Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno sledilo logiki tožnika, da se je priznani dodatek za poveljevanje v odločbi o plači nanašal le na dela namestnika poveljnika JRD, medtem ko naj tožnik za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON KFOR ne bi bil plačan. Četudi je sodišče ugotovilo, da je tožnik obe funkciji poveljevanja tudi dejansko opravljal, s tem ni podana podlaga za priznanje dvakratnega dodatka iz 2. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Uredba).

Pri tem tudi ne gre za vprašanje, ali ena funkcija drugo izključuje, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje in zavzelo stališče, da se funkciji ne izključujeta. Tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da Uredba kumulacije dodatkov ne izključuje. Bistveno je, da se tožnik v obravnavani zadevi zavzema za priznanje še enega istovrstnega dodatka, kot mu je bil že priznan v odločbi o plači, izdani v zvezi s formacijsko dolžnostjo, kar pa ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklep delno spremenita tako, da se: - v I. točki izreka sodbe zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova dodatka za poveljevanje za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR plačati neto znesek 1.764,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila.'' - II. točka izreka sodbe na novo glasi: "Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019 plačati neto znesek 5.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo 348,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila) pa se zavrne." - v III. točki izreka sodbe znesek 1.016,06 EUR zniža na 527,60 EUR.

- v sklepu znesek 266,97 EUR zniža na 186,90 EUR.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 382,50 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila,

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati iz naslova dodatka za poveljevanje za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR neto znesek 1.764,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019 neto znesek 5.976,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka), iz naslova stroškov postopka pa 1.016,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

S sklepom je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka (sodne takse) v višini 266,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o prisojenem dodatku za poveljevanje, kar je imelo za posledico tudi previsoko odmerjeno odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, ter napačno odločitev o stroških postopka, se pritožuje toženka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožniku napačno priznalo še en dodatek za poveljevanje (poleg tistega iz odločbe o plači) po 2. alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami. Tožnik bi bil upravičen do višjega plačila za dejansko delo, če bi opravljal višje vrednoteno formacijsko dolžnost, za kar pa v tem sporu prav tako ne gre. Dodatkov iz 11. člena Uredbe ni dopustno kumulirati. Tožniku je bil dodatek za poveljevanje pravilno določen z odločbo o plači (ki je tožnik ni izpodbijal) za tožnikovo formacijsko dolžnost in dela namestnika poveljnika JRD. To, da je bil še namestnik poveljnika posebne skupine ne odraža časovne komponente in dejanskega obsega dela. Tudi ni mogoče opravljati dveh dolžnosti hkrati.

3. Toženka je vložila še posebno pritožbo zoper sklep, ki ga izpodbija v posledici napačne odločitve o glavni stvari.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo in sklep predlaga zavrnitev obeh pritožb. 5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede ključnega vprašanja, ali je tožnik poleg dodatka za poveljevanje na podlagi 2. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) v višini 304,21 EUR, ki mu ga je toženka priznala z odločbo o plači z dne 25. 10. 2018 (za čas od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države, razporejen na formacijsko dolžnost namestnik), upravičen do še enega dodatka za poveljevanje v isti višini, prav tako na podlagi 2. alineje 11. člena Uredbe.

8. Po tej določbi dodatek za poveljevanje znaša 304,21 EUR, in sicer za poveljnike oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni.

9. Toženka pravilno vztraja, da tožniku ne pripadata dva dodatka za poveljevanje na podlagi 2. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe v višini po 304,21 EUR oziroma dodatek za poveljevanje v dvakratni isti višini po 304,21 EUR. Tožniku ni mogoče dvakrat priznati istovrstnega dodatka.

10. Tožnik je bil z ukazom z dne 5. 10. 2018 (podaljšanim z ukazom z dne 26. 4. 2019) razporejen na formacijsko dolžnost namestnik, ki bo od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019 opravljal dela in naloge namestnika poveljnika JRD. Z ukazom z dne 12. 10. 2018 je bil tožnik za isti čas imenovan še za namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR. Odločba o plači z dne 25. 10. 2018, ki je omenjala le naloge namestnika poveljnika JRD, ne tudi namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR, je torej že zajela čas, ko sta bila izdana oba ukaza. Situacija torej niti ni bila takšna, da bi bil ukaz, ki se je nanašal na namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR, izdan naknadno, šele po izdaji odločbe o plači, kot utegne izhajati iz prvostopenjske sodbe. Te odločbe pa tožnik v smeri zavzemanja za višji dodatek (ki ga ne utemeljuje zgolj na trditvah o dejanskem delu) niti ni izpodbijal, na kar pravilno opozarja toženka v pritožbi. Predvsem pa toženka pravilno vztraja, da je dodatek za poveljevanje vezan na formacijsko dolžnost, kot se je pravilno glasila tudi omenjena odločba o plači. 11. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo logiki tožnika, da se je priznani dodatek za poveljevanje v odločbi o plači v višini 304,21 EUR nanašal le na dela namestnika poveljnika JRD, medtem ko naj tožnik za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR ne bi bil plačan. Četudi je sodišče ugotovilo, da je tožnik obe funkciji poveljevanja tudi dejansko opravljal, s tem ni podana podlaga za priznanje dvakratnega dodatka iz 2. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe.

12. Pri tem tudi ne gre za vprašanje, ali ena funkcija drugo izključuje, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje in zavzelo stališče, da se funkciji ne izključujeta. Tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da Uredba kumulacije dodatkov ne izključuje. Bistveno je, da se tožnik v obravnavani zadevi zavzema za priznanje še enega istovrstnega dodatka, kot mu je bil že priznan v odločbi o plači, izdani v zvezi s formacijsko dolžnostjo, kar pa ne pride v poštev.

13. Razlika bi bila, če bi tožnik zatrjeval, da je poleg funkcije poveljevanja iz 2. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe opravljal tudi funkcijo poveljevanja iz 1. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe, ki ga določa v višini 507,03 EUR, in sicer za poveljnike voda, njemu enake ali višje enote ter načelnike odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje – inštruktorje na tej ravni. Šele takrat bi prišlo do vprašanja, ali je lahko pripadnik poleg priznanega dodatka po drugi alineji prvega odstavka 11. člena Uredbe upravičen še do celotnega višjega dodatka iz 1. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe (Pdp 924/2017) ali le do razlike med priznanim in višjim dodatkom. Kot že rečeno, pa v obravnavanem sporu ne gre za vprašanje kumulacije različnih (višin) dodatkov za poveljevanje, pač pa za vprašanje utemeljenosti dvojnega plačila istovrstnega dodatka za poveljevanje na formacijski dolžnosti namestnika - za naloge namestnika poveljnika. Kot nenazadnje pripominja pritožba, ni mogoče opravljati dveh dolžnosti hkrati, da bi nastala podlaga za dvojno plačilo.

14. Ker tožnik do dodatnega plačila dodatka za poveljevanje, poleg tistega, predvidnega v odločbi o plači, ni upravičen, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 1.764,63 EUR iz naslova dodatka za poveljevanje za funkcijo namestnika poveljnika SVNKON ... KFOR zavrnilo.

15. Posledično je poseglo tudi v II. točko izreka sodbe – da je prisojeni znesek 5.976,00 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka znižalo na 5.628,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku navedeno odškodnino za 25 dni priznalo od osnove v višini 5.200,08 EUR mesečne plače (vključujoč vtoževani in prisojeni dodatek za poveljevanje), kar pomeni 29,88 EUR urne oziroma 239,04 EUR dnevne postavke. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo tožnikovo plačo v višini kot je bilo določena v omenjeni odločbi o plači z dne 25. 10. 2018 - v višini 4.895,87 EUR, kar pomeni, da znaša urna postavka 28,14 EUR oziroma dnevna 225,12 EUR. Odškodnina za 25 dni tako znaša 5.628,00 EUR, razlika do vtoževanega pa je predmet zavrnitve (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari tožnikov uspeh v pravdi ni več 100 %, ampak 70 %. Zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške postopka, ki jih toženka po posameznih postavkah ne izpodbija, odmerilo v višini 1.016,06 EUR. To v 70 % znaša 711,20 EUR. Stroški toženke v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo: 400 točk za odgovor na tožbo, 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 200 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 612,00 EUR, v 30 % pa 183,60 EUR. To pomeni, da se stroški postopka iz III. točke izreka sodbe, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, znižajo s 1.016,06 EUR na 527,60 EUR. Prav tako se na posebno pritožbo zoper sklep zniža tudi strošek sodne takse, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku - 266,97 EUR v 70 % znaša 186,90 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

17. Toženka je s pritožbama v celoti uspela. Vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 2.112,60 EUR, zato ji je tožnik v skladu z določili OT za pritožbo zoper sodbo dolžan povrniti 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 229,50 EUR. Za pritožbo zoper sklep ji je dolžan povrniti 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 153,00 EUR. Skupno je tožnik, ki krije sam svoj strošek odgovora na pritožbo, dolžan toženki povrniti 382,50 EUR pritožbenih stroškov (154. in 165. člen ZPP).