Jedro

Z izročilno pogodbo se je mogoče dogovoriti, da se izročnina poravna v denarju in ne v dnevni oskrbi. Zato ni mogoče pogodbe razvezati, če prevzemnika take oskrbe ne nudita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Izročilna pogodba z dne 6.9.1993, sklenjena med tožnico R. C., rojeno 1924, ...... kot izročevalko in tožencema M. B., rojenim 1951 in M. B., rojeno ..., rojeno 1955, ......., sedaj oba ..... , za nepremičnine vl. št. 78 k.o. ....., parc. št. 122, hiša št. 5 z gospodarskim poslopjem v izmeri 278 m2 in dvoriščem v izmeri 146 m2, 924/1, njiva v izmeri 13869 m2, 971/7, gozd v izmeri 7104 m2, 971, 13, gozd v izmeri 4935 m2 in 926/2, njiva v izmeri 1130 m2, se razveže" z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo izročilno pogodbo, ki so jo dne 6.9.1983 sklenili tožnica R. C. kot izročevalka in toženca M. B. in M. B., rojena B. za nepremičnine vpisane vl. št. 78 k.o...... in sicer parc. št.122, hiša št. 5 z gospodarskim poslopjem v izmeri 278 m2 in dvoriščem v izmeri 146 m2, parc. št. 924/1, njiva v izmeri 13869 m2, parc. št. 971/7, gozd v izmeri 7104 m2, parc. št. 971/13, gozd v izmeri 4935 m2 in parc. št. 926/2, njiva v izmeri 1130 m2. Zoper to vmesno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353/1 ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bil za sklenitev pogodbe s tožencema odločilen motiv tožnice, da bo imela v osebi tožencev v neposredni bližini svojega stanovanja tudi človeka, na katerega se bo lahko obrnila v stiski. Toda toženca nista v redu izpolnjevala svojih obveznosti, ker ji kljub temu, da je pomoč potrebovala, obveznosti v obsegu, kot je bil dogovorjen s pogodbo, nista nudila in ker so se okoliščine po sklenitvi pogodbe bistveno spremenile, saj med strankama ni več potrebnega zaupanja in ni mogoče doseči namena pogodbe, kar po oceni sodišča pomeni, da bi bilo nepravično za tožnico, da se pogodba ohrani v veljavi. Nadalje tožena stranka pravi, da je sodišče oprlo svojo odločitev na splošne predpise o obligacijskih razmerjih, čeprav bi jih moralo na določbe Zakona o dedovanju, konkretno na določbe členov 117 do 122, saj gre za tipično pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tožena stranka je s pogodbo prevzela preživninsko obveznost do tožeče stranke, ki je bila dogovorjena v denarnem znesku z valorizacijsko klavzulo. To preživninsko obveznost tožena stranka izpolnjuje že šestnajst let. Sodišče pa je v celoti obšlo pomen in oceno v denarju dogovorjene preživninske obveznosti. Fizična oskrba je sicer v teh krajih običajna varianta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar je bila v tem sporu, in to je bistveno, dogovorjena v denarju in to namesto in ne poleg fizične oskrbe. Pričakovanja, da naj bi ob taki preživnini toženca prevzemala še obveznosti fizične oskrbe in pomoči tožnice, v celoti presegajo obseg dogovorjenih obveznosti med strankama. Med strankama je bilo namreč dogovorjeno, da tožnica v primeru začasne bolezni in to šele tedaj, če si bo sama kuhala, lahko zahteva dostavo živil iz trgovine ali prevoz k zdravniku. Ta pogodbena določba le še potrjuje dogovorjeni pomen denarne preživninske obveznosti, to je, da nadomestuje fizično oskrbo. Tudi glede Domske oskrbe velja enako. Tožnica je pristala, da od tožencev ne bo zahtevala stalne fizične oskrbe, ampak je namesto te privolila v namestitev v domu. Toženca namreč ne moreta prevzeti fizične skrbi za tožnico in je bilo to ob sklepanju pogodbe pravdnima strankama jasno. Toženka je bila tedaj stevardesa, toženec pa poslovnež, zaposlen v tujini. Nepošteno od tožnice je, da sedaj po šestnajstletnem prejemanju preživnine nenadoma zahteva razvezo pogodbe, ne da bi prej storila eno samo dejanje v smeri njene eventualne spremembe, če se že sklicuje na spremenjene okoliščine. Je pa potrebno opozoriti na to, da je tožnica zlorabila zaupanje tožencev in je tisti del premoženja, katerega izročitev je bila odložena do njene smrti, brez vednosti tožencev z izročilno pogodbo izročila R. K., kljub temu pa je od tožencev jemala preživnino. Pri ocenjevanju tožničinih pričakovanj je zato treba posebej poudariti, da tožnica od tožencev z vidika fizične oskrbe sama ni imela nobenih pričakovanj, ker je dobro vedela, da ji glede na pogodbo, kot take ne gredo. Ta pričakovanja so se pojavila šele ko se je v razmerje vmešal R. K.. Toženca menita, da vse, kar navaja sodišče v okviru obrazložitve tožničinih pričakovanj, sodi v pravno področje zmote po 61. členu ZOR. V tem primeru pa bi bila tožnica do razveljavitve zaradi zmote že zdavnaj prekludirana. Pritožba je utemeljena. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, za katerega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ugotovljeno pravilno, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo določila izročilne pogodbe z dne 6.9.1983. Sodišče prve stopnje pravi, da v konkretnem primeru za tožnico ni bil bistven le ekonomski interes, saj bi v primeru, da bi si želela zagotoviti le denar za stroške svojega preživljanja, lahko svoje premoženje po delih prodajala in bi si s tem zagotovila dodatna finančna sredstva za preživljanje. Ker nima bližnjih sorodnikov naj bi pričakovala, da bo imela v osebi tožencev v neposredni bližini svojega stanovanja tudi človeka, na katerega se bo obrnila v stiski. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da taka razlaga pogodbe ni niti pravilna, niti primerna. Pogodba se razlaga tako, kot je zapisana in če ni dvoma o tem, kaj so stranke dogovorile, je treba le ugotoviti kaj je v pogodbi zapisano in samo to je odločilno in pritožbeno sodišče meni, da ni potrebno ugotavljati kakih drugih namenov, kot pa so bili v pogodbi dogovorjeni. V točki 4 je jasno dogovorjeno, da se izročnina za vse premoženje obseženo v pogodbi, poravna tako, da se prevzemnika obvežeta izplačevati od 1.1.1984 dalje izročevalki preživnino v mesečnem znesku 6.000,00 DIN do določenega dne v mesecu in ki se valorizira, kot se valorizirajo pokojnine. Nobenega dvoma torej ni o tem kaj so se stranke dogovorile, kajti izročnina se poračuna z preživnino. Je pa res, da je v pogodbi za primer bolezni dogovorjena zaveza tožencev - prevzemnikov, da izročevalki oskrbita zdravnika in poskrbita za nabavo hrane za primer, da bo bolezen začasna in si bo izročevalka lahko sama kuhala. Če pa bi prišlo do stalne obolelosti in starostne onemoglosti, pa se zavežeta prevzemnika izročevalki oskrbeti oskrbo v Domu starejših občanov v Novem mestu in k tej oskrbi prispevata oskrbovalnino v znesku, enakem znesku preživnine, dogovorjene s to pogodbo. Kaj vse to pomeni? Vse to lahko pomeni le tisto, kar toženca ves čas zatrjujeta, da se nista zavezala nuditi tožnici fizične oskrbe, ampak le oskrbeti zdravnika, če bi tožnica zbolela in ji priskrbeti hrano v slučaju, da bo bolezen začasna in si bo lahko izročevalka sama kuhala. Namen pogodbe, kakršnega ugotavlja sodišče prve stopnje, torej iz pogodbe ne izhaja, glede na poklice tožencev, pa tudi pri sklepanju pogodbe tožnica ni mogla pričakovati, da bosta toženca zanjo skrbela tako, kot meni sodišče in zato tudi takega namena ni mogoče pripisovati strankam ob sklenitvi posla. Sodišče pravi nadalje, da tožnica od tožencev ni zahtevala izpolnjevalne obveznosti in je raje prosila druge, in se zato tudi ni nikoli zgodilo, da bi toženca zahtevano pomoč odklonila. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Zakon o obligacijskih razmerjih v 324. členu določa, kdaj pride dolžnik v zamudo, če rok ni določen, vendar pa temu določilu ne da ustrezne teže, ker pač meni, da ga ni mogoče v celoti upoštevati zaradi namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so se razmere po sklenitvi pogodbe toliko spremenile, da s pogodbo ni mogoče več doseči namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Pogodba je bila sklenjena z namenom, da toženca pridobita tožničino premoženje in da za to plačujeta preživnino in za primer bolezni priskrbita zdravnika in hrano. Če je tožnica lahko prosila za pomoč sosede in znance, bi brez nadaljnjega lahko prosila tudi toženca, če ne oba, pa vsaj enega. Za tako ravnanje namreč ni potrebno nobeno zaupanje, kajti iz pogodbe ni razvidno, da bi se toženca zavezala h kakemu potrebnemu zaupanju, saj za to, da za primer bolezni priskrbita zdravnika in nabavita hrano, ni potrebno prav nobeno posebno zaupanje. Izročevalka si naj bi tudi v času bolezni sama kuhala, in toženca tudi za tak primer nista prevzela nobene odgovornosti oziroma skrbi. Sta se pa toženca zavezala za primer stalne obolelosti in onemoglosti oskrbeti izročevalki oskrbo v Domu starejših občanov v Novem mestu in k temu prispevati oskrbovalnino v enakem znesku preživnine, kot je dogovorjena s pogodbo. Da sta toženca bila pripravljena izpolniti ta del obveznosti, pa ne more biti dvoma glede na rezultate dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče nasprotno od sodišča prve stopnje ocenjuje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da sta toženca izpolnjevala obveznosti po pogodbi in da ni mogoče reči, da pogodba več ne ustreza pričakovanjem tožnice, ki jih je imela ob sklenitvi pogodbe, saj takih pričakovanj, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje, oziroma jih zatrjuje tožnica, iz pogodbe ni mogoče razbrati. Pogoji za razvezo pogodbe iz členov 133 in 129 ZOR po mnenju pritožbenega sodišča torej niso podani, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na ti dve zakonski določbi. Pritožbeno sodišče je torej v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.