stavbe – neodvisno od intenzivnosti posega) ni bilo ocenjeno, kako (po vsebini in obsegu) je izgradnja zimskega vrta spremenila izvorni videz stavbe. To dejstvo je bilo kot pravno odločilno izpostavljeno šele ob izdaji revizijske odločbe. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki z novimi navedbami in dokazi, podanimi v ponovljenem postopku, niso bili prekludirani. Drugačno stališče bi izvotlilo njihovo temeljno procesno pravico - pravico do izjave. Dodati še velja (kar bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve), da pritožnici njeno stališče o dokazni prekluziji (glede fotografij v prilogah A40 – A59) niti ne koristi (ji ni v interesu).

9. Vrhovno sodišče je poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za trk dveh pravic – lastninske pravice etažne lastnice in solastninske pravice ostalih etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe v etažni lastnini, med katerima je treba najti ustrezno ravnotežje, oziroma presoditi, katera naj ima prednost. Četudi je toženka z izvedbo zimskega vrta posegla v solastninsko pravico tožnikov, je torej treba v okviru negatorne tožbe ugotoviti, ali predstavljajo izvedena dela protipraven poseg, ali pa zgolj izvrševanje lastninske pravice v okviru omejitev, ki so jih ostali etažni lastniki kot solastniki skupnih delov stavbe dolžni trpeti.

10. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru tehtanja pravic v koliziji ugotoviti, ali je izvedba zimskega vrta (ne)estetska (estetsko (ne)usklajena s stavbo). Sodišče prve stopnje je s pomočjo različnih meril (pritožbeno sodišče jih povzema v 7. točki obrazložitve te sodbe) presojalo obsežnost spremembe v fizičnem smislu, ni pa presojalo estetskega vidika spremembe. Glede na to, da je objekt varstva po prvem odstavku 15. člena SZ-1 zunanji videz stavbe, je takšna ocena ključna. Namen varstva je namreč v preprečitvi takšnega posega v zunanji videz stavbe (oziroma v preprečitvi takšne spremembe zunanjega videza stavbe), ki je intenziven in hkrati kazi stavbo kot celoto (je estetsko moteč). Ohranjanje zunanjega videza je zakonsko varovana vrednota, ki pa ne sme postati orodje v rokah etažnih lastnikov, s pomočjo katerega se lahko posameznemu etažnemu lastniku onemogoči vsakršno izvrševanje lastninske pravice. Del ocene, ali gre za protipraven poseg, ki utemeljuje varstvo z negatorno tožbo, mora biti zato tudi vprašanje, ali je fizično obsežen poseg, ki spreminja videz stavbe, estetsko (ne)usklajen s stavbo. Negatorna tožba daje (so)lastniku varstvo le pred tistim vznemirjanjem, ki presega tolerančni prag, zato je šteti, da je relevantna sprememba zunanjega videza v smislu prvega odstavka 15. člena SZ-1, tista sprememba, ki, poleg tega, da je obsežna (v fizičnem smislu - glede na velikost, opaznost), tudi estetsko ruši enoten videz stavbe.

11. Na podlagi ocene, da je treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti, ali je izvedba zimskega vrta vizualno oziroma estetsko (ne)usklajena s stavbo, je postopek v tej smeri dopolnilo pritožbeno sodišče, ki za ugotovitve, navedene v nadaljevanju, ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Ker je celotni dokazni postopek, izveden pred sodiščem prve stopnje, temeljil na pisnih dokazih, in ker tudi izpostavljeno pravno pomembno dejstvo temelji na pisnih dokazih (fotografijah v prilogah A38, A40 – A59), glede katerih je bila pravdnima strankama dana možnost obravnavanja,12 je bilo pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje. V nadaljevanju obrazloženo dokazno oceno je lahko zato opravilo brez predhodno izvedene pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti (prvi odstavek 347. člena ZPP).13 Iz vseh fotografij, ki zastekljen zimski vrt prikazujejo z različnih zornih kotov, je razbrati, da je zimski vrt, ki je glede na velikost (37,20 m2) oziroma višino (2,5 m) za zunanjega opazovalca brez dvoma zaznaven (očiten, viden), oblikovno povsem skladen z objektom – izdelan je pretežno v steklu ter v istih ravnih, pravokotnih linijah in isti barvi kot objekt. Z bližnjih cest so vidne predvsem njegove steklene površine (npr. priloge A38, A43, A46 – A49). Naključni mimoidoči, ki bi konstrukcijo opazoval z ene od bližnjih ulic, zaradi enotnega videza objekta ne bi mogel ugotoviti, ali gre za naknadno izvedbo, ali za poseg, predviden ob načrtovanju objekta. Četudi tožniki konstrukcijo zastekljenega zimskega vrta zaznavajo kot estetsko motnjo (v odgovoru na pritožbo poseg označujejo kot estetski tujek na strehi objekta, ki je stilsko zaključena enota14), njihova subjektivna percepcija še ne utemeljuje sodnega varstva z negatorno tožbo. Prav tako varstva ne utemeljuje njihovo védenje, da ne gre za izvedbo, predvideno ob načrtovanju objekta. Vprašanje, ali bi morala toženka pred posegom pridobiti gradbeno dovoljenje, je bilo uporabljeno kot merilo pri ugotavljanju, ali gre za obsežno spremembo zunanjega videza. Tožniki z negatorno tožbo ne varujejo javnega interesa,15 zato to merilo ne more biti odločilno (izključno).

12. Ker gre za negatorno tožbo, sodi v okvir tehtanja kolidirajočih (so)lastninskih pravic tudi presoja, kaj bi tožniki z odstranitvijo zimskega vrta pridobili, in na drugi strani, kaj bi toženka izgubila. Tožniki zaradi toženkinih izključnih lastninskih upravičenj, dela strehe, na katerem stoji zimski vrt, tudi po njegovi odstranitvi ne bi smeli uporabljati. Ker ne trdijo, da bi del strehe, ki predstavlja skupni del stavbe, v primeru odstranitve zimskega vrta uporabljali kot pohodno teraso, se zanje raba nepremičnine ne bi spremenila. Tožniki niso obrazloženo prerekali toženkine trditve, da je dostop na streho za potrebe morebitne sanacije skupnih dimnikov in zračnikov mogoč preko strešne kupole. Normalen dostop na streho izkazujejo fotografije, ki so jih tožniki za potrebe pravde posneli s strehe stavbe (priloge A40 – A42, A50 – 59). Do trditev in dokazov o vplivu posega na statiko objekta se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker jih je glede na razloge izpodbijane sodbe štelo za nepomembne (glej 2. odstavek 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker gre za trditve in (pisne) dokaze, o katerih sta se imeli pravdni stranki možnost izjaviti (in sta tudi se), je lahko dejansko podlago v tej smeri ugotovilo pritožbeno sodišče. Glede vpliva posega na statiko in stabilnost objekta je toženka trdila (in z listinami dokazovala – sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka v prilogi B5 in statična presoja v prilogi B8), da s prebojem na streho objekta (za potrebe kasnejšega dostopa na streho je bila odprtina izvedena že v času gradnje objekta) ni bilo poseženo v nosilno konstrukcijo objekta. Čeprav se dokaz (priloga B8) ne nanaša na samo izvedbo oziroma obremenitev zimskega vrta, predstavlja pomemben indic o tem, da so bile že v času gradnje predvidene dodatne obremenitve strehe (zakaj bi bila sicer izvedena odprtina, ki omogoča prehod iz 4. v 5. etažo), oziroma, da je konstrukcija objekta omogočala takšne obremenitve. Da to ne drži, in da je toženka posegla v statično stabilnost celotne strehe in stavbe, bi glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena morali dokazati tožniki, ki pa dokaznih predlogov v tej smeri niso podali. Glede tožbene trditvene podlage o nastali škodi pa velja ugotoviti, da je bila s pravnomočno zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka, s katerim so tožniki zahtevali sanacijo pronicanja vode v objekt oziroma njegove inštalacije, izčrpana.16 Del tehtanja položajev (čigav interes naj kot prevladujoč uživa sodno varstvo) mora biti tudi okoliščina, da toženka spornega posega ni izvedla samovoljno, oziroma popolnoma v nasprotju z voljo ostalih etažnih lastnikov. Nasprotno, pred gradnjo, v letu 2014, je pridobila soglasja za zasteklitev terase s strani etažnih lastnikov s 64,44 % solastniških deležev (listina s podpisi, pripeta k sporazumu v prilogi B14). V času gradnje ni več razpolagala s soglasji etažnih lastnikov z (glede na drugi odstavek 15. člena SZ-1) zadostno višino solastniških deležev zaradi menjave lastniške strukture v stavbi. Pred začetkom gradnje je toženka tudi razpolagala z mnenjem gradbene inšpektorice (izraženim v elektronskem sporočilu z dne 7. 2. 2017 – priloga B6), da sodi izvedba zimskega vrta med vzdrževalna dela, za katera ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Navedene ugotovitve je mogoče povezati v zaključek, da bi v primeru odstranitve zimskega vrta tožniki lahko (zgolj) uživali v zadoščenju, da ima stavba (streha) prvotni izgled, medtem ko bi toženka zaradi izgubljene investicije utrpela premoženjsko prikrajšanje, in - kar je z vidika njene pravice do spoštovanja doma še pomembneje, izgubila bi precejšen del bivalne površine stanovanja.

13. Na podlagi materialnopravne presoje, da obravnavani poseg ni bil protipraven, in da tožniki posledično niso upravičeni do varstva zaradi vznemirjanja lastninske pravice po 99. in 100. členu SPZ, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki vsebuje odstranitveni in prepovedni del, v celoti zavrnilo. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve; II. točka izreka sodbe se spremeni tako, da tožniki v celoti nosijo stroške toženke. O njihovi višini bo sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odločilo s posebnim sklepom.

14. Toženka je s pritožbo uspela, zato so ji tožniki na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžni povrniti njene pritožbene stroške v višini 459 EUR (750 točk oziroma 450 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT,17 povečano za 2 % materialne stroške), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami in dopolnitvami. 3 Odločba je bila izdana na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster stavb, s katerim so etažni lastniki soglašali (priloge B1, B2, B4). 4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej sodbo II Ips 872/2009 z dne 30. 6. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo: ..._V obravnavani zadevi izključna raba le enega etažnega lastnika na delu strehe kot skupnega dela večstanovanjske hiše pomeni izključitev ostalih etažnih lastnikov ali solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove pravice, pa tudi dejansko zanikanje, saj se toženec brani z ugovorom, da je on lastnik. Zato gre za protipravno vznemirjanje tožnikove (so)lastninske pravice v smislu 99. in 100. člena SPZ_... Da je negatorna tožba ustrezno (utemeljeno) sodno varstvo solastnikov oziroma etažnih lastnikov v primeru, ko se protipravno vznemirja njihova lastninska pravica zaradi preureditve skupnih delov v stanovanjske, je Vrhovno sodišče odločilo v zadevah II Ips 394/94 in II Ips 863/2006. V zadevi II Ips 872/2009 je glede na obravnavano zadevo podana pomembna razlikovalna okoliščina: toženec je sporne posege izvajal na strehi kot skupnem delu večstanovanjske stavbe. 6 Glej sodbo II Ips 300/2005 z dne 18. 6. 2007. 7 Po drugem odstavku 5. člena SZ-1 so skupni gradbeni elementi v večstanovanjski stavbi in stanovanjski stavbi za posebne namene temelji, nosilni zidovi in druge vrste konstrukcij, stropi, streha, fasada, dimniki, prezračevalne tuljave, svetlobni jaški, jaški dvigal in druge podobne konstrukcije. 8 Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica (33. člen Ustave Republike Slovenije), pod zakonsko določenimi pogoji omejena z njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo (67. člena Ustave Republike Slovenije). 9 Iz sklepa II Ips 91/2021 z dne 1. 12. 2021:... _sta sodišči citirano določbo razlagali tako, da je brez soglasja etažnih lastnikov nedopustna vsakršna sprememba zunanjega videza. Takšna razlaga je materialnopravno napačna. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba (odprt) pojem spremembe zunanjega videza razlagati ustavno skladno in se vprašati, ali bi bil zakon v primeru, če bi izrecno določil vsebino, kot sta jo z razlago dali nižji sodišči, skladen z ustavo (Schumannova formula). Upoštevaje navedeno je torej treba skrbno poiskati ravnotežje kolidirajočih pravic pri odgovoru na vprašanje, za kakšno izvedbeno delo v posameznem delu, ki spreminja zunanji videz večstanovanjske stavbe, je potrebno soglasje ostalih etažnih lastnikov. Na eni strani gre za socialni aspekt (razsežnost) pravic etažnih lastnikov, ki imajo solastninsko pravico na skupnih delih, in na drugi strani za lastninsko pravico etažne lastnice, da v svojem posameznem delu opravi določena izvedbena dela. Pojem spremembe videza bi sodišči torej morali razlagati v luči tega, za kakšen poseg v pravice drugih etažnih lastnikov pri konkretni spremembi zunanjosti gre, ob upoštevanju, da se ne sme izvotliti lastninska pravica toženke na posameznem delu. Tak ustavno skladen preizkus prvega odstavka 15. člena SZ-1 v obravnavanem primeru ni bil (ustrezno) opravljen..._ Iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Tomaža Pavčnika _k sklepu:...Razlaga pojma sprememba videza ne more iti tako daleč, da bi lastnik potreboval dovoljenje za prav vsak poseg, ki se odraža tudi navzven (npr. pleskanje balkona, menjava žaluzij, oken in podobno_)... 10 Sodba sodišča prve stopnje P 1421/2018-I z dne 17. 9. 2019 je bila s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 145/2020 z dne 9. 9. 2020 v pretežnem delu potrjena. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 91/2021 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. 11 Tožniki so fotografije v prilogah A40 – A59 predložili v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje, v prvem pritožbenem postopku in revizijskem postopku torej še niso bile del procesnega gradiva. 12 Pritožnica je strokovno mnenje mag. F. F., kot prilogo pritožbe, predložila v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP, zato ni del dokazne ocene. 13 Smisel pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti. 14 Četudi gre vprašanje iz odgovora na pritožbo, „kakšen bi bil videz objekta, če bi vsak lastnik posameznega dela na strehi zgradil svoj steklen zimski vrt“, razumeti kot retorično vprašanje, velja opozoriti na pomembno razlikovalno okoliščino: ostali etažni lastniki bi zimske vrtove gradili na delu strehe kot skupnem delu stavbe. 15 Za sankcioniranje nelegalnih gradenj je pristojna gradbena inšpekcija. 16 Glej spremenjen tožbeni zahtevek na list. št. 180 in 181 v spisu, oziroma izrek prve prvostopenjske sodbe na red. št. 61a v spisu. 17 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.