Jedro

Ob dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili sodišče prve in druge stopnje, tudi revizijsko sodišče ne dvomi, da je za škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke. Ne toliko zaradi tega, ker bi bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, samo po sebi nevarno, temveč zato, ker je moral tožnik opravljati delo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral ustrezno poskrbeti zavarovanec tožene stranke. Če tega ni storil, je odgovoren za škodo, z njim pa tudi tožena stranka.

Dejstvo, da se je tožnik že pred dnevom, ko se mu je spodmaknila lestev, večkrat vzpenjal brez škodnih posledic in da so to počeli tudi njegovi sodelavci, ne pomeni, da je bilo tako delo varno in da je sam kriv, da se je poškodoval. Delodajalec, ki mora delavcem omogočiti varno delo, mora računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev pri delu zaradi tega, ker mislijo na svoje delo, v konkretnem primeru na to, kako bodo kupcu izdali blago. Zato mora dati delavcem na razpolago ustrezno lestev, ki je na spodnjem delu bolje zavarovana in/ali pripeta na zgornjem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena zavarovalnica odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 13.2.1995. Tedaj se je vzpel po lestvi do 3 m visokega podesta, da bi kupcu izročil blago. Uporabil je aluminijasto lestev, ki je bila edina na razpolago, toda lestev se je na gladkih betonskih tleh popeljala oz. spodmaknila nazaj, tako da je tožnik z višine padel na tla in se poškodoval. Glede na ugotovljene okoliščine je štelo, da gre za odgovornost delodajalca po drugem odstavku 154. člena v zvezi s 173. in 177. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki določa objektivno odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti. Ker ni ugotovilo tožnikove sokrivde, je odločilo, da mu gre po 941. členu ZOR pravica do direktne tožbe proti zavarovalnici, pri kateri ima tožnikov delodajalec zavarovano svojo odgovornost. Ker se tožena stranka s tako sodbo ni mogla strinjati, je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njenem je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, saj je izpovedal, da so občasno prinesli v skladišče tudi druge lestve, ki imajo stabilnejšo podlago, zato da so sestavili višjo lestev. Opozarja še na izpoved, da se niti tožniku, niti njegovim sodelavcem lestev do škodnega dogodka ni popeljala, kar vse kaže na okoliščine, da je škodni dogodek posledica napačnega ravnanja tožnika. Tožena stranka dodaja, da je tožnik šele tri leta po nesreči navedel nekatere priče škodnega dogodka in da iz zdravstvene dokumentacije in tožnikovih plačilnih list izhaja, da se je nesreča zgodila izven dela. Zato sodiščema očita, da sta zmotno ocenili posamezne dokaze in na podlagi vseh dokazov napačno ocenili vzroke za tožnikovo poškodbo ter s tem tudi odgovornost pravdnih strank za nezgodo. Po njenem se je tožnik poškodoval izključno zaradi svoje neprevidnosti in opustitve potrebne pozornosti pri postavitvi in pri hoji po lestvi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o posameznih pravnih vprašanjih. Ker se šteje, da je sodišče druge stopnje preverilo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med ugotovitve dejanskega stanja spada tako izvajanje dokazov, kot ocena izvedenih dokazov, zato revizijski očitek, češ da sodišči nista pravilno presodili vsakega od izvedenih dokazov in nato vseh skupaj, ne more biti predmet revizije. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi svoje sodbe napisalo zakaj je verjelo zaslišanim pričam in pregledani listinski dokumentaciji in zakaj ni odločilen zapis v zdravstveni dokumentaciji, češ da je šlo za poškodbo "izven dela". To je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, zato revizijsko sodišče na navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne bo odgovarjalo.

Revizijsko sodišče je preverilo pravilno uporabo materialnega prava tako, da je izhajalo iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in sicer: - da je tožnik 13.2.1995 okrog 15 ure z namenom, da bi kupcu izdal blago iz skladišča, ki je bilo spravljeno na okrog 3 m visokem podestu, uporabil aluminijasto lestev; - da se je tedaj, ko je bil tožnik na precejšnji višini, lestev na gladkih betonskih tleh popeljala oziroma spodmaknila nazaj; - da takrat v skladišču tožnik ni imel na razpolago druge primernejše lestve; in - da se je moral vzpeti na podest, da je kupcu izdal blago, ki se je nahajalo na podestu.

Ob takem dejanskem stanju tudi revizijsko sodišče ne dvomi v to, da je za škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke. Ne toliko zaradi tega, ker bi bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, samo po sebi nevarno, temveč zato, ker je moral tožnik opravljati delo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral ustrezno poskrbeti zavarovanec tožene stranke. Če tega ni storil, je odgovoren za škodo, z njim pa tudi tožena stranka.

Dejstvo, da se je tožnik že pred dnevom, ko se mu je spodmaknila lestev, večkrat vzpenjal brez škodnih posledic in da so to počeli tudi njegovi sodelavci, ne pomeni, da je bilo tako delo varno in da je sam kriv, da se je poškodoval. Delodajalec, ki mora delavcem omogočiti varno delo, mora računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev pri delu zaradi tega, ker mislijo na svoje delo, v konkretnem primeru na to, kako bodo kupcu izdali blago. Zato mora dati delavcem na razpolago ustrezno lestev, ki je na spodnjem delu bolje zavarovana in/ali pripeta na zgornjem delu.

Ker je torej zavarovanec tožene stranke odgovoren, da je prišlo do škodnega dogodka in ker tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR), je pravilna odločitev, da je tožena stranka po 941. členu ZOR neposredno odgovorna za škodo. Ker tožena stranka tudi ni dokazala konkretnega krivdnega ravnanja tožnika za nastalo škodo (prvi odstavek 192. člena ZOR), mora povrniti vso škodo, ki jo je trpel tožnik v škodnem dogodku dne 13.2.1995. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Ker revizija ni bila uspešna, tožena stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).