Jedro

Tožena stranka kot gospodarska družba že dalj časa ni poslovala, edini zaposleni pa je bil tožnik. Zaradi tega je po njegovi razrešitvi kot direktorja postalo njegovo delo trajno nepotrebno in sicer za več kot šest mesecev. Ker tožniku ni bilo mogoče trajno zagotoviti drugega dela, mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po dokončnosti sklepa o ugotovitvi trajnega prenehanje potrebe po njegovem delu.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek, kot je opredeljen v točki 5 izreka, se kot prepozna zavrže. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom: zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke, kot so navedeni v izreku, po katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, da mu delovno razmerje še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, v osmih dneh pod izvršbo (točka 1); zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneskov iz naslova odpravnine po individualni pogodbi, plače oziroma razlik v plači in minulega dela, vse v zneskih in za obdobja, kot je navedeno v izreku (točke 2/a, 2/b, 2/d, 2/e, 2/f in 2/h).

Toženi stranki je naložilo, da izplača tožniku: regres za letni dopust za leto 1998 v znesku 350,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 1998 do 1. 1. 2002 (točka 3/c izreka); stroške prehrane in prevoza na delo za avgust 1997 v znesku 10,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1998 do 1. 2. 2002 (prvi odstavek točke 3/g izreka), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (drugi odstavek točke 3/g izreka).

Toženi stranki je nadalje naložilo plačilo odpravnine tožniku kot presežnemu delavcu v znesku 8.426,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2000, dokler obresti ne dosežejo glavnice, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo (vse točka 4 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku plačati plače oziroma nadomestila plače za čas od zadnje izplačane plače oziroma nadomestila plače dalje do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zadnjega neizplačanega zneska dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (točka 5 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka 6 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo odškodnine 27.303,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 1999 dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo (1. alinea točke 7 izreka) in plačilo stroškov postopka (2. alinea točke 7 izreka). Tožeči stranki po nasprotni tožbi je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v znesku 3.352,15 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (zadnji odstavek izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu 3. in 4. točke izreka in zoper tisti del odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na povračilo preveč izplačane bruto plače (1.306.221,20 SIT, sedaj 5.450,76 EUR). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika opredelila kot trajno presežnega delavca in mu je delovno razmerje iz tega razloga prenehalo. Prav tako je pravilna ugotovitev, da pogodba o poslovodenju z dne z dne 20. 1. 1997 ni bila veljavno sklenjena. Napačna pa je odločitev sodišča v tistem delu 3. in 4. točke izreka, kjer je naloženo tožniku (pravilno: toženi stranki) plačilo 350,53 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 1998, 10,43 EUR iz naslova prehrane na delu in potnih stroškov ter zneska 8.426,40 EUR odpravnine kot presežnemu delavcu. Pri tem sodišče ni upoštevalo smiselno podanega pobotnega ugovora tožene stranke. Kot je sodišče pravilno ugotovilo, je tožena stranka izplačala tožniku previsoko neto plačo v znesku 2.733,81 EUR. Ta znesek bi moral biti predmet sodnega pobota, kar pomeni, da bi se za toliko znižali tožniku prisojeni zneski iz drugih naslovov. Z upoštevanjem pobota bi morala biti drugačna tudi odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti.

Zmotna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe in sicer v delu, ki se nanaša na vračilo preveč izplačane plače, saj se sodišče napačno sklicuje na določbo 211. člena ZOR, ki je uporabljiv le v primeru, ko se pogodbena stranka zaveda, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati. Tožena stranka je bila glede tega v zmoti, zato upravičeno zahteva vračilo.

Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti v celoti, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi jih moralo naložiti v plačilo tožeči stranki.

Iz navedenih razlogov tožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, ali pa sodbo razveljavi v ugodilnem delu točke 3 in točke 4 izreka in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka se pritožuje zoper tisti del navedene sodbe, ki ga zajema tudi popravni sklep z dne 18. 9. 2009, to sta točka 1 in točka 2 (natančneje: točka 2/a, 2/b, 2/d, 2/e, 2/f in 2/h) izreka, poleg tega pa še zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek, kot je opredeljen v točki 5 izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom z dne 18. 9. 2009 in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s trditvami tožnika, da ga je tožena stranka šikanirala. Za njegovo razrešitev kot direktorja družbe ni bilo utemeljenih razlogov. Na njegovo mesto je bil razporejen nov direktor (P.M.), ki je nato zoper tožnika vodil postopke in zbiral dokumentacijo. Tožnika je razporedil na delovno mesto, ki ni bilo kategorizirano, nato pa ugotovil, da za tožnika ni dela in mu odpovedal individualno pogodbo o zaposlitvi. Kljub očitnemu šikaniranju tega sodišče ni ugotovilo, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja, neutemeljen. Zmotna je nadalje zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odpravnine po individualni pogodbi v znesku 40.060,90 EUR, z obrazložitvijo, da je pogodbo tožnik sklenil sam s seboj, kar pa ni dopustno, saj je pogodba dvostranski akt. Pritožba navaja, da je tožnik tako ravnal po nasvetu odvetnika. Glede na to, da je bil v tistem času edini zaposlen pri toženi stranki, se sprašuje, kdo bi pa sicer lahko pogodbo, poleg tožnika, še podpisal. Napačna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko so zavrnjeni zahtevki iz naslova razlike v plači (točke 2/b, 2/d, 2/e, 2/f in 2/h izreka). Utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka izhaja iz obračuna računovodskega servisa C. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, kot je opredeljen v točki 5 izreka izpodbijane sodbe. V tem delu sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, zato je ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo tožene stranke sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnitev tožbenega zahtevka v 5. točki izreka izpodbijane sodbe je prepozna, v ostalem pa ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V dokaznem postopku so bili izvedeni vsi relevantni dokazi, ugotovljena odločilna dejstva in na tej podlagi sprejeta odločitev o tožbenem zahtevku, kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče in tožene stranke, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče dodaja: K pritožbi tožene stranke: Pritožba ne navaja, s katero vlogo (105. člen ZPP) je tožena stranka v sporu uveljavljala pobotni ugovor do zneska tožniku preveč izplačane plače. Take vloge v predmetnem spisu ni. Prav tako pritožba ne pojasni, katero njeno izjavo šteje za smiselno podani pobotni ugovor; take izjave pa tudi sicer ne bi bilo mogoče šteti za dejanje stranke kot načina uveljavljanja nasprotnega zahtevka, v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve. Pač pa je tožena stranka 14. 2. 2000 (list. št. 33 spisa) vložila nasprotno tožbo, v kateri je navajala, da jo (med drugim) vlaga tudi zaradi „preveč izplačanega bruto osebnega dohodka“. O nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje odločilo (točka 7 izreka) in zahtevek v celoti zavrnilo.

Nejasna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zavrnitvi tistega dela zahtevka iz nasprotne tožbe glede preveč izplačane bruto plače, po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Gp 421/98. S citirano odločbo (priloga A52) z dne 7. 4. 1999 namreč Okrožno sodišče v Ljubljani ni odločalo o tožnikovi plači. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se zavrne citirani del tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe in je kot podlago navedlo določbo 211. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Po tej določbi nima pravice zahtevati nazaj, kdor je kaj plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Kot je razvidno iz izvedenih dokazov (npr.: sklep tožene stranke z dne 26. 10. 1999 – priloga B8), izvedensko mnenje S.L. (list. št. 259 – 266 spisa), zaslišanje tožnika (list. št. 230 – 232 spisa), se ta del zahtevka iz nasprotne tožbe nanaša na obdobje, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, obenem pa je hodil na delo in prejemal plačo, ne pa nadomestila plače za čas odsotnosti zaradi bolezni (prvi odstavek 68. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl., v zvezi z 29. in 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.). Tožena stranka je tako morala vedeti, kakšna je njena obveznost glede izplačila plače oziroma nadomestila plače tožniku za čas njegove bolniške odsotnosti, da mu torej lahko plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati. Zaradi tega bi morala svoje morebitne koristi zavarovati tako, da bi si pridržala pravico, da preveč izplačane zneske zahteva nazaj, če bi se kasneje ugotovilo, da tega ni bila dolžna plačati. Tak pridržek pa iz izvedenih dokazov ne izhaja in ga tožena stranka tudi ne uveljavlja.

Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke zoper zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je opredeljen v 5. točki izreka izpodbijane sodbe, je prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP). Pooblaščenki tožeče stranke je bila vročena sodba sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2008 dne 19. 9. 2008 (vročilnica na list. št. 308 spisa). Rok za pritožbo glede tistega dela sodbe, ki ga ne zajema popravni sklep z dne 18. 8. 2009 (3. odstavek 328. člena ZPP), je torej potekel 6. 10. 2008, kar pomeni, da je po tem datumu vložena pritožba zoper 5. točko izreka izpodbijane sodbe prepozna in jo je bilo potrebno zavreči. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in utemeljitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke, kot so navedeni v točki 1 izreka izpodbijane sodbe (pri čemer je v popravnem sklepu z dne 18. 8. 2009 napačno povzet datum sklepa z dne 29. 6. 1998 – priloga A56). Pravilna je ugotovitev, da je bil tožnik 1. 4. 1998 razrešen s funkcije direktorja (priloga B24) in da v zvezi z razrešitvijo ni uveljavljal sodnega varstva. Zaradi tega so v celoti neupoštevna pritožbena izvajanja o tem, da za razrešitev ni bilo utemeljenih razlogov, da je šlo za šikaniranje tožnika s strani tožene stranke oziroma novo imenovanega direktorja P.M..

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe člena 29 in členov 33 do 36/i v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl., ki je veljal do 31. 12. 2002). Pri tem je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka kot gospodarska družba že dalj časa ne posluje, da je edini zaposleni tožnik. Zaradi tega je po njegovi razrešitvi kot direktorja postalo njegovo delo trajno nepotrebno, kar je bilo ugotovljeno v izpodbijanem sklepu z dne 29. 6. 1998 (priloga A5) in sicer za več kot šest mesecev (člen 33 ZDR/90) in ker tožniku ni bilo mogoče trajno zagotoviti drugega dela (1. odstavek 36. e člena ZDR/90, 1. odstavek 36. a člena ZDR/90), mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po dokončnosti sklepa o ugotovitvi trajnega prenehanje potrebe po njegovem delu. Ker je tožena stranka odločila o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic (1. odstavek 80. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 – ZTPDR) s sklepom z dne 8. 6. 1999 (priloga A62), ki ga je tožnik prejel 29. 6. 1999, kot je razvidno iz tožbenih navedb v točki I tožbe (list. št. 132 spisa), mu je delovno razmerje prenehalo 4. 1. 2000. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje, kljub ugotovitvi, da ni bilo krivdnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja, tega ni upoštevalo v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da ga je tožena stranka s svojim ravnanjem šikanirala, vse s ciljem, da mu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je namreč jasno opredelilo pravno podlago za svojo odločitev, da gre torej za trajno prenehanje potrebe po tožnikovem delu, potem ko je bil razrešen kot direktor, nadalje, da tožena stranka kot gospodarska družba ni (več) poslovala, zato tudi ni bilo možnosti izbire morebitnega milejšega ukrepa v smislu 36. a člena ZDR/90. Iz navedenih razlogov je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, na podlagi njenih sklepov, kot so navedeni v točki 1 izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in na razveljavitev teh sklepov, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja in na reintegracijo. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Neutemeljena je nadalje pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom na izplačilo odpravnine po pogodbi o poslovodenju (priloga B1) z dne 20. 1. 1997. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo, da je pogodbo šteti za nično. Gre za določbe v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.), na katerega se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sklicuje. To so predvsem določbe člena 103, člena 104 in člena 109 ZOR, ki jih prvostopno sodišče sicer izrecno ne citira, uporabilo pa jih je pri svoji odločitvi o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka in se po vsebini nanje tudi sklicuje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in obrazložitvijo, da je pogodba, ki jo je tožnik podpisal na eni strani kot tista pogodbena stranka – to je zaposleni delavec, ki je bil s sklepom zbora delavcev 20. 1. 1997 imenovan za direktorja tožene stranke – in na drugi strani kot zastopnik delodajalca, nična. Na sporni pogodbi je sicer kot pogodbena stranka na strani delodajalca uvodoma naveden predsednik zbora delavcev, enako tudi na koncu kot podpisnik pogodbe, vendar je tudi tu tožnikov podpis. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje, da je tožnik ravnal na opisan način po nasvetu odvetnika in v zvezi s tem vprašanje, kdo bi lahko bil podpisnik pogodbe o poslovodenju na strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenimi zahtevki na izplačilo razlike v plači, neizplačane plače, potnih stroškov, stroškov prehrane, dodatka za delovno dobo, imenovalo izvedenca finančne stroke, pri čemer je glede na ugotovljeno ničnost pogodbe o poslovodenju upoštevalo izhodiščno plačo za VII. tarifni razred, ki bi šla tožniku po Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91). Svojo odločitev je v tem delu oprlo na izvedensko mnenje (list. št. 259 – 266 spisa) S.L., univ. dipl. oec., ki je glede izplačila plač in nadomestila plač za sporno obdobje ugotovil preplačilo, zato je sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo, delno je ugodilo le tožbenemu zahtevku na izplačilo stroškov za prevoz na delo in z dela in stroškov za prehrano med delom, vse na podlagi izvedenčevega izračuna, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2008 (list. št. 287 – 288 spisa) z izvedenskim mnenjem strinjala. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na obračun računovodskega servisa C. d.o.o. (priloga A6), saj je ta obračun napravljen na podlagi pogodbe o poslovodenju, ki pa zaradi njene ničnosti ne more biti podlaga za izplačilo vtoževanih zneskov.

Pravilen je tudi izračun višine odpravnine, do katere je bil tožnik upravičen na podlagi 3. odstavka 36. f člena ZDR/90, to je kot presežnemu delavcu. Pri tem je pravilno upoštevalo zaposlitev tožnika pri toženi stranki, podatke o njegovi plači v zadnjih treh mesecih, to je maj, junij in julij 1997. Na podlagi izračuna že imenovanega izvedenca je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen do višine 8.426,40 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo. Pri tem je pravilno upoštevalo pričetek teka zakonskih zamudnih obresti in odločilo, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu s 154. členom ZPP krijeta sami svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa tudi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.