Jedro

Sklenjena pogodba med delodajalcem in delavcem, s katero je določena nagrada za izum iz delovnega razmerja, zavezuje pogodbeni stranki. Višina nagrade se lahko na predlog delavca ali delodajalca spremeni le pod pogoji iz 6. člena 18. člena ZPILDR, po katerem delavec in delodajalec lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile.

Izrek

Pritožbi prvega tožnika se ugodi in se izpodbijani del delne sodbe, to je 1. in 4. točka izreka sodbe, razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje (5. točka izreka sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo razsodilo:

1. Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Pogodba o določitvi nagrade za izum A z dne 20. 11. 2003 se med (prvo) tožečo stranko in toženo stranko spremeni tako, da znaša nagrada (prve) tožeče stranke …. EUR. Tožena stranka je tako dolžna (prvi) tožeči stranki ob upoštevanju že prejetih zneskov izplačati še nagrado za izum A v višini ….EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

2. Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Pogodba o določitvi nagrade za izum A z dne 20. 11. 2003 se med (drugo) tožečo stranko in toženo stranko spremeni tako, da znaša nagrada (druge) tožeče stranke …. EUR. Tožena stranka je tako dolžna (drugi) tožeči stranki ob upoštevanju že prejetih zneskov izplačati še nagrado za izum A v višini …. EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

3. Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Pogodba o določitvi nagrade za izum B z dne 10. 8. 2006 med (prvo) tožečo stranko in toženo stranko se spremeni, tako da znaša nagrada (prve) tožeče stranke …. EUR. Tožena stranka je dolžna (prvi) tožeči stranki ob upoštevanju že prejetih zneskov izplačati še nagrado za izum B v višini …. EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

4. Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Pogodba o določitvi nagrade za izum C z dne 23. 12. 2004 med (prvo) tožečo stranko in toženo stranko se spremeni, tako da znaša nagrada (prve) tožeče stranke ... EUR. Tožena stranka je dolžna (prvi) tožeči stranki ob upoštevanju že prejetih zneskov izplačati še nagrado za izum C v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

5. Ugotovi se, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do (prve) tožeče stranke pri izumu D. Ugotovi se, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do (prve) tožeče stranke za izum E. 6. Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna (prvi) tožeči stranki iz naslova nematerialne škode plačati znesek 19.894,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ Zoper odločitev iz 1. in 4. točke izreka navedene delne sodbe se pritožuje prva tožeča stranka, zoper vmesno sodbo (5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prva tožeča stranka v pritožbi zoper 1. in 4. točko izreka delne sodbe predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in se zavzema za to, da bi sodišče z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po 1. in 4. točki tožbenega zahtevka utemeljen po temelju, glede višine zahtevka pa naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela delne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je bil osnovni razlog za zavrnitev zahtevkov za spremembo pogodb o določitvi nagrade za izum A z dne 20. 11. 2003 ter za izum C z dne 23. 12. 2004 ter za zavrnitev dajatvenih zahtevkov v 1. in 4. točki izreka sodbe v tem, da novelirani Zakon o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR) v delu, ki je stopil v veljavo dne 13. 1. 2007, ne more veljati za pravna razmerja, ki so obstajala pred uveljavitvijo novele. Predmetna pogodba za A je bila podpisana dne 20. 11. 2003, aneks k tej pogodbi dne 10. 8. 2006, pogodba za C pa dne 23. 12. 2004. Sodišče prve stopnje je s takim stališčem zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Odločilno pravno vprašanje v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov pod točko 1 in 4 izreka delne sodbe je pravilna razlaga in uporaba načela retroaktivnosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi podala svoje pravno stališče v vlogi z dne 17. 2. 2009, točka 9.1, vendar se sodišče do razlikovanja med tako imenovano „pravo“ in „nepravo“ retroaktivnostjo ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke o distinkciji med naknadnim spreminjanjem dejanskih stanj, ki v celoti pripadajo preteklosti (t. i. prava retroaktivnost, ki jo prepoveduje 155. člen Ustave RS) in dopustnim nepravim povratnim delovanjem zakona, ki vpliva na sedanja, še ne zaključena stvarna in pravna stanja, v kolikor ne gre za poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Napačna uporaba šestega odstavka 18. člena ZPILDR zaradi napačne interpretacije načela retroaktivnosti pomeni napačno uporabo materialnega prava.

Prva tožeča stranka se v zvezi z navedenim vprašanjem sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS. Izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča glede prepovedi ne ultra alterum tantum (št. odločbe U-I-300/04-25 – Ur. l. RS, št. 28/2006), s katero je bila razveljavljena prehodna določba 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je določala, da se OZ ne uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Razlog je bil neenakopravno obravnavanje dolžnikov. Pravilo, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, se ne sme uporabljati le za obligacijska razmerja, nastala po uveljavitvi OZ dne 1. 1. 2002, saj čas nastanka obligacijskega razmerja ni razumen in stvaren razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere prepoved ne ultra alterum tantum velja, in tistimi, za katere ne velja.

Za predmetno zadevo je relevantna tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010. V okviru obravnave omejitve višine regresnega zahtevka zavarovalnice po noveli Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-A) je Vrhovno sodišče RS obrazložilo pravilno uporabo načela retroaktivnosti in poudarilo, da je zavarovalno razmerje trajne narave, zato kriterij za uporabo predpisa ne sme biti datum sklenitve zavarovalne pogodbe. Gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkreten dejanski stan, ki je nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Uporaba ZOZP-A za zavarovalno pogodbo, sklenjeno pred njeno uveljavitvijo, torej ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS.

V predmetni pravdi je nesporno, da se izuma A in C pri toženi stranki še vedno uporabljata v proizvodnji. Glede na to, da izkoriščanje izuma še traja, je jasno, da iz izuma še vedno nastaja gospodarska korist. Razmerje med tožnikom in toženko (kljub dogovorjeni nagradi ob prevzemu izuma) še vedno traja in ga ni mogoče v celoti pripisati preteklosti. Pravno razmerje med obema strankama pogodbe torej traja vse dokler je možno, da bi lahko prišlo do spremembe okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena. Na to ne nazadnje kaže tudi dikcija zakonske določbe, da lahko delavec in delodajalec kadarkoli predlagata spremembo nagrade. Takšno stališče še dodatno utrjuje tudi listina v sodnem spisu in sicer sporazum z dne 25. 4. 2007 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta stranki izrecno zapisali, da se ugotovitev o neobstoju medsebojnih materialnih in drugih obveznosti ne nanaša na obveznosti iz inovacij iz delovnega razmerja; če bi bila vsa razmerja zaključena, toženka na takšne določbe gotovo ne bi pristala, tožnik pa je ne bi imel interesa predlagati.

Prvi tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo za izum A 20. 11. 2003, za izum C pa 23. 12. 2004. Za oba izuma sta bila podeljena patenta. Glede na to, da patent traja 20 let od dneva vložitve patente prijave (22. člen ZIL), bi patenta trajala do sredine leta 2022 (A) oziroma do leta 2024 (C). Tožnik opozarja na napačen zaključek sodišča na 18. strani izpodbijane sodbe, kjer sodišče navaja, da se za konkretno zadevo določba 112. člena OZ ne more uporabiti, saj naj bi tožnik zahtevek utemeljeval na podlagi ZPILDR. Prvi tožnik je 112. člen OZ kot pravno podlago izrecno omenil (8. stran 1. pripravljalne vloge in 7. stran 2. pripravljalne vloge), sodišče po 180. členu ZPP ni vezano na pravno kvalifikacijo tožnika.

Tožnik opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1507/2010 z dne 15. 9. 2010, ki zlom nepremičninskega trga leta 2008 obravnava kot primer spremembe okoliščin, ki presegajo običajen poslovni rizik. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 529/2007 z dne 18. 9. 2008 obravnava vpliv spremenjenih okoliščin na višino najemnine in je po stališču pritožbe za predmetno zadevo morda še bolj ilustrativna, saj obravnava dalj časa trajajoče pravno razmerje. V obrazložitvi revizijsko sodišče navaja, da so spremenjene okoliščine lahko podane tudi v primeru, ko je zaradi različnih razlogov pri sklepanju pogodbe podana delna neenakopravnost dajatev in je najemnina nižja od primerne tržne najemnine, vendar se s potekom časa ta začetna neenakopravnost še poveča, in to do takšne mere, da je izpolnjen standard spremenjenih okoliščin. Takšna argumentacija sodišča pritrjuje navedbam tožnika, da je dejanski stan iz 112. člena OZ podan. Prvi tožnik opozarja, da je klavzula rebus sic stantibus (iz 112. člena OZ), ki je pojmovno identična s spornim šestim odstavkom 18. člena ZPILDR, neločljiv del pogodbenega prava. Namen zakonodajalca pri sprejemu noveliranega zakona izhaja iz obrazložitve predloga novele ZPILDR-B. Pripravljalec zakona je namreč na 7. strani obrazložitve zapisal: „ZPILDR bo še dopolnjen z določbo o upoštevanju naknadno spremenjenih okoliščin, ki je običajna v civilnem pravu (t.i. klavzula rebus sic stantibus) in omogoča spremembo pogodbe, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila določena nagrada, bistveno spremenile. Glede na to, da temelji določitev nagrade na ocenah gospodarskega izkoriščanja izuma in ne na dejanskih podatkih, je ta določba nujna za obe strani“. Poleg tega je v opombi na strani 9, ki se nanaša na oris nemške ureditve, navedeno: „Tudi če je delavec že prejel celotno pavšalno nagrado, ima pravico kadarkoli zahtevati „prilagoditev“ zaradi spremenjenih okoliščin (npr. zaradi delodajalčevega nesorazmernega dobička glede na izplačano nagrado)“, na str. 24 pa piše: „Po nemškem vzoru dodajamo še posebno določbo o spremenjenih okoliščinah: če se po sklenitvi pogodbe o nagradi okoliščine, na podlagi katerih je bila odmerjena, bistveno spremenijo, pripada vsaki stranki že po splošnih pravilih civilnega prava pravica do razveze ali spremembe pogodbe (t. i. klavzula rebus sic stantibus). Podobno rešitev že imamo tudi na področju avtorskega prava v obliki t.i. „bestseller“ klavzule.“ Iz navedenega izhaja, da je predlagatelj zakona štel, da je splošna podlaga za prilagoditev pogodbe že podana v 112. členu OZ, vendar je želel soroden institut vgraditi tudi v specialni zakon (po vzoru avtorskopravne ureditve). Prilagoditev pogodbe v primeru spremenjenih okoliščin v obliki občutno preseženega gospodarskega iztržka od izuma ne posega v obstoječe premoženje delodajalca, temveč zgolj pravičneje porazdeli dodatni dobiček. Sprememba za zavezanca ni nesorazmerna ali nerazumna.

Sodišče se je kljub prepričanju, da prilagoditve nagrad sploh ni mogoče zahtevati zaradi navedenega spornega pravnega stališča, deloma spustilo v ugotavljanje obstoja spremenjenih okoliščin, vendar pa dokaznega postopka ni izvedlo v celoti in se je do tega vprašanja po mnenju tožnika tudi napačno opredelilo.

V zvezi z izumom A je sodišče pri oceni proizvedenih količin napačno interpretiralo pričevanje g. A.A. in listine g. B.B. o količinah tabličnih svetilk (str. 19). Pogodba za izum A je predpostavljala izdelavo 18.400.000 tabličnih svetilk v obdobju 5 let, nakar naj bi se proizvodnja ustavila. G. A.A. in g. B.B. sta v listini (priloga B35) predstavila podatke za proizvedene tablične svetilke v številu 18.509.086 kosov, ki pa so bile proizvedene zgolj v Sloveniji in na Slovaškem. Tožena stranka je v svojih navedbah sama priznala, da je bilo proizvedeno v Mehiki še dodatnih 4.285.231 kosov tabličnih svetilk z vključenim izumom A (2. pripravljalna vloga, str. 10). Poleg tega pa so še dandanes tablične svetilke z vključenim A še vedno neprekinjeno v proizvodnji, kar pomeni, da tudi proizvodnja po letu 2007 pomeni spremenjeno okoliščino, saj ob podpisu pogodbe ni bila planirana. Sodišče očitno zmotno navaja zaključek, da ni pomembnejšega odstopanja v številu proizvedenih količin glede na planirano v času petih ali šestih letih. Očitno zmoten je zaključek, da naj bi pogodba dokončno uredila pravna razmerja med strankama (str. 19), saj na str. 21 v drugem odstavku sodišče v sodbi navaja, da se bo gospodarska korist ponovno ugotavljala. Aneks z dne 10. 8. 2006 se nanaša izključno na nagrado za različne tipe svetil, ki jih je toženka začela proizvajati 31. 8. 2004 ali kasneje, ne pa tudi na nagrado za izum pri svetilih od prej. Četudi so stranke sklenile aneks zaradi začetka uporabe pri drugih tipih svetil, pa tega niso naredile ob selitvi proizvodnje, torej prepustitvi uporabe, v tovarno v Mehiko, o čemer je pričal g. C.C. (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 31. 1. 2011, str. 22). Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnik ni zahteval spremembe aneksa; zahteval je namreč prilagoditev nagrade s spremembo prvotne pogodbe, kot temeljnega akta o določitvi nagrade. ZPILDR govori o prilagoditvi nagrade in ne pogodbe, zato je povsem irelevantno, ali je bila nagrada določena z eno ali več pogodb. Napačen je tudi zaključek, da naj bi se tožnikov zahtevek nanašal samo na prilagoditev nagrade za izum, uporabljen pri tabličnih svetilkah. Iz študije podjetja F jasno izhaja, da so pri preračunu gospodarske koristi zajeti vsi izdelki, ki vsebujejo izum A. Gre za trajnejše razmerje, in bi bil tudi aneks, ki bi v celoti prenovil dogovor o nagradi, lahko predmet prilagoditve, če bi se okoliščine bistveno spremenile. Sodišče na 20. strani sodbe navaja, da prvi tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka v petih letih po podpisu pogodbe do vložitve tožbe izdelala 2x več tabličnih svetilk, kot jih je bilo predvidenih. Tožnik s podatki o dejanskih proizvedenih količinah ne razpolaga, vendar pa je bilo z listinskimi dokazi toženke in pričevanji prič dokazano, da so bile planirane količine tabličnih svetilk (t.j. 18.400.000 kosov) presežene vsaj za 4.285.231 kosov, proizvedenih v Mehiki in za vse kose, proizvedene v Sloveniji, na Slovaškem in v Mehiki po letu 2007 (torej v zadnjih 4 letih, pri čemer proizvodnja še vedno teče). Podobno velja za meglenke - iz datotek G, ki vsebuje plane za proizvodnjo meglenk z izumom A, izhaja, da je bila planirana proizvodnja 5.981.610 kosov, medtem ko toženka priznava proizvodnjo 8.536.171 kosov. Tožnik obstoja spremenjenih okoliščin ni dokazoval le s podatki o planiranih količinah, temveč se je skliceval na uradne podatke iz letnih poročil tožene stranke, iz katerih izhaja, da so bile planirane količine dejansko izdelane, ter da so bile tudi večkrat občutno presežene. Za dokaz spremenjenih okoliščin ni potrebno navesti natančnega števila izdelanih svetilk, temveč samo to, da so se okoliščine iz začetka proizvodnje do danes spremenile, tudi tako, da je bilo izdelano – po podatkih iz letnih poročil – več svetil, kot je bilo kdajkoli načrtovano. Če pa niso bile načrtovane, je jasno, da niso mogle biti zajete v izračunu nagrade. Če se upošteva, da je promet s tabličnimi svetilkami in meglenkami A do danes presegel 100 mio EUR, je podano tudi očitno nesorazmerje med dobičkom toženke in izplačano nagrado tožniku.

V zvezi z izumom C se je sodišče postavilo na napačno stališče, da je za ugotavljanje spremenjenih okoliščin potrebno, da so osnovne okoliščine zapisane v pogodbi. Določba šestega odstavka 18. člena ZPILDR ne zahteva, da se spremenijo predpostavke iz pogodbe o nagradi, temveč je dovolj, da se spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena. Prav okoliščine, v katerih je bila določena nagrada C, in niso bile zapisane v pogodbi, so se dokazovale v dokaznem postopku pred sodiščem. Dokazovanje je namreč šlo v smeri, da ob določitvi nagrade (ki je bila sicer določena v pavšalnem znesku), uporaba v proizvodnji sploh ni bila predvidena. Tožnik navaja relevantni del pričevanja g. D.D., ki je takrat vodil komisijo za inovacije pri toženki, ki je izpovedal, da glede izuma C ni bilo izgledov, da bo uporabljen. Ker ni bilo nobenih oprijemljivih podatkov, na osnovi katerih bi izračunavali gospodarsko korist, je bilo z vodstvom podjetja dogovorjeno, da se inovatorjem izplača ta minimalna nagrada po pravilniku. Ker je bilo toliko inovatorjev, je bila povečana, tako da je prišlo 12 povprečnih plač. Po mnenju tožnika gre v tem primeru za šolski primer uporabe instituta spremenjenih okoliščin, saj je povsem jasno, da obstaja občutno nesorazmerje med nagrado, ki je bila določena kot minimalna nagrada v višini dveh povprečnih plač, in s katero se je tožnik lahko upravičeno strinjal, saj glede na neuporabo izuma višje nagrade niti ni bilo možno zahtevati oziroma pričakovati, in dejansko kasneje realizirano občutno gospodarsko koristjo toženke, ki znaša po oceni tožnika na podlagi študije podjetja F in letnih poročil tožene stranke med 80 in 100 milijonih evrov prometa in ki je ob podpisu pogodbe ni bilo možno predvideti. Če bi se pogodba sklepala danes, bi bila zagotovo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prve tožeče stranke predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da prva tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka, ker naj se ne bi opredelilo do pravnih stališč tožeče stranke v zvezi s pravo in nepravo retroaktivnostjo. Prva tožeča stranka sodišču vsebinsko ne očita, da se ni izreklo o odločilnih dejstvih, temveč le, da se ni opredelilo do njenih pravnih naziranj, tako da že iz tega razloga očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Pravna teorija res ločuje med pravo in nepravo retroaktivnostjo, vendar v obravnavanem primeru ne gre za t.i. nepravo retroaktivnost, kot trdi tožeča stranka. Res je, da patenta za izuma A in C še veljata, tožena stranka pa ta dva izuma do določene mere še uporablja, vendar gre pri tem za izvrševanje že pridobljenih pravic tožene stranke. Pravno razmerje med tožečo in toženo stranko se je začelo in zaključilo v preteklosti, ko je tožena stranka od tožeče stranke izuma prevzela, tožeča stranka pa je za to prejela celotno dogovorjeno plačilo. Pogodba o nagradi je bila glede obeh izumov sklenjena in v celoti izpolnjena, preden je začela veljati novela ZPILDR. Ko je začel veljati 6. odstavek 18. člena ZPILDR, iz pogodb o nagradi nobena izmed strank ni imela nobenih neizpolnjenih terjatev ali obveznosti več. Ni mogoče govoriti o razmerju trajne narave, oziroma o še ne zaključenem razmerju med pravdnima strankama, ki učinkuje še v prihodnosti.

Dejanski stan je v zadevi, v kateri je VS RS razsodilo s sodbo opr. št. II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010, kar se tiče trajnosti razmerja, bistveno drugačen kot v obravnavani zadevi, isto pa velja za sodbo VS RS opr. št. II Ips 529/2007. Zgolj podrejeno tožena stranka navaja, da sodišče ne bi moglo zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za povratno veljavo 6. odstavka 18. člena ZPILDR, tudi če bi ga presojalo z vidika „neprave“ retroaktivnosti. Tudi pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistven element pravne države. Za presojo, ali je ta kršitev opravičljiva, je po sodni praksi (sodba VS RS opr. št. II Ips 124/2010) potrebno ugotoviti, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca ter pomen javnega interesa po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. Javni interes za retroaktivno veljavo 6. odstavka 18. člena ZPILDR, torej za možnost prilagoditve nagrade za delavce, ki so izum že ustvarili v preteklosti, ne obstaja. Stimulacija inovacij, ki jo kot javni interes želi prikazati tožeča stranka, ne more učinkovati za nazaj, ampak lahko učinkuje le za izumiteljsko dejavnost v prihodnosti. Z retroaktivno veljavo zakonske določbe bi se zasledoval le premoženjski interes posameznika, ne pa javna korist. Poleg tega v letih 2003 in 2004 tožena stranka ni mogla pričakovati, da bodo spremembe v letu 2007 vnesene v naš pravni red. Klavzula rebus sic stantibus je sicer že prej obstajala, a učinkuje bistveno drugače kot 6. odstavek 18. člena ZPILDR, saj pogodbena stranka po določbah OZ lahko zahteva le razvezo pogodbe in posledično vsaka stranka vrne, kar je prejela, sprememba pogodbe pa je možna le ob soglasju druge pogodbene stranke. Ureditev po OZ temelji na enakem obravnavanju strank, 6. odstavek 18. člena ZPILDR pa omogoča delavcu, da enostransko zahteva višjo nagrado, hkrati pa preprečuje delodajalcu, da bi zahteval znižanje že plačane nagrade. Gre za določbo, ki je namenjena zaščiti delavca, ki jo mora delodajalec pri svojem poslovanju upoštevati, saj ni izključeno, da ne bi bilo delodajalčevo ravnanje pri prevzemanju izuma ali sklepanju pogodbe o nagradi drugačno, če bi ta določba takrat obstajala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za obravnavani primer ne more uporabiti 112. člen OZ, na podlagi katerega se lahko zahteva le razveljavitev pogodbe, ne pa tudi njena prilagoditev. Ker ni bilo zahtevka za razvezo pogodbe, sodišče za predmetno zadevo ni moglo uporabiti določb OZ.

V zvezi z dokazovanjem spremenjenih okoliščin tožena stranka navaja, da je zmotno pravno naziranje tožeče stranke, da je mogoče institut prilagoditve nagrade (po 6. odstavku 18. člena ZPILDR) uporabiti tudi, če se zgolj ugotovi, da je prišlo do nesorazmerja med dobičkom delodajalca in izplačano nagrado izumitelja. Da bi bilo mogoče uporabiti ta institut, bi moralo sodišče najprej ugotoviti, katere so okoliščine, na podlagi katerih je bila določena nagrada in nato še, da so se te okoliščine bistveno spremenile. Trditveno in dokazno breme o nastopu bistveno spremenjenih okoliščin je na tožniku, ki temu bremenu ni zadostil. S sklicevanjem na letna poročila ni mogoče dokazati spremenjenih okoliščin, saj vsebujejo le splošne podatke, ne pa podatkov o prodaji izdelkov po posameznih izumih. Priča E.E. (str. 2 prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 1. 2011) je potrdila trditve tožene stranke, da so možne različne kombinacije izumov na različnih svetilih. V določen proizvod je lahko vključenih več izumov, celotnega dobička iz določenega proizvoda že iz tega razloga ni mogoče pripisati enemu izumu, niti ni možno nagrade delavcu odmeriti brez upoštevanja števila in pomena posameznih izumov v proizvodu, kar je pojasnjeno tudi v mnenju prof. F.F. (priloga prve pripravljalne vloge tožene stranke). Tožnik bi moral dokazati okoliščine, ki so obstajale ob podpisu pogodb in njihovo bistveno spremembo, vendar so bili dokazi (predlagani izvedenci glede A in C) nespecificirani, v zvezi z nekaterimi bistvenimi okoliščinami pa tožnik ni podal nobenih dokaznih predlogov.

Glede izuma A je pravilna ugotovitev sodišča, da zahtevek tožnika ni utemeljen tudi iz razloga, ker ni bilo pomembnejšega odstopanja v številu proizvedenih svetilk v obdobju petih ali šestih let glede na planirano v pogodbi. Izmišljena je navedba pritožbe, da ob podpisu pogodbe za A proizvodnja tabličnih svetilk z A po letu 2007 ni bila planirana, saj pogodba z dne 20. 11. 2003 izrecno določa, da se nagrada nanaša na svetilke registrskih tablic, ki jih izdeluje tožena stranka ali izdelavo prenese na druge družbe v koncernu O, ne glede na dobo proizvodnje. Stranke so že ob podpisu pogodbe računale na možnost, da bo proizvodnja trajala dlje. Plan za petletno obdobje je bil uporabljen zgolj kot del metode za izračun nagrade. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da ta plan ni bil niti dosežen, kaj šele presežen. Nerelevantna je pritožbena trditev, da so tablične svetilke z vključenim A še vedno neprekinjeno v proizvodnji, ker so se podpisniki pogodbe dogovorili, da je za izračun nagrade relevanten plan v petletnem obdobju. Uporaba izuma pri obstoječih projektih do izteka projekta je pričakovana in ne predstavlja spremenjenih okoliščin. Glede tabličnih svetilk, proizvedenih v Mehiki, je tožena stranka pojasnila, da sama te proizvodnje ni prenesla v Mehiko in od nje nima nobene gospodarske koristi, kar je potrdila priča G.G. (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 11. 10. 2010, str. 27). Tudi če bi prišteli količine, ki jih je druga družba proizvedla v Mehiki, se okoliščine od podpisa pogodbe dalje niso bistveno spremenile. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni zahtevala prilagoditve aneksa in povečanja nagrade, ki je bila dogovorjena za izum A z aneksom z dne 10. 8. 2006, pa tudi če bi se zahtevek za prilagoditev nagrade, določene z aneksom z dne 10. 8. 2006, presojal, je na podlagi izvedenih dokazov mogoče zaključiti le, da se okoliščine niso spremenile. Tako v času pred podpisom aneksa kot v času po podpisu aneksa so se prodane količine meglenk z izumom A povečevale, cena na proizvod pa nižala, tako da je prihodek tožene stranke od tega proizvoda zmerno rasel (v letu 2008 je bil nižji kot v letu 2007), kar je popolnoma normalen in pričakovan tek stvari. Tožnik glede izuma A niti glede uporabe v tabličnih svetilkah niti glede uporabe v meglenkah ni dokazal nastopa spremenjenih okoliščin.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi glede izuma C ni prišlo do spremenjenih okoliščin. Tožnik ni niti trdil niti dokazal, na podlagi katerih okoliščin je bila nagrada za ta izum določena. Tožena stranka je izum C začela v proizvodnji uporabljati šele v letu 2004, pogodba med izumitelji in toženo stranko o določitvi nagrade pa je bila sklenjena že v decembru 2004, ko še ni bilo relevantnih podatkov o prodanih proizvodih, zato tudi ni mogoča primerjava med prodajo v času podpisa pogodbe in prodajo v naslednjih letih. Nagrada je bila določena v pavšalnem znesku kot enkratna nagrada za celotno dobo uporabe izuma, kar je bilo smiselno z vidika narave izuma kot neposrednega službenega izuma (ki je bil formalno obravnavan kot posredni izum zaradi ugodne davčne obravnave delavcev). V zvezi z izumomC po stališču tožene stranke že pojmovno ni mogoče govoriti o spremembi okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena. Pri tem izpostavlja izpoved prič H.H. in C.C., soizumiteljev C, iz katerih izhaja, da dejanska uporaba izuma C ni presegla tiste, ki se je pričakovala v letu 2004, da so pri toženi stranki zelo ciljno razvijali reflektor, v katerem je izum C, za kupca I, s ciljem, da ga bodo uporabljali za tedanjo in bodoče generacije meglenk, sedaj pa se izum ne uporablja za nove generacije, ker je drugačen dizajn, pa tudi tri leta nazaj dejanska uporaba ni presegla pričakovanj (izpoved H.H.) oziroma da se ta izum uporablja zgolj na I meglenkah, v razvojnih projektih pa ne (izpoved C.C.). Sklicevanje tožnika na izpovedbo priče D.D. kot dokaz za spremembo okoliščin ni sprejemljivo, saj tožnik svojega zahtevka za prilagoditev nagrade za C ni utemeljeval z dejstvi, ki naj bi jih potrdila ta priča in ni nikoli navedel, da ob podpisu pogodbe proizvodnja izdelkov z izumom C ni bila pričakovana. Tožnik tudi nikoli ni zatrjeval spremenjenih okoliščin z razlago, da ob podpisu pogodbe proizvodnja izdelkov z izumom C ni bila pričakovana in da ga je tožena stranka kasneje pričela uporabljati, kar naj bi bil „šolski primer“ uporabe instituta spremenjenih okoliščin, kot to trdi sedaj. Pritožba tožnika temelji na delu izpovedi priče D.D., ki ji pripisuje pomen, ki ga ta dejansko nima. Ta priča je izpovedala: „V tistem času C še ni bil tako aktualen, kot je izgledalo kasneje. Potem še ni bilo izgledov, da bo uporabljen. Vendar pa mislim, da se je bližal čas, ko je bilo treba skladno z zakonom določiti nagrado in ker ni bilo nobenih oprijemljivih podatkov, na osnovi katerih bi izračunavali gospodarsko korist ...“. Izjava priče D.D. se torej vsekakor ne nanaša na december 2004, ko je bil izum C že v proizvodnji in je bila pogodba sklenjena. Delodajalec in delavec bi morala skleniti pogodbo v roku enega meseca od prevzema službenega izuma. Če bi bila pogodba sklenjena v tem roku, bi bila sklenjena novembra 2003, priča D.D. pa je z izpovedjo, da se je bližal čas, ko bi morala biti pogodba sklenjena, očitno mislila na november 2003, ko oprijemljivih podatkov za izračun nagrade morda res še ni imel na voljo. Njegova izjava se ne more nanašati na december 2004, ko je bila sklenjena pogodba in je bil C že v proizvodnji. Proizvodni in prodajni plani niso bili podlaga za določitev nagrade za C, pa tudi če bi bili, tožnik ni dokazal, da so prodane količine bistveno presegle plane. Tožnik torej tudi glede izuma C ni dokazal nastopa spremenjenih okoliščin.

Tožena stranka v pritožbi zoper vmesno sodbo (odločitev v 5. točki izreka sodbe) predlaga spremembo izpodbijane vmesne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do tožeče stranke v zvezi z izumom D (verjetno) zato, ker naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom, in sicer naj bi (a) prekoračila zakonski rok, v katerem bi morala delavca obvestiti o tem, katero pravico uveljavlja, ter da izum, tak, kot je bil prijavljen, po mnenju tožene stranke ni bil patentibilen; in (b) z izumom nedopustno razpolagala, tako da ga je uporabila za industrijske namene, testirala v internih laboratorijih pri Slovenskem inštitutu za ….., vzorce pa posredovala kupcem J in K. Glede rešitve E je sodišče ugotovilo, da tožena stranka v predpisanem roku ni izpolnila obveznosti obvestiti tožnika o tem, da izuma ne prevzema, in da je s tem prvemu tožniku nastala določena škoda. Sodba je v izpodbijanem delu napačna.

Sodišče bi vmesno sodbo lahko izdalo le, če bi ugotovilo, da obstojijo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Že iz same obrazložitve izpodbijanega dela sodbe je razvidno, da sodišče ni ugotovilo, da je prvemu tožniku glede izuma D škoda nastala. Ugotovitev, da je „nastala določena škoda ali pa je ta mogla nastati“, nikakor ne zadošča za sklep, da je izkazan element odškodninske odgovornosti, to je nastanek škode. Obstoj škode mora biti ugotovljen s stopnjo gotovosti. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo.

Vmesno sodbo pa je izdalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 315. člena ZPP in s tem bistveno kršilo določbe postopka, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Če je izdana vmesna sodba, mora biti ugotovljeno tudi, katera vrsta pravno priznane škode je oškodovancu nastala. Sodišče prve stopnje niti glede D niti glede E ni navedlo, kakšna vrsta pravno priznane škode naj bi prvemu tožniku nastala. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je storjena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z izumom D tožena stranka navaja, da ni vzročne zveze med potekom trimesečnega roka in zatrjevano škodo. Prvi tožnik je uveljavljal povračilo škode, ker naj sam ne bi mogel prijaviti izuma za patentno zaščito in da naj posledično sam ne bi mogel eventualno tržiti pravic iz patenta. Kakšno škodo naj bi po oceni sodišča tožnik utrpel, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Prvo protipravno ravnanje, ki ga v zvezi s tem toženi stranki očita sodišče, je opustitev obvestila delavcu o prevzemu ali neprevzemu izuma. To ravnanje ne more povzročiti, da naj delavec ne bi mogel prijaviti izuma za patentno zaščito. V kolikor je delavec pasiven, posledico določa zakon – delavec z izumom lahko prosto razpolaga. Torej ga lahko tudi prijavi za patentno zaščito, in posledično potencialno poskuša tržiti patent. Med domnevno opustitvijo tožene stranke in nemožnostjo patentirati izum in posledično pridobivati eventualne dohodke torej ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je tudi zmotno presodilo, da naj bi tožena stranka zamudila trimesečni rok za odgovor na obvestilo o izumu in da je zato prvi tožnik dne 1. 9. 2006 z izumom prosto razpolagal. Izum izpolnjuje pogoje za patentno varstvo, če je (a) ustvarjen na področju tehnike, (b) nov, (c) na inventivni ravni in (d) industrijsko uporabljiv (prvi odstavek 10. člena ZIL-1). Če rešitev ne izpolnjuje pogojev za patentno varstvo, gre lahko na primer za tehnično izboljšavo. Vse rešitve, ki jih delavec ustvari pri opravljanju delovnih nalog, z izjemo izumov, same po sebi pripadajo delodajalcu. ZPILDR je sicer predpisoval pravico do nagrade za tehnične izboljšave, ni pa predpisal, da bi imel delavec kakršnekoli pravice na ali do samih izboljšav. Delavec pridobi določene pravice in postopek v zvezi s tem je predpisan le, če gre za izum. Zato je bilo v tem postopku bistvenega pomena ugotoviti, ali je rešitev D, kot jo je prijavil prvi tožnik dne 31. 5. 2006, izpolnjevala pogoje za patentno varstvo. Če jih je izpolnjevala, potem to, kar je dne 31. 5. 2006 delodajalcu prijavil prvi tožnik, ni bil izum. Po 9. členu ZPILDR delavec prosto razpolaga le z izumom. Če stvaritev ni izum, delavec z njo ne more prosto razpolagati. Če stvaritev ni izum, delodajalec niti ne more opustiti obveznosti obvestitve delavca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali je bilo tisto, kar je dne 31. 5. 2006 toženi stranki prijavil prvi tožnik, možno kvalificirati kot izum, zato je ostalo dejansko stanje v odločilnem delu nepopolno ugotovljeno. Poleg tega so razlogi v sodbi sami s sabo v nasprotju. Sodišče po eni strani v sodbi navede, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, patentnega inženirja, ni potrebna, in pri svojem razlaganju ves čas govori o izumu, pri razlagi glede obveznosti tožene stranke do obvestitve delavca pa se med drugim opre na rokopis I.I. z dne 8. 9. 2006, iz katerega pa jasno izhaja, da to, kar je tožnik prijavil, ni izum, pač pa zgolj ideja, ki mora biti najprej testirana s preizkusi. Enako velja tudi za rokopis I.I. na izjavi o inovacijskem predlogu z dne 26. 9. 2006, iz katerega ravno tako izhaja, da je potrebno preveriti industrijsko uporabljivost rešitve, kar pomeni, da ta rešitev ni bila izum, ker ni izpolnjevala pogojev za patentno varstvo po prvem odstavku 10. člena ZIL-1. Razlogi sodbe so v tem delu sami s sabo v nasprotju, saj se sodišče opre na rokopis priče, iz katerega jasno izhaja, da rešitev ni izum, v istem odstavku sodbe pa sodišče ugotovi, da je trimesečni rok za podajo obvestila tožniku glede prijavljenega izuma tako nedvomno prekoračen. S tem pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nedopustno ravnanje tožene stranke videlo tudi v kršitvi 7. člena ZPILDR, saj naj bi tožena stranka z izumom nedopustno razpolagala tako, da ga je uporabila za industrijske namene v izdelku meglenka L, ga testirala v internih laboratorijih in pri Slovenskem inštitutu za …., vzorce pa posredovala kupcem J in K. Navedena ravnanja tožene stranke ne predstavljajo kršitve 7. člena ZPILDR. Kršitev bi bila podana, če bi se izkazalo, da je tožena stranka izum razkrila javnosti tako, da ga ne bi bilo več mogoče patentirati. Tožena stranka je predložila dokaze, da je izum možno patentirati, saj je Evropski patentni urad patent podelil. Pogoji za podelitev patenta so objektivne narave – če je patent lahko pridobila tožena stranka, bi ga lahko pridobil tudi prvi tožnik. Čas, ki je relevanten za razkritje, je zgolj čas do vložitve patentne prijave. V kolikor bi bil prvi tožnik mnenja, da je sam upravičen do patenta, ki ga je prijavila tožena stranka, ima za to na voljo pravno sredstvo, in sicer lahko zahteva, da se patent prenese nanj in da sam postane imetnik patenta. Tožeča stranka ni dokazala, da izuma ni možno patentirati in tega sodišče niti ni ugotovilo. Zahtevek prvega tožnika za povračilo škode zaradi nedopustnega razkritja izuma (in posledično nemožnosti patentiranja in posledično nemožnosti tržiti patent) bi bilo tudi iz tega razloga potrebno zavrniti. Tudi če bi bilo tisto, kar je dne 31. 5. 2006 toženi stranki prijavil prvi tožnik, možno kvalificirati kot izum, ravnanje tožene stranke (da ni podala odgovora do 31. 8. 2006) ni bilo protipravno. Tožena stranka meni, da ni nobenega razloga za to, da se delavec in delodajalec ne bi smela dogovoriti o tem, da se odločitev o prevzemu ali neprevzemu izuma odloži. Drugačna razlaga bi bila lahko tudi v škodo delavca. Dokler ne gre za izum, pripadajo vse pravice na rešitvah delodajalcu in jih delavec niti ne more prenašati naprej. Delodajalec bi prevzem prijavljene rešitve (ki ne bi bila izum) zgolj zavrnil, pa bi ta rešitev kljub temu v celoti pripadala njemu. Možnost, da se stranki dogovorita za podaljšanje roka, izhaja tudi iz pravice delavca, da z izumom prosto razpolaga. Volja prvega tožnika, da se rok podaljša, je bila jasno izražena in ni bila obremenjena z napakami. V zvezi s tem je zmotna presoja sodišča, da tožnikove elektronske pošte z dne 10. 8. 2006 ni mogoče šteti za dovoljenje za podaljšanje roka za obravnavo prijave izuma D do konca septembra. V elektronskem poročilu z dne 10. 8. 2006 je prvi tožnik podaljšal rok za inovacije, katerih avtor je bil on sam. Po mnenju tožene stranke bi zadoščalo zgolj zadnje obvestilo tožnika, torej obvestilo z dne 20. 3. 2007, da tožnik rok za prevzem izuma podaljšuje na 15. 4. 2007. Če bi se štelo, da je tožnik dne 1. 9. 2006 z izumom / rešitvijo D prosto razpolagal, je zagotovo lahko tudi podaljšal rok svojemu delodajalcu za prevzem izuma. Zmotna je presoja sodišča, da bi moral tožnik svojo voljo ali ponudbo toženi stranki izjaviti pisno in da bi morala tožena stranka na to odgovoriti v roku dveh mesecev. Sodišče namreč na tem mestu uporabi določbe 19. člena ZPLIDR. Ta določba pa ureja popolnoma drug dejanski stan. Tudi če bi se štelo, da stranki dogovora o podaljšanju roka ne moreta skleniti, oziroma da je tožniku v okviru njegove pravice do prostega razpolaganja z izumom preprečeno, da bi podaljšal rok za prevzem izuma, v obravnavanem primeru to ne bi pripeljalo do zaključka, da je tožena stranka ravnala protipravno. Rešitev D, kot je bila prijavljena dne 31. 5. 2006, ni izpolnjevala pogojev za patentno varstvo. Izum je predstavljala šele rešitev, o kateri je toženo stranko tožnik obvestil v marcu 2007. Prevzem izuma dne 5. 4. 2007 je bil tako opravljen v roku. Tožeča stranka ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi bilo možno višino škode izračunati. Za izračun višine bi bilo potrebno pridobiti podatke, ki jih v spisu ni, tožeča stranka pa ni predlagala, da jih pridobi sodišče ali podobno, na podlagi teh podatkov pa bi izračun moral opraviti izvedenec, ki ga tožeča stranka prav tako ni predlagala. Izračun, ki ga je k tožbi priložila tožeča stranka, predstavlja le del tožbenih navedb in glede D ne temelji ne na obstoječih ne na planiranih količinah proizvodnje tožene stranke, temveč na izmišljenih podatkih. Če rešitev ni izum, delodajalec niti nima obveznosti obvestitve delavca o tem, ali jo prevzema ali ne in tako tudi ne more ravnati protipravno na način, kot je to ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Skladno s členom 6.2 takrat veljavnega ZPILDR je delodajalec moral najkasneje v treh mesecih od prejema obvestila o izumu obvestiti delavca, katero pravico do izuma uveljavlja, ter ga hkrati obvestiti, ali se z opredelitvijo izuma strinja. Če prijavljena rešitev ni izum, delodajalec take obveznosti nima in niti ne more ravnati protipravno na način, če je ne izpolni. V postopku bi torej sodišče moralo ugotavljati, ali E je izum ali ne. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kljub temu, da je bilo med strankama dejstvo, ali je tožnik sploh sodeloval pri rešitvi E, sporno, se sodišče do njega ni opredelilo. Zato je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka podala izjavo, da izuma ne prevzema, dne 8. 9. 2006, torej po izteku trimesečnega roka, kar naj bi predstavljalo protipravno ravnanje tožene stranke. Enako kot glede D je tožnik tudi glede E soglašal s tem, da se rok za izjavo o obvestilu o izumu podaljša. Zmotna je presoja sodišča, da tožnikova elektronska pošta z dne 10. 8. 2006 ne dokazuje, da se je tožnik z njo opredelil prav do E. V elektronskem sporočilu z dne 10. 8. 2006 je prvi tožnik podaljšal rok za inovacije, katerih avtor je bil on sam, in ki čakajo na obravnavo in izjavo. Temu opisu je v celoti ustrezal tudi inovacijski predlog E in sodišče ni v ničemer pojasnilo, zakaj je štelo, da naj obvestilo o E ne bi bilo zajeto v tožnikovo sporočilo z dne 10. 8. 2006. Protipravno ravnanje, ki ga toženi stranki očita sodišče, je, da naj bi za 8 dni zamudila rok za odgovor na obvestilo o izumu. To ravnanje ne more povzročiti, da delavec ne bi mogel prijaviti izuma za patentno zaščito. V kolikor je delodajalec pasiven, posledico določa zakon – delavec z izumom lahko prosto razpolaga. V kolikor ne gre za izum, pa delavec s stvaritvijo ne more razpolagati, ne glede na to, ali je odgovor podan ali ne. Vzročna zveza med ravnanjem in škodo tako ni podana.

Prva tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela vmesne sodbe. Navaja, da tožena stranka očitek, da v vmesni sodbi sodišč ni ugotovilo obstoja škode, opira le na stavek, v katerem sodišče navaja, da je tožniku določena škoda nastala oziroma bi mogla nastati, zavajajoče pa izpušča celotne pasuse sodbe, v katerih sodišče opisuje obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, vključno z nastankom škode (predvsem v 2., 4. in 5. odstavku na strani 32 za izum D ter v 4. in 5. odstavku na strani 33 in v 1. odstavku na strani 34 za izum E). Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo, katera vrsta pravno priznane škode je tožniku nastala, saj je sodišče izrecno navedlo, da gre za škodo v obliki zmanjšanja osebnega premoženja v obliki premoženjskih pravic (4. odstavek na str. 32 za izum D in 1. odstavek na str. 34 za E).

Glede izuma D prva tožeča stranka navaja, da ZPILDR jasno določa, da mora delodajalec izum prevzeti najkasneje v 3 mesecih od prejema obvestila o izumu, sodišče pa ta rok pravilno šteje za prekluziven, saj je določen z namenom, da se delodajalcu prepreči, da bi riziko prenesel na delavca (npr. da bi s podaljševanjem roka izdelek predstavil kupcem in po možnosti že prejel njihova naročila). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z določbo člena 7/1 ZPILDR, ki določa, da mora delodajalec izum, o katerem ga je delavec obvestil, varovati v tajnosti tako dolgo, kot to zahtevajo interesi delavca. Ta določba jasno kaže na to, da rok 3 mesecev ni namenjen komercialnim aktivnostim trženja izuma, temveč internim preizkusom in odločanju o (ne)prevzemu izuma. Kakršnokoli posredovanje informacij o izumu, za katerega delodajalec še ni sprejel odločitve o prevzemu, tretjim osebam, namreč ogroža interese delavca, ki do prejema odločitve ne more vložiti prijave za zavarovanje izuma s patentom. Tožnik ni uveljavljal škode samo zaradi nezmožnosti prijave patenta. Glavnina škode je namreč v tem, da morebitnega patenta, če bi ga vložil po preteku 3-mesečnega roka, ne bi bilo mogoče uveljavljati proti glavnim uporabnikom predmetnega izuma (K in J, ki sta bila z izumom že predhodno seznanjena).

Zavajajoča so sprenevedanja toženke, da prijavljeni izum dejansko ni bil izum, ko pravi, da rešitev D, kot je opisana v predlogi avtorjev z dne 31. 5. 2005, ni izpolnjevala pogojev za patent. Dokazni postopek je pokazal, da je bila rešitev v prvotni in kasnejših izboljšanih pisnih predlogih avtorjev tehnično enaka, do razlik je prišlo le v kakovosti opisa, kar pa ne vpliva na patentabilnost, o čemer pa odločajo patentni uradi, ne pa tožena stranka ali izumitelj. Tožnik je svojo zakonsko obveznost v celoti izpolnil, ko je službeni izum prijavil. Da obstoj izuma D v času prvotne prijave ne more biti sporen, dokazujejo tudi ravnanja tožene stranke, ki se v pritožbi sama sklicuje na rokopisni odstavek I.I. na izjavi o investicijskem predlogu, ki govori o preizkušanjih končnega izdelka pri kupcih, ne pa o neodvisnih preizkusih izuma samega. Toženka je za izum D vložila patentno prijavo, kar pomeni, da se je z opredelitvijo avtorjev, da gre za izum, strinjala, saj s tem v zvezi ni ugovarjala ne neposredno avtorjema niti pred poravnalnim svetom v smislu takrat veljavnega 10. člena ZPILDR. Smisel zakona je v varstvu delavca pred tem, da bi delodajalec nanj prenesel celoten komercialni riziko v zvezi z izumom. Delodajalec se mora v 3 mesecih odločiti, ali bo izum prevzel ali ne, izum pa mora obdržati v tajnosti toliko časa, kot to zahtevajo interesi delavca, zagotovo pa vsaj do odločitve o prevzemu izuma. Nikakor ni dopustno, da bi delodajalec v roku 3 mesecev izum razkril, bodisi širši javnosti ali morda samo potencialnim kupcem. Ravno dopis g. I.I., takratnega direktorja toženke, prikazuje namen, da se najprej preveri reakcija kupca, kar je nesprejemljivo. V konkretnem primeru pa je bil interes avtorjev, da se morebitni kupci (K in J) z izumom ne seznanijo, saj bi lahko bodisi ugovarjali novost v patentnem postopku bodisi se sklicevali na pravico poprejšnje rabe. Tožnik je tudi pojasnil, da dejstvo, da je tožena stranka kot dobavitelj izdelkov kupcema K in J pridobila patent, še ne pomeni, da bi patent pridobil tudi tožnik, saj je verjetno, da bi kupca oz. zelo verjetno tudi tožena stranka nasprotovali podelitvi patenta, ki bi lahko blokiral že začeto proizvodnjo svetil. Glede možnosti podaljševanja roka tožena stranka sedaj prvič navaja, da je bilo podaljševanje potrebno zaradi nadaljnjega razvoja izuma, kar ne drži, predstavlja pa tudi nedovoljeno novoto. Dela na izumu so prenehala z obvestilom tožnika, od takrat so se nadaljevala dela na razvoju izdelka za končnega kupca J, kar sledi iz številnih navedb prič in pripravljalnih vlog. Sodišče je navedlo, da prosto razpolaganje z izumom pomeni pravico avtorja ponuditi uporabo izuma pod bistveno boljšimi komercialnimi tržnimi pogoji – zakaj bi potem kak avtor sploh podaljševal rok? Glede višine škode tožnik opozarja, da je višino škode ocenil iz ocenjenih bodočih količin proizvodnje izdelkov, ki vsebujejo izum D, ki so bile določene s pomočjo v ekonomiji priznanih logističnih modelov za napovedovanje bodoče proizvodnje v kombinaciji s plani proizvodnje toženke (študija F) in običajnih višin licenčnine v avtomobilski industriji, podal pa je tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca.

Obstoj izuma E je potrdilo zaslišanje prvega tožnika in priče J.J., soavtorja izuma, ki je izpovedal, kako je reševal podproblem odvodnjavanja nastale hibridne rešitve med zunanjo in notranjo zaslonko, ki je opisana v izumu E. Potrebnost te raziskave in med raziskavo odkrite podrobnosti dajejo izumu E potrebno inventivno raven, g. J.J. je potrdil, da take rešitve ni prepisal od drugod. Ne drži izjava tožene stranke, da je ves čas trdila in dokazovala, da E ni izum, saj je v dokumentu z dne 8. 9. 2006, to je po izteku trimesečnega roka, izjavila, da izuma E ne prevzema. Če bi menila, da ne gre za izum, ji sploh ne bi bilo potrebno odgovarjati. Sodelovanje tožnika pri nastanku izuma ni sporno, saj je na inovacijskem predlogu naveden kot vodilni avtor poleg g. J.J., ki je sodelovanje tožnika pri nastanku izuma potrdil. Doprinos tožnika k izumu E je bil v definiranju koncepta rešitve. Glede obstoja protipravnosti (zamuda roka pri prevzemu), vzročne zveze in dokazovanja škode se tožnik sklicuje na enake argumente kot pri izumu D. Toženka je že v roku za prevzem izum pokazala kupcu M in še danes izum E uporablja pri meglenki na vsaj dveh vozilih M (vključno z modelom ….).

Pritožba prve tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del delne sodbe in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbama uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata tako prva tožeča kot tožena stranka v svojih pritožbah. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, kadar sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, saj vsebuje bistvene razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Iz vsebine obeh pritožb kot celote je razvidno, da se ta pritožbeni razlog uveljavlja zlasti zaradi nestrinjanja prvega tožnika in tožene stranke s pravno presojo in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer obe stranki v bistvu uveljavljata preostala dva pritožbena razloga.

K pritožbi prve tožeče stranke zoper izpodbijani del delne sodbe: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačno ali vsaj preuranjeno odločitev o tožbenem zahtevku, o katerem je odločilo z delno sodbo (v 1. in 4. točki izreka, ki sta predmet pritožbe prve tožeče stranke).

Sodišče prve stopnje je, kot je navedeno uvodoma, zavrnilo tri zahtevke prvega tožnika za spremembo nagrad tožeče stranke, določenih v pogodbah o določitvi nagrade - za izume A (pogodba z dne 20. 11. 2003 /z aneksom z dne 10. 8. 2006/), B (pogodba z dne 10. 8. 2006) ter C (pogodba z dne 23. 12. 2004) in za plačilo razlike med pripadajočimi nagradami za navedene izume in že izplačanimi zneski iz naslova nagrad po pogodbah, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1., 3. in 4. točka izreka sodbe). Tožnik zavrnilno sodbo izpodbija le v 1. in 4. točki izreka, torej glede nagrade za izum A ter C. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je razvidno, da je v zvezi z izumom A prvi tožnik (skupaj z drugim tožnikom in drugimi avtorji izuma) s toženo stranko (oz. njeno pravno prednico N d.d., Ljubljana) dne 20. 11. 2003 podpisal pogodbo (priloga A 32) glede prijavljenega inovacijskega predloga z nazivom „Svetilo ….“ (oz. v prijavi prvega tožnika z dne 5. 11. 2001 inovacijski predlog, poimenovan Materiali za o..., izum pa je v nadaljevanju v pogodbi poimenovan kot „Svetilo ….“). V pogodbi je določeno, da je tožena stranka (pristojna komisija tožene stranke) ugotovila, da gre za posredni službeni izum ter da so pri ustvaritvi izuma sodelovali poleg prvega tožnika še drugotožnik, E.E. in K.K., pri čemer je udeležba prvega tožnika kot avtorja ocenjena na 65 %, udeležba preostalih pa znaša 14, 11 in 10 % (1. in 2. člen pogodbe). Iz 3. člena pogodbe izhaja, da je družba z izjavo o inovacijskem predlogu z dne 22. 1. 2002 popolno prevzela izum in ga v Republiki Sloveniji prijavila za patent ter da je bila vložena tudi mednarodna patentna prijava. Za ta izum je bil dne 31. 12. 2003 podeljen patent v Sloveniji in evropski patent. V 4. členu navedene pogodbe sta stranki ugotovili, da družba izum že uporablja v produkciji za ohišja registrskih tablic, pristojna komisija družbe pa je v skladu z veljavno splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo izračunala 3 % letno čisto gospodarsko korist ter izračunala, da znaša prihranek zaradi cenejšega materiala 152.007.337.336,00 SIT, pri čemer je upoštevala, da je planirano 18.400.000 ohišij registrskih tablic za dobo petih let. Tožena stranka je, kot izhaja iz 5. člena navedene pogodbe, avtorjem za izum „Svetilo ….“ na tej podlagi priznala enkratno nagrado v višini bruto …. SIT (to je v višini 3% letne čiste gospodarske koristi), pri čemer so bile avtorjem priznane nagrade v ustreznih deležih (glede na njihovo udeležbo pri ustvaritvi izuma), nagrada prvega tožnika pa je bila določena v višini ….SIT (približno …. EUR glede na takratni tečaj EUR/SIT). V 5. členu pogodbe je bilo nadalje določeno, da so pogodbene stranke soglasne, da se nagrada nanaša na svetilke registrskih tablic, ki jih izdeluje ali jih bo izdelovala N d.d. ali pa bo izdelavo prenesla na druge družbe v koncernu O, in to ne glede na dobo trajanja proizvodnje. Tožena stranka pa se je v 6. členu zavezala, da se bo v primeru, če se bo družba odločila za uporabo izuma „Svetila ….“ tudi pri drugih izdelkih ali pa bo uporabo prepustila drugim družbam koncerna O, ponovno ugotavljala gospodarska korist, in da bodo eno leto po pričetku uporabe v proizvodnji pogodbene stranke sklenile dodatek k pogodbi, pri čemer se bodo upoštevali takrat veljavni zakoni in kolektivne pogodbe, gospodarska korist pa se bo ugotavljala in s tem izplačala nagrada avtorjem samo za izdelke, proizvedene v času trajanja patenta oz. v največ desetih letih, šteto od podpisa te pogodbe dalje.

V avgustu 2006 je bil na podlagi 6. člena osnovne pogodbe z dne 20. 11. 2003 sklenjen Aneks št. 1 k navedeni pogodbi - s strani drugega tožnika in soavtorjev je bil podpisan dne 10. 8. 2006 (priloga A 33). Iz 2. člena aneksa izhaja, da se sklepa zaradi plačila nagrade za uporabo izuma z nazivom „Svetilo ...“ pri različnih tipih svetil, ki jih je družba začela proizvajati 31. 8. 2004 ali kasneje, pogodbene stranke pa so se sporazumele, da nagrada, določena s tem aneksom, predstavlja celotno nagrado za uporabo izuma ali razpolaganje z izumom oz. patentom, ne glede na trajanje patenta (3. člen aneksa). Tožena stranka se je zavezala avtorjem izplačati nagrado v treh delih (... EUR, ...EUR ter 1... EUR), pri čemer je bila nagrada za prvega tožnika določena v znesku ... EUR (prvi del) ter dvakrat po ... EUR (drugi in tretji del), za preostale avtorje pa v ustreznem deležu glede na udeležbo pri izumu.

Glede izuma C je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila med prvim tožnikom in soavtorji ter toženo stranko dne 23. 12. 2004 sklenjena pogodba v zvezi z inovacijskim predlogom ... reflektor …., stranke pa so se sporazumele, da je inovacija v skladu z izjavo o inovacijskem predlogu z dne 10. 10. 2003 posredni službeni izum (1. člen pogodbe). V 2. členu pogodbe je bil določen delež prvega tožnika pri ustvaritvi izuma v višini 50 %, ter ustrezni deleži preostalih štirih soavtorjev, iz 3. člena pogodbe pa izhaja, da je družba z izjavo o inovacijskem predlogu popolno prevzela izum in ga prijavila za patent v RS, vložila pa je tudi mednarodno patentno prijavo, pri čemer je bila slovenska prijava vložena pod nazivom Reflektor .... V 4. členu pogodbe so pogodbene stranke ugotovile, da družba predmetni izum Reflektor... že uporablja v produkciji pri izdelavi žarometov za meglo, po določbi 5. člena pogodbe pa je družba avtorjem priznala enkratno nagrado za celotno dobo uporabe izuma, ki bo predvidoma trajala najmanj 5 let, v skupni višini ... SIT (sedaj približno ... EUR).

Tožbena zahtevka prvega tožnika (za prilagoditev s pogodbama določenih nagrad prvemu tožniku zaradi spremenjenih okoliščin in plačilo razlike do višine pripadajočih nagrad) v zvezi z obema izumoma – A ter C – je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Pri odločanju o teh dveh zahtevkih se je oprlo na pravilno pravno podlago in sicer na določbe Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR), oz. sedaj poimenovanega Zakona o izumih iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/1995 do 15/2007 – ZPILDR-UPB2). V primeru obeh pogodb gre za določitev nagrade za (posredni oz. neposredni) službeni izum, ki ga je delodajalec – tožena stranka – popolnoma prevzel in prijavil za patent (ki je bil v obeh primerih tudi podeljen tako v Sloveniji kot v Evropi).

Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka (za spremembo pogodb in plačilo višje nagrade) so med drugim pomembne določbe 3., 15., 17., zlasti pa 18. člena ZPILDR. V 3. členu ZPILDR je določeno, da so izumi, ki jih ustvarjajo delavci, lahko službeni ali prosti izumi (1. odstavek). Službeni izum je izum, ki je ustvarjen v času trajanja delovnega razmerja in je lahko: a) neposredni službeni izum, ki je ustvarjen pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, na izrecno zahtevo delodajalca ali na podlagi posebne pogodbe med delodajalcem in delavcem; b) posredni službeni izum, ki je ustvarjen pri opravljanju poklica, če so k nastanku izuma pretežno pripomogle izkušnje, ki si jih je delavec pridobil na delovnem mestu, ali sredstva, ki mu jih je delodajalec dal na razpolago (2. odstavek 3. člena). Drugi izumi, ki so ustvarjeni v času trajanja delovnega razmerja, so prosti izumi (3. odstavek 3. člena ZPILDR). Po določbi 15. člena navedenega zakona delavec pridobi pravico do primerne nagrade, ko prejme izjavo delodajalca, da popolno prevzema službeni izum (1. odstavek), za odmero nagrade pa so odločilni predvsem gospodarska uporabnost službenega izuma, naloge delavca pri delodajalcu in delež delodajalca pri ustvaritvi izuma (2. odstavek 15. člena ZPILDR). V 17. členu ZPILDR je določeno, da minister, pristojen za področje industrijske lastnine, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, izda pravilnik o nagradah (1. odstavek), pravilnik pa se uporablja le, če je za delavca ugodnejši kot določbe kolektivnih pogodb ali pogodbe o zaposlitvi.

V 18. člena ZPILDR so v 1. do 5. odstavku vsebovana pravila o rokih ter načinu določitve višine in vrste nagrade (s pogodbo ali sklepom delodajalca) oziroma varstvu pravic pri poravnalnem svetu. V 6. odstavku 18. člena ZPILDR pa je določeno, da delavec in delodajalec lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile. Delodajalec ne more zahtevati vrnitve še plačane nagrade. Navedena določba 6. odstavka 18. člena ZPILDR je dopolnitev do tedaj veljavnega 18. člena, ki je bila sprejeta z novelo ZPILDR iz leta 2006, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 139/2006 – ZPILDR-B), s katerim so bile delno spremenjene tudi določbe 1. do 5. odstavka 18. člena ZPILDR. Navedena novela ZPILDR-B je začela veljati 13. 1. 2007. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo s pravilnega stališča, da sklenjena pogodba med delodajalcem in delavcem, s katero je določena nagrada za izum iz delovnega razmerja, zavezuje pogodbeni stranki. Višina nagrade se lahko na predlog delavca ali delodajalca spremeni le pod pogoji iz 6. člena 18. člena ZPILDR.

Osnovni razlog za zavrnitev zahtevkov (o katerih je bilo odločeno z izpodbijanim delom delne sodbe sodišča prve stopnje, torej glede pogodb A in C) je bila presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru določbe 6. odstavek 18. člena ZPILDR (ki je začel veljati 13. 1. 2007), po katerem, kot je že navedeno, delavec in delodajalec lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, ni mogoče uporabiti, ker ne velja za pravna razmerja, ki so obstajala pred uveljavitvijo novele. Ugotovilo je namreč, da je bila pogodba za izum A podpisana 20. 11. 2003, aneks k tej pogodbi 10. 8. 2006, pogodba za izum C pa dne 23. 12. 2004 in štelo, da se lahko uporabljajo le tiste določbe zakona, ki so veljale v času sklenitve (podpisa) teh pogodb oz. aneksa k pogodbi. Pri tem je prvostopenjsko sodišče izpostavilo, da se citirana določba 6. odstavka 18. člena ZPILDR ne more uporabiti za predhodna pravna razmerja med pogodbenimi strankami, ker zakon pravnih razmerij za nazaj ne more urejati, kar je splošno načelo prava, v kolikor ni to v zakonu izrecno predpisano.

Pritožba prvega tožnika utemeljeno oporeka pravilnosti takšnega stališča, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS v zvezi z vprašanjem „prave“ in „neprave“ retroaktivnosti zakonskih predpisov. Izpostavlja zlasti stališče, da je prava (retroaktivna) povratna moč predpisa podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti, t.i „nepravo“ povratno delovanje zakona pa sega na sedaj zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da gre v obravnavanem primeru za t.i. „nepravo“ retroaktivnost, da uporaba 6. odstavka 18. člena ZPILDR ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS in da je materialno pravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je za presojo časovne veljavnosti novele ZPILDR odločilen trenutek sklenitve pogodb o nagradah za izume.

Prvi tožnik se utemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča glede prepovedi ne ultra alterum tantum (Odločba U-I-300/04-25, Ur. l. RS, št. 28/2006), s katero je bila razveljavljena določba 1060. člena OZ, po kateri se OZ ni uporabljal za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo (glede zamudnih obresti), iz razloga neenakopravnega obravnavanja dolžnikov, pri čemer je štelo, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere prepoved ne ultra alterum tantum velja in tistimi, za katere ne velja. Prav tako pravilno izpostavlja, da je obravnavani individualni delovni spor (glede zahtevka za prilagoditev nagrade) podoben primeru, o katerem je odločilo Vrhovno sodišče z odločbo opr. št. II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010. V tej odločbi je bilo zavzeto stališče, da je zavarovalno razmerje trajne narave. Zato kriterij za uporabo predpisa ne sme biti datum sklenitve zavarovalne pogodbe, saj gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je nastal že pred objavo zakona, ni pa bil v celoti zaključen (v tem primeru novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je določil omejitev višine regresnega zahtevka zavarovalnice do zavarovanca, ki prej ni bila določena). Zato je presodilo, da uporaba ZOZP-A za zavarovalno pogodbo, sklenjeno pred njeno uveljavitvijo, ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS.

Dejstvo je, da se izuma A in C pri toženi stranki še vedno uporabljata v proizvodnji, izkoriščanje izuma še traja, iz izuma pa še vedno nastaja gospodarska korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prve tožeče stranke, da razmerje med prvim tožnikom in toženko (kljub dogovorjeni nagradi ob prevzemu izuma) še vedno traja in ga ni mogoče v celoti pripisati preteklosti. Pravno razmerje med obema strankama pogodbe še traja, saj pogodba velja za čas trajanja patenta (najmanj 10 let), vse dokler je možno, da bi lahko prišlo do spremembe okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena. Zato je tudi v obravnavani zadevi potrebno uporabiti novelirano določbo 6. odstavka 18. člena ZPILDR, ki sicer ustreza klavzuli rebus sic stantibus, kot institutu, uveljavljenem v splošnih pravilih civilnega prava, to je v določbi 112. člena OZ, za kar se utemeljeno zavzema pritožba prvega tožnika. Tudi v delovnih sporih se za terjatve iz delovnega razmerja smiselno uporabljajo splošna načela civilnega prava, zato ni ovir za smiselno uporabo 112. člena OZ v povezavi s citirano določbo ZPILDR.

V zvezi s tem vprašanjem torej po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo prve tožeče stranke vztraja pri svojih stališčih, da citirane določbe 6. odstavka 18. člena ZPILDR za prilagoditev nagrade za izuma A in C ni mogoče uporabiti zaradi prepovedi retroaktivnosti. V obravnavanem primeru naj ne bi šlo za t.i. „nepravo“ retroaktivnost, ker se je pravno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko začelo in zaključilo v preteklosti, ko je tožena stranka od tožeče stranke izuma prevzela, tožeča stranka pa je za to prejela celotno dogovorjeno plačilo, pogodba o nagradi pa naj bi bila po mnenju tožene stranke glede obeh izumov sklenjena in v celoti izpolnjena pred uveljavitvijo novele ZPILDR, tako da nobena od strank ob uveljavitvi novele ni imela nobenih neizpolnjenih terjatev ali obveznosti, pri čemer dejstvo, da lahko pravico izkoriščati izum, ki jo je v celoti pridobila v preteklosti, izkorišča določen čas, ni odločilnega pomena in ne gre za razmerje trajne narave oziroma o še ne zaključenem razmerju med pravdnima strankama. Res je sicer, da razmerje med strankama v zvezi z nagrado za izum in izkoriščanjem izuma, popolno prevzetega s strani delodajalca, ne gre za razmerje „trajne“ narave (tega tudi prvi tožnik v pritožbi ne zatrjuje), nedvomno pa gre razmerje, ki se ne zaključi s sklenitvijo pogodbe in izplačilom nagrade, ampak traja vsaj toliko časa, kot traja uporaba izuma oziroma obdobje, za katerega se je izračunavala gospodarska korist v zvezi z uporabo izuma kot temeljni kriterij za določitev nagrade za izumitelja. Ne nazadnje tudi pogodba z dne 25. 8. 2003 (IRT) vsebuje določbo, da se bo ponovno ugotavljala gospodarska korist in sklenil dodatek k pogodbi, če se bo družba odločila za uporabo izuma pri drugih izdelkih ali pa bo uporabo prepustila drugim družbam koncerna O, nagrada pa se bo izplačala za izdelke, proizvedene v času trajanja patenta oz. v največ 10 letih, šteto od podpisa te pogodbe dalje. Tudi ta določba kaže na pravilnost stališča prvega tožnika, ki zatrjuje, da gre za trajnejše razmerje med strankami.

Sodišče prve stopnje se je kljub stališču, da v zakonu (niti v ZPILDR niti v OZ – 112. člen) ni podlage za uveljavljanje prilagoditve nagrad zaradi spremenjenih okoliščin, deloma spustilo v ugotavljanje obstoja spremenjenih okoliščin. Pritožba prvega tožnika utemeljeno opozarja, da dokaznega postopka ni izvedlo v celoti, oziroma da se do tega vprašanja ni pravilno opredelilo.

Glede izuma A so iz razlogov sodbe razvidne naslednje bistvene ugotovitve v zvezi z obstojem spremenjenih okoliščin: - Iz izpovedi priče A.A. (svetovalec generalnega direktorja do upokojitve v letu 2007) izhaja, da so s podpisom pogodbe 20. 11. 2003 za izum A nagrado šteli za argumentirano in dokončno, glede na oceno, da bodo v petih letih izdelali 18.400,000 tabličnih svetilk, po prejemu opozorila s strani tožnikov, da je prišlo do velikih sprememb, pa so zadevo pregledali in ugotovili, da je bilo v petih letih izdelanih približno 15.000.000 komadov svetilk in sicer manjši delež v N v Ljubljani, ostalo pa na Slovaškem. Navedena priča je tudi izpovedala, da je bilo ugotovljeno, da se je spremenila situacija glede cen in kvalitete materialov, da se je material A pocenil in da je bila glede na tedanje cene nagrada za izum celo previsoko izplačana.

- Iz listine z dne 21. 10. 2009, podpisane s strani B.B. in A.A. „Korekcija – primerjava izplačane nagrade za ... – A v primerjavi z dejanskim stanjem, do decembra 2007 oz. 2008 (priloga B 35), so razvidni podatki o proizvedenih A svetilkah evidenčnih tablic (..) za obdobje od 2002 do decembra 208, proizvedenih pri toženi stranki od leta 2002 do 2006 ter pri P (slovaška družba O) od 2003 do 2008. Proizvedenih je bilo skupaj 18.509,086 kosov. Iz navedene listine izhaja, da je bila, zlasti zaradi nižje cene materiala v petletnem obdobju (glede na cene, upoštevane pri prvotnem izračunu nagrade), ki je vplivala na nov izračun gospodarske koristi, avtorjem (torej tudi prvemu tožniku) izplačana previsoka nagrada (za 7.254,33 EUR, če se upošteva petletno obdobje, kot je zapisano v pogodbi).

- Na podlagi navedenih podatkov in ob upoštevanju skladnih (medsebojno in s podatki) prič B.B. (do upokojitve vodja inovacijske dejavnosti pri toženi stranki, ki je sodeloval pri pripravi predlogov za nagrado) ter A.A. je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni prišlo do pomembnejšega odstopanja v številu proizvedenih tabličnih svetilk v obdobju petih ali šestih let glede na planirano v pogodbi in da že iz tega razloga zahtevek tožnikov za prilagoditev nagrad ni utemeljen.

- Pogodba z dne 20. 11. 2003 naj bi dokončno uredila pravna razmerja med tožnikoma in toženo stranko. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnika z letnimi plani tožene stranke in s t.i. plato datotekami in izpovedbami ne bi mogla dokazati, da bi bila proizvodnja tabličnih svetilk v petih ali šestih letih po podpisu pogodbe res dvakrat večja od planirane, okoli 38.000.000, ker na osnovi preseganja plana in vrednosti cene tablične svetilke izračunano število izdelanih tabličnih svetilk z uporabljenim izumom ni ustrezno. Zaključilo je, da spremenjene okoliščine, pomembne za spremembo pogodbe za nagrado za izum A, s planom za leto 2006/2007 in drugimi poročili in listinami niso dokazane.

- Tožnik ni dokazal, da bi bila potrebna sprememba pogodbe z dne 20. 11. 2003 glede na aneks z dne 10. 8. 2006, ker je v 2. točki aneksa le zapis o „različnih tipih svetil, ki jih je družba začela uporabljati“, kateri so bili ti tipi svetil, pa iz aneksa ni razvidno. Ob nezapisanih kriterijih v pogodbi za določitev nagrade se spremenjenih okoliščin po oceni sodišča prve stopnje ne da ugotavljati.

- Po stališču prvostopenjskega sodišča sta prvi in drugi tožnik v 1. in 2. točki tožbenega zahtevka uveljavljala le spremembo pogodbe iz leta 2003, ne pa tudi spremembe aneksa z dne 10. 8. 2006, ki je bil sklenjen v zvezi z določbo 6. člena pogodbe, po kateri se bo za primer, če se bo družba odločila za uporabo izuma (IA) tudi pri drugih izdelkih (ali pa bo uporabo prepustila drugim družbam koncerna O), ponovno ugotavljala gospodarska korist in bodo stranke sklenile dodatek k pogodbi. V pogodbi gre, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, za izum A, vgrajen v registrske tablice, v aneksu pa za izum A, vgrajen v druge tipe svetil, tožbeni zahtevek pa se nanaša le na izum A, uporabljen v tabličnih svetilkah.

Glede pogodbe o določitvi nagrade za izum C z dne 23. 12. 2004 so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje naslednje: - Stranki se v pogodbi nista dogovorili, na podlagi kakšnih kriterijev je bila avtorjem določena nagrada za izum. V pogodbi niso razvidne nobene vrednostne karakteristike, ki bi bile odločilne za nagrado v višini ...

- Za čas od podpisa pogodbe do vložitve tožbe zato ni mogoče presojati obstoja spremenjenih okoliščin. V pogodbi bi morale biti opisane konkretne okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada ob podpisu pogodbe določena, da bi se po podpisu pogodbe lahko ugotavljale bistvene spremembe, zaradi katerih bi bila potrebna prilagoditev nagrade.

Prvi tožnik v pritožbi utemeljeno oporeka zaključkom sodišča prve stopnje in izpostavlja, da v zvezi s tabličnimi svetilkami niso bili upoštevane količine, proizvedene v Mehiki do leta 2007, ter količine, proizvedene po letu 2007 v Sloveniji, na Slovaškem in v Mehiki, in poudarja, da proizvodnja po letu 2007 pomeni spremenjene okoliščine, ker ob podpisu pogodbe ni bila planirana. Opozarja pa tudi na podatke o proizvodnji meglenk z izumom A, ki je bistveno večja od planirane v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik zahteval le spremembo pogodbe, ne pa tudi spremembe aneksa, saj je aneks nedvomno sestavni del prvotne pogodbe in ni nobenega dvoma, da se zahtevek nanaša na pogodbo skupaj z aneksom. Pritožba pa utemeljeno graja tudi napačno stališče, da se tožbeni zahtevek nanaša le na prilagoditev nagrade za izum, uporabljen pri tabličnih svetilkah, glede na to, da iz študije podjetja F izhaja, da so pri preračunu gospodarske koristi zajeti vsi izdelki, ki vsebujejo izum A. Tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik dokazoval spremenjene okoliščine le s podatki o planiranih količinah, ni mogoče pritrditi, saj so bili osnova za izračun v navedeni študiji podjetja F podatki iz letnih poročil tožene stranke, s katerimi pa je spremenjene okoliščine nedvomno mogoče dokazovati v povezavi z drugimi dokazi, ki v dosedanjem postopku (še) niso bili izvedeni. S tem v zvezi ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo prvega tožnika izpostavlja zlasti dejstvo, da prvi tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o nastopu bistveno spremenjenih okoliščin. S strani prvega tožnika so bili podani ustrezni dokazni predlogi (za postavitev izvedencev glede izumov A in C), za katere ni mogoče trditi, da bi bili nespecificirani, glede posameznih vprašanj pa so bili ustrezni izvedenci predlagani tudi s strani tožene stranke same. Upoštevati je treba tudi, da v postopku pred delovnimi sodišči deloma velja preiskovalno načelo, opredeljeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1).

Pritožba prvega tožnika nadalje utemeljeno opozarja tudi na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev spremenjenih okoliščin potrebno, da so osnovne okoliščine oz. kriteriji za odmero nagrade za uporabo izuma zapisane v pogodbi in da jih prvi tožnik ni uspel dokazati. Čeprav te okoliščine v pogodbi niso zapisane, je mogoče ugotavljati, kakšne so bile v času sklepanja pogodbe in nato ocenjevati, ali so se v nadaljnjih letih bistveno spremenile. To je bilo predmet obravnave že v dosedanjem obsežnem dokaznem postopku, ki se je izvajal pred prvostopenjskim sodiščem. Nedvomno je tudi v primeru, kadar se pokaže, da je prišlo v zvezi z izkoriščanjem izuma do delodajalčevega nesorazmernega dobička glede na izplačano nagrado, ki je bistveno večji od pričakovanj v času sklepanja pogodbe, mogoče govoriti o spremenjenih okoliščinah. V zvezi z izumom C pa je, čeprav ob sklenitvi pogodbe (še) ni bilo potrebnih podatkov za izračun gospodarske koristi, ker se izum še ni začel uporabljati in je bila zato določena pavšalna nagrada brez izračunov, mogoče ugotavljati stanje po pričetku uporabe izuma in na tej podlagi presoditi, ali gre za bistveno spremenjene okoliščine, ki bi lahko vplivale na višino določene nagrade oz. terjale njeno prilagoditev.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi prvega tožnika ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del delne sodbe (1. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, zato ni kršena prepoved vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje iz 355. člena ZPP.

V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in obravnava sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem razveljavitvenem sklepu in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z delno sodbo.

K pritožbi tožene stranke zoper vmesno sodbo: Z izpodbijano vmesno sodbo je, kot je že navedeno uvodoma, prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do prve tožeče stranke pri izumu D ter pri izumu E (5. točka izreka izpodbijane sodbe).

Kot je že navedeno v 9. točki obrazložitve te sodbe in sklepa, ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba tožene stranke. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tem, da je tožniku nastala premoženjska škoda (zmanjšanje osebnega premoženja v obliki premoženjskih pravic) v zvezi z odškodninskimi zahtevki, o katerih je bilo odločeno z vmesno sodbo. Vmesna sodba je bila izdana v skladu z določbo 1. odstavka 315. člena ZPP, po kateri lahko sodišče, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, izda, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z domnevno nepravilno uporabo 315. člena ZPP. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

Tožena stranka prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi z navedbami, da naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje ves čas govori o izumu po inovacijskem predlogu z dne 31. 5. 2006, po drugi strani pa se opre na rokopis AI.I. z dne 8. 9. 2006 na izjavi z dne 8. 9. 2006 ter na izjavi o inovacijskem predlogu z dne 26. 9. 2006, iz katerih izhaja, da gre zgolj za idejo, ki mora biti najprej testirana s preizkusi, oziroma da je potrebno preveriti industrijsko uporabljivost rešitve, kar pomeni, da rešitev ni izum, ker ni izpolnjevala pogojev za patentno varstvo. V razlogih sodbe ni nobenega nasprotja, zlasti ker zgolj iz opisanih pripomb direktorja (čeprav je predlog poimenoval kot „idejo“) ni mogoče sklepati, da ne gre za izum. Ne nazadnje je prav na navedeni izjavi z dne 8. 9. 2006, ki je zaradi pripomb direktorja še ni mogoče šteti kot dokončno izjavo o prevzemu službenega izuma (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), izrecno navedeno, da je bil že inovacijski predlog (z dne 31. 5. 2006) opredeljen kot neposredni službeni izum.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba tožene stranke sicer pravilno navaja, da lahko sodišče izda vmesno sodbo le, če ugotovi, da obstajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, vendar zmotno meni, da v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče tega ni upoštevalo oz. da ni ugotovilo obstoja škode s stopnjo gotovosti. Svoje stališče utemeljuje s trditvijo, da naj bi bilo že iz same obrazložitve izpodbijanega dela sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je prvemu tožniku glede izuma D nastala škoda in izpostavlja da ugotovitev, da je „nastala določena škoda ali pa je ta mogla nastati“ ne zadošča za sklep, da je nastanek škode izkazan. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče na drugih mestih v obrazložitvi obravnavalo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, vključno z nastankom škode, ter ugotovilo njihov obstoj, svoje ugotovitve pa v zadostni meri obrazložilo. Zato je s tem v zvezi potrebno pritrditi navedbam prvega tožnika v odgovoru na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 6., 9. in 19. člena ZPILDR ter 131. člena OZ.

Po določbi 1. odstavka 6. člena ZPILDR ima delodajalec s prejemom obvestila (ki ga mora po 5. členu istega zakona delavec podati delodajalcu v pisni obliki s predpisano vsebino, brez odlašanja) pravico do popolnega prevzema izuma ali do omejenega prevzema izuma. Po določbi 2. odstavka 6. člena ZPILDR pa mora delodajalec v treh mesecih od prejema obvestila o izumu obvestiti delavca, katero pravico do izuma uveljavlja ter ga hkrati obvestiti, ali se z opredelitvijo izuma strinja. V skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZPILDR mora delodajalec varovati izum, o katerem ga je delavec obvestil, v tajnosti tako dolgo, kot to zahtevajo interesi delavca. Po 1. odstavku 9. člena istega zakona delavec s službenim izumom prosto razpolaga, če delodajalec ni v roku 3 mesecev od prejema pravilnega obvestila iz 5. člena tega zakona izjavil, da popolno prevzame izum, s službenimi izumi, ki so postali prosti po prejšnjem odstavku, pa delavec razpolaga brez omejitev iz 19. člena tega zakona (2. odstavek 9. člena ZPILDR). V skladu z 19. členom ZPILDR mora delavec, ki je ustvaril prosti izum, o izumu pisno obvestiti delodajalca, z obvestilom, ki mora vsebovati toliko podatkov o izumu, da delodajalec lahko presodi, ali gre za prosti izum (1. odstavek). Delodajalec lahko v roku dveh mesecev od prejema obvestila o prostem izumu pripozna delavcu, da gre za prosti izum, ali prostemu izumu ugovarja pri poravnalnem svetu. Če delodajalec v tem roku izuma ne pripozna za prostega ali ne sproži postopka pred poravnalnim svetom, izgubi pravico prevzeti izum kot službeni izum (3. odstavek 19. člena ZPILDR). Delavec mora pred začetkom uporabe prostega izuma pisno ponuditi delodajalcu odkup pravice do uporabe prostega izuma. Če delodajalec ponudbe ne sprejme v roku dveh mesecev od prejema ponudbe, ponudba ugasne. Če delodajalec ponudbe ne sprejme v roku dveh mesecev od prejema ponudbe, njegova predkupna pravica ugasne (4. odstavek 19. člena ZPILDR).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je rok treh mesecev, v katerem mora delodajalec po citiranem 2. odstavku 6. člena ZPILDR obvestiti delavca, katero pravico do izuma uveljavlja ter ali se z opredelitvijo izuma strinja, materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati in da je kot tak določen zato, ker ima poseben pravni pomen tako za delavca kot delodajalca. S tem v zvezi ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da možnost, da se stranki dogovorita za podaljšanje roka, izhaja iz pravice delavca, da z izumom prosto razpolaga ter ni nobenega razloga, da se delavec in delodajalec ne bi smela dogovoriti o tem, da se odločitev o prevzemu izuma odloži. Pritrditi je potrebno stališču prve tožeče stranke, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da gre nedvomno za prekluzivni rok, ki je določen z namenom, da se delodajalcu prepreči, da bi riziko prenesel na delavca in da rok ni namenjen komercialnim aktivnostim trženja izuma, temveč internim preizkusom in odločanju o prevzemu izuma, na kar kaže tudi določba 1. odstavka 7. člena ZPILDR o dolžnosti delodajalca, da izum varuje v tajnosti tako dolgo, kot to zahtevajo interesi delavca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vložil prijavo inovacijskega predloga za izum D skupaj z ustreznimi listinami dne 31. 5. 2006, ter da je do popolnega prevzema inovacijskega predloga D, ki je bil opredeljen kot neposredni službeni izum, prišlo z izjavo tožene stranke o inovacijskem predlogu z dne 5. 4. 2007. V vmesnem času je tožnik, kot izhaja iz listinskih dokazov (elektronska pošta) na prošnjo in predlog tožene stranke podaljševal rok za prevzem D, ter posredoval toženi stranki prenovljeno besedilo predloga D, nazadnje 14. 3. 2007. Dne 25. 4. 2007 je bila sklenjena pogodba med toženo stranko in L.L. kot soavtorjem izuma D, v kateri je bilo ugotovljeno, da sta K.K in prvotožnik avtorja inovacijskega predloga in da je tožena stranka z izjavo z dne 5. 4. 2007 popolno prevzela neposredni službeni izum, za katerega je vložena patentna prijava v Republiki Sloveniji. L.L. je bila priznana enkratna nagrada v višini …. EUR bruto. Tožnik takšne pogodbe ni podpisal, nato pa mu je bila nagrada za izum odmerjena s sklepom generalnega direktorja tožene stranke z dne 30. 1. 2009, v enaki višini ...EUR z obrazložitvijo, da je Urad RS za intelektualno lastnino z odločbo z dne 31. 10. 2008 podelil patent pod št. 22500. Tožnik je vložil ugovor na Poravnalni svet, vendar je bil postopek pri Poravnalnem svetu neuspešno zaključen.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da do prekoračitve 3 - mesečnega prekluzivnega zakonskega roka za prevzem izuma D ni prišlo iz razlogov na strani tožnika, ampak na predlog oz. prošnjo tožene stranke, kar potrjujejo izvedeni dokazi (zlasti elektronska pošta tožnika, izpoved tožnika, izjava o inovacijskem predlogu z dne 1. 9. 2006 s pripombami direktorja in B.B.), zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene. Ravnanje tožene stranke, ki tožniku v treh mesecih, šteto od 31. 5. 2006 dalje, ko je prejela pravilno obvestilo iz 5. člena ZPILDR, ni sporočila, katero pravico do izuma uveljavlja, niti ga ni obvestila, ali se z opredelitvijo izuma strinja, ni skladno z zakonom in je zato protipravno. Tožena stranka se je sicer tekom postopka sklicevala na to, da se je rok podaljševal preko treh mesecev v soglasju s tožnikom, vendar izvedeni dokazi tega ne potrjujejo.

Glede na trditve tožene stranke, da je dne 5. 4. 2007 prevzela izum, ki ni bil enak izumu, kot ga je 31. 5. 2005 prijavil tožnik, kar naj bi potrdil predlagani izvedenec – patentni inženir, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, saj bi morala tožena stranka tožnika v zvezi z njegovim predlogom z dne 31. 5. 2005 najkasneje do 31. 8. 2006 v vsakem primeru obvestiti, tudi če je bila mnenja, da izum, tak kot je bil prijavljen, ni „patentabilen“ oziroma industrijsko uporabljiv.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da inovacijski predlog z dne 31. 5. 2006 tožene stranke ni izum, saj iz izvedenih dokazov, tako iz listin v spisu kot iz izpovedi prvega tožnika ter zaslišanih prič, izhaja nasprotno. Rešitev v prvotni in kasnejših izboljšanih pisnih predlogih avtorjev je tehnično enaka, če se je prvotni inovacijski predlog dopolnjeval (kar je med drugim pojasnjeval tudi M.M., ki je za toženo stranko opravljal posle v zvezi s prijavo inovacijskega predloga D), pa to še ne pomeni, da se inovacijski predlog D z dne 31. 5. 2006 ne nanaša na izum. Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da tožena stranka v zvezi s prvim inovacijskim predlogom D ni bila dolžna ravnati v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPILDR, ker je izum predstavljala šele rešitev, o kateri je toženo stranko tožnik obvestil v marcu 2007. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ravnala nedopustno tudi s tem, da je kršila določbo 7. člena ZPILDR s tem, da je izum D uporabila za industrijske namene v izdelku meglenka H ki ga je testirala v internih laboratorijih in pri Slovenskem inštitutu za ..., vzorce izdelkov z izumom D pa posredovala izdelovalcem osebnih motornih vozil (J, K), ne da bi jih zavezala s pogodbami zaupnosti. Tožena stranka je torej pred odločitvijo o inovacijskem predlogu prvega tožnika z izumom, ki ga (še) ni prevzela, seznanila potencialne kupce in s tem nedvomno škodila interesom prvega tožnika. Prvi tožnik namreč s tem v zvezi utemeljeno opozarja, da je glavnina škode, ki jo uveljavlja, prav v tem, da morebitnega patenta, tudi če bi ga sam vložil po preteku trimesečnega roka (ko je pridobil pravico, da z izumom prosto razpolaga), ne bi bilo mogoče uveljavljati proti glavnim uporabnikom predmetnega izuma K in J prav zato, ker sta bila z izumom že predhodno seznanjena.

Tudi pritožbene navedbe, da ni vzročne zveze med potekom trimesečnega roka in zatrjevano škodo, niso utemeljene. Potrebno je namreč upoštevati protipravno ravnanje tožene stranke v celoti oziroma v medsebojni povezanosti. Tožena stranka je izum D kot neposredni službeni izum prevzela po izteku prekluzivnega roka, ko te pravice ni več imela glede na citirane zakonske določbe, izum D pa še vedno izkorišča. Poleg tega je v času pred odločitvijo o prevzemu izuma izum prvega tožnika razkrila kupcem svojih izdelkov, kar je škodovalo interesom prvega tožnika in zmanjšalo možnosti, da bi prvi tožnik sam razpolagal z izumom kot prostim ter prijavil patent in ga uspešno tržil, zlasti pa ga ne bi mogel ustrezno uveljavljati proti glavnim uporabnikom (K, J), ki so bili z izumom že predhodno seznanjeni. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, ki jo prvi tožnik uveljavlja na podlagi študije družbe F d.o.o. v obliki licenčnine, je po oceni pritožbenega sodišča dokazana.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da so v zvezi z izumom D podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ter na tej podlagi ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do prvega tožnika pri izumu D. Tudi v zvezi z izumom E je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev. Ugotovilo je, da je tožena stranka po prejeti prijavi inovacijskega predloga št. ... z dne 23. 5. 2006 odločila šele 8. 9. 2006, torej po preteku 3-mesečnega roka, ki se je iztekel 23. 8. 2006, ter podala izjavo o tem, da ga ne prevzema. Po pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožnikova elektronska pošta z dne 10. 8. 2006 ne dokazuje, da bi tožnik soglašal s podaljšanjem roka prav za izum E, sicer pa je iz vseh elektronskih sporočil, tudi tistih, ki se nanašajo na D, razvidno, da je bil rok podaljšan na zahtevo tožene stranke, ne pa na predlog tožnika. Tožena stranka kljub obvestilu, da izuma E ne prevzema, izum industrijsko uporablja, kot izhaja iz izvedenih dokazov, in sicer pri meglenki M ….. Zlasti s tem tožniku nastaja škoda, saj bi mu tožena stranka, če že uporablja rešitev E, tudi v primeru, če bi šlo le za tehnično izboljšavo, morala priznati ustrezno nagrado, česar pa ni storila. V času, ko je prvi tožnik podal inovacijski predlog E, je namreč še veljala določba 20. člena ZPILDR (ki je bila črtana z novelo zakona, ki je začela veljati v januarju 2007). Po tej določbi ima delavec za tehnične izboljšave, ki delodajalcu zagotavljajo podobne prednosti kot pravice industrijske lastnine, pravico do nagrade od trenutka, ko je delodajalec začel izboljšavo uporabljati. Zato je pravilna presoja, da odškodninsko odgovarja prvemu tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi opisanih protipravnih ravnanj tožene stranke.

V zvezi s pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zoper vmesno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (to je 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje).