Jedro

Omajano medsebojno zaupanje je imelo za posledico razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju le ob pogodbeno dogovorjenem skupnem življenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo izročilno pogodbo, sklenjeno dne 06.09.1983 med tožnico kot izročevalko in tožencema kot prevzemnikoma, za nepremičnine vložek št. 78 k.o..., parcela številka 122, hiša številka 5 z gospodarskim poslopjem v izmeri 278 m2 in dvoriščem v izmeri 146 m2, 924/1, njiva v izmeri 13.869 m2, 971/7 gozd v izmeri 7104 m2, 971/13 gozd v imeri 4.935 m2 in 926/2 njiva v izmeri 1.130 m2. Tako odločitev je sodišče prve stopnje opredelilo kot vmesno sodbo in odločilo, da bo o preostalem delu zahtevka (dolžnost izstavitve ustrezne listine zaradi vknjižbe v zemljiški knjigi) odločilo kasneje.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje od sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da toženi stranki obveznosti po pogodbi izpolnjujeta, sodišče prve stopnje pa je sprejelo oceno, da jih ne izpolnjujeta. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, saj temelji na izpovedbah številnih prič. Za tožnico toženca ne skrbita, je ne obiskujeta, preživnino pa ji plačujeta neredno. V novi hiši nista zgradila zanjo primernega stanovanja. Po določbi 1. točke prvega odstavka 358. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje le, če drugačno stanje ugotovi na podlagi opravljene obravnave. Te pa ni opravilo. Napačno je tudi pravno sklepanje, da v obravnavanem primeru ne prihajajo v poštev določila 129. in 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje med drugim tedaj, če ugotovi na podlagi obravnave drugačno dejansko stanje, kakor pa je ugotovljeno v sodbi prve stopnje (1. točka prvega odstavka 373. člena ZPP). Po stališču revizije bi bilo mogoče sodbo sodišča druge stopnje oceniti za procesno pravilno le, če bi sodišče druge stopnje, ki dejanskih ugotovitev, sprejetih v prvi sodbi ne sprejema, opravilo pritožbeno obravnavo. Vendar pa revizijska teza nima niti opore v spisu, niti ni v revizijski trditveni podlagi dosledno izpeljana. Dejanske ugotovitve o odnosih med pravdnima strankama ob sklepanju pogodbe, o njunih pričakovanjih in o načinu in obsegu izvrševanja pogodbe v času do vložitve tožbe in kasneje so - ker povzemajo izpovedi prič in strank - obsežene v bistvenem enako v razlogih obeh sodb. Ocena dejanskih ugotovitev pa je tako v sodbi sodišča prve stopnje kot v sodbi sodišča druge stopnje izpeljana s stališča pravnega pristopa: sodišče prve stopnje ugotavlja, da pogodba zaradi izostanka medsebojnega zaupanja ne ustreza več tožničinim pričakovanjem, sodišče druge stopnje pa, da je osnovni namen plačevanja preživnine tožnici še vedno ohranjen. Taka, v reviziji posebej citirana ocena, torej ne pomeni spremembe dejanskih ugotovitev, temveč spremembo pravnega pristopa, pa čeprav ob uporabi iste določbe 133. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih): prva sodba šteje, da je to določbo mogoče uporabiti, druga stopnja pa ob nespremenjenem dejanskem stanju razlaga, da pogojev za njeno uporabo in razvezo pogodbe ni. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. (ali 2.) točke prvega odstavka 385. člena ZPP v pravdi tako ni bilo.

Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, pa je tudi pravno pravilna. "Izročilna pogodba" z dne 06.09.1983 vsebuje elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju - posebej glede dela izročevalkinega premoženja, ki bo do njene smrti ostalo v izročevalkini lasti.

Dokazano omajanje medsebojnega zaupanja bi zato moglo imeti za posledico razvezo pogodbe le ob dogovorjenem skupnem življenju.

Vendar pa pogodba takšnega dogovora ne vsebuje. Interes tožnice gotovo ni bil le ekonomske narave, saj bi drugače ne bilo dogovorjeno, da ji toženca ob (začasni) bolezni preskrbita hrano in zdravnika, ob stalni obolelosti in starostni onemoglosti pa namestitev v Domu starejših občanov v ... Vendar pa širša razlaga določbe 121. člena Zakona o dedovanju zahteva tudi presojo pogodbene volje tožencev. Dejansko stanje res omogoča sklepanje, da sta toženca očitno zaradi svojih poklicnih obveznosti in odsotnosti, prevzela predvsem denarno obveznost, ki pa jo - tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje - čeprav z zamudo, izpolnjujeta. Nakupovanje hrane, vezano na tožničino morebitno začasno obolelost, je časovno omejeno, namestitvi v dom za ostarele pa se toženca nikoli nista upirala.

Razmere se torej kljub poslabšanju medsebojnih odnosov niso spremenile v taki meri, da bi - kot ugotavlja sodišče druge stopnje - bilo treba uporabiti določbo 133. člena ZOR. Obvelja torej temeljna ugotovitev izpodbijane sodbe: namen pogodbe, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje (da bi se toženca zavezala nuditi tožnici tudi fizično pomoč) iz pogodbe ne izhaja.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 373. člena ZPP.