Jedro

Ker prekoračitev roka za prevzem službenega izuma ni protipravno ravnanje, da bi zatrjevana kršitev tajnosti izuma kakorkoli vplivala na njegovo patentabilnost pa ni ugotovljeno (posebej tudi ne, da ga ne bi mogel zaščiti tožnik, in da je to sploh imel namen storiti), manjka tudi ugotovitev, kakšna škoda naj bi tožniku nastala. Ugotovitev, da zadošča že možnost nastanka škode, ne pomeni zadostne podlage za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo mora sodišče povsem jasno ugotoviti obstoj škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) in vmesna sodba sodišča prve stopnje (točka 5. izreka) se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki kot odškodnino za zmanjšanje osebnega premoženja v obliki premoženjskih pravic plačati znesek 3.253.671,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.„ zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do tožnika pri izumu P. in pri izumu H. Tožnik je zatrjeval, da je bil oškodovan zaradi razkritja navedenih izumov. Zakon o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR) določa, da mora delodajalec najkasneje v treh mesecih od prejema obvestila o izumu obvestiti delavca, katero pravico do izuma uveljavlja, ter ga hkrati obvestiti, ali se z opredelitvijo izuma strinja. Gre za materialni prekluzivni rok, v katerem se mora delodajalec izjasniti o ponudbi delavca za sprejem službenega izuma. Gre za skrajni rok, ki ga ni mogoče podaljševati. Če se delodajalec v tem roku ne izjavi, da prevzema izum, lahko delavec s službenim izumom prosto razpolaga. Tožnik tožene stranke ni prosil ali dal dovoljenja, da se glede izuma P. ta zakonski rok podaljša in ni bil tožnik tisti, zaradi katerega je prišlo do prekoračitve zakonskega roka za prevzem izuma. Z razkritjem izuma tretji osebi bi tožniku lahko nastala določena škoda, saj bi z izumom lahko prosto razpolagal. Ker je tožena stranka izum uporabljala za industrijske namene, ga testirala in vzorce izdelkov posredovala kupcem, je z njim nedopustno razpolagala. Ne glede na dejstvo, da je bil za izum patent podeljen, je tožniku zaradi prekoračitve zakonskega roka nastala določena škoda. Družbe, v katerih je izvajal testiranja in potencialne kupce bi morala tožena stranka zavezati s pogodbami o zaupnosti. Izum bi morala varovati v tajnosti, tožniku pa je nastala ali bi mogla nastati določena škoda. Podana je tudi vzročna zveza in krivda tožene stranke, saj je s tem, ko tožnika v treh mesecih ni obvestila ali izum prevzema ali ne, ravnala malomarno. Tudi glede izuma H. je sodišče presodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi prekoračitve roka za izjavo o prevzemu izuma, za katerega je sicer ugotovilo, da patentna zaščita ni mogoča. Izum je tožena stranka industrijsko uporabljala, podani pa so – enako kot pri izumu P. – tudi drugi elementi odškodninske odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Presodilo je, da prvostopna sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede nastanka škode in je tudi v zadostni meri obrazložilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ravnanje tožene stranke, ki tožnika ni v roku treh mesecev obvestila, katero pravico do izuma uveljavlja, niti ga ni obvestila, ali se z opredelitvijo izuma strinja, je protipravno. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni vzročne zveze med potekom trimesečnega roka in zatrjevano škodo. Tožena stranka je izum prevzela takrat, ko te pravice ni več imela in izum še vedno izkorišča. Poleg tega je pred odločitvijo o prevzemu izum razkrila kupcem, kar je škodovalo interesom tožnika in zmanjšalo njegove možnosti, da bi sam razpolagal z izumom ter prijavil patent in ga tržil. Tudi glede izuma H. je tožena stranka že po poteku trimesečnega roka podala izjavo, da ga ne sprejema, kljub temu pa ga je industrijsko uporabljala. S tem tožniku nastaja škoda, saj bi mu morala tožena stranka tudi v primeru, da gre le za tehnično izboljšavo, priznati ustrezno nagrado.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi kršitve 22., 23., 25., 34. in 35. člena Ustave RS in 6., 13. in 14. člena Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic. Navaja, da je sodišče kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do graje stališča prvostopnega sodišča: o tem, da je relevantno, na čigavo iniciativo je bilo dogovorjeno podaljšanje roka za prevzem izuma; o uporabi 19. člena ZPILDR; o vprašanju, ali gre pri H. za izum ali ne ter ali je tožnik k tej rešitvi sploh kaj prispeval; o obstoju vzročne zveze pri rešitvi H. in glede dokazov o obstoju in višini škode. Sodišče naj bi isto bistveno kršitev storilo tudi pri odločitvi o tem, da je bila rešitev P., prijavljena 31. 5. 2006 enaka kot rešitev, poslana 29. 3. 2007, ki jo je tožena stranka prevzela kot službeni izum. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil izum P. razkrit javnosti na način, da ga ne bi bilo mogoče patentirati. Če (in ker) je patent pridobila tožena stranka, bi ga lahko tudi tožnik. Pritožbeno sodišče tudi ni pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da tretjih oseb ni zavezovala obveznost ohranjati rešitve P. kot zaupne. Same s seboj v nasprotju so v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovitve sodišča o tem, ali sta stranki soglašali s podaljšanjem roka za prevzem izuma. Uporaba določbe 19. člena ZPILDR pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj te določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Zmotna je tudi presoja sodišča, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti o podaljšanju roka za prevzem izuma. Če pa sodišče šteje, da to ni možno, bi pri presoji odškodninske odgovornosti moralo presoditi, da gre pri privolitvi tožnika za njegovo privolitev v smislu 140. člena OZ. Glede rešitve H. je tožena stranka ves čas postopka trdila, da ta rešitev nikoli ni izpolnjevala pogojev za patentno varstvo. Sodišče tudi ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da gre vsaj za tehnično izboljšavo in da je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Zahtevek tožnika v zvezi s plačilom za tehnično izboljšavo, bi se lahko glasil le na plačilo nagrade zanjo.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Pravice in obveznosti delavcev, ki izhajajo iz izumov, ustvarjenih v delovnem razmerju, ureja Zakon o izumih iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 45/1995, 96/2002 in 139/2006 – ZPILDR). V obravnavani zadevi je glede na čas prijave spornih izumov treba upoštevati navedeni zakon brez zadnje novele, torej še kot Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja, pri čemer za odločitev relevantne zakonske določbe niti niso bile bistveno spremenjene ali dopolnjene.

8. Ni sporno, da je šlo pri obeh izumih za (neposredni) službeni izum, ki ju je tožnik kot soavtor kot taka prijavil toženi stranki, ki je prejem prijave tudi pisno potrdila (prvi in drugi odstavek 5. člena ZPILDR): izum H. dne 23. 5. 2006 in izum P. dne 31. 5. 2006. Prijava je bila dana na posebnem obrazcu s prilogami. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka v roku enega meseca od prejema prijav, zahtevala njuno dopolnitev, torej ju je na podlagi določbe četrtega odstavka 5. člena ZPILDR šteti za pravilni (popolni).

9. S sprejemom obvestila o službenem izumu, pridobi delodajalec pravico do prevzema izuma, vendar le, če najkasneje v treh mesecih od prejema obvestila o izumu, obvesti delavca, katero pravico do izuma uveljavlja (prvi in drugi odstavek 6. člena ZPILDR). Z vročitvijo pisne izjave o prevzemu službenega izuma, preidejo na delodajalca vse pravice na izumu (prvi odstavek 8. člena ZPILDR). Kolikor pa delodajalec izuma ne prevzema (se mu odpove) ali pa v roku treh mesecev ne izjavi, da popolnoma prevzame izum, lahko delavec s službenim izumom prosto razpolaga (prvi odstavek 9. člena ZPILDR), tudi brez obveznosti ponuditi odkup pravice do uporabe izuma (predkupne pravice delodajalca) po 19. členu ZPILDR (drugi odstavek 9. člena ZPILDR).

10. Tožena stranka se je o prevzemu obeh izumov izjavila 8. 9. 2006, kar je po poteku treh mesecev od prejema obvestila (prijave), ki je potekel 23. 8. 2006 oziroma 31. 8. 2006. Za delodajalca ima rok iz drugega odstavka 6. člena ZPILDR za posledico izgubo pravice do prevzema službenega izuma, s katerim po poteku roka lahko delavec prosto razpolaga. Lahko tudi tako, da odstopi pravico do uporabe takega izuma delodajalcu, ki pa ima v tem primeru enak položaj kot tretje osebe. Ne gre več za prevzem službenega izuma temveč za odkup prostega izuma.

11. Neutemeljene so obširne revizijske navedbe o tem, da prijavljeni izum P. sploh ni izum. Tožena stranka je predlog tožnika (in soavtorja) že dne 8. 9. 2006 prevzela kot „neposredni službeni izum“ in to popolnoma ter kot „izum za patent“. Kasnejše dopolnjevanje dokumentacije, potrebne za patentno zaščito predlagane tehnične rešitve, na samo opredelitev predlagane rešitve kot izuma ne vpliva.

12. Zamuda roka za prevzem službenega izuma ne pomeni nezakonitega (protipravnega) ravnanja delodajalca in delavcu sama po sebi ne povzroči nobene škode. Vpliva le na njune pravice v zvezi z izumom. Na odškodninsko odgovornost pa lahko vpliva ravnanje delavca in delodajalca v zvezi s službenim izumom, ki ni prevzet oziroma ni prevzet pravočasno. Zmotno je zato stališče (zlasti izrecno stališče sodišča druge stopnje), da je bila zamuda roka za prevzem službenega izuma protipravno ravnanje in da je že zgolj s tem izkazana vzročna zveza med zamudo in zatrjevano škodo.

13. Poleg tega tožnikov odškodninski zahtevek temelji na zamudi roka, pač pa na zatrjevanju, da je tožena stranka v zvezi z obema izumoma kršila določbo prvega odstavka 7. člena ZPILDR, po kateri mora delodajalec varovati (prijavljeni) izum v tajnosti tako dolgo, kot to zahtevajo interesi delavca. Izum H. naj bi tožena stranka javnosti razkrila najkasneje v septembru 2006, še preden si je tožnik priskrbel patentno varstvo. Tudi izum P. naj bi tožena stranka razkrila javnosti in s tem povzročila škodo zaradi nezmožnosti patentiranja izuma. Izum je tožena stranka testirala v internih laboratorijih in pri Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje, vzorce izdelkov pa posredovala izdelovalcem osebnih motornih vozil (A. in B.), ni pa predložila pogodb o zaupnosti s potencialnimi naročniki z namenom zavarovanja tajnosti izuma. Oba izuma je tožena stranka tudi uporabljala za industrijske namene.

14. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke morajo biti podane kumulativno vse štiri predpostavke za krivdno odgovornost: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Z vmesno sodbo mora sodišče odločiti o vseh okoliščinah in ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage odškodninskega zahtevka. Po pravnomočnosti vmesne sodbe namreč sodišče odloča le še o višini odškodninskega zahtevka in pri tem obravnava vprašanja in ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka .

15. Po ZPILDR je imetnik (nosilec) pravic iz izuma delavec, tudi kadar gre za službeni izum. Zato mora delodajalec varovati izum, o katerem ga delavec obvesti, v tajnosti tako dolgo, kot to zahtevajo interesi delavca (prvi odstavek 7. člena ZPILDR). Na drugi strani mora delavec obvestiti delodajalca o izumu in kolikor gre za službeni izum, ga je dolžan varovati v tajnosti, dokler razpolaganje z izumom ne postane prosto (drugi odstavek 7. člena ZPILDR), torej najdalj tri mesece (točka c) prvega odstavka 9. člena ZPILDR). Obveznost varovanja tajnosti izuma je torej obojestranska. To za delodajalca v primeru prevzema službenega izuma dejansko pomeni do prevzema, saj je potem varovanje tajnosti v interesu tudi delodajalca samega, v primeru neprevzema ali prepoznega prevzema pa ves čas, dokler to terjajo interesi delavca.

16. Materialne pravice iz izuma zagotavlja patent, ki se podeli za izum, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv (prvi odstavek 10. člena ZIL-1). Temeljni namen varovanja tajnosti izuma je zagotavljanje njegove novosti do vložitve patentne prijave (12. člen ZIL-1). Na drugi strani pa preverjanje inventivne ravni izuma in njegove industrijske uporabljivosti zahteva tudi določeno preverjanje, ki morda ni možno brez določenega razkritja izuma tretjim osebam. V primeru službenega izuma predvsem drugim delavcem pri delodajalcu, da se lahko sploh odloči, ali bo prijavljeni izum prevzel, ali pa bo pravice iz izuma, vključno s patentno zaščito, prepustil delavcu. Za take primere je v ZIL-1 (drugi odstavek 12. člena) zagotovljene varstvo prednostne pravice izumitelja.

17. V zvezi z varovanjem tajnosti izuma je možen tudi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se izum razkrije tretjim osebam in kako se bo v takem primeru zagotavljala tajnost izuma. Do odločitve delodajalca o prevzemu službenega izuma je to v interesu obeh. V primeru neprevzema ali prepoznega prevzema pa prav tako, kadar obstaja še vedno soglasje (interes) delavca za to, da službeni izum „prevzame“ delodajalec.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik privolil v (večkratno) „podaljšanje roka“ za prevzem izuma P. V končni posledici je tožena stranka izum tudi dejansko prevzela in zanj pridobila patent. Poleg tega tožnik ni nasprotoval testiranju izuma v zunanjih laboratorijih in seznanitvi bodočega kupca z vzorci, to je pogojeval le z zahtevo, da se jih zaveže s pogodbo o zaupnosti – z namenom, da se „ognemo izgubi patentabilnosti“. Tožena stranka je zatrjevala, da so take zaveze obstajale.

19. Sodišči sta se v pretežnem delu ukvarjali z ugotavljanjem dejanskega stanja glede pravočasnosti izjave tožene stranke o prevzemu prijavljenih izumov, kar pa glede na trditveno podlago tožbe za odločitev o odškodninskem zahtevku ni odločilno. Ob jasni zakonski ureditvi glede roka za tako izjavo, ob ugotovljenem dejanskem stanju ni nobenega dvoma, da je tožena stranka zamudila rok za izjavo o prevzemu oziroma neprevzemu izuma. Kakšne so posledice tega dejstva, pa iz zakona tudi povsem jasno izhaja.

20. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi tožnik nasprotoval temu, da izum P. s patentom zaščiti kot službeni izum tožena stranka. Ta je to tudi storila, kar pomeni, da njeno ravnanje, ki naj bi domnevno pomenilo kršitev tajnosti izuma, na njegovo patentabilnost ni imelo nobenega vpliva. Iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi tožnik kasneje izpodbijal pravico tožene stranke do patenta. Poleg tega dejstvo, da za namen varovanja tajnosti izuma P. niso bile sklenjene posebne pogodbe, sama po sebi še ne pomeni, da tajnost tega izuma ni bila ves čas ustrezno zaščitena z siceršnjimi pogodbami o varovanju tajnosti, sklenjenimi s tistimi, ki so se ob preizkušanju izuma z njim seznanili.

21. Ker prekoračitev roka za prevzem službenega izuma ni protipravno ravnanje, da bi zatrjevana kršitev tajnosti izuma kakorkoli vplivala na njegovo patentabilnost pa ni ugotovljeno (posebej tudi ne, da ga ne bi mogel zaščiti tožnik, in da je to sploh imel namen storiti), manjka tudi ugotovitev, kakšna škoda naj bi tožniku nastala. Ugotovitev, da zadošča že možnost nastanka škode, ne pomeni zadostne podlage za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo mora sodišče povsem jasno ugotoviti obstoj škode. Ker je izum P. patentno zaščitila tožena stranka, ni mogoče kot možne škode upoštevati koristi, ki bi jih imel tožnik, če bi izum sam zaščitil. Kolikor delodajalec prevzame nek izum kot služben in ga uporablja, je stvar dogovora z izumiteljem o njegovi nagradi iz tega naslova in ne vprašanje odškodninske odgovornosti.

22. Podobno velja tudi za izum H. s to razliko, da tožena stranka (po poteku roka sicer) tega izuma ni prevzela. Že iz same prijave izuma izhaja, da patentna prijava za to rešitev ni bila predvidena (tudi po mnenju tožnika samega) „zaradi manjšega pomena na trgu“. Zato se v tem delu ni mogoče sklicevati na stališča pri izumu P., vprašanje opredelitve predlagane rešitve kot tehnične izboljšave, ki jo tožena stranka uporablja in nagrade tožniku zanjo, pa prav tako ni stvar odškodninske odgovornosti. Tožena stranka prijavljeni izum uporablja, tožnik temu ni oporekal in tudi ni izkazal, da je izum hotel patentno zaščiti, pa tega ni mogel storiti zaradi kršitve tajnosti s strani tožene stranke. Zgolj zatrjevanje, da bi se to lahko zgodilo, ne zadošča. 23. Ker sta glede na navedeno sodišči druge in prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejeli napačno materialno pravno presojo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) in vmesno sodba sodišča prve stopnje (točka 5. izreka) tako, da je tožbeni zahteve v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker je bila odločitev zmotna že iz tega razloga, se revizijsko sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

24. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje moralo o drugih tožbenih zahtevkih tožnika (ki niso predmet revizijske presoje) odločiti v novem postopku, je glede stroškov postopka revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (smiselno na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP).