Jedro

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: " Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti iz naslova plačila odprave napak znesek 188.357,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. Vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. " V ostalem se pritožbi zavrneta. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti iz naslova plačila odprave napak znesek 182.871,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje do plačila in ji povrniti tudi pravdne stroške v znesku 68.421,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je toženec že v postopku na prvi stopnji ugovarjal trditvam tožeče stranke, da naj bi bilo njegovo delo neustrezno izvedeno. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi A. P., ki je strokovnjak s področja krovskih in tesarskih del, saj se s tem poklicno ukvarja že zelo dolgo. Ta priča je kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave dne 11.10.1999 pritrdila navedbam toženca, da je bilo krovsko in tesarsko delo izvedeno na objektu last tožeče stranke v skladu s standardi, ki veljajo v tej stroki. Jasno je tudi izpovedal, da je po njegovem mnenju do zamakanja, ki ga zatrjujejo tožeče stranke, prišlo zaradi neustreznega kleparskega dela. Tudi priča D. Č., na katerega pričanje je sodišče oprlo svojo odločbo, je na obravnavi dne 8.9.1999 izjavil, da meni, da je bila strešna obroba premajhna in torej po njegovem mnenju pločevina pri strešni žloti premajhna, mogoče pa je bilo tudi delo slabše izvedeno. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je bil za kleparska dela s pogodbo izbran kleparski mojster U. R., zato za napake pri kleparskem delu ne more odgovarjati toženec. Iz izjav prič je razvidno, da je zamakanje na strehi vsaj v določeni meri posledica neustreznega kleparskega dela, ki je bilo v domeni U. R. in bi zato sodišče moralo upoštevati, da obstoji določena odgovornost tudi na njegovi strani ter ugotoviti, kolikšen je ta delež in razmejiti med odgovornostjo toženca in navedenega kleparja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka dobavila material in naročila delo, toženec pa je na neustreznost materiala tožečo stranko tudi opozoril, vendar je le-ta vztrajala pri prvotnih zahtevah. Tudi priča D. Č. je na obravnavi dne 22.12.1999 izjavila, da se z obstoječimi žlebaki, ki jih je dobavila in izročila izvajalcu tožeča stranka, ni dalo narediti nepropustne strehe. Sodišče prve stopnje iz neznanega razloga pričevanja A. P. sploh ni upoštevalo, čeprav se njegove ugotovitve v večih delih ujemajo tudi z ugotovitvami D. Č., še zlasti glede dejstva, da je za nastalo stanje soodgovoren tudi izvajalec kleparskih del. Sodišče ni ugotavljalo, na kaj se nanaša garancija tožene stranke oziroma kakšna so običajna garancijska jamstva pri takšnih storitvah, zato bi moralo sodišče najprej ugotoviti ta dejstva, šele kasneje pa bi lahko odločilo o odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka meni, da je bilo delo izvedeno v redu, zamakanje pa minimalno in le na določenih delih, kar je v okviru standardov pri takšnih gradbenih delih in zato izven garancijskih jamstev izvajalca. Tožena stranka se tudi ne strinja s sklepom sodišča o prisojenih pravdnih stroških, saj meni, da če je uspeh tožeče stranke v pravdi pod 50%, tožeča stranka v bistvu v pravdi sploh ne uspe, saj je zavrnjenega več kot polovica njenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka pa je uspela z večino svojih ugovorov, saj je glede na izid pravde uspeh tožeče stranke 37% in obratno uspeh tožene stranke 63%. Glede na ta dejstva bi sledil logični sklep, da tožeča stranka nikakor ni upravičena do povračila pravdnih stroškov v sorazmernem delu, temveč je do tega kvečjemu upravičena tožena stranka, katere uspeh v pravdi je večji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali delno zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožene stranke so odgovorile tožeče stranke in predlagale, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Tožeče stranke se pritožujejo iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo predračun izvedenih del izvajalca R... d.o.o., ki pa dejansko ne ustreza pogodbeni ceni izvedenih del, saj v predračunu ni zajet prometni davek, ki pa so ga tožeče stranke izvajalcu, ki je izvršil odpravo napak, seveda morale plačati, in je že iz tega razloga dosojeni znesek za odpravo napak napačen. Sodišče je upoštevalo vsa v predračunu navedena popravila, razen točke 9 - odkrivanje strehe (dvoriščna stran), demontaža letev...... Zavrnitev plačila teh del po mnenju pritožnikov ni utemeljena. Sodišče prve stopnje sicer navaja izpoved priče D. Č., kako bi morala biti izvedba toplotne izolacije opravljena in tudi izpoved tožene stranke, ki je na sodišču izjavila, da izolacije na takšen način ni mogoče položiti. Že ta njegova izjava dokazuje, da tožena stranka ni izvedla parne zapore iz PVC folije, ki je pri izolaciji podstrešnih prostorov nujno potrebna zaradi pojava kondenzne vlage. To je bilo tudi razlog za zamakanje izolacije in posledično podstrešja. Prav tako je sodišče spregledalo navedbo priče D. Č., ki je v svojem izvedeniškem mnenju, izdelanem v letu 1993, izrecno napisal, da tožena stranka ni vgradila potrebne debeline toplotne izolacije in da je bila ta toplotna izolacija dobavljena na objektu v predvideni debelini 10 cm. Sodišče tudi ni upoštevalo predračuna podjetja U..., ki je to popravilo vključil v svoj predračun. Glede na to, da je bil tudi ta predračun narejen izključno zaradi odprave napak tožene stranke, je popolnoma jasno, da je bilo to delo potrebno, potrebnost dela pa je ugotovil strokovnjak. Ne vzdrži tudi zatrjevanje tožene stranke, da ni imela PVC folije, s katero bi morala izvesti parno zaporo, saj je bila ta folija vseskozi na podstrešju in izvajalcu na voljo. Vse to dokazuje, da tožena stranka ni izvedla toplotne izolacije v skladu s pravili stroke in je zavrnitev sodišča prve stopnje v tem delu neutemeljena. Računa za zamenjano izolacijo tožeče stranke nimajo več, je pa logično, da so morale izolacijo kupiti. V svojem zahtevku so glede tega upoštevale minimalno ceno. Streha je zamakala, tožeče stranke so posledice zamakanja skušale preprečiti s postavljanjem posod na mestih zamakanja, vendar pa v celoti zamakanja tal vseeno ni bilo mogoče preprečiti. Tla so lesena in je zaradi tega dejansko prišlo do zamakanja v nižje ležeče stanovanjske prostore, ki jih je bilo potrebno prebeliti. Tožeče stranke so na zaslišanjih izpovedale tudi glede stroška zaradi večje porabe kurilnega olja. Le zaradi tega, ker je streha zamakala, tožeče stranke niso mogle pristopiti k izolaciji preostalega dela podstrešja, kar je povzročilo večjo porabo kurilnega olja, pri čemer pa tožeče stranke uveljavljajo minimalno nadomestilo, ko je bila dejanska poraba bistveno večja. Tožeče stranke opozarjajo tudi na očitno neskladje glede dosojenih pravdnih stroškov, saj je evidentno iz obrazložitve razvidno, da so v izreku dosojeni stroški napačni. Pritožbi sta delno utemeljeni. O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi toženca, da je bilo njegovo delo narejeno tako, kot mora biti ter da ni bilo nobene napake, enako velja za izpovedbo priče A. P., ki je povedal, da na strehi ni bilo večjih napak krovskega dela. Sodišče je svojo dokazno oceno tudi prepričljivo obrazložilo. Pojasnilo je, da je priča A. P. prišel na ogled v lepem vremenu in tudi iz tega razloga ni mogel videti, ali je v hiši ob dežju res zamakalo. Na podlagi izpovedbe tožečih strank, priče D. Č. in predloženih fotografij je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je imelo delo toženca napake, ki so bile v netesnosti strešne kritine, v premajhnem preseganju strešne kritine nad žlebom, v nepravilni izdelavi lesenega korita (žlote) ter v nepravilni izdelavi oziroma montaži strešnega okna. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so te napake nastale pri delu toženca in ne pri izvedbi kleparskih del. Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem pritožbe, da se ugotovitve D. Č. v večjem delu ujemajo z ugotovitvami A. P.. Izjavo D. Č. na obravnavi dne 8.9.1999, da meni, da je bila strešna obroba premajhna in torej po njegovem mnenju pločevina pri strešni žloti premajhna, mogoče pa je bilo tudi delo slabše izvedeno, je treba povezati z njegovo izpovedbo na obravnavi dne 22.12.1999, kjer je obširneje in natančneje pojasnil svoje stališče o tem, ali so napake nastale zaradi krovskega ali kleparskega dela. Na tej obravnavi je jasno povedal, da je bila napaka storjena že pri izdelavi lesenih korit, kar je krovsko delo, torej delo toženca. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je za napake pri izdelavi strehe soodgovoren tudi U. R., ki je opravil kleparska dela na strehi. Nadalje se ni mogoče strinjati s pritožbo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kaj se nanaša garancija tožene stranke oziroma kakšna so običajna garancijska jamstva pri takšnih storitvah. Zadostna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je streha zamakala. Glede na naravo toženčevega dela (obnova strehe) je nedvomna lastnost, ki jo mora imeti na novo prekrita streha, njena nepropustnost za vodo. Ker je na podstrešje tožečih strank zamakalo v tolikšni meri, da so morali postavljati posode, da so preprečili nastanek škode, je toženčeva odgovornost iz naslova garancije nedvomno podana. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da žlebaki oziroma strešna kritina niso bili ustrezni. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi toženec naročnika na neustreznost materiala moral opozoriti. Toženec sicer v pritožbi navaja, da je na neustreznost materiala naročnika opozoril, ta pa je vztrajal pri svojih zahtevah, vendar je to novo dejstvo, ki ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala in ga zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba tožene stranke je glede na navedeno v delu, kolikor graja odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Ker je tožeča stranka le deloma uspela v pravdi, bi sodišče prve stopnje moralo o povrnitvi stroškov odločiti tako, da bi upoštevalo uspeh obeh pravdnih strank. Moralo bi torej odmeriti stroške obeh pravdnih strank, nato upoštevati njun uspeh in nato te stroške pobotati. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP ustrezno spremenilo (zaradi delne ugoditve pritožbi tožečih strank tudi z upoštevanjem novega uspeha obeh strank, kot bo obrazloženo pozneje). O pritožbi tožečih strank: Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila toplotna izolacija stropa podstrešja nad stopniščem in v predsobi izvedena nepravilno. Tožniki se neutemeljeno sklicujejo na ugotovitve priče D. Č. v mnenju, ki je bilo po naročilu tožnikov izdelano pred pravdo. Ne glede na to, da ugotovitve v tem mnenju lahko predstavljajo le navedbe strank, ki pa jih nato D. Č. v izpovedbi na glavni obravnavi ni potrdil, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz mnenja pred pravdo razvidno, da je D. Č. v svojem mnenju le povzel navedbe tožnikov o tem, da je bila izolacija izvedena nepravilno, nato pa navedel, da na licu mesta ni mogel ugotoviti izvedbe izolacije. Tudi sklicevanje pritožbe na predračun del podjetja U... je neutemeljeno, saj iz njega še ni mogoče zaključiti o dejanski potrebnosti del zaradi nepravilne izdelave izolacije. Priča A. P. je namreč izpovedal, da je bil ta predračun sestavljen na željo stranke, ki je povedala, " da bi imela rada to in ono zrihtano, on pa je naredil predračun " (list. št. 48 spisa). Tudi zavrnitev zahtevka za plačilo 69.000,00 SIT za beljenje spodnjih prostorov je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo beljenje spodnjih prostorov potrebno zaradi škode kot posledice napake v delu tožene stranke oziroma zaradi pronicanja vode skozi podstreho v spodnje prostore hiše. Takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožba tožečih strank ne omaje. Enako velja za večjo porabo kurilnega olja. Tudi tu se je treba strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila dodatna poraba kurilnega olja v zvezi z napakami pri delu tožene stranke, kakor tudi ne višine tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka le pavšalno izračunala. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka vzročno zvezo uspela dokazati, pa bi bil njen zahtevek za večjo porabo kurilnega olja za obdobje sedmih let neutemeljen iz razloga, ker bi lahko napake tožene stranke tožeča stranka sama pravočasno odpravila (glede na to, da tožena stranka teh napak ni hotela odpraviti) in tako do morebitne večje porabe kurilnega olja sploh ne bi prišlo. Pritožba tožečih strank pa je utemeljena v delu, ko navaja, da so tožniki izvajalcu, ki je napake odpravil, morali plačati ne samo vrednost del po predračunu, temveč tudi prometni davek. Po mnenju pritožbenega sodišča so tako tožniki upravičeni do povrnitve celotnega plačanega zneska za odpravo napak, vključno s prometnim davkom. Zaradi napačne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožečih strank in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožečim strankam prisodilo še prometni davek v znesku 5.486,15 SIT (3% od 182.871,70 SIT), torej skupaj 188.357,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje do plačila (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožečih strank zavrnilo (353. člen ZPP). Ker pritožba tožečih strank ne pojasni, v čem je očitno neskladje v odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, pritožbeno sodišče na te navedbe tožečih strank ni moglo odgovoriti. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tej odločitvi je upoštevalo utemeljeno pritožbo tožene stranke, tako da je odmerilo stroške obeh pravdnih strank in nato upoštevalo njun uspeh v pravdi. Stroške tožeče stranke na prvi stopnji je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 244.626,00 SIT, stroške tožene stranke pa v znesku 150.000,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha obeh pravdnih strank (tožeče: 38%, tožene: 62%) je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v znesku 92.957,00 SIT, tožena stranka pa v znesku 93.000,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ker sta obe stranki s pritožbo delno uspeli, je tudi glede pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.