Jedro

Merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja določa Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja . Navodila predvidevajo ugotavljanje vrednosti po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti, le v zvezi s podržavljenimi podjetji (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodil). Tudi sodna praksa (ki se je doslej ukvarjala predvsem z obratnim vprašanjem: ali terjatve podjetja predstavljajo njegovo premoženje) je glede tega vprašanja enotna: ko gre za vračanje podjetja, je treba ugotoviti njegovo neto aktivo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Vsak udeleženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnikovemu očetu, sedaj že pokojnemu F. S., je bila s kazensko sodbo Vrhovnega sodišča takratne Ljudske Republike Slovenije K 1/47 z dne 12. 8. 1947 med drugim izrečena tudi kazen zaplembe premoženja. V obnovitvenem postopku je bila ta sodba s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, K 21/91 z dne 5. 4. 1991 razveljavljena. Z njeno razveljavitvijo je bila obsojencu oziroma njegovim dedičem odprta pot za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja: po določbi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) se namreč v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja to vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. To je predlagatelj kot dedič po pok. F. S. tudi storil, zahteval je vrnitev premičnega in nepremičnega premoženja, o čemer sodišče odloča v več postopkih.

2. Z uvodoma navedenima sklepoma sta sodišči prve in druge stopnje odločili o vrnitvi F. S. zaplenjenih premičnin, v največji meri tekstilnih strojev, ki so se ob zaplembi nahajali v podjetjih ... O tem, da je vrnitev mogoča le s plačilom odškodnine, med udeležencema postopka ni bilo spora. Vseskozi pa je bila sporna višina odškodnine in je sporna tudi še v revizijskem postopku.

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora država pok. F. S. plačati 133.881,62 USD v obveznicah Republike Slovenije z obrestmi v skladu z določbami Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Na podlagi zaplembene dokumentacije je ugotovilo vrednost premičnin ob zaplembi po metodologiji, ki jo predpisuje Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), to vrednost skladno z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) valoriziralo na 252.233,28 USD, nato pa od nje odštelo 118.351 USD kot valorizirano vsoto terjatev do premoženja F. S. Sodišče druge stopnje je soglašalo z načinom ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja, ne pa tudi z odločitvijo o višini obveznosti države: odločilo je, da dolgov pok. F. S. (kot tudi ne, na drugi strani, njegovih terjatev) ni mogoče upoštevati, zato je odškodnino zvišalo na 252.233,18 USD.

4. Sklep sodišča druge stopnje z revizijama izpodbijata tako predlagatelj kot nasprotna udeleženka. Prvi meni, da je odškodnina prenizka, druga pa, da je pritožbeno sodišče ne bi smelo zvišati za obsojenčeve dolgove.

5. Predlagatelj uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijske navedbe (te večinoma predstavljajo dobeseden prepis pritožbenih razlogov) po uvodni trditvi o kršitvi določb 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku razporedi v tri poglavja oziroma vsebinske sklope. V prvem (»Zahtevek predlagatelja«) ponavlja svoje v pritožbi uveljavljano stališče, da je pravno podlago za zahtevek njegovega očeta za vrnitev premičnin, ker mu jih je leta 1940 odvzel okupator in jih razdelil različnim podjetjem in posameznikom po Sloveniji, predstavljal že Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači. Po tem zakonu je bil upravičen zahtevati vrnitev vse odvzete imovine, poleg tega pa tudi povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička. F. S. je bilo to preprečeno z zaplembo celotnega premoženja, zato bi mu moralo biti na podlagi ZIKS tudi vrnjeno celotno premoženje: vse premoženjske pravice in zahtevki, vključno z navadno škodo (zmanjšanjem vrednosti stvari) in izgubljenim dobičkom. V dopolnitev svojih pritožbenih navedb v zvezi s konstatacijo sodišča druge stopnje, da ni pojasnil, do kolikšne odškodnine je po svojem prepričanju pravzaprav upravičen, poudari, da do vseh prej navedenih oblik, pri čemer bi morala biti škoda ugotovljena z izvedencem in ob upoštevanju izhodiščnih cen, podanih v predcenitvi strojev v letu 1940. V drugem sklopu (»Vrednost premičnin oz. višina odškodnine«) ponavlja pritožbeno trditev, da je pristop, po katerem zaplenjeno premoženje predstavljajo posamezne popisane nepremičnine, materialnopravno zmoten in mu dodaja očitek, da se pritožbeno sodišče do nje ni opredelilo in mu tudi ni pojasnilo, zakaj je potem, ko je predlagatelj predložil cenitev sodnega cenilca S. S., glede na katero bi bila odškodnina višja, odstopilo od dokazovanja prave vrednosti s sodnim cenilcem. Črpanje vrednosti iz zapisnikov v zaplembenem postopku, ki ne ustrezajo današnjim standardom, je neprimerno: na njihovi podlagi temelječe cenitve niso verodostojne, saj so bile izdelane enostransko in s povsem drugačnim namenom, kot ga zasleduje ZIKS; oblast se je vmešavala v postopke do te mere, da je prihajalo do situacij, ko so bile že izdelane cenitve razveljavljene in izdelane nove, bistveno manj ugodne (nižje). Da vrednosti iz teh zapisnikov niso realne, potrjujejo vse cenitve v spisu, zato uporaba Navodil ne pride v poštev. Ker sodišči nista ocenili predlagateljevega ključnega dokaza, mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Predcenitev, opravljena v letu 1940 zaradi požarnega zavarovanja, izkazuje izrazito (tudi večkrat) višjo vrednost strojev kot zaplembeni zapisniki. V tretjem sklopu (»Uporaba Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja«), v katerem pritožbenih navedb v ničemer ne dopolnjuje, opozarja, da je uporaba Odredbe, s katero so faktorji povečanja dolarskih cen določeni le za obdobje do leta 1991, v nasprotju z določbama prvega in petega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerih se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, vrednosti pa se valorizirajo z upoštevanjem paritete tolarja do ameriškega dolarja na dan izdaje odločbe (v konkretnem primeru 13. 1. 2010). Pri zapisnikih pa je bil, nadalje, zmotno uporabljen faktor od leta 1948 in ne že od 1947 dalje. Pojasnjeno je sicer bilo, da je razlog v tem, da so zapisniki postali pravnomočni šele v letu 1948, ne pa tudi, zakaj je pravnomočnost odločilnega pomena. Po mnenju predlagatelja je bistveno, da je do zaplembe prišlo že s kazensko sodbo v letu 1947, medtem ko so zaplembeni zapisniki zgolj dokaz o prenosu posesti zaplenjenega premoženja na nasprotno udeleženko. Odredbe, če je v neskladju z zakonom ali z URS, sodišče ne bi smelo uporabiti (exceptio illegalis).

6. Nasprotna udeleženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati le aktive, pač pa tudi pasivo predlagateljevega pravnega prednika. Po določbi 5. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe namreč preide zaplenjeno premoženje v državno last s svojima aktivo in pasivo, država pa jamči za obveze obsojenega, čigar premoženje je bilo zaplenjeno, do višine vrednosti zaplenjenega premoženja, če so te obveze nastale pred izvršitvijo dejanja. Skladno z že navedeno zakonsko določbo je država upnike pozvala, naj sodišču prijavijo svoje terjatve. Ker so terjatve pripadale samo državnemu sektorju, postopek likvidacije dolgov ni bil opravljen, čeprav je bila pasiva nedvomno ugotovljena in je znašala 880.053 dinarjev. Ali je F. S. posojila porabil prav za nakup strojev ali za kakšen drug namen je povsem nepomembno. Stališče, da država ni dokazala, da bi njegove dolgove poravnala, je nesprejemljivo: ali naj bi dolgove plačala sama sebi? Dejstvo je, da je bila v predlagateljevo korist izdana vrsta delnih odločb, s katerimi mu je bila aktiva postopno vračana bodisi v naravi bodisi v obliki odškodnine, pasiva pa navkljub vztrajanju nasprotne udeleženke do tega postopka ni bila upoštevana. Razumevanje, da je premoženje, ki ga mora vrniti država, le aktiva, je v nasprotju z zakonsko definicijo premoženja in ima za posledice neenakopravno obravnavanje tistih, ki dolgov niso imeli in tistih, ki so jih imeli in se bo obseg njihovega premoženja povečal za neporavnane dolgove.

7. Revizija vsakega od udeležencev je bila vročena drugemu udeležencu (373. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8. Predlagatelj je na revizijo nasprotne udeleženke odgovoril s predlogom za njeno zavrnitev ter ponovil v svoji pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča navedene razloge za nasprotovanje zmanjšanju odškodnine za valorizirano vrednost dolgov F. S. 9. Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji predlagatelja

10. Predlagatelj utemeljeno opozarja na dolgotrajnost sodnega postopka v tej zadevi. Vendar na podlagi tega ne more v tem postopku uveljavljati višje odškodnine, pač pa lahko uveljavlja odškodnino v posebnem postopku na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Res je tudi, da so se med trajanjem tega postopka spremenili materialnopravni predpisi, ta sprememba pa je neugodno vplivala na odločitev o višini odškodnine, do katere je upravičen predlagatelj. ZIKS je v 145. členu v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja določal (i) v prvem odstavku, da se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja premoženje vrne obsojencu oziroma dedičem, in (ii) v tretjem odstavku, da se v primeru, ko vrnitev premoženja ali posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejanska vrednost premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. V času vložitve predloga sta se obe navedeni pravili uporabljali za vrnitev zaplenjenega premoženja in sicer ne glede na to, kdaj in po kateri pravni podlagi je bilo premoženje zaplenjeno. V času odločanja pa se pravilo o povrnitvi škode iz tretjega odstavka 145. člena ZIKS ne uporablja več za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev - torej prav za take primere, kakršen je predlagateljev. Za vračanje tega premoženja se skladno z določbo 145.a člena ZIKS iz 2. člena njegove novele ZIKS-G, ki je pričela veljati leta 1998, glede oblik, obsega in omejitev v zvezi z vračanjem ter glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen.(1) V 145.c členu iz 2. člena novele ZIKS-G pa je glede na zgoraj navedeno vsebino 145. člena ZIKS predpisana omejitev, da se v zadevah iz 145.a člena ne priznajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja premičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje(2) oziroma po noveli ZIKS-1A iz leta 2002 do razveljavitve odločbe o zaplembi.(3) To, kot je izrecno predpisano v 3. členu ZIKS-G, velja tudi v pravdnih in nepravdnih postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZIKS-G, pa do njegove uveljavitve še niso bili pravnomočno končani(4) in torej v relevantnem delu (145.a člen) tudi v konkretnem nepravdnem postopku, v katerem se odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja v obliki odškodnine (medtem ko se o predlagateljevem zahtevku za plačilo uporabnine – izgubljenega dobička za čas od leta 1942 do konca leta 1992 odloča posebej, v pravdi, in določba 145.c člena za ta nepravdni postopek ni relevantna). Razloge za uporabo novele ZIKS-G v vseh še odprtih zadevah, ki jih je Vrhovno sodišče že sprejelo v več svojih odločbah, je pojasnilo Ustavno sodišče, ko je presodilo,(5) da navedena določba ZIKS ni v neskladju z URS. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je bilo število razveljavljenih kazni zaplembe premoženja, izrečenih v prvih povojnih letih, izredno veliko, tako da polni obseg odškodovanja v zvezi z zaplenjenim premoženjem z vidika obremenitve nacionalnega gospodarstva ne bi bil sprejemljiv. Načelo socialne države je narekovalo vzpostavitev ravnotežja med upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma do plačila odškodnine in tistimi, ki bodo te obveznosti dolžni izpolniti. Podlaga za takšno odločitev je bila med drugim ugotovitev, da so bili tudi tedanji kazenski postopki sredstvo za podržavljanje proizvajalnih sredstev, zato naj bi se tudi krivice, ki so bile storjene z neupravičenimi zaplembami, popravljale po enakih merilih, kot veljajo za tiste, ki jim je bilo na drug način odvzeto premoženje s strani države. Čeprav določba 145.a ZIKS posega v pravice upravičencev retroaktivno, je ta poseg dopusten, saj ga opravičuje javna korist, razlog za poseg v postopke, ki so v teku, pa je bil nujen. Po podatkih iz leta 1992, ki so se izkazali za napačne, naj bi namreč šlo za manjše število kazenskih zaplemb. To pa ne drži, saj je na podlagi zaplemb prešla v državno lastnino skoraj polovica vsega podržavljenega premoženja. Takšna razsežnost povojnih procesov pred sprejemom ZIKS-G ni bila znana, saj je njihovo število odvisno od števila dovoljenih obnov, pričetih na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe kazenskih sodišč iz obdobja pred letom 1958. Razlog za poseg v postopke, ki so v teku, je torej v tem, da sicer ne bi bilo mogoče doseči željenih ciljev: to je varovanja nacionalnega gospodarstva in načela socialne države. Z milejšim ukrepom tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, saj je bila v tem času v teku še večina postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja.

Drži sicer, da je za vrednotenje premoženja tistih neupravičeno obsojenih, na katere se nanaša določba 145.a ZIKS, veljajo drugačna pravila od tistih, ki veljajo za vračilo premoženja po krivem obsojenim osebam. Vendar pa je treba pritrditi stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da množičnih krivic, ki so bile povzročene s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki so predvideni za primere, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske obsodbe. Sprejem posebne zakonske ureditve za popravo množičnih povojnih krivic, ki v primeru krive obsodbe zagotavlja le pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso države in omejitev plačila odškodnine za podržavljeno premoženje ne pomeni nedopustnega posega v človekove pravice upravičenca do vrnitve zaplenjenega premoženja.

11. Predlagatelj neutemeljeno uveljavlja, da pravno podlago njegovega zahtevka (predloga) predstavljajo določbe Zakona o ravnanju z imovino, katero so morali lastniki zapustiti med okupacijo ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (in pri tem pride sam s sabo v nasprotje, ko predlog opira na določbe ZIKS). Prav ima, da bi bil ta zanj ugodnejši, saj je, za razliko od ZIKS, predvideval tudi plačilo odškodnine za navadno škodo in izgubljeni dobiček. Toda pri tem zanemari bistveno okoliščino: da je namreč njegovemu očetu F. S. sicer res stroje odvzel najprej okupator in jih prepustil posameznim podjetjem in posameznikom, da pa so bili stroji pri le-teh zaplenjeni na podlagi izrečene mu obsodilne kazenske sodbe, ki je bila v spremenjenih družbenopolitičnih razmerah v obnovitvenem postopku razveljavljena. Pravno podlago vrnitve tako predstavljajo določbe ZIKS, vključno z novelo ZIKS-G. 12. Nadalje predlagatelj, ko izraža nezadovoljstvo v zvezi z ugotovitvijo vrednosti zaplenjenega premoženja in v posledici tega z višino odškodnine, odločitev sodišča druge stopnje neutemeljeno izpodbija z očitkoma, da je »delni sklep nepravilen v primeru, če se izhaja iz stališča, da sestavljajo premoženje posamezne popisane premičnine«, ter da se »pritožbeno sodišče praktično ni opredelilo do pritožbenih navedb v tem delu.« Neutemeljeno zato, ker je prvi očitek, ki je materialnopravne narave, popolnoma splošen in nekonkretiziran; povsem enako pa je bil izpostavljen tudi v pritožbi (tudi v tem delu je revizija njen dobeseden prepis), zato pritožbeno sodišče ni kršilo procesnih predpisov, ko (ker ni moglo) nanj ni odgovorilo. Če je imel predlagatelj v mislih, da bi moralo sodišče odločiti o vrnitvi premoženja kot celote vseh podržavljenih stvari, pravic in obveznosti, potem mu je treba odgovoriti, da v nepravdnem postopku, ki ne teče po uradni dolžnosti, takega predloga ni podal, pač pa je predlog vložil le glede premičnih stvari, o vrnitvi katerih sta nižji sodišči odločili. Iz razlogov, delno navedenih že v prejšnji točki obrazložitve, je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi revizijsko zavzemanje za ugotovitev višine odškodnine na podlagi cenitve premoženja po stanju ob zaplembi in po vrednosti ob vrnitvi s sodnim cenilcem, ne pa na podlagi valorizacije vrednosti stvari, navedenih v zaplembenih zapisnikih. V konkretnem primeru gre za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi prvega odstavka 145. člena ZIKS in sicer premičnin, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Upravičencu gre zato odškodnina, kot izhaja iz določb III. poglavja ZDen, na katere glede oblik in obsega vračanja, omejitev in glede vrednotenja premoženja napotuje 145.a člen ZIKS-G. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine je v prvem odstavku 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Za potrebe denacionalizacije se vrednost ugotovi po eni od metod, ki so s podzakonskimi predpisi k ZDen predpisane kot obvezne (85. člen ZDen). Za vrednotenje premičnin se kot obvezna metoda uporablja Navodilo.(6) V prvem odstavku 4. člena Navodila je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja, razen nepremičnin (drugi odstavek 4. člena in drugi odstavek 6. člena Navodila), za katero je bila ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost (z aktom o podržavljenju, zapisniki ob podržavljenju ipd.) določi praviloma na podlagi teh vrednosti. V prvem odstavku 5. člena Navodila je določeno, da kdor v postopku denacionalizacije zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz prvega odstavka 4. člena Navodila, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari ali premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Katere so te listine in dokazila, je določeno v drugem in tretjem odstavku 5. člena Navodila: verodostojne listine, ki izkazujejo realno vrednost ob podržavljenju, pri čemer se za verodostojne listine štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju stvari.

Glede na navedene določbe ZDen in Navodila sta nižji sodišči pravilno, ne da bi, kot uveljavlja revident, s tem kršili načelo kontradiktornosti in predlagateljevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, izhajali iz vrednosti zaplenjenih premičnin, navedenih v zaplembenih zapisnikih, predlagatelj pa tako ugotovljenih vrednosti ni ovrgel na način, skladen z dokaznim pravilom iz drugega odstavka 5. člena Navodila, ki ne predvideva ugotovitve vrednosti s pomočjo sodnega cenilca (vsaj ne mimo meril iz Navodila). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v postopku samo postavilo sodnega cenilca, ni odločilna: v času, ko je tako postopalo, namreč še ni veljala novela ZIKS-G, od uveljavitve katere dalje se vrednost zaplenjenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ugotavlja na zgoraj opisan način, ki je kompromis med dejanskim prikrajšanjem upravičencev in dejanskimi zmožnostmi države to prikrajšanje omiliti, saj cilj vzpostaviti prejšnje stanje po splošnih pravilih civilnega prava(7) ne bi bil dosegljiv. Zaradi tega se v denacionalizacijskih postopkih vrednost premoženja ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisujejo ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti,(8) kar po noveli ZIKS-G velja tudi za zaplembene postopke. Uporaba cenitve iz leta 1940 za ugotovitev vrednosti v tem postopku obravnavanega premoženja, za kar se še v reviziji zavzema predlagatelj, bi bila iz razloga, ker je od cenitve do zaplembe preteklo več kot eno leto, v nasprotju z določbo tretjega odstavka 5. člena Navodila.

13. Temeljno, z zakonom določeno pravilo je, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Tako glede ugotovitve vrednosti ob podržavljenju kot glede ugotovitve vrednosti ob odločanju o predlogu za vrnitev zakon za posamezne kategorije premoženja napotuje na uporabo različnih podzakonskih predpisov. Tako se, kot je že bilo pojasnjeno, vrednost premičnin ob podržavljenju ugotavlja skladno z določbami 4., 5. in prvega odstavka 6. člena Navodila, po določbi 26. člena Navodil pa se ob podržavljenju ugotovljena vrednost premičnega premoženja skladno z določbo petega odstavka 44. člena ZDen valorizira z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Določi ga s podzakonskim predpisom (85. člen ZDen). Tak podzakonski predpis v konkretnem primeru predstavlja na podlagi petega odstavka 44. člena ZDen izdana Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Ta v 2. členu določa koeficiente le za obdobje od leta 1945 do leta 1991, predlagatelj pa meni, da bi moral biti uporabljen faktor za čas od zaplembe leta 1947 do leta 2010, ko je bilo o njegovem predlogu odločeno. Predlagateljev očitek sodišču je, da je “uporabilo zmanjšan oziroma nerealen faktor ter faktor za prekratko obdobje (1947 oz. 1948 do 1991) uporabilo nepravilno,” kar je (v luči očitka nasprotni udeleženki, da je minister za finance po letu 1991 opustil zakonsko dolžnost, ko po letu 1991 novih količnikov ni objavil) razumeti kot zavzemanje za uporabo ustreznega koeficienta (ki bi ga moralo sodišče ugotoviti z izvedencem, uporabo Odredbe pa opustiti, če bi presodilo, da je v nasprotju z URS ali z zakonom) tudi za čas po letu 1991. Odredba je bila izdana leta 1992, neposredno po uveljavitvi ZDen. Zadnji v njej določen koeficient se nanaša na leto 1991 (2. člen Odredbe). Prvostopenjsko sodišče je uporabilo koeficient, ki se nanaša na obdobje 1948 – 1991 (koeficient za leto 1948 je 4,5). V zvezi s tem sta sporni dve pravni vprašanji: ali bi morala biti valorizacija opravljena že za čas pred letom 1948 (od leta 1947 dalje) in ali bi morala biti opravljena za čas do odločitve prvostopenjskega sodišča (in ne le za čas do leta 1991). Najprej o prvem vprašanju. Tega sta po mnenju revizijskega sodišča nižji sodišči pravilno rešili. Odgovor na revizijsko trditev, da bi morali nižji sodišči uporabiti količnik za leto 1947 in ne za leto 1948 ni, kot je razumeti revizijo, odvisen od presoje, s katero odločbo je prišlo do zaplembe: ali z obsodilno kazensko sodbo(9) (ta je bila izrečena leta 1947), ali z odločbo o zaplembi (štiri so bile izdane in postale pravnomočne v letu 1948, dve pa sta bili izdani decembra 1947 in sta postali pravnomočni leta 1948). Izhodišče za določitev odškodnine je vrednost premoženja ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen in 2. člen Navodila), ki jo je treba valorizirati na čas ob vrnitvi (peti odstavek 44. člena ZDen). Metodologijo ugotavljanja vrednosti premičnin ob podržavljenju določa Navodilo: vrednost premoženja, za katero so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, se praviloma določi na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek 4. člena). Ker se tako določena vrednost valorizira z namenom ohranitve realne vrednosti, je na dlani, da je treba za to uporabiti tisti količnik iz 2. člena Odredbe, ki je določen za leto, ko je bila ugotovljena vrednost, ki naj se valorizira, in sicer, ko je bila ugotovljena dokončno, torej z iztekom roka, v katerem jo je imel prizadeti pravico izpodbijati – v konkretnem primeru torej količnik za leto 1948. In še o drugem vprašanju. Tudi tega sta nižji sodišči po prepričanju revizijskega sodišča rešili materialnopravno pravilno. Pri določanju odškodnine za zaplenjeno premoženje (ki pač ne predstavlja, kot je že bilo poudarjeno, pravične denarne odškodnine po pravilih civilnega prava) je treba po že večkrat citirani določbi prvega odstavka 44. člena ZDen upoštevati (i) stanje premoženja ob podržavljenju in (ii) njegovo sedanjo vrednost. Metodologijo ugotavljanja vrednosti posameznih vrst podržavljenega premoženja določajo podzakonski akti. Njihov namen je v časovnem in finančnem olajšanju dokazovanja vrednosti podržavljenega premoženja in s tem postopkov vračanja. ZDen je v drugem odstavku 85. člena predpisal, da mora metodologija ugotavljanja vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja temeljiti na načelu ocenjevanja vrednosti stvari po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Na podlagi s (kasneje sprejetimi) podzakonskimi akti predpisanih različnih metod ugotavljanja vrednosti za različne vrste premoženja, ki se ne vrača v naravi, je praviloma mogoče (vsaj) dvoje: najprej ugotovitev vrednost podržavljenega premoženja ob uveljavitvi ZDen, torej leta 1991, nato pa še realna ohranitev tako ugotovljene vrednosti do časa odločanja o vrnitvi. Predlagateljevo prepričanje, da v konkretnem primeru zadnje naveden kriterij zaradi uporabe Odredbe ni bil izpolnjen (v pritožbi je, sklicevaje se pri tem na mnenje sodne izvedenke finančne stroke, trdil, naj bi koeficient že v letu 1996 znašal 7,3), ker je sodišče prve stopnje ob odločitvi (leta 2010) uporabilo koeficient za leto 1991, ne drži. Koeficient povečanja dolarskih cen, ki je določen le za čas do uveljavitve ZDen, torej za obdobje, ko element določanja vrednosti ni bil tečaj dolarja (3. člen Odredbe) je relevanten za ugotavljanje vrednosti podržavljene stvari ob uveljavitvi ZDen, se namreč skladno z določbami Odredbe na čas odločitve o vrnitvi valorizira z navezavo na tedaj (ob vrnitvi) veljaven tečaj dolarja. Da z metodo vrednotenja, določeno z Navodilom, upravičenci, ki jim je odškodnina izplačana kasneje, niso oškodovani, ker je ohranjanje realne vrednosti višine odškodnin ne glede na to, kdaj je izdana odločba o denacionalizaciji, zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta, je že večkrat pojasnilo tudi Ustavno sodišče.(10) Za razliko od navedenega predstavlja količnik po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije metodo valorizacije in se (ni namreč vezan na razmerje do tuje valute) usklajuje s porastom tržnih cen nad predpisano mejo; zato je izvršni oblasti naloženo spremljati razmere in spreminjati koeficient. Iz že pojasnjenega razloga (ker se vrednost ohranja z navezavo na tečaj dolarja ob odločitvi) taka zaveza v relevantnem Odloku ni potrebna in ni bila kršena. Odlok torej ni v nasprotju ne z URS in ne z zakonom in razloga za uporabo instituta exceptio illegalis ni bilo.

K reviziji nasprotne udeleženke

14. Po določbi prvega odstavka 145. člena ZIKS se, če je kazen zaplembe razveljavljena, zaplenjeno premoženje obsojencu oziroma njegovim dedičem vrne. Za premoženje, zaplenjeno do 31.12.1958, je mogoče uporabiti definicijo (v primerljivih družbenopolitičnih razmerah) podržavljenega premoženja iz ZDen: za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb, ki so s podržavljenjem prešli v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (prvi in drugi odstavek 8. člena ZDen). Oblike in obseg vrnitve denacionaliziranega premoženja določa ZDen v III. poglavju, ki ga je treba po noveli ZIKS-G uporabiti tudi za vrnitev zaplenjenega premoženja.(11) Merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja določajo Navodila. Navodila predvidevajo ugotavljanje vrednosti po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti, le v zvezi s podržavljenimi podjetji (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodil). Tudi sodna praksa (ki se je doslej ukvarjala predvsem z obratnim vprašanjem: ali terjatve podjetja predstavljajo njegovo premoženje(12)) je glede tega vprašanja enotna: ko gre za vračanje podjetja, je treba ugotoviti njegovo neto aktivo.(13) V konkretnem primeru sta nižji sodišči (prvostopenjsko z zadnjem odstavku na 5. strani, drugostopenjsko pa v četrtem odstavku na 3. strani) ugotovili, da je imel dolgove F. S. Ta ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), potrjuje pravilnost presoje sodišča druge stopnje, da ni podlage za zmanjšanje vrednosti premoženja, ki je predmet vračanja v tem postopku, za dolgove F. S. Stališče sodišča druge stopnje, da ni dokazano, da bi se dolgovi nanašali na konkretno obravnavane stroje in da bi država te dolgove poplačala, tako ni odločilno.

Stroški revizijskega postopka

15. Ker nobeden od udeležencev s svojo revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki jih je utrpel v zvezi z vložitvijo izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predlagatelj ni upravičen niti do povrnitve stroškov, ki so mu nastali z odgovorom na revizijo nasprotne udeleženke: v njem je le ponovil del svojih trditev iz pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, zato v zvezi s tem nastali stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Do 13. 2. 1998, ko je začel veljati ZIKS-G, je bila zakonska ureditev položaja upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, v nekaterih pogledih (med drugim tudi oblik vračanja zaplenjenega premoženja, zavezancev itd.) ugodnejša od zakonske ureditve, ki je veljala za denacionalizacijske upravičence po določbah ZDen.

Op. št. (2): II Ips 59/2007, II Ips 1097/2008 in druge.

Op. št. (3): Ustavno sodišče je o ustavnosti 145.c člena ZIKS-G z vidika, ali je določba v skladu z URS, v kolikor odškodninske zahtevke izključuje tudi od razveljavitve kazni zaplembe do vložitve zahtevka, odločilo z odločbo U-I- 156/99 in ugotovilo neustavnost (določba je bila zato leta 2002 novelirana; z noveloZIKS-1A spremenjen 145.c člen je naknadno omogočil odškodninske zahtevke zaradi nezmožnosti uporabe ali upravljanja premoženja ali drugih izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje). Več o tem tudi sodbi II Ips 395/2002in II Ips 150/2005. Glede omejitve odgovornosti države glej še odločbo II Ips 59/2007, ki po analizi novele in ustavne odločbe zavzame stališče, da določba 145.c člena ZIKS ne daje podlage za sklep, da so izključeni le zahtevki iz naslova izgubljenih dobičkov, ne pa tudi zahtevki iz naslova zmanjšanja premoženja (t.i. navadne škode).

Op. št. (4): Primerjaj odločbi VSRS II Ips 618/99 in III Ips 545/2003. Op. št. (5): Glej odločbe U-I-60/98, U-I-137/98, U-I-6/2010. Op. št. (6): Glej odločbo Vrhovnega sodišča I Up 1415/2005. Op. št. (7): Primerjaj Janez Breznik in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga, dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 332. Op. št. (8): Ibidem. Enako več odločb Vrhovnega sodišča, na primer odločba I Up 68/2007. Op. št. (9): Tako stališče je zavzeto na primer v zadevi II Ips 468/2007. Op. št. (10): Npr. v zadevah U-I-82/2009, U-I-6/2010. Op. št. (11): Glej 1. točko obrazložitve.

Op. št. (12): Na primer sodba II Ips 517/2002, ki kot načelno pravilno ocenjuje stališče nižjih sodišč, da se družbina terjatev iz naslova vojne škode lahko upošteva pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja (kot organiziranega namenskega premoženja), torej pri ugotavljanju neto aktive podjetja,vendar le,če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je taka terjatev pravno obstajala in (ii) da je bila tudi dejansko izterljiva.

Op. št. (13): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 517/2002, I Up 244/2003, I Up 1415/2005, X Ips 637/2007, I Up 1597/2005.