Jedro

Pogodba o poslovodenju, ki jo je podpisal tožnik kot upravičenec iz te pogodbe na eni strani, istočasno pa na drugi strani kot predstavnik tožene stranke (predsednik zbora delavcev), je nična.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu stroškov prevoza in prehrane za julij 1997. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo naslednje tožbene zahtevke: da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnika (z dne 29. 6. 1998, 10. 5. 1999 in 8. 6. 1999) nezakoniti in se razveljavijo, ter reintegracijski zahtevek na ustrezno delovno mesto (1. točka izreka); zahtevek za plačilo odpravnine po individualni pogodbi v višini 40.060,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 1998 do plačila (2a. točka izreka); plačilo plač oziroma razlik v plači za obdobje od 1. 2. 1997 do 31. 7. 1997 v znesku 2.300,65 EUR, od 1. 8. 1997 do 31. 12. 1997 v znesku 1.410,68 EUR, za julij 1997 v znesku 861,87 EUR, za januar 1998 v znesku 196,34 EUR, za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 1999 v znesku 6.684,96 EUR, ter prevoz in prehrano za julij 1997 v znesku 52,16 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2b. do 2h. točka izreka); plačilo plač oziroma nadomestila plače za čas od zadnje izplačane plače oziroma nadomestila plače do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da izplača tožniku regres za letni dopust za leto 1998 v znesku 350,53 EUR s pripadajočimi obrestmi (3c. točka izreka), stroške prehrane in prevoza na delo za avgust 1997 v znesku 10,43 EUR s pripadajočimi obrestmi (v presežku je zahtevek zavrnilo; 3g. točka izreka), ter odpravnino kot presežnemu delavcu v znesku 8.426,40 EUR s pripadajočimi obrestmi (v presežku je zahtevek zavrnilo; 4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo odškodnine v višini 27.303,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 1999 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev v 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje kot prepozno zavrglo. V preostalem je pritožbo tožnika (zoper odločitev o 1., 2a., 2b., 2d., 2e. 2f. in 2h. točki izreka) in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila tožnikova pritožba zavržena in zavrnjena, je ta vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sklep o ugotovitvi trajno presežnega delavca nezakonit. Pritožbeno sodišče je storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj ni navedlo razlogov o tem, kateri organ je preveril potrebe po delu tožnika in kakšne so bile te poizvedbe, niti razlogov o tem, da je bil tožnik šikaniran (kar izhaja iz tega, da za njegovo razrešitev ni bil podan krivdni razlog, ter da je tožena stranka zoper njega v tem sporu vložila nasprotno tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki je ni zakrivil). Nižji sodišči nista obrazložili okoliščin, zaradi katerih naj bi bila pogodba o poslovodenju z dne 20. 1. 1997 nična. Za uporabo določila 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) ni bil ugotovljen tožnikov namen, da naj bi s to pogodbo izigral prisilne predpise, ustavo, ali nasprotoval moralnim načelom. Tožnik te pogodbe ni sklenil sam s seboj. Bil je zakoniti zastopnik tožene stranke, poleg tega pa je bil na podlagi 48. člena Zakona o podjetjih (ZPod, Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in nadaljnji) kot edini delavec upravičen nastopati v imenu družbe kot predstavnik zbora delavcev. Odločitev o ničnosti pogodbe o poslovodenju je v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 226/2001 z dne 11. 6. 2002. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo za nično pogodbo o poslovodenju, medtem ko na drugi strani ni postavilo pod vprašaj veljavnosti najemne pogodbe med toženo stranko in L. d.o.o., čeprav je kot podpisnik – zakoniti zastopnik na strani obeh strank najemne pogodbe nastopal tožnik. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, drugostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik. Vlogo je podpisal njen zakoniti zastopnik, ki pa ni zatrjeval in predložil dokazila o tem, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vrhovno sodišče zato te vloge ni upoštevalo (tretji in četrti odstavek 86. člena v zvezi z drugim odstavkom 91. člena ZPP).

5. Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov prevoza in prehrane za julij 1997. 6. Pri presoji dovoljenosti revizije je treba upoštevati 39. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP, ki med drugim določa, da se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker vtoževani znesek stroškov prevoza in prehrane za julij 1997 ne dosega navedenega revizijskega minimuma (sporna vrednost posameznega od teh zahtevkov niti ni posebej opredeljena), je Vrhovno sodišče glede tega dela odločitve revizijo na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

7. Glede preostalega izpodbijanega dela odločbe revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijani del odločbe ne vsebuje vseh potrebnih razlogov za odločitev (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je navedlo ustrezne in jasne razloge dejanske in pravne narave, s katerimi je utemeljilo odločitev o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu tožnika, presojo o tem, da je pogodba o poslovodenju z dne 20. 1. 1997 nična in odločitev o (ne)utemeljenosti vtoževanih denarnih zahtevkov. Vrhovno sodišče je zato lahko izpodbijani del odločbe v celoti preizkusilo. Z navajanjem, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, kateri organ je preveril obstoj potreb po delu tožnika in da ni bilo ugotovljeno trajno prenehanje potreb po njegovem delu, revizija uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za revizijske navedbe, s katerimi želi tožnik dokazati, da je bilo prenehanje delovnega razmerja dejansko posledica šikaniranja s strani tožene stranke. Presoja veljavnosti pogodbe o poslovodenju z dne 20. 1. 1997 je samostojno pravno vprašanje, ki ni odvisno od presoje veljavnosti najemne pogodbe, ki sta jo sklenili tožena stranka in L. d.o.o.. Okoliščine glede sklepanja in veljavnosti najemne pogodbe zato ne predstavljajo odločilnih razlogov za presojo zakonitosti pogodbe o poslovodenju. Tudi sicer iz listin v spisu izhaja (priloga A51), da je najemno pogodbo na strani L. d.o.o. podpisal kot direktor Č. B. in ne tožnik, kakor to zatrjuje revizija.

10. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, revizija uveljavlja le formalnopravno, s sklicevanjem na citirano določilo ZPP, vsebinsko pa je v ničemer ne konkretizira. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijanega dela odločbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

11. Neutemeljeno je revizijsko izpodbijanje pravilnosti odločitve o zavrženju tožnikove pritožbe zoper odločitev o 5. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ta del prvostopenjske odločitve ni bil zajet v popravnem sklepu z dne 18. 8. 2009, zato je rok za vložitev rednega pravnega sredstva glede tega dela odločitve pričel teči, ko je bila tožniku vročena sodba sodišča prve stopnje (19. 9. 2008). Rok za pritožbo zoper odločitev o 5. točki izreka je potekel 6. 10. 2008, zato je po tem roku vložena pritožba prepozna in jo je drugostopenjsko sodišče pravilno zavrglo.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu nepotrebno za dalj kot šest mesecev (trajno), delovno razmerje delavca preneha na način in pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93). Glede prenehanja delovnega razmerja tožnika izhajajo iz izpodbijanega dela sodbe naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev, in na katere je Vrhovno sodišče vezano: tožnik je bil dne 1. 4. 1998 razrešen s funkcije direktorja; tožena stranka že dalj časa ni poslovala, edini zaposleni pa je bil le še tožnik; tožena stranka mu po razrešitvi ni mogla trajno zagotoviti drugega dela, zato je postalo njegovo delo trajno nepotrebno. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je tožniku na podlagi sklepa z dne 29. 6. 1998 delovno razmerje zakonito prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov (33. člen ZDR). Sodišče druge stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in reintegracijski zahtevek, tožniku pa ob upoštevanju tretjega odstavka 36.f člena ZDR prisodilo odpravnino, ki mu pripada kot presežnemu delavcu.

14. Revizija neutemeljeno izpodbija drugostopenjsko presojo o ničnosti pogodbe o poslovodenju z dne 20. 1. 1997, ki je določala pravice in obveznosti tožnika kot direktorja tožene stranke. Za presojo veljavnosti te pogodbe so pomembne naslednje drugostopenjske dejanske ugotovitve, oziroma prvostopenjsko dejansko stanje, ki ga je sodišče druge stopnje štelo za pravilno in popolno ugotovljenega: pogodba o poslovodenju je bila sklenjena, ko tožena stranka še ni bila lastninsko preoblikovana in je bila še družbeno podjetje; tožnik jo je podpisal na eni strani kot zastopnik delodajalca, na drugi strani pa kot zaposleni delavec; v uvodu pogodbe je na strani delodajalca sicer naveden predsednik zbora delavcev, enako tudi na koncu pogodbe kot podpisnik, vendar pa je tudi tu tožnikov podpis; tožena stranka se z določbami pogodbe o poslovodenju ni strinjala, niti ji niso bile vnaprej znane, ni imela interesa za sklepanje tovrstne pogodbe in do soglasja pogodbenih strank za sklenitev te pogodbe ni prišlo. Na podlagi teh dejstev je sodišče pravilno presodilo, da je bila pogodba o poslovodenju nična (103. člen ZOR). Zakonska podlaga, ki bi tožnika upravičevala do sklenitve pogodbe o poslovodenju tako, da bi jo lahko ta podpisal kot upravičenec iz te pogodbe na eni strani, istočasno pa na drugi strani kot predstavnik tožene stranke (predsednik zbora delavcev), namreč ni obstajala. Revizija zmotno meni, da je tožnik imel pooblastilo za takšno sklenitev pogodbe v 48. členu ZPod. Na podlagi tega določila se v družbenem podjetju, ki ima manj kot 50 delavcev, ne oblikuje delavski svet, temveč njegovo funkcijo opravljajo vsi delavci. Če je tožnik (direktor) ostal edini zaposleni pri toženi stranki, to ne pomeni, da je s tem „prevzel“ tudi opravljanje funkcije predstavnika zbora delavcev, kot to meni revizija. To bi bilo v nasprotju s sistemom samoupravljanja, poslovodenja in kontrole družbenega podjetja, kot je bil urejen v ZPod (46. in nadaljnji členi). Že iz določila 49. člena ZPod, na podlagi katerega delavski svet (oziroma vsi delavci, če delavski svet ni oblikovan) med drugim imenuje in razrešuje poslovodne organe ter usmerja, kontrolira in ocenjuje njihovo delo, je jasno razvidno, da sta funkciji poslovodje in predstavnika organa, ki zastopa delavce, ločeni in ju ne more opravljati ista oseba. Vrhovno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim stališčem o tem, da bi tožnik, ki je bil imenovan za direktorja s sklepom delavcev z dne 28. 4. 1993, na podlagi tega sklepa lahko opravljal svojo funkcijo vse do lastninskega preoblikovanja tožene stranke.

15. Neutemeljene so tudi ostale revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija ugotovitev o ničnosti pogodbe o poslovodenju. Sklicevanje na sklepanje pogodb v enoosebnih družbah z omejeno odgovornostjo (457. – 459. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadaljnji) ni pomembno za odločitev. Za toženo stranko kot družbeno podjetje določila ZGD v času, ko je bila sklenjena pogodba o poslovodenju, še niso veljala, poleg tega pa ni imela statusne oblike enoosebne d.o.o. niti po lastninskem preoblikovanju in vpisu v sodni register (30. 1. 1998). Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2001 ne vpliva na drugačno presojo veljavnosti pogodbe. V citirani zadevi je sodišče presojalo veljavnost določbe pogodbe o poslovodenju, s katero sta se stranki dogovorili, da ima direktor v primeru predčasne razrešitve iz kateregakoli razloga pravico do odpravnine iz 250. člena ZGD, to pa ni predmet tega spora.

16. V posledici ugotovitve ničnosti pogodbe o poslovodenju je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine iz naslova razrešitve, ki je bila določena v tej pogodbi (40.060,90 EUR), in zahtevek za plačilo razlik v plači, v kolikor jih je tožnik utemeljeval s sklicevanjem na plačo, ki naj bi mu pripadala po pogodbi o poslovodenju. Tudi z vidika upoštevanja plače, za katero je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bil tožnik do nje upravičen (izhodiščna plača za VII. tarifni razred panožne kolektivne pogodbe), je zavrnitev zahtevka za plačilo razlik v plači utemeljena, saj glede izplačila plač in nadomestila plač za sporno obdobje sodišče ni ugotovilo prikrajšanja, temveč preplačilo.

17. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).