Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 32 obrazložitve) ustrezno obrazložilo, da predlaganega dokaza ni izvedlo, ker je ocenilo, da izpovedba navedene priče ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavane zadeve, prav tako pa tudi ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča. Pri tem se ni nedopustno opredelilo do dokaza, ki ga ni izvedlo. Pojasnilo je, na podlagi katerih okoliščin ocenjuje, da je izvedba dokaza nepotrebna, in sicer, ker že iz dokaza, ki ga je navedlo, med drugim izhaja, da je lahko bila v B. asfaltna baza D. v rabi najkasneje do leta 2015, to je do preselitve te dejavnosti na drugo lokacijo. Ob tem je pravilno poudarilo, da sme sodišče zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ter če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, kot je povzelo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, nato pa (pravilno) sklenilo, da so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za presojo, ali je obdolženka storila dejanje tako, kot izhaja iz izreka sodbe oziroma kot ji je očitala obtožba. Glede dodatnega razloga, zaradi katerega naj bi sodišče navedeni dokaz izvedlo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da obramba niti ob njegovi podaji niti v pritožbi ni obrazložila, zakaj bi prav E. E. lahko povedal, kdo je vodil družbo D. ter dejansko vodil in sprejemal odločitve ter na podlagi česa utemeljuje, da mu je bil znan odnos med obdolženko in njenim bratom.

Okoliščina, da je obdolženka mati treh nepreskrbljenih otrok, kot olajševalna okoliščina nima takšne teže, da bi, glede na to, da je izrečena kazenska sankcija na spodnji meji predpisane kazni, utemeljevala izrek milejše kazenske sankcije, medtem ko okoliščina, da je po poklicu pravnica, ne more biti razlog za izrek nižje kazni ali izrek sankcije opozorilne narave. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni mogoče upoštevati poklica storilca in ga zaradi njega glede na druge storilce privilegirati.

Izrek

I. Pritožbe obdolžene A. A., njenega zagovornika in okrajnega državnega tožilca se kot neutemeljene zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati 4.605,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 36767/2018 z dne 3. 7. 2019 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po drugem odstavku 240. člena KZ-1 izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo naveden v sklepu, po drugem odstavku 105. člena tega zakona pa je dolžna gospodarski družbi D. d.d. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 1,360.528,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 do plačila, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v presežku do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je bila oškodovana družba napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obdolžena A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da je obtožbe oprosti in oškodovanca s premoženjskopravnem zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom, temu podrejeno, da obdolženki v okviru izrečene obsodbe določi nižjo kazen, pritožbo pa je še dopolnil s Poročilom o oceni vrednosti pravic na nepremičnini sodnega cenilca B. G. z dne 16. 3. 2020 ter dopisom MO z dne 17. 3. 2020, ki ju je pritožbeno sodišče poslalo v vednost nasprotni stranki, in - okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče kazen 2 leti in 6 mesecev zapora.

3. Na pritožbi obdolženke in zagovornika je odgovoril okrajni državni tožilec in pritožbenemu sodišču predlagal, da ju kot neutemeljeni zavrne, na pritožbo državnega tožilca pa je odgovoril zagovornik obdolženke ter predlagal njeno zavrnitev.

4. O seji senata je pritožbeno sodišče obvestilo obdolženko in njenega zagovornika, kot sta zahtevala v pritožbah, na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP pa tudi višjega državnega tožilca. Vsi so se seje udeležili.

K pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona

5. Obdolžena A. A. v pritožbi navaja, da se v celoti pridružuje pritožbi svojega zagovornika, nato pa pojasnjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o očitku, da je ravnala z namenom, da družbi E. d.o.o. (v nadaljevanju E. d.o.o.) pridobi protipravno premoženjsko korist in da ji je bila znana cena, po kateri je družba D. d.d. (v nadaljevanju D. d.d.) kupila nepremičnino po prvotni ceni, torej da je vedela za razliko v višini 1,360.528,00 EUR, za kolikor sta se razlikovala zneska, ki jo je za nakup nepremičnine najprej plačala družba E. d.o.o., nato pa družba D. d.d. Ob pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih pa uveljavlja kot pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še nasprotje med njimi, ker je v sodbi navedeno, da je sodišče prve stopnje verjelo vsem pričam razen J. Š., ko je povedal, da je družbo vodil on, ne pa obdolženka. Iz izpovedb prič N. R., A. V. in M. D. d.d. je namreč razvidno, da ni sama sprejemala odločitev, zato je navedba sodišča, da je pričam verjelo, v nasprotju z njegovo ugotovitvijo, da je družbo vodila obdolženka. Sodba pa tudi nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi J. Š., ko je kot priča izpovedal drugače kot izhaja iz izreka sodbe, ki mu je bila izrečena, potem ko je priznal krivdo za očitek, da je obdolženki pomagal pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih je po oceni pritožbe obdolženke podano tudi zato, ker sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da naj bi bilo pričakovanje obdolženke o spremembi namembnosti kupljenega zemljišča neutemeljeno, kar je v nasprotju z izpovedbo M. Z., iz katere je razvidno, da je poznal načrt J. Š., da doseže spremembo namembnosti parcele, Š. pa tudi nikoli ni rekel, da je njegovo pričakovanje spremembe namembnosti nerealno.

6. Pritožba zagovornika obdolženke pogreša razloge o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje, kot navaja, v sodbi ni pojasnilo, na kateri dokazni podlagi zaključuje, da je obdolženka vedela, glede na status zemljišča, ko je šlo za kmetijsko zemljišče - lesno proizvodni gozd, da 39,00 EUR za kvadratni meter ne bi predstavljalo poštene tržne cene za to zemljišče. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ko sodišče obdolženki očita, da je vedela, da cena, po kateri je kupila sporno zemljišče, ni poštena tržna cena in da naj bi bila ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja, v obrazložitvi sodbe, ne da bi sicer to vsebinsko v čemerkoli podrobneje obrazložilo, pa v celoti sledi izvedenskemu mnenju in cenitvi sodne izvedenke L. K., ki je vrednost te nepremičnine ocenila v znesku 71.540,00 EUR (v tem primeru bi domnevno oškodovanje sicer ustrezalo razliki med pogodbeno vrednostjo in pošteno tržno ceno). Hkrati pa se obdolženki v izreku sodbe očita nasprotno, da naj bi družbi E. d.o.o. pridobila premoženjsko korist "zgolj" v znesku v višini 1,360.528,00 EUR, kolikor naj bi znašalo oškodovanje družbe D. d.d. ter ji je v tem smislu tudi naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek "le" v tem znesku. Znesek bi moral biti dokazan na ravni gotovosti, saj je višina (domnevnega) oškodovanja zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1. Ob tem sodba tudi nima razlogov o tem, kakšna naj bi bila dejanska vrednost kupljenega zemljišča in kakšna primerna tržna cena te nepremičnine, po kateri bi jo obdolženka lahko kupila in ji ne bi bilo mogoče očitati storitve kaznivega dejanja. Tudi zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodbe v tem ne da preizkusiti in je v celoti arbitrarna.

7. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti med seboj niso v nasprotju, prav tako niso v nasprotju z izrekom sodbe. Neutemeljen je očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o zaključku, da je obdolženka ravnala z namenom, da družbi E. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist in da je vedela za razliko v ceni, za katero je zemljišče kupila družba E. d.o.o., in ceno, za katero ga je kupila družba D. d.d. V točkah 27, 28 in 29 obrazložitve sodbe je navedlo številna dejstva, na podlagi katerih sodišče prve stopnje zaključuje, da obdolženka kot direktorica družbe D. d.d. ne le, da ni imela namena kupiti zemljišča za izgradnjo asfaltne baze, temveč da v času nakupa niti ni mogla pričakovati, da bi družba D. d.d. na njem lahko postavila asfaltno bazo ter da je mogoče zaključiti le, da je bil namen nakupa navedenega zemljišča pridobitev premoženjske koristi družbi E. d.o.o., katere direktor je bil njen brat J. Š., ter nadalje, zakaj sklicevanje na podjetniško presojo nima nobene podlage. Pojasnilo je, da se je obdolženka kot direktorica in diplomirana pravnica zagotovo zavedala, da je pri vodenju poslov družbe D. d.d. dolžna ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter pri sklepanju vseh poslov ravnati v interesu in korist družbe D. d.d., katere direktorica je bila, pa je kljub temu kupila nepremičnino, v naravi lesno-proizvodni gozd, ne da bi pred tem dala napraviti kakršnokoli cenitev; da tudi niso izkazane nobene aktivnosti, da bi to zemljišče kupovala za namen izgradnje asfaltne baze oziroma da tega niti ni mogla realno pričakovati; da je gotovo, da je obdolženka zemljišče kupila po znatno višji ceni, kot je bila tržna cena in da je glede na status zemljišča (lesno-proizvodni gozd) tudi dobro vedela, koliko vrednost takšnega zemljišča znaša, saj je pred tem dala ceniti nepremičnino (asfaltno bazo v B.) z že ustrezno urejeno namembnostjo za proizvodno dejavnost. Na podlagi dejstev, ki jih je naštelo, je zaključilo, da je torej dobro vedela, da cena, po kateri je kupila zemljišče, ni poštena tržna cena in da je bila le-ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja ter da zato lahko sodišče zaključuje le, da je obdolženka zemljišče po takšni ceni hotela kupiti in tako tudi hotela pridobiti veliko premoženjsko korist družbi E. d.o.o. v obliki nepotrebnega preplačila na škodo D. d.d. in da je očitano kaznivo dejanje izvršila v krivdni obliki direktnega naklepa. O odločilnih dejstvih, da je ravnala z namenom, da družbi E. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist, da je vedela, da glede na status zemljišča cena, po kateri je v imenu družbe D. d.d. kupila zemljišče, ni poštena tržna cena zemljišča in da je slednja za več kot 1,000.000,00 EUR nižja ter da bo na ta način, v obliki nepotrebnega preplačila na škodo družbe D. d.d., katere interese in koristi je bila dolžna zastopati, neupravičeno pridobila družbi E. d.o.o. veliko premoženjsko korist, kar so odločilna dejstva, sodba torej ima ustrezne razloge.

8. V obrazložitvi sodbe tudi ni nasprotij v oceni izpovedb prič J. Š., N. R., A. V. in M. D. Razlogi prvostopenjske sodbe o tem, zakaj sodišče prve stopnje verjame izpovedbam prič in zakaj ni verjelo J. Š., ko je povedal, da je družbo vodil on, ne pa obdolženka, so jasni in si v ničemer ne nasprotujejo, sicer pa pritožba obdolženke, ko navaja, da iz izpovedb navedenih prič, prav tako kot iz izpovedbe J. Š., izhaja, da ni sama sprejemala odločitev, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno kršitev pojasnjuje z oceno, da bi sodišče moralo ugotoviti, da ni sprejemala odločitev, če bi resnično sledilo izpovedbam navedenih prič, pri čemer pritožbeno sodišče že na tem mestu dodaja, da je izpovedbe prič sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo in da, razen J. Š., nobena druga priča ni povedala, da družbe D. d.d. in njenih poslov ni vodila obdolženka, temveč njen brat. Priča N. R. je glede vloge obdolženke v družbi D. d.d. povedala le, da je bil obdolženki kot direktorici nadrejen nadzorni svet (v preiskavi - l. št. 152), da je bila obdolženka določeno obdobje direktorica in da je bil v določenem obdobju J. Š. direktor in lastnik, na vprašanje, kakšno vlogo je imel takrat v družbi, pa je povedala, da se točno ne spominja, ali je bil takrat član nadzornega sveta ali ne, da pa je imel pisarno v upravni stavbi družbe D. d.d. in da ga je v prostorih družbe videla tudi takrat, ko ni bil njen direktor (prepis izpovedbe priče na glavni obravnavi 14. 11. 2018). Iz navedenega, pa tudi iz izpovedb prič A. V. in M. D. ne izhaja nič takšnega, da bi moralo sodišče iz njih zaključiti, da je J. Š. dejansko vodil posle družbe. A. V. je povedal, da je imel J. Š. pisarno v prostorih družbe D. d.d. tudi, ko ni bil več njen direktor, da je bila tudi obdolženka kdaj prisotna na operativnih sestankih družbe ter da je sam odgovarjal vodilnim, tudi obdolženki, ko je bila direktorica (zapisnik o zaslišanju priče na glavni obravnavi 19. 12. 2018), pa tudi priča M. D. ni povedal, da obdolženka ni vodila poslov družbe D. d.d., temveč da je bil J. Š. pred obdolženko v navedeni družbi predsednik uprave, da ga je v prostorih družbe videval še, ko je obdolženka prišla na njegovo mesto direktorja družbe, na vprašanje zagovornika, ali se mu je zdelo, da je vpliv J. Š. segal tudi onkraj njegove formalne vloge, pa je odgovoril, da to težko komentira in da misli, da so odnosi med brati in sestrami tudi v poslu lahko zelo zanimivi (zapisnik o zaslišanju priče na glavni obravnavi 16. 1. 2019). Ne drži niti, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi J. Š., saj je o odločilni okoliščini, ali je bila obdolženka tudi dejanski poslovodja družbe D. d.d., kar je J. Š. zanikal, podalo ustrezne razloge. Navedlo je, katera dejstva kažejo na to, da mu ne gre verjeti, kar je pojasnilo v točki 17 obrazložitve sodbe. Sicer pa pritožba glede izpovedbe priče J. Š., prav tako pa izpovedbe priče M. Z., ki bi naj po njeni oceni nasprotovala zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bilo pričakovanje obdolženke o spremembi namembnosti kupljenega zemljišča neutemeljeno, ponuja lastno dokazno oceno, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ni podano, če sodišče iz izvedenih dokazov sprejme zaključke, ki niso takšni, kot bi jih moralo sprejeti po oceni obdolženca.

9. Očitek pritožbe zagovornika obdolženke, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženka vedela, da 39,00 EUR za kvadratni meter zemljišča ni predstavljalo poštene tržne cene za zemljišče, ki je bilo kmetijsko zemljišče - lesno-proizvodni gozd, ni utemeljen. Tudi do tega se je opredelilo (v točki 28 obrazložitve), ko je pojasnilo, zakaj ne sledi zagovoru obdolženke in trditvam njene obrambe, da ni kršila svoje dolžnosti direktorice družbe in da je bila pri nakupu zemljišča v dobri veri, da ravna v korist družbe D. d.d.. Navedlo je, da ne verjame njenemu zagovoru, da je bil namen nakupa tega zemljišča selitev asfaltne baze in da glede tega ni opravila podjetniške presoje ter ni imela podlage za sklepanje, da bo namembnost zemljišča za to ustrezno spremenjena, ter nadalje, da se je kot diplomirana pravnica in direktorica družbe zavedala, da je pri vodenju poslov družbe D. d.d. dolžna ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter pri sklepanju vseh poslov v interesu in korist družbe D. d.d., katere direktorica je bila, pa je kljub temu kupila nepremičnino, ki je bila v naravi lesno-proizvodni gozd, ne da bi pred tem dala napraviti kakršnokoli cenitev, in ker tudi niso bile izkazane nobene aktivnosti, da bi navedeno zemljišče kupovala za namen izgradnje asfaltne baze in tega tudi ni mogla realno pričakovati ter da je zato gotovo, da je zemljišče kupila po znatno višji ceni, kot je bila tržna cena, saj je glede na navedeni status zemljišča dobro vedela, koliko znaša vrednost takšnega zemljišča, ko je pred tem dala ceniti nepremičnino (asfaltno bazo v B.) z že ustrezno urejeno namembnostjo za proizvodnjo dejavnost, torej je dobro vedela, da cena, po kateri je kupila zemljišče, ni poštena tržna cena in da je bila le-ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja (točka 29 obrazložitve sodbe).

10. Zmotna je trditev pritožbe, da je podano neskladje med izrekom in razlogi sodbe, ker je v izreku navedeno, da je obdolženka vedela, da cena, po kateri je kupila sporno zemljišče, ni poštena tržna cena in da naj bi bila ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja, v obrazložitvi sodbe pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da v celoti sledi izvedenskemu mnenju sodne cenilke L. K., ki je vrednost te nepremičnine ocenila v znesku 71.540,00 EUR, v tem primeru pa bi, kot navaja pritožba, domnevno oškodovanje ustrezalo razliki med pogodbeno vrednostjo in pošteno tržno ceno, a se obdolženki v izreku sodbe očita "zgolj" pridobitev premoženjske koristi v višini 1,360.528,00 EUR, kolikor naj bi znašalo oškodovanje družbe D. d.d.. Navedba v izreku sodbe, da je bila poštena tržna cena zemljišča za več kot 1,000.000,00 EUR nižja ter da je to obdolženka vedela, ni v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je iz izvedenskega mnenja sodne cenilke povzelo, da je bila tržna cena navedenega zemljišča tedaj 71.540,00 EUR, ne drži pa niti, da sodišče prve stopnje ni v sodbi obrazložilo, zakaj je pravilna navedba, da je bila njegova poštena tržna cena za več kot 1,000.000,00 EUR nižja od cene, na katero je pristala obdolženka, ko je zemljišče kupila od družbe E. d.o.o.. V točkah 22 in 23 obrazložitve sodbe je podrobno in tehtno pojasnilo, zakaj je povsem sledilo mnenju sodne cenilke L. K. ter pojasnilo svoje stališče do cenitev cenilcev S. B., B. G. in I. S. ter s tem pojasnilo zaključek, da je tržna vrednost navedenega zemljišča na dan 30. 6. 2009 znašala 71.540,00 EUR. Navedena ugotovitev pa tudi ne nasprotuje izreku sodbe, kjer je navedeno, da je obdolženka vedela, da cena 39,00 EUR za kvadratni meter, zaradi česar je brez davka cena za zemljišče znašala 1,711.632,00 EUR, ni poštena tržna vrednost zemljišča in da je ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja, kar je, glede na zneske, dejstvo. Prav tako ni v neskladju z nadaljnjim očitkom v izreku sodbe, da je obdolženka z nakupom zemljišča za navedeni znesek na škodo družbe D. d.d. neupravičeno pridobila družbi E. d.o.o., ki je predmetno nepremičnino kupila 15. 7. 2008 za ceno 8,00 EUR za kvadratni meter oziroma skupaj 351.104,00 EUR, protipravno premoženjsko korist v višini 1,360.528,00 EUR, torej za razliko med ceno, za katero je zemljišče najprej kupila družba E. d.o.o., in ceno, ki jo je od slednje nato kupila družba D. d.d.. Višina protipravne premoženjske koristi, ki jo je pridobila družba E. d.o.o., je pravilno ugotovljena in predstavlja razliko, ki je bila ustvarjena in je ne bi bilo, če bi družba D. d.d. zemljišče kupila od I. L., njenega prvega lastnika, ne pa z izčrpavanjem premoženja družbe D. d.d., zaradi česar je družba E. d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist. Očitek, da sodba nima razlogov o tem, kakšna naj bi bila primerna tržna cena te nepremičnine, po kateri bi obdolženka nepremičnino lahko kupila, da ne bi storila kaznivega dejanja, zato ni utemeljen, saj se je do navedenih dejstev - poštene tržne cene ter cene, po kateri je zemljišče prodajal prvi lastnik, in po kateri ga je kupila družba E. d.o.o., nato pa za kar 1,360.538,00 EUR višji znesek od nje družba D. d.d., sodišče opredelilo in jih v sodbi obrazložilo. S tehtnimi in obširnimi razlogi je pojasnilo, kakšna je bila dejanska vrednost kupljenega zemljišča in zakaj je obdolženka s tem, ko je v imenu in na račun družbe D. d.d. kupila zemljišče za zahtevano ceno, ki je brez davka znašala 1,711.632,00 EUR, družbi E. d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1,360.538,00 EUR in storila očitano kaznivo dejanje. Očitki pritožbe zagovornika obdolženke, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in da se sodbe ne da preizkusiti ter da je arbitrarna, so zato neutemeljene.

11. Pritožba zagovornika obdolženke navaja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, prav tako pri obdolženki ni podan naklep kot subjektivni odnos (oblika krivde) do očitanega dejanja, posledično pa so izostali tako objektivni kot tudi subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. Z izpodbijano sodbo je, tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, prekršen kazenski zakon, ob tem pa je prekršeno tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), saj je bila obdolženka spoznana za krivo za ravnanje, ki ni kaznivo dejanje. Navaja, da gre za očitno neskladje med izrekom in obrazložitvijo napadene sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe v opisu abstraktnega dejanskega stanu povzelo inkriminacijo po določbi 240. člena KZ-1 iz leta 2008, torej inkriminacijo, ki je veljala po besedilu KZ-1 do uveljavitve novele KZ-1B v letu 2012, kar bi bilo glede na časovno veljavnost zakona v smislu določbe 7. člena KZ-1 sicer tudi materialno-pravno pravilno, medtem ko v obrazložitvi sodbe pod točko 25 obrazložitve kot podlago za ugotavljanje izpolnjenosti vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja navaja in uporabi neko povsem drugo inkriminacijo. Pri tem ne gre za inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja po KZ-1 iz leta 2008, prav tako pa ne za inkriminacije po novelah KZ-1B iz leta 2012 in KZ-1E iz leta 2017, s katerima se je besedilo 240. člena KZ-1 kasneje sicer spreminjalo, temveč je sodišče v obrazložitvi sodbe kot podlago za ugotavljanje kazenske odgovornosti obdolženke uporabilo neko dejansko neobstoječo inkriminacijo, ki naj bi sicer domnevno predstavljala inkriminacijo po 240. členu KZ-1, oziroma celo nekakšno zlepljenko različnih inkriminacij. Zaradi neskladja med izrekom in razlogi sodbe tako ni jasno, za katero kaznivo dejanje je sodišče obdolženko spoznalo za krivo in zato sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti, obdolženka pa je s tem omejena tudi v svoji pravici do učinkovitega pravnega sredstva iz 5. člena Ustave, ker ne ve, katere razloge sodbe (inkriminacijo) sploh napasti s pritožbo. Sodišče prve stopnje je hkrati s tem prekršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ker je obdolženko spoznalo za krivo za ravnanje, ki ga zakon predhodno ni določal kot kaznivo dejanje.

12. Zatrjevane kršitve niso podane. V izreku opisano ravnanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. členom KZ-1, ki je veljal v času, ko je obdolženka izvršila kaznivo dejanje. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh odločilnih dejstev in sodba ima popolne razloge o tem, zakaj sodišče zaključuje, da je obdolženka s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Zato ne drži pritožbena navedba, da napadene sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti in da je obdolženki prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 5. člena Ustave, ker ni jasno, za katero kaznivo dejanje je bila obsojena, prav tako pa ni prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ker naj bi bila spoznana za krivo za ravnanje, ki ga zakon predhodno ni določal kot kaznivo dejanje, kot trdi pritožba. V točki 25 obrazložitve sodbe povzeta inkriminacija res ni povsem točen prepis inkriminacije kaznivega dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, kot je popolno opisano v izreku sodbe, temveč so v abstraktnem delu povzeti tudi zakonski znaki tega kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika, ki je veljal pred sprejetjem KZ-1, a naveden očitno pomoten zapis, ki ničesar bistvenega ne spreminja, ne pomeni očitnega neskladja med izrekom in razlogi sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne drži, da sodbe zato ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Razlogi sodbe so, razen v navedeni nepomembni pomanjkljivosti, ki je očitna pomota, z izrekom skladni in popolni. Kršitve, ki jih navaja pritožba, zato niso podane.

13. Zagovornikova pritožba navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši priča E. E., takratni župan MO, zaradi česar je bila obdolženki prekršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. E. E. bi lahko izpovedal o nameri Občine B., da se asfaltna baza družbe D. d.d. v B. zapre oziroma da se onemogoči njeno nadaljnje obratovanje, s čimer je bil tudi sam seznanjen in bi tako v celoti potrdil zagovor obdolženke o potrebi, da se za asfaltno bazo poišče drugo primerno zemljišče. Obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga, ko je v sodbi obrazloženo, da med drugim tudi že iz prilog v sodnem spisu izhaja, da bi asfaltna baza družbe D. d.d. v B. lahko obratovala še vsaj do leta 2015, s čimer je sodišče pravzaprav tudi samo potrdilo, da so dejansko obstajali dokumenti, ki so potrjevali potrebo po selitvi asfaltne baze, a po oceni sodišča izpovedba navedene priče ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja in tudi ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso ni dopustna. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi prezrlo, da je obramba predlagala zaslišanje te priče še iz razloga, ker bi lahko izpovedala, kdo je družbo D. d.d. dejansko vodil in sprejemal strateške odločitve, kot tudi o odnosu med obdolženko in njenim bratom. Pritožba navaja, da je obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza za odločitev v predmetni kazenski zadevi ustrezno utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in ustrezno pojasnila njegovo relevantnost za končno odločitev sodišča, zato zavrnitev dokaza pomeni kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

14. Tudi navedene kršitve pritožba uveljavlja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 32 obrazložitve) ustrezno obrazložilo, da predlaganega dokaza ni izvedlo, ker je ocenilo, da izpovedba navedene priče ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavane zadeve, prav tako pa tudi ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča. Pri tem se ni nedopustno opredelilo do dokaza, ki ga ni izvedlo. Pojasnilo je, na podlagi katerih okoliščin ocenjuje, da je izvedba dokaza nepotrebna, in sicer, ker že iz dokaza, ki ga je navedlo, med drugim izhaja, da je lahko bila v B. asfaltna baza D. d.d. v rabi najkasneje do leta 2015, to je do preselitve te dejavnosti na drugo lokacijo. Ob tem je pravilno poudarilo, da sme sodišče zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ter če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, kot je povzelo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, nato pa (pravilno) sklenilo, da so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za presojo, ali je obdolženka storila dejanje tako, kot izhaja iz izreka sodbe oziroma kot ji je očitala obtožba. Glede dodatnega razloga, zaradi katerega naj bi sodišče navedeni dokaz izvedlo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da obramba niti ob njegovi podaji niti v pritožbi ni obrazložila, zakaj bi prav E. E. lahko povedal, kdo je vodil družbo D. d.d. ter dejansko vodil in sprejemal odločitve ter na podlagi česa utemeljuje, da mu je bil znan odnos med obdolženko in njenim bratom. Glede te okoliščine so bile zaslišane priče, ki so bile zaposlene v družbi D. d.d. in so o tem izpovedovale, iz podatkov spisa pa tudi niso razvidne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil E. E. tako povezan z navedeno družbo ali da bi bil z obdolženko in njenim bratom tako osebno povezan, da bi lahko o tem karkoli povedal in relevantno pojasnil, kdo je dejansko vodil posle družbe.

K pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

15. Pritožbi grajata dejanske zaključke prvostopenjske sodbe in sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno presodilo, da je obdolžena A. A. ravnala z namenom, da družbi E. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist. Ponavljata zagovor obdolženke, da je tudi po njenem imenovanju na mesto direktorice družbo D. d.d. ves čas vodil J. Š., da je obdolženka le sledila njegovim nasvetom in navodilom, katere posle naj sklene, med njimi tudi obravnavanega, za katerega je trdno verjela, da je za družbo D. d.d. koristen, kar po oceni pritožb potrjujejo izvedeni dokazi. Obdolženka pa v pritožbi še navaja, da ni le sledila navodilom svojega brata, temveč da je tudi sama na podlagi informacij, ki jih ji je predstavil, tudi zagotovila župana Z., da bo prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, ocenila, da bi bila izgradnja asfaltne baze na tej lokaciji izjemno koristna in primerna za ta namen, glede na značilnosti parcele pa se ji je zdela primerna tudi njegova cena. Preselitev asfaltne baze je bila nujna, ker bi družba D. d.d. to morala storiti do leta 2015, selitev na to območje pa bi za družbo pomenilo pridobitev velike konkurenčne prednosti pred drugimi gradbenimi podjetji. Navaja, da tožilstvo ni dokazalo da ji je bila znana cena, po kateri je družba E. d.o.o. kupila nepremičnino in da v ta namen tudi ni bila predlagana izvedba dokazov; da je sodišče prve stopnje v njeno škodo ocenilo vrsto okoliščin, ki potrjujejo resničnost njenega zagovora in da sprememba namembnosti navedenega zemljišča v stavbno zemljišče, do katere je prišlo, dokazuje neutemeljeno sklepanje sodišča o domnevno nerealnih pričakovanjih spremembe namembnosti. Povzema navedbe prič N. R., A. V., M. D., R. K., J. Š., I. L. in M. Z. ter cenilcev B. G. in S. Ž. ter ugotovitve sodne cenilke L. K., ki po njeni oceni potrjujejo njen zagovor. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno navedlo, da je 44. člen tedanjega Zakona o prostorskem načrtovanju onemogočal izgradnjo takšnega objekta.

16. Povzetemu, kar med drugim navaja tudi pritožba obdolženkinega zagovornika, ni mogoče pritrditi. Pritožbi dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, neutemeljeno grajata. Izvedene dokaze in zagovor obdolženke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je obdolženi A. A. očitano kaznivo dejanje dokazano. Svoje zaključke je v napadeni sodbi podrobno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, ki jih navedbe pritožb ne morejo omajati.

17. Sodišče prve stopnje je v sodbi na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da ne gre verjeti zagovoru obdolženke in navedbam priče J. Š., da je slednji vodil posle družbe D. d.d. in sprejemal poslovne odločitve, obdolženka pa mu je slepo zaupala in ravnala po njegovih navodilih ter da ni imela namena, da njegovi družbi E. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist. V sodbi je izvedene dokaze povzelo, nato pa navedlo tista dejstva, ki iz njih izhajajo, na podlagi katerih je zaključilo, da je bila obdolženka tista, ki je kot direktorica družbe D. d.d. dejansko vodila posle in sprejemala poslovne odločitve, ne le formalno, kot je trdila, ter razumno pojasnilo, zakaj njenemu zagovoru glede tega, prav tako pa izpovedbi priče J. Š., ne verjame (točka 26 obrazložitve). Tudi glede trditve obdolženke, da je bilo navedeno zemljišče kupljeno z namenom postavitve asfaltne baze, je pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi tega niso potrdili in tehtno obrazložilo, zakaj zaključuje, da je obdolženka zemljišče kupila z namenom, da pridobi premoženjsko korist družbi E. d.o.o., katere direktor je bil njen brat J. Š. ter da ni imela utemeljenega razloga za sklepanje, da bi na tem zemljišču družba D. d.d. lahko postavila asfaltno bazo (točka 27 obrazložitve). Trditve pritožb, da je obdolženka ravnala v interesu družbe, ker je utemeljeno pričakovala, da bo družba D. d.d. na to zemljišče postavila asfaltno bazo in bo tako konkurenčna pred drugimi gradbenimi družbami, zaradi česar bi se ji naj zdela tudi cena zemljišča primerna, zato ne morejo prepričati, sicer pa so takšne trditve v nasprotju z njeno trditvijo, da ni sprejemala poslovnih odločitev, temveč da je v celoti sledila navodilom J. Š. Sodišče prve stopnje je v sodbi utemeljeno in pravilno poudarilo, da se je obdolženka kot diplomirana pravnica in direktorica z dolgoletnimi izkušnjami, pred tem pa tudi zaposlena v lokalni samoupravi, nedvomno zavedala, da je pri vodenju poslov družbe D. d.d. dolžna ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter pri sklepanju vseh poslov ravnati v interesu in korist družbe D. d.d., a je kljub temu kupila nepremičnino, ki je bila v naravi lesno-proizvodni gozd, ne da bi pred tem dala napraviti kakršnokoli cenitev, da tudi niso izkazane nobene aktivnosti, da bi navedeno zemljišče kupovala z nameni izgradnje asfaltne baze in da tega tudi ni mogla realno pričakovati, da je zemljišče kupila po znatno višji ceni, kot je bila tržna cena, pa ji je bilo glede na status zemljišča tudi dobro znano, koliko znaša vrednost takšnega zemljišča, saj je pred tem dala ceniti nepremičnino (asfaltno bazo v B.) z že ustrezno urejeno namembnostjo za proizvodno dejavnost in je torej dobro vedela, da cena, po kateri je kupila zemljišče, ni poštena tržna cena in da je bila le-ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja, nakup pa je bil očitno namenjen pridobitvi velike premoženjske koristi družbi E. d.o.o. v obliki nepotrebnega preplačila na škodo D. d.d. (točka 29 obrazložitve). Glede na navedene okoliščine je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da je bila obdolženki znana cena, ki je bila za to zemljišče realna oziroma da je vedela, da znesek, ki ga je za zemljišče namenila družba D. d.d., ni njegova poštena tržna cena, temveč je ta za več kot 1,000.000,00 EUR nižja. Dodatno izvedbo dokazov, ki naj bi pojasnili, ali je bila ta okoliščina obdolženki znana oziroma ali ji je bila znana cena, po kateri je družba E. d.o.o. kupila nepremičnino, pritožba zato neutemeljeno pogreša. Okoliščina, ali je bila namembnost navedenega zemljišča kasneje spremenjena v stavbno zemljišče, pravilnosti navedenih ugotovitev ne more spremeniti, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da je prišlo do spremembe namembnosti v turistične namene, in to več let po sklenitvi obravnavanega posla.

18. Utemeljenosti pričakovanja obdolženke, da bo na zemljišču mogoče postaviti asfaltno bazo, zato čez leta spremenjena namembnost zemljišča za turistične namene v ničemer ne potrjuje, prav tako je ne potrjujejo izpovedbe navedenih prič in cenilcev. Njihove navedbe pa tudi ne potrjujejo zagovora obdolženke, da je v družbi D. d.d. J. Š. sprejemal poslovne odločitve, ne pa njena direktorica. N. R., A. V. in M. D. tega niso potrdili, kot je bilo v tej sodbi glede vsebine njihovih izpovedb že obrazloženo v zvezi s pritožbenimi razlogi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi drugi izvedeni dokazi sodišču prve stopnje niso dajali podlage za zaključek, da je J. Š. krivdo za očitano pomoč pri obravnavanem kaznivem dejanju priznal zato, ker se je bal, kakšen bo izid postopka in ker je želel zaključiti postopek ter normalno živeti in delati, kot trdi pritožba. Pritožba obdolženke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je njegovo priznanje krivde štelo kot neizpodbiten dokaz, da je obdolženki pri izvršitvi kaznivega dejanja pomagal. V sodbi je dejstvo, da je krivdo priznal, le navedlo, ni pa na to okoliščino v bistvenem delu oprlo sodbe. Zagovor obdolženke je pravilno ocenilo kot način njene obrambe, izpovedbo priče J. Š. pa kot neverodostojno, ko je skušal prikazati, da je bil nakup zemljišča njegova poslovna odločitev, kot je v zagovoru navajala obdolženka, kar je v sodbi obrazložilo z oceno številnih dokazov, ki jih je izvedlo, ne pa z dejstvom, da je J. Š. krivdo priznal. Tudi iz izpovedb ostalih prič in navedb cenilcev in sodne cenilke L. K. sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je bil nakup zemljišča v obravnavanem času izveden zaradi selitve asfaltne baze. V sodbi je pravilno navedlo, da takšen namen nakupa ni razviden niti iz listin - poslovne dokumentacije družbe D. d.d. in da tega tudi priča M. Z. ni potrdil, kot zmotno trdi pritožba. Navedbe S. Ž. in B. G., pa tudi L. K., ki so se opredelili do vrednosti obravnavane nepremičnine in nepremičnin na splošno glede na pričakovan namen rabe, prav tako ne morejo omajati pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da namen nakupa parcele številka 92/1, k.o. D., ni bil v tem, da bi družba D. d.d. tja preselila asfaltno bazo.

19. Pritožba še očita, da je sodišče prve stopnje v sodbi selektivno in zavajajoče povzelo izpovedbe prič glede potrebe D. d.d., da poišče zemljišče za preselitev asfaltne baze, ker dejstvo, da je takšna potreba dejansko obstajala, izhaja iz njihovih izpovedb, a jih sodišče ni upoštevalo, čeprav bi moralo na podlagi njihovih izpovedb zaključiti, da je obdolženka v imenu D. d.d. zemljišče kupila prav s tem namenom. Tako je iz izpovedbe priče M. D. razvidno, da je bilo potrebno zagotoviti novo lokacijo za asfaltno bazo, navedena nepremičnina pa se nahaja v neposredni bližini prostora, kjer deluje deponija; iz izpovedbe D. V. prav tako izhaja, da je bil namen nakupa tega zemljišča vzpostavitev nove asfaltne baze na Koroškem, saj se je pričakovalo, da bo prišlo do izgradnje tretje razvojne osi; iz izpovedbe M. Z., da se o tretji razvojni osi na Koroškem pogovarjajo že približno 25 let in da so bili pogovori v letih 2008 in 2009 posebej intenzivni, medtem ko iz cenitve „D. d.d. zemljišče D.“ izhaja, da so nekateri zaposleni v družbi D. d.d. vedeli, da se namerava na navedenem zemljišču postaviti vzdrževalna baza, betonarna in asfaltna baza, cenilec S. Ž. pa je v svojem cenitvenem poročilu že uvodoma navedel, da je, po pojasnilu predstavnice N. C., družba D. d.d. zemljišče kupila z namenom, da na njem postavi novo vzdrževalno bazo, betonarno in asfaltno bazo za gradnjo tretje razvojne osi, saj je baza v O. premajhna. Pomemben pa je tudi dokument (v prilogi B3 spisa X K 36767/2018, stran 8), iz katerega izhaja, da lahko asfaltna baza družbe D. d.d. ostane v obstoječi rabi v B. najkasneje do leta 2015, obdolženka pa takrat ni mogla predvideti, da do zaprtja asfaltne baze v letu 2015 ne bo prišlo, kar vse poudarja sodba. Pritožba tako zaključi, da je obdolženka kot skrbna direktorica morala upoštevati, da bo potrebna selitev asfaltne baze v B. in je bila zato tudi dolžna poiskati primerno nadomestno lokacijo za asfaltno bazo družbe D. d.d..

20. Povzete pritožbene navedbe ne potrjujejo uvodne trditve pritožbe, da je sodišče prve stopnje selektivno povzelo izpovedbe prič, temveč pritožba na podlagi izpovedb prič in navedenih listin ponuja drugačne dejanske zaključke kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, a ji ni mogoče pritrditi. V sodbi so izpovedbe prič in vsebina listinske dokumentacije v spisu pravilno povzete (točka 27 obrazložitve), sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da obdolženka kot direktorica družbe ne le, da ni imela namena kupiti tega zemljišča za namen izgradnje asfaltne baze, temveč da v času nakupa tega niti ni mogla pričakovati in da je bil nakup opravljen le z namenom, da družbi E. d.o.o., ki je bila v lasti njenega brata, pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz izpovedbe priče M. D. ni mogoče sklepati, da je bil namen nakupa navedenega zemljišča postavitev asfaltne baze, temveč je povedal le, da je bilo predvideno, da bi se asfaltna baza v B. leta 2015 ukinila in da so v D. d.d. obstajala različna razmišljanja o njeni selitvi na kakšno trajnejšo lokacijo, ni pa se spomnil, kje naj bi bila lokacija, in da ni bil prisoten pri kakšnih pogovorih, da bi bila za ta namen predvidena parcelna št. 92/1 k.o. D. (prepis posnetka izpovedbe priče M. D. na glavni obravnavi 16. 1. 2019). Pravilno je povzeta in v sodbi ocenjena tudi izpovedba priče D. V. Slednji ni povedal, da je bil namen nakupa zemljišča vzpostavitev nove asfaltne baze na Koroškem, kot trdi pritožba, temveč da je bila namenjena cestni bazi, da pa ni videl dokumentacije, ki bi izgradnjo cestne baze na navedenem zemljišču dovoljevala, temveč da je šlo zgolj za informacijo (izpovedbe priče D. V. v preiskavi dne 31. 1. 2017), pa tudi izpovedba priče M. Z. ni potrdila zagovora obdolženke, da je bil namen nakupa zemljišča postavitev asfaltne baze, tega pa tudi ni mogoče sklepati iz listin, ki jih navaja pritožba in navedb cenilca S. Ž. Zaključkov pritožbe ne potrjuje niti izpovedba priče N. C., saj je povedala, da se ne spomni, da bi bila nepremičnina kupljena zaradi postavitve asfaltne baze in tudi ne, da bi to povedala cenilcu S. Ž. (izpovedba priče N. C. na glavni obravnavi 14. 11. 2018).

21. Po oceni pritožbe zagovornika upravičenost pričakovanja obdolženke, da bo na zemljišču asfaltna baza, potrjujeta kasnejša izgradnja K-a na sosednjem zemljišču in okoliščina, da je bolj primerno, da se ob njem umesti industrijska cona, ne pa turistični objekt, slednje pa potrjujejo izpovedbe S. B., B. G., I. S. in A. Č. Argumentacija sodbe je glede tega tudi protispisna, ko sledi izpovedbama prič M. Z. in A. Č. o načrtovanju izgradnje termalnega centra na smetišču (deponiji), in hkrati kot nerealna označuje pričakovanja družbe D. d.d. o izgradnji asfaltne baze na zemljišču parc. št. 92/1 k.o. D. Ker se je na tem območju že predhodno nahajala deponija, občina pa se je odločila, da ob njej postavi še regijski center za ravnanje z odpadki, ni mogoče slediti izpovedbama obeh nekdanjih županov MO, da izgradnja asfaltne baze ne bi bila možna, ker bi bilo to v nasprotju z načrti občine. Poudarja okoliščino, da je na tej parceli, ki ima sedaj drugega lastnika, spremenjena namembnost iz kmetijskega zemljišča v turistično cono ter navaja, da če bi MO nameravala navedeno zemljišče res uporabiti za turistično cono, bi jo odkupila iz stečajne mase družbe D. d.d.. Nadalje navaja okoliščine nakupa in cen za kvadratni meter navedenega zemljišča, ki je sedaj v rokah družbe, ki ga je kupila v stečajnem postopku družbe D. d.d. in jo obvladuje J. Š. preko svoje zunajzakonske partnerke ter poudarja, da MO nikoli ni uveljavljala predkupne pravice na tem zemljišču, torej niso obstajali nameni občine, da jo rabi za turistične namene, trenutna namenska raba tega zemljišča pa je sicer opredeljena za turistične površine, a je v zvezi s spremembo namembnosti J. Š. pojasnil, da se v ozadju te spremembe namembnosti skriva manever MO. Za spremembo namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče je namreč potrebno soglasje različnih državnih organov in gre za zahteven postopek, kjer je spremembo težko doseči, zato je veliko lažje do spremembe priti postopoma, na primer z zatrjevanjem, da bo na tem mestu, neposredno zraven smetišča, postavljeno termalno zdravilišče. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ni dalo ustreznega pomena zaznamku o sestanku na MO dne 5. 6. 2019, temveč je navedlo, da ni podpisan in da je brez žiga ter da je nastal deset let kasneje, a pravilna ocena te listine pokaže, da je obdolženka utemeljeno pričakovala, da bo na tem zemljišču asfaltna baza. Pritožba prilaga navedeno listino, na kateri je sedaj podpis osebe, ki jo je sestavila, po vložitvi pritožbe pa je zagovornik pritožbenemu sodišču predložil še dopis MO družbi V. E. d.o.o. z dne 17. 3. 2020, ki po njeni oceni prav tako potrjuje upravičenost pričakovanja obdolženke, da bo na zemljišču asfaltna baza. (Iz tega dopisa z dne 17. 3. 2020 izhaja, da je navedeno zemljišče v OPN MO opredeljeno kot površina za turizem, kjer so dovoljeni gostinstvo, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti ter da ureditev obrtno - poslovne cone ni skladna s predpisano podrobnejšo namensko rabo ter da je sprememba rabe možna samo s spremembo OPN, da MO trenutno vodi tri postopke sprememb in dopolnitev OPN, ki so vsebinsko točno določeni s sprejetimi sklepi, in ker se vodijo po skrajšanem postopku, spremembe rabe prostora, razen za umeščanje prometne infrastrukture, niso predvidene; da če bo imela MO možnost dopolnitve sklepa za spremembe in dopolnitve SDOPN 2, kjer je sicer v sklepu predvideno samo vračanje stavbnih zemljišč v kmetijska zemljišča, bodo naslovnika obvestili oziroma obravnavali njegovo pobudo za spremembo namenske rabe površine za turizem v gospodarske cone; da če pobude ne bo možno obravnavati v SDOPN 2, bo MO predlagala spremembo rabe v sklopu sprejemanja sprememb in dopolnitev OPN po novem postopku; da mora biti pobuda v postopku sprejemanja sprememb in dopolnitev OPN potrjena s strani vseh nosilcev urejanja prostora in Ministrstva za okolje in prostor ter da bodo po sprejemu Sprememb in dopolnitev občinskega prostorskega načrta 3 (SDOPN3) Mestne občine na razpolago dodatna zemljišča za obrtno, poslovno in storitveno dejavnost v sklopu širitve podjetniške cone P. ter da če je naslovnik zainteresiran za omenjeno lokacijo, mu bodo naknadno posredovali več informacij).

22. Tudi povzeta pritožbena zavzemanja za drugačno dokazno oceno ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da obdolženka v času nakupa zemljišča ni mogla pričakovati, da bi na njem lahko družba D. d.d. postavila asfaltno bazo, pravilnosti takšnega zaključka pa ne more spremeniti niti okoliščina, da je pritožbi priložen podpisan dopis, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, prav tako ne dopis MO z dne 17. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo obrazloženo, v točkah 27, 28 in 29 obrazložitve prvostopenjske sodbe podrobno povzelo dejstva, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obdolženka ni imela nobene podlage za sklepanje, da bo na navedenem zemljišču družba D. d.d. postavila asfaltno bazo, da takšen njen zagovor ni sprejemljiv in da je bil njen namen, da družbi svojega brata pridobi protipravno premoženjsko korist. Trditve pritožbe, s katerimi želi prepričati, da je bilo razmišljanje v smeri, da bi bilo zemljišče namenjeno turizmu, nerealno, prav tako ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpovedbe priče M. Z. izhaja, da je na robu parcele, kjer je bila predvidena gradnja K-a, najdišče termalne vode, da so bile toplice načrtovane približno 1 km od K-a in da ta nima vpliva na kvaliteto vode, ker je ekološko urejen, termalna voda pa se nahaja na globini 1260 m in tudi nima negativnih okoljskih vplivov, razen tega pa obravnavano zemljišče in zemljišče K-a ločuje približno 500 m gozdnega pasu, ob tem pa je še sedaj, po več kot desetih letih, namenska raba navedene parcele po OPN MO turistična površina, kjer so dovoljene gostinske, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti. Navedenih dejstev ne more spremeniti niti okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da občina te parcele ni kupila že v času župana M. Z., saj je slednji povedal, da z nakupom ni bil seznanjen, pa tudi, da J. Š. ni obljubljal spremembe namembnosti te parcele, ker takšne obljube niti ni mogel dati, in da je bil nejevoljen, ko je izvedel, da je I. L. zemljišče prodal, saj je imela občina interes, da bi ga odkupila (izpovedba priče M. Z. v preiskavi 15. 12. 2016, enako na glavni obravnavi 14. 11. 2018).

23. Okoliščina, da je družba E. d.o.o. 31. 7. 2008 podala pobudo za spremembo namembnosti ter jo 19. 9. 2008 dopolnila, ne more spremeniti dejstva, da pred nakupom zemljišča o pobudi ni bilo odločeno in da obdolženka ni imela podlage za pričakovanje, da bo do spremembe namembnosti tudi prišlo in da bo na zemljišču lahko asfaltna baza, kar pritožba prezre, ko graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da obdolženka ni storila ničesar, da bi dosegla spremembo namembnosti. Tudi če je takšno pobudo dala družba E. d.o.o., ki niti ni imela registrirane takšne dejavnosti, na kar utemeljeno opozarja prvostopenjska sodba, pa tega ni storila obdolženka kot direktorica, kar bi tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno storila, če bi pričakovala in bi bil njen namen, da navedeno zemljišče, za katerega je iz sredstev družbe D. d.d. namenila kar 1,711.632,00 EUR, kupi za asfaltno bazo. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno poudarilo še, da obdolženka tudi ni izvedla kakšne druge aktivnosti za spremembo namembnosti ter da sprememba namembnosti, kot jo je predlagala družba E. d.o.o. v skladu s takrat veljavno zakonodajo, ni bila možna ne v času, ko je družba D. d.d. to zemljišče kupila, ne kadarkoli kasneje.

24. Pritožba navaja, da je bistveno pri poslovni (podjetniški) presoji, da uprava družbe ne odgovarja za vsako napačno poslovno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, ampak mora upravi zmeraj ostati določeno polje proste (lastne) presoje, in da tudi, če se poslovne odločitve kasneje izkažejo za napačne, ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni kršitev dolžne skrbnosti uprave in direktorja družbe, temveč da zadostuje, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji. Ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženka to pravilo prekršila, ker ni naročila cenitve za navedeno zemljišče, je po oceni pritožbe zmotna. Poudarja, da je bil priča D. V. član nadzornega sveta družbe D. d.d. v času nakupa zemljišča in bi primerno odreagiral, če se mu nakup ne bi zdel ekonomsko upravičen, a je, nasprotno, celo pripravil pogodbo in jo parafiral, neutemeljen pa je tudi očitek obdolženki, da ni opravila analize med več možnimi izbirami za zemljišče za asfaltno bazo, pri čemer je sodišče spregledalo, da zemljišč, ki bi bila za to primerna, na trgu takrat ni bilo. Dokazni postopek je potrdil, da je družba z nakupom sporne nepremičnine zasledovala namen izgradnje asfaltne baze in druge potrebne infrastrukture za svoje poslovanje, njena lega, fizične in geografske značilnosti pa so bile takšne, da je bila za izgradnjo asfaltne baze izjemno primerna in je v vsem ustrezala potrebam družbe D. d.d.. Obdolženka je opravila podjetniško presojo, ko je morala upoštevati in je tudi presojala informacije, ki so ji bile na voljo. Kot direktorica družbe D. d.d. je bila seznanjena s poslovnimi potrebami te družbe za lastno proizvodnjo asfaltov in izgradnjo asfaltne baze in potrebo po selitvi baze do konca leta 2015, ob tem so v tistem času potekali zelo intenzivni razgovori o izgradnji tretje razvojne osi, lokacija zemljišča pa je bila zelo primerna, če ne celo vrhunska, ker je družba v tistem času vzdrževala ceste na Koroškem in je zato potrebovala asfaltne zmesi, obenem pa se je utemeljeno pričakovalo začetek izgradnje tretje razvojne osi, pri kateri bi lokacija predmetne nepremičnine in asfaltna baza na tej lokaciji za družbo D. d.d. predstavljala konkurenčno prednost pred drugimi gradbinci. Hkrati pa je glede na lokacijo zemljišča in neposredno bližino K-a lahko utemeljeno pričakovala, da se bo namembnost zemljišča spremenila in bo s tem družbi D. d.d. omogočena nameravana izgradnja asfaltne baze, ob tem pa je bila cena, ki je bila sicer višja od povprečja cen pri transakcijah s kmetijskimi zemljišči, ustrezna ter poštena glede na dejavnost, za katero je bila namenjena. Njeno ravnanje zato ni nasprotovalo skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pritožba napadeni sodbi očita še, da uporablja nejasen izraz poštena tržna cena, ki ga tudi zakonodaja ne pozna, njegova uporaba v kazenskem pravu pa je toliko bolj problematična, ker nasprotuje zahtevi po določnosti kazenskopravne norme kot nujnega elementa načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot ga opredeljuje 28. člen Ustave.

25. Povzeti pritožbeni oceni dejanskega stanja, ki jo je obramba uveljavljala že v dokaznem postopku, tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Napadena sodba ima tehtne in podrobne razloge o tem, da izveden dokazni postopek ni pokazal, da je obdolženka odločitev sprejela v dobro družbe D. d.d. in da je opravila podjetniško presojo, kot želi prikazati pritožba. Razlogom, ki jih v zvezi s tem navaja v točki 28 in 29 obrazložitve, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim ni potrebno ničesar dodati. Ko pritožba navaja, da bi priča D. V. kot član nadzornega sveta družbe D. d.d. reagiral, če se mu nakup ne bi zdel upravičen in smiseln, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da dokazni postopek ni pokazal, da je bil nadzorni svet družbe s tem nakupom seznanjen, neutemeljeno pa je tudi pričakovanje in sklepanje, da bi navedena priča takšni odločitvi direktorice družbe, če bi ocenila, da gre za neprimeren nakup, zagotovo nasprotovala. Ker obdolženka ni imela nobene podlage za pričakovanje, da bo namembnost zemljišča spremenjena, ker ni pridobila podatkov o vrednosti primerljivih prodaj, ki bi nedvomno pokazale, da je nakupna cena zemljišča precenjena, ter iz ostalih razlogov, ki jih utemeljeno poudarja prvostopenjska sodba, je zaključek pritožbe, da se je obdolženka odločila za nakup, potem ko je opravila podjetniško presojo in ravnala kot skrben gospodar in s tem izkazala zvestobo D. d.d., neutemeljen. Glede izraza poštena tržna cena je bilo v tej sodbi že obrazloženo, da je jasen in ne drži, kot trdi pritožba, da je nedoločen in nedorečen pojem.

26. Pritožba navaja, da je družba D. d.d. plačala za navedeni čas primerno tržno ceno, ta pa bi bila lahko tudi višja od 39,00 EUR za kvadratni meter in da sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kakšna naj bi bila dejanska vrednost navedenega zemljišča. Povzema cenitve cenilcev in interno cenitev Banke ter poudarja, da L. K. pri oceni vrednosti zemljišča ni upoštevala namena njegove rabe, zaradi katerega je družba D. d.d. zemljišče kupila in da je na glavni obravnavi izrecno povedala, da bi v primeru, če bi vedela, da je bila vložena vloga za spremembo namembnosti in da družba D. d.d. kupuje zemljišče za naložbo, to upoštevala in naredila ceno po obeh vrednostih - tržni in vrednosti za naložbenika. Ker v cenitvi ni bila narejena analiza, je bila kršena 32. točka MOVS, ki pravi, da tržna vrednost sredstva odraža njegovo najgospodarnejšo rabo, tržna vrednost pa je ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost na datum ocenjevanja med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri katerem sta delovali seznanjeno, preudarjeno in brez prisile. Družbi D. d.d. in E. d.o.o. sta bili povezani osebi, saj je bil E. d.o.o. večinski lastnik družbe D. d.d. in gre po določbi 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) za obvladujočo in odvisno družbo. V spisu se nahajajo povsem nasprotne cenitve glede vrednosti zemljišča, sodišče pa bi moralo upoštevati tisto, ki je za obdolženko najugodnejše. 27. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožba zmotno povzema izpovedbo L. K., saj je slednja povedala natančno tako, kot je povzeto v sodbi, iz njene izpovedbe pa ni mogoče sklepati, da je družba D. d.d. plačala primerno tržno ceno oziroma da bi ta lahko bila tudi višja od 39,00 EUR za kvadratni meter, temveč je povedala, da se cenitev po vrednosti za naložbenika opravi, če je pobuda za spremembo namembnosti že potrjena, sicer pa se zemljišča praviloma ocenjujejo po metodi tržnih primerjav ter da sta cenilca S. B. in B. G. zemljišče ocenjevala, kot da je namembnost spremenjena in omogoča izgradnjo asfaltne baze, čeprav je cenitvi B. G. priloženo potrdilo o namenski rabi, iz katerega je razvidno, da je namembnost zemljišča površina za turizem, za asfaltno bazo pa bi morala biti namembnost spremenjena v proizvodno dejavnost ter da bi ob takšni cenitveni metodi cenilca potrebovala tudi kakšen poslovni načrt. Sodišče prve stopnje je ugotovitve cenilcev, ki so v obravnavani zadevi ocenili predmetno zemljišče in interni izračun banke pravilno ocenilo ter razumno pojasnilo, zakaj sprejema cenitev L. K., medtem ko so cenitve cenilcev S. B., B. G. in I. S., ki izhajajo iz neutemeljenih predpostavk o bodoči namenski rabi zemljišča, neupoštevne. Navedeno okoliščino - tržno vrednost navedenega zemljišča, ki je na dan 30. 6. 2009 znašala 71.540,00 EUR, je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov - različnih cenitev, ki jih je ocenilo vsakega zase in skupaj ter zaključilo, da je bila tržna vrednost navedenega zemljišča takšna, kot jo pravilno ugotavlja L. K., zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo, ne da bi te dokaze ocenjevalo, slediti tisti cenitvi, ki je za obdolženko najugodnejša. Pritožba tudi zmotno navaja, da v cenitvi L. K. ni narejena analiza najgospodarnejše rabe zemljišča, saj ta izhaja iz točke 6.3 na strani 11 njenega poročila o ocenjeni tržni vrednosti zemljišča, ki ga je izdelala. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da iz izpovedbe priče M. Z. izhaja, da je bila cena 39,00 EUR za kvadratni meter zemljišča primerna cena, saj tega iz njegove izpovedbe ni mogoče zaključiti. Povedal je le, da je v obravnavanem času občina za kmetijsko zemljišče plačala največ 41,00 EUR za kvadratni meter, če je šlo za nakup zemljišč za poslovno cono (izpovedba priče v preiskavi z dne 15. 12. 2016). Glede pritožbene navedbe, da se kmetijska zemljišča prodajajo po bistveno višjih cenah v identičnih ali vsaj podobnih okoliščinah, kot je v obravnavani zadevi, in da so kmetijska zemljišča pogosto predmet špekulativnih naložb in špekulativnih nakupov po cenah, višjih od povprečnih transakcijskih cen kmetijskih zemljišč, zaradi česar obdolženki ni mogoče očitati, da bi bila cena 39,00 EUR za kvadratni meter, po kateri je bilo kupljeno zemljišče, neprimerna glede na potencial, ki ga zemljišče ima, pa pritožbeno sodišče dodaja, da navedeni zaključek pritožbe ne more spremeniti dejstva, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri nakupu zemljišča obdolženka ni imela nobene podlage za sklepanje, da bo nakup upravičen in da bo na njem asfaltna baza, kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v sodbi, sicer pa obdolženka ni trdila, da je šlo za špekulativni nakup. Pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more omajati niti dopis MO družbi V. E. z dne 17. 3. 2020, kot je že bilo obrazloženo, saj utemeljenosti pričakovanj obdolženke o spremembi namembnosti zemljišča v času njegovega nakupa v ničemer ne potrjuje, pa tudi ne poročilo o oceni vrednosti pravic na nepremičnini B. G. z dne 16. 3. 2020, ki ga je pritožbenemu sodišču predložila obramba, in v katerem cenilec navaja pričakovanja v različnih obdobjih glede predmetnega zemljišča in namembnosti, da je bilo v času ocenjevanja predmetno zemljišče zazidljivo, ter ko ugotavlja, da vrednost nepremičnine parc. št. 92/1 k.o. D. po njegovi oceni znaša 1,711.600,00 EUR. Okoliščina, da sta bili obe družbi povezani osebi, pa tudi ne spremeni ocene poštene tržne cene in dejstva, da bi morala obdolženka kot direktorica družbe D. d.d. skrbeti za interese slednje.

28. Naklep storilca se mora nanašati na vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi morala obdolženka naklepno ravnati predvsem v odnosu do zakonskega znaka zlorabe položaja v družbi z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu. Sodišče prve stopnje pa po oceni pritožbe ni obrazložilo, da je obdolženka ravnala izključno z namenom, da družbi E. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist, temveč v sodbi ugotavlja le, da naj bi kupila nepremičnino, ne da bi pred tem dala izdelati kakršno koli cenitev, izkazane pa naj tudi ne bi bile nobene aktivnosti, iz katerih bi bilo razvidno, da je navedeno zemljišče kupovala za namen izgradnje asfaltne baze ter da naj bi zemljišče kupila po znatno višji ceni od tržne, saj naj bi glede na status zemljišča vedela, koliko znaša vrednost takega zemljišča. Ponavlja okoliščine, ki jih je navajala obdolženka v zagovoru in na podlagi katerih bi moralo sodišče prve stopnje po oceni pritožbe zaključiti, da je bila nakupna cena zemljišča primerna in da ga je obdolženka kupila v prepričanju, da bo na njem asfaltna baza, ter navaja, da je poslovne odločitve, vključno z nakupom navedenega zemljišča, sprejemal njen brat, ki je družbo D. d.d. tudi vodil. Izpovedbi J. Š., ki je slednje potrdil, neutemeljeno ni verjelo, čeprav bi v dokaznem postopku lahko upoštevalo le njegovo izpovedbo, ki jo je podal kot priča, ne pa dejstvo, da je krivdo za pomoč obdolženki pri kaznivem dejanju priznal, saj to ne more biti dokaz v kazenskem postopku. Izpovedba J. Š. glede njegove vloge v družbah E. d.o.o., D. d.d. in drugih je po oceni pritožbe potrjena z ostalimi dokazi v spisu, iz katerih je razvidno, da obdolženka ni imela nobenih izkušenj z vodenjem gospodarskih družb in je glede tega bratu povsem zaupala, tudi da je nakup zemljišča ekonomsko upravičen. Ne le, da ji naklep ni dokazan, temveč je dejstvo, da je ravnala kot skrben gospodarstvenik, potrdil tudi dokazni postopek. Obdolženka je razpolagala s primernimi informacijami in je ravnala v dobri veri, z nakupom pa zasledovala izključno interese družbe D. d.d..

29. Popolno obrazložitev direktnega naklepa kot krivdne oblike pritožba neutemeljeno pogreša. Sodišče prve stopnje je v sodbi v točkah 29 in 30 obrazložitve ustrezno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je zemljišče po takšni ceni obdolženka hotela kupiti in tako tudi hotela pridobiti veliko premoženjsko korist družbi E. d.o.o. v obliki nepotrebnega preplačila na škodo družbe D. d.d., da je dejanje hotela storiti in da je ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Iz razlogov sodbe, ki jih je v preostalem navedlo prvostopenjsko sodišče, pa je razviden tudi zaključek sodišča, da obdolženka ni mogla pričakovati, da bi na zemljišču lahko družba D. d.d. postavila asfaltno bazo, temveč da je bil namen nakupa navedenega zemljišča le pridobitev premoženjske koristi družbi E. d.o.o., katere direktor je bil njen brat J. Š. Razloge, iz katerih je sklepalo o slednjem, je v sodbi, kot je že bilo obrazloženo, podrobno, pravilno in tehtno pojasnilo v točki 27 obrazložitve. Prav tako tehtno je v točki 26 obrazložitve pojasnilo, zakaj ne verjame obdolženki, da ni dejansko vodila poslov družbe. Pritožbeno sodišče je že opozorilo na nasprotujoče si navedbe, ko pritožba trdi, da se obdolženka na poslovanje ni spoznala, da je poslovanje družbe D. d.d. vodil njen brat, hkrati pa navaja, da je ravnala v dobri veri in da je utemeljeno pričakovala, da bo spremenjena namembnost zemljišča ter da bo na njem asfaltna baza in da je cena, za katero je kupila zemljišče, primerna, ob tem ko je tudi sama povedala, da je vodila posle družbe D. d.d., ko se je moral njen brat umakniti za več mesecev v tujino. Izpovedbo priče J. Š. je sodišče prve stopnje ocenilo in na njeni podlagi sprejelo dokazno oceno. Tehtno je pojasnilo, zakaj izvedeni dokazi ne potrjujejo navedb priče o njegovi vlogi v družbi D. d.d., ki so v nasprotju tudi s tem, da je krivdo za pomoč pri očitanem kaznivem dejanju obdolženki priznal, kar je ugotovilo kot dejstvo, ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženka nedvomno vodila poslovanje družbe D. d.d., kar je razvidno tudi iz njenega zagovora (ko je povedala, da je bila prepričana, da je dobro, da zemljišče kupi), pa tudi iz izpovedbe J. Š. izhaja, da sta z obdolženko govorila o zemljišču in njegovi ceni ter da ga je spraševala, kakšni so cilji in plani. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za zaključek, da je bil nakup zemljišča posledica odločitve J. Š., ne pa odločitve obdolženke kot direktorice družbe D. d.d., ki je iz premoženja slednje odredila nakazilo finančnih sredstev družbi E. d.o.o..

30. Pritožbi sodišču prve stopnje tudi očitata, da je napačno razlagalo določbo 44. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ko je v sodbi obrazložilo, da je onemogočala izgradnjo takšnega objekta. Zakon predvideva, da se zunaj naselja lahko načrtujejo prostorske ureditve, posamezni posegi v prostor, ki so namenjeni opravljanju lokalnih gospodarskih javnih služb, po 8. členu tedaj veljavnega Zakona o javnih cestah pa je bilo vzdrževanje cest določeno kot obvezna gospodarska javna služba, torej bi lahko bila asfaltna in vzdrževalna baza, ki je bila načrtovana, umeščena na kupljeno zemljišče, saj je bila baza namenjena opravljanju gospodarske javne službe vzdrževanja javnih cest. 31. Sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da cenilci pri izdelavi cenitve niso navedli, da so upoštevali ZPNačrt, ki je skladno s 44. členom, ki je veljal v času, ko je družba D. d.d. navedeno parcelo kupila, dejansko onemogočal izgradnjo takšnega objekta. Navedene zakonske določbe pa ni zmotno tolmačilo, saj se je uporabljala tudi za načrtovanje prostorskih ureditev in posegov v prostor zunaj območja naselja. Prostorske ureditve in posamezni posegi v prostor, ki jih je zakon v 44. členu našteval, pokažejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da takrat sprememba namembnosti zemljišča za potrebe asfaltne baze ni bila mogoča oziroma je bila v nasprotju z zakonodajo, ki je urejala prostorsko načrtovanje. Navedeno potrjuje tudi izpovedba priče R. K., na ZUM-u odgovornega prostorskega načrtovalca, ki je pristojen tudi za pripravo prostorskih načrtov za MO, ki je povedal, da navedena parcela nikakor ni mogla biti namenjena za industrijsko dejavnost, ker zakon dovoljuje, da se sme v odprtem prostoru izven naselij planirati samo objekte, ki so namenjeni kmetijsko-gozdarski dejavnosti, turizmu, rekreaciji in posegom za varstvo pred nesrečami, sedaj pa je nepremičnina namenjena stavbnemu zemljišču, a je njegova namenska raba turistična, ter da gre za predlog, ki še ni sprejet (izpovedba priče R. K. - l. št. 144 do 148 – spis X K 26394/2016).

32. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

K odločbi o kazenski sankciji

33. Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožujeta zagovornik obdolženke in okrajni državni tožilec, v zvezi s pritožbo obdolženke, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da obdolženka še ni bila obsojena in ni bila kaznovana, da je osebnostno urejena, z brezmadežno preteklostjo ter redno zaposlena in da bi v primeru prestajanja zaporne kazni nemudoma ostala brez zaposlitve, ker je po poklicu pravnica, pa bi jo zaporna kazen močno zaznamovala, saj bi ji v bodoče onemogočala primerno zaposlitev. Je mati treh otrok, ki jih je dolžna preživljati, od leta 2009 ni storila novega kaznivega dejanja in ni v drugem kazenskem postopku, torej je v tem času dokazala, da je zaupanja vredna oseba, zaradi česar bi zadostovala pogojna obsodba kot sankcija opozorilne narave. Okrajni državni tožilec pa v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine, a je obdolženki izreklo prenizko kazen. Okoliščini, da obdolženka pred storitvijo kaznivega dejanja ni bila kaznovana ter da je kaznivo dejanje časovno oddaljeno, sta bili pri predlogu izreka kazni že upoštevani, a nimata takšne teže, da bi upravičevali kazen zgolj enega leta in šest mesecev zapora. Glede na zastaralni rok za obravnavano kaznivo dejanje je po izreku sodbe preteklo manj kot polovica tega časa, zato po oceni pritožbe državnega tožilca časovna oddaljenost nima pomembne teže pri odmeri kazni, izrek višje kazni, kot jo predlaga, pa utemeljuje okoliščina, da je obdolženka s svojim dejanjem družbi D. d.d. povzročila škodo v višini 1.360.528,00 EUR, kar sedemindvajsetkrat presega mejo, ki jo zakon določa za veliko premoženjsko korist oziroma kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za katerega je po drugem odstavku 240. člena KZ-1 predpisana najnižja meja kazni eno leto, najvišja pa osem let zapora. Obdolženka je kaznivo dejanje storila iz koristoljubnih namenov, povzročene škode ni poravnala, kaznivega dejanja ni priznala in ga ne obžaluje, ob vseh navedenih okoliščin pa kazen, ki ji je bila izrečena zelo blizu spodnji meji kazni za očitano kaznivo dejanje, ni ustrezna.

34. Zagovornik in državni tožilec v odgovorih na pritožbi zoper kazensko sankcijo pojasnjujeta, zakaj nasprotni pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu sodbe v tem delu in navedb obeh pritožb ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženkine krivde ter vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Pravilno je upoštevalo, da je obdolženka s svojim ravnanjem povzročila škodo družbi D. d.d. kar v višini 1.360.528,00 EUR, kar izrazito presega znesek, ki predstavlja mejo, na podlagi katere temeljna oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zaradi pridobljene velike premoženjske koristi preide v kvalificirano obliko, na drugi strani pa je kot olajševalni okoliščini pravilno in v ustrezni meri upoštevalo, da obdolženka še ni bila kaznovana in časovno odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja ter je utemeljeno zaključilo, da je izrečena zaporna kazen primerna teži kaznivega dejanja in stopnji krivde obdolženke. Okoliščina, da je obdolženka mati treh nepreskrbljenih otrok, kot olajševalna okoliščina nima takšne teže, da bi, glede na to, da je izrečena kazenska sankcija na spodnji meji predpisane kazni, utemeljevala izrek milejše kazenske sankcije, medtem ko okoliščina, da je po poklicu pravnica, ne more biti razlog za izrek nižje kazni ali izrek sankcije opozorilne narave. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni mogoče upoštevati poklica storilca in ga zaradi njega glede na druge storilce privilegirati.

K odločbi o premoženjskopravnem zahtevku

35. Obdolženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev višine škode ugotoviti, za koliko naj bi bila nepremičnina preplačana glede na njeno pravo vrednost v času nakupa, ne pa, koliko je znašala razlika med nabavno in prodajno ceno družbe E. d.o.o., saj je takšno določanje cene materialnopravno napačno. Navaja, da je stečajni upravitelj družbe D. d.d. v okviru stečajnega postopka navedeno zemljišče prodal po izklicni ceni 60.000,00 EUR, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da zemljišče leži na razvojno zanimivem območju, na katerem je mogoče upravičeno pričakovati, da bo prišlo do spremembe namembnosti in posledično do precejšnjega povišanja tržne vrednosti nepremičnine, pri tem pa je do spremembe namembnosti tudi prišlo, ter da je družba D. d.d. s prodajo nepremičnine po tako nizki ceni opustila dolžnost zmanjševanja škode. Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni z ničemer pojasnilo, na kakšen način je ugotovilo višino škode, ki jo je priznalo oškodovani družbi D. d.d. kot premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo v plačilo obdolženki. Zatrjuje, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče sledilo cenitvi L. K., ki je tržno vrednost spornega zemljišča ocenila na 71.540,00 EUR in da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ko je v sodbi navedeno, da se obdolženki naloži v plačilo znesek 1.360.528,00 EUR, ker je ugotovilo, da je zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti družbi D. d.d. nastala škoda v navedeni višini, pri tem pa ni mogoče razbrati, na kakšen način je škodo ugotovilo. Odločitev je nerazumljiva tudi zato, ker je bila v kazenski zadevi, kjer je bil J. Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči pri tem kaznivem dejanju, oškodovana družba D. d.d. napotena na pravdo, iz navedene sodbe pa izhaja, da mora sodišče pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja ter da so upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja. Višina vrednosti zemljišča se je v desetih letih spremenila, pri čemer vrednosti zemljišča ob izvršitvi kaznivega dejanja sodišče niti ni ugotovilo, zato je zaključek sodišča, da obdolženki naloži v plačilo premoženjskopravni zahtevek, najmanj preuranjen.

36. Sodišče prve stopnje je o premoženjskopravnem zahtevku odločilo pravilno, ko je obdolženki naložilo, da mora oškodovani družbi D. d.d. plačati 1.360.528,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje do plačila, in ko je s preostankom premoženjskopravnega zahtevka oškodovano družbo napotilo na pravdo. Pravilno je pojasnilo, da je bila obdolženka spoznana za krivo očitanega kaznivega dejanja, s katerim je družbi D. d.d. nastala škoda v višini 1.360.528,00 EUR, torej v višini, v kateri je pridobila družbi E. d.o.o. protipravno premoženjsko korist, pri čemer je tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe razvidno, da je bila družba D. d.d., s tem ko je obdolženka odredila plačilo kupnine v znesku 1.711.632,00 EUR, oškodovana za razliko med tem zneskom, ki je bil družbi E. d.o.o. nakazan, in ceno zemljišča, po kateri bi ga družba D. d.d. kupila od prvotnega prodajalca namesto družbe E. d.o.o.. Pravilnosti odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pritožbena navedba, da je stečajni upravitelj s prodajo navedene nepremičnine iz stečaja za kupnino 60.000,00 EUR opustil dolžnost zmanjševanja škode, ne more spremeniti, saj je bila v postopku stečaja prodaja zemljišča uspešna šele na osmi javni dražbi, potem ko je bila kupnina znižana na 60.000,00 EUR. Očitek, da je stečajni upravitelj opustil dolžnost zmanjševanja škode, je neupravičen in neutemeljena je pritožbena trditev, da bi bilo potrebno odškodnino iz naslova preplačila kupnine zmanjšati na 0 EUR. Pritožbi sta zato neutemeljeni tudi, ko grajata odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.

37. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Stroški pritožbenega postopka

38. Ker pritožbi obdolženke in zagovornika nista bili uspešni, je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na premoženjsko stanje obdolženke ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter ob upoštevanju tarifnih številk 7113, 7122 in 7301 Taksne tarife ter 16. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.