Jedro

Dolgovi se v konkretnem primeru ne upoštevajo, ker se ne nanašajo na konkretne stroje, pa tudi sicer ni dokazov o tem, da bi dolgove država poplačala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v 3. vrsti izreka znesek 133.881,62 nadomesti z zneskom: 252.233,28 (dvesto dvainpetdeset tisoč dvesto triintrideset 28/100 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Nasprotna udeleženka je dolžna povrniti predlagatelju 909,50 EUR (devetsto devet 50/100 EUR) pritožbenih stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je 13.1.2010 izdalo delni sklep in nasprotni udeleženki naložilo, da mora pokojnemu F. S. vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v višini 43.881,65 USD iz naslova zaplenjenega premoženja v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja z obrestmi od 5.4.1991 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji od dneva izdaje obveznic dalje do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

Sodišče prve stopnje je 10.5.2010 izdalo popravni sklep, ki je postal pravnomočen 28.5.2010, in s katerim je med drugim popravilo znesek 43.881,65 USD tako, da ta znesek pravilno znaša 133.881,62 USD.

Delni sklep se nanaša na vrnitev zaplenjenega premoženja in sicer tekstilnih strojev, ki so bili zaplenjeni predlagateljevemu očetu F. S. na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 12.8.1947, opr. št. K 1/47, izvršitev kazni pa je bila vodena pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I 370/47 in I 376/47. Na podlagi obnove navedenega kazenskega postopka je bila kazenska sodba razveljavljena s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V K 21/91 z dne 5.4.1991, zaradi česar so podani pogoji za vrnitev zaplenjenega premoženja.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi prenizko prisojene odškodnine iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Opozarja, da se postopek ni odvijal v razumnem roku, zaradi česar se je spreminjala zakonodaja in slabšala predlagateljev položaj. Sodišče je ignoriralo predlagateljeve navedbe o pravni naravi njegovih zahtevkov v konkretnem postopku. Pravno naravo predlagatelj v pritožbi nato razlaga. Predmet ocene vrednosti predlagateljevih zahtevkov ne more biti samo vrednost premičnih stvari v času zaplembe, ampak celotna premoženjska pravica oziroma premoženje v smislu 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij- ZIKS. Delni sklep pa je nepravilen tudi v primeru, če se izhaja iz stališča, da sestavljajo zaplenjeno premoženje posamezne popisane premičnine. Sodišče ne pojasni, zakaj je potem, ko je angažiralo sodnega cenilca, odstopilo od dokazovanja pravilne vrednosti s sodnim cenilcem. Nepravilno je kot verodostojne vzelo vrednosti iz zapisnikov. Ti izkazujejo zgolj dejstvo, katere premičnine je nasprotna udeleženka prevzela v posest. Vrednost je bila v tistem času postranskega pomena. Uporaba Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja ne pride v poštev, najmanj iz razloga, ker vsa izvedenska mnenja v spisu očitno dokazujejo, da vrednosti iz zapisnikov niso pravilne in realne. Upoštevati bi bilo treba predcenitev iz leta 1940. Ne strinja se s tem, da se upoštevajo dolgovi. Nepravdni postopek se ne sme spuščati v likvidacijo po več kot petdesetih letih. Sicer pa so obstajale tudi terjatve firme F. S.. Uporaba Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja je kršitev določbe Zakona o denacionalizaciji – ZDen, po katerem se vrednost podržavljenega premoženja določbi po stanju v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Odredba je bila izdana le s faktorji do leta 1991, torej za prekratko obdobje. Sodišče je napačno uporabljalo pri zapisnikih iz leta 1947 faktor od leta 1948 dalje. Pravnomočnost ne more biti odločilna. Sodišče ni vezano na podzakonske akte. Če sodnik meni, da podzakonski akt ni v skladu z Ustavo, ga ne sme uporabiti. To pomeni, da odloka Vlade RS dne 20.3.1992 sodišče ne bi smelo uporabiti, temveč bi moral vrednost ugotoviti izvedenec. Enako velja za Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, oziroma premoženja.

Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da je pri ugotavljanju vrednosti zaplenjenega premoženja nepravilno upoštevanje dolgov pokojnega F. S., prav tako pa tudi upoštevanje morebitnih njegovih terjatev v tem postopku ne pride v poštev. Predmet zaplembe so bili tekstilni stroji. Niti v trditvah nasprotne udeleženke, pa tudi v spisu na sploh ni podatkov o tem, da bi se dolgovi, ki jih je sodišče prve stopnje odštelo od vrednosti premoženja, nanašali na konkretne stroje, ki so bili zaplenjeni in celo, če bi se, ni dokazov o tem, da bi država, ki je stroje zaplenila, te dolgove poplačala.

Odškodnina se mora torej določiti brez upoštevanja navedenih dolgov. To pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pomeni, da mora nasprotna udeleženka vrniti premoženje v obliki odškodnine v višini 252.233,28 USD, torej v višini, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje brez upoštevanja dolgov.

V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb nepravdnega postopka in tudi materialnopravno je v preostalem delu odločitev pravilna. Odškodnina je torej določena pravilno, sodišče prve stopnje pa je pri določanju odškodnine pravilno uporabilo vse tiste predpise, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov zoper upoštevanje tako Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja, kot Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. V nobenem od teh predpisov ne vidi protiustavnosti, za kar se zavzema pritožba. Ker torej pride v poštev uporaba podzakonskih aktov, je sodišče prve stopnje v skladu s 4. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin in nepremičnin podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23-1234/92) pravilno upoštevalo vrednosti, navedene v zapisnikih o zaplembi, saj se po tej določbi praviloma to upošteva. To pa pomeni, da niti cenitve, opravljene v postopku, niti „predcenitev“ iz leta 1940 nista pomembni. Zgolj dejstvo, da naj bi bili obe cenitvi za predlagatelja ugodnejši, še ne pomeni, da je način, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, nezakonit. S tem v zvezi sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede vprašanja, ali je treba upoštevati faktor iz leta 1948 dalje ali iz leta 1947. Strinja se torej s sodiščem prve stopnje oziroma z načinom, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo cenitev, je odgovor na to dalo posredno, s tem, da je uporabilo 4. člen že navedenega navodila.

Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s pritožbo, češ da gre v tem postopku za posebno naravo zahtevkov, ker da je pri pokojnem F. S. šlo dejansko za zaplembo zahtevka oziroma premoženjskih pravic in ne le za zaplembo predmetov. Predmet vračanja v tem postopku je namreč izključno premoženje oziroma njegova vrednost po 1. in 3. odstavku 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS. Morebitni drugi zahtevki, ki se nanašajo na škodo, niso stvar tega postopka. Pritožbo je namreč mogoče razumeti tako, kot da bi se morala upoštevati poleg vrednosti premičnin tudi škoda zaradi zmanjšanja stvari in izgubljen dobiček (stran 4 pritožbe, list. št. 267). Sicer pa je v zvezi z izgubljenim dobičkom že odločeno, da se bo o tem odločalo posebej. Sodišče prve stopnje zato tudi ni napravilo nobene kršitve, se do trditev o naravi pravice ni posebej izjasnjevalo.

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno. Poleg povedanega pa sodišče druge stopnje dodaja še tole: Kljub obsežni pritožbi predlagatelj v pritožbi ni navedel, kako visoka bi po njegovem mnenju morala biti odškodnina, torej, kakšen znesek je v pritožbi še sporen. Iz pritožbenih trditev tudi ni mogoče povzeti, za koliko naj bi bil in če sploh prikrajšan zaradi tistih napak, ki jih pritožba očita sodišču prve stopnje (npr. koliko so več vredne premoženjske pravice v razmerju do predmetov; koliko več bi pomenilo upoštevanje faktorja iz leta 1947 proti faktorju iz leta 1948). V navedenem obsegu pritožbene trditve torej niti niso dovolj konkretne, da bi bil mogoč bolj izčrpen odgovor nanje kot je podan zgoraj.

Glede na 2. odstavek 71. člena ZDen ob analogni uporabi 104. člena ZNP mora nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 909,50 EUR, upoštevaje, da je predlagatelj v pritožbi uspel z zneskom 92.462,23 EUR, kar predstavlja 118.351,66 USD, upoštevaje menjalni tečaj 1,28 USD za en EUR. Po tarifni številki 22, točka 3a, prej veljavne Odvetniške tarife gre tako za pritožbo 1625 točk, k temu pa je treba prišteti še materialne stroške in 20% DDV ter upoštevati vrednost točke 0,459 EUR. Te stroške mora nasprotna udeleženka plačati v petnajstih dneh po prejemu sklepa sodišča druge stopnje. Obresti od stroškov niso bile zahtevane.