Jedro

Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.

Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se oškodovana družba A., d. d., - v stečaju, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V preostalem se zahtevi zavrneta.

Obrazložitev

A

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 36767/2018 z dne 3. 7. 2019 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi drugega odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je določilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovani družbi A., d. d. - v stečaju, prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.360.528,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 do plačila, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je sodbo II Kp 36767/2018 z dne 9. 7. 2020 pritožbe obsojenke, njenega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 4.605,00 EUR, kot strošek nastal v pritožbenem postopku.

3. Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojenka in njen zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenkin zagovornik uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, obsojenka uveljavlja razloge iz 1. do 3. točke 420. člena ZKP, pa tudi kršitve 22., 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Obsojenkin zagovornik je predlagal naj se sojenje opravi pred drugim senatom prvostopenjskega sodišča, pa tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine (četrti odstavek 423. člena ZKP).

4. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki navedbe vložnikov, s katerimi uveljavljajo kršitve zakona, Ustave in konvencijskih pravic, ocenjuje kot neutemeljene. V skladu s tem Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi zavrne.

5. O odgovoru na zahtevo sta se izjavila obsojenka in njen zagovornik, ki vztrajata pri navedbah in predlogu v zahtevah.

B-I.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti.

B-II.

7. Iz opisa kaznivega dejanja, ki ga je po ugotovitvah v pravnomočni sodbi storila obsojenka, je razvidno, da je ta kot direktorica gospodarske družbe A., d. d., (v nadaljevanju A.), po predhodnem dogovoru z (bratom) B. B., sicer direktorjem gospodarske družbe B. , d. o. o., (v nadaljevanju B.) po prevrednoteni vrednosti (ki ni v skladu s standardom „poštene tržne cene“) kupila 43.888 m2 kmetijskega zemljišča, ki je v naravi gozd, ter na ta način družbi B. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1.360.528,00 EUR.

8. B. B., ki je kot edini družbenik imel v družbi B. 100 % lastniški delež, ta družba pa 80 % delež v družbi A., je bil na podlagi priznanja krivde v tem postopku obsojen za pomoč pri tem kaznivem dejanju.

9. Vložnika v zahtevah uveljavljata kršitev kazenskega zakona, postopkovne kršitve in kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, vendar je v pretežnem delu obeh zahtev mogoče po vsebini jasno prepoznati predvsem zavračanje dokazne presoje v pravnomočni sodbi in nestrinjanje s stališčem sodišč, ki sta sprejeli tezo nasprotne stranke. Sodišče mora opraviti ne le celovito (holistično) dokazno oceno vseh dokazov v njihovem medsebojnem součinkovanju, ampak tudi posamično (atomistično) oceno vsakega dokaza, na katerem gradi sklep o obstoju odločilnih dejstev. Atomistični pristop poudarja spoznavni prispevek vsakega dokaza posebej, holistični pa pomeni ocenjevanje dokazov v večjih kognitivnih strukturah, pri čemer na njihovo oceno vplivajo tako drugi dokazi (ali njihova odsotnost) kot tudi koherentnost sprejete odločitve (v primerjavi z alternativnimi verzijami dogodka).1 Vložnika v zahtevah izpostavljata le tiste dokaze ali sklope posameznih dokazov, kolikor ti utemeljujejo njune trditve, pri čemer pa puščata ob stani ostale dokaze, ki sta jih sodišči upoštevali v njihovi medsebojni povezavi, in ne potrjujejo obrambne teze. Na tak način pa ne presegata v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. V zadevi so se izkristalizirala naslednja bistvena vprašanja, ki so odločilnega pomena za sprejem pravilne in kar je bistveno v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, zakonite odločitve: (i) ali se je obsojenka odločila za nakup navedene nepremičnine, da bi A. v okviru obrtno-komunalne cone zgradilo cestno bazo, betonarno in asfaltno bazo in ravnala v skladu s pravili razumne podjetniške presoje (ii) ali je dejansko posle v oškodovani gospodarski družbi vodil obsojenkin brat B. B. in mu je obsojenka v polnem zaupanju v pravilnost njegove presoje samo sledila in (iii) ali je obsojenka kaznivo dejanje storila z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi B. Vložnika utemeljujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je med njimi podano nepomirljivo nasprotje, sodba sodišča druge stopnje pa da je popolnoma izvotljena, ker so v njej izostali vsebinski odgovori na vprašanja, zastavljena v pritožbah obrambe. Zadnji očitek pomeni tudi zatrjevanje kršitve po prvem odstavku 395. člena ZKP. Pozorno branje pa pokaže, da si vložnika na podlagi lastnega videnja za zakonito presojo relevantne dejstvene podlage, prizadevata prikazati, da je obsojenka kot direktorica navedeno zemljišče kupila z namenom bodoče izgradnje cestne in asfaltne baze ter betonarne, glede na to, da je bilo znano, da bo do zaprtja cestne baze v ... prišlo (najpozneje) v letu 2015. Tako navajata, da je bila kot direktorica A. seznanjena s poslovnimi potrebami družbe za lastno proizvodnjo asfaltov in izgradnjo asfaltne baze ter potrebo po njeni selitvi, da so takrat potekali intenzivni razgovori o izgradnji tretje razvojne osi, pri čemer je bila lokacija nepremičnine z vidika potreb družbe A. zaradi dostopnosti in bližine načrtovane tretje razvojne osi vrhunska ter da je glede na lokacijo in neposredno bližino zbirališča odpadkov KOCEROD utemeljeno pričakovala, da bo prišlo do spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijskega v stavbno, kar bo družbi A. omogočilo izgradnjo asfaltne baze. S tega vidika oba ocenjujeta, da je bila odločitev za nakup nepremičnine na parceli 92/1 k. o. ..., razumna in ekonomsko upravičena. Takšne trditve vložnika utemeljujeta z drugačno dokazno oceno izpovedb prič C. C., D. D., predvsem pa E. E. ter F. F. ter listinskih dokazov, ki pa se razlikuje od dokazne ocene v izpodbijani pravnomočni sodbi.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 27 sodbe zavrnilo obsojenkine navedbe, s katerimi je ta utemeljevala, zakaj je kot direktorica A. sklenila pogodbo o nakupu navedenega zemljišča, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče. Med ostalim je prvostopenjsko sodišče navedlo, da iz nobenega dokumenta A. ni razvidno, da bi obstajale kakršnekoli težave v zvezi z asfaltno bazo v ..., saj iz priloge B3 izhaja, da je tam locirana cestna baza lahko v obstoječi rabi do leta 2015. Izpostavilo je tudi, da niso potekale ali morale potekati aktivnosti v zvezi s selitvijo asfaltne baze, sklicevalo se je na računovodske izkaze družbe A., kjer je iz postavke 3.2.9. v Poročilu pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi 146. členom ZFPPIPP razvidno, da je nepremičnina na parceli 92/1 navedena kot naložba med sredstvi namenjenimi za prodajo. V točki 24/k pa je navedlo, da je obsojenka v imenu A. naročila tudi cenitev nepremičnine, na kateri je bila asfaltna baza te gospodarske družbe v ..., ter podpisala, da so za delovanje asfaltne baze na tej lokaciji pridobljena vsa potrebna dovoljenja in certifikati o izpolnjenosti zahtev ISO standardov ter predvidela uspešnost poslovanja za obdobje prihodnjih petih let, to je 2009 do 2013. V točki 27/e pa je poudarilo, da je iz letnega poročila za leto 2009 razvidno, da se proizvodni program v ... dopolnjuje s proizvodnjo, saj je celotno postrojenje prirejeno za masovno (veliko) proizvodnjo. Pojasnilo je tudi, da je iz potrdila o namembnosti navedene nepremičnine, ki ga je pred nakupom pridobila obsojenka, razvidno, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je v naravi gozd, prav tako pa je bila obsojenka pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe seznanjena s tem, da v dokumentaciji, ki se je nanašala na pripravo občinskega prostorskega načrta Mestne občine Slovenj Gradec, sprememba namembnosti navedene nepremičnine ni bila vsebovana. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da obsojenka ni zaprosila za spremembo namembnosti tega zemljišča, to je v letu 2008 storila že gospodarska družba B., ki pa za dejavnost, na katero se je v pobudi sklicevala, ni bila registrirana. Vložničine navedbe, da sta sodišči napačno razlagali 44. člen tedaj veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju glede na navedeno formalno pomanjkljivost pobude B.-a za spremembo namembnosti zemljišča, ki je bila zaradi tega obsojena na neuspeh, niso relevantne. Iz pravnomočne sodbe tudi izhaja, da je bil postopek v zvezi z izgradnjo tretje razvojne osi v času, ko je družba A. kupila navedeno nepremičnino, šele v fazi dogovarjanja. Na podlagi tega je ugotovilo, da obsojenka kot direktorica družbe A. ni imela namena kupiti zemljišča parc. št. 92/1 z namenom izgradnje asfaltne baze in tega tudi ni mogla pričakovati ter, da je mogoče zanesljivo zaključiti, da je bil namen nakupa zemljišča pridobitev premoženjske koristi družbi B., katere direktor in družbenik s 100 % lastninskim deležem je bil njen brat B. B. Zato ne drži, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so si ti nasprotujoči. Da bi bila takšna presoja nerazumna tudi ni mogoče trditi. Kar pa zadeva standard obrazložitve drugostopenjske sodbe, je ta glede na ustaljeno stališče v sodni praksi, nižji, saj zadošča, da je iz njene vsebine razvidno, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo, da jih ni spregledalo in glede njihove utemeljenosti zavzelo jasno stališče. Samo zato, ker vložnika presoje višjega sodišča ne sprejemata in vztrajata pri lastnem videnju dejanskega stanja, kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ter ustavnih in konvencijskih pravic na katere se sklicujeta, ni podana.

12. Vložnika tudi zatrjujeta, da je bilo obsojenkino ravnanje v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika ter zato skladno s pravili razumne podjetniške presoje. Izhodišče za presojo tega vprašanja mora izhajati iz dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi in ne v videnju dejanskega stanja, kot ga ocenjuje obramba. S tem, ko vložnika problematizirata ugotovitve obeh sodišč glede obsojenkinega ravnanja v luči podjetniške presoje, in se opirata na dejstva kot jih vidita sama, po vsebini ne uveljavlja kršitve materialnega prava, ampak izpodbijata v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

13. Kriterije, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju ali gre za dopustno ravnanje, ki je še v okviru razumne podjetniške presoje, in ne opravičuje kazenske intervencije države, je Vrhovno sodišče že presojalo.2

14. Odločanje o sklenitvi kupoprodajne pogodbe je poslovna (in ne pravno vezana) odločitev, zato je treba pri presoji, ali je obsojenka zlorabila svoj položaj direktorice gospodarske družbe, uporabiti pravilo podjetniške presoje. S tega izhodišča sta pravilno izhajali obe sodišči v pravnomočni sodbi. Pravilo podjetniške presoje kot merilo skrbnosti poslovodstva Vrhovno sodišče sprejema v gospodarskih sporih,3 pa tudi pri presoji očitkov kaznivega dejanja zlorabe položaja.4 Kot merilo skrbnosti ravnanja članov organov vodenja in nadzora je sprejeto tudi v pravni literaturi.5

15. Pri presoji zlorabe položaja skozi pravilo podjetniške presoje je zato treba "upoštevati konkretne okoliščine, v katerih je bila sporna podjetniška odločitev sprejeta. Na osnovi teh okoliščin je treba napolniti pravni standard ravnanja skrbnega gospodarstvenika in presoditi, ali konkretna poslovna odločitev od tega standarda odstopa"6 in imeti pred očmi, da uprava poslovne odločitve sprejema v razmerah, ki vselej ne dovoljujejo povsem racionalnega odločanja. Namesto optimalnih odločitev se sprejemajo le zadovoljive odločitve za doseganje zadovoljivih ciljev. Iz narave podjetniške dejavnosti izhaja, da podjetniške odločitve ne prinašajo zgolj možnosti za uspeh, temveč so nujno povezane tudi z določeno stopnjo tveganja. Vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, zato ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti."7

16. Prvine pravila podjetniške presoje, kot jih razlagata Vrhovno sodišče in slovenska pravna literatura, je mogoče strniti v naslednjih izhodiščih: (i) pravilo podjetniške presoje je uporabno le, če gre za poslovno (in ne pravno urejeno oziroma vezano odločitev); (ii) odločevalec mora sprejeti odločitev na podlagi primernih informacij; (iii) odločitev mora biti usmerjena v dobro družbe, kar pa se presoja ex ante (torej ne glede na kasnejši izplen odločitve, ki se razkrije šele ob njeni realizaciji), vendar pa je presoja ravnanja objektivizirana; (iv) odločitev ne smejo usmerjati interesi odločevalca ali tretjih oseb; in (v) odločevalec mora ravnati v dobri veri. Pri presoji odločevalčevega ravnanja pa ni sprejemljiva projekcija naknadne racionalizacije na čas sprejemanja poslovne odločitve.

17. Uporaba pravila podjetniške presoje pomembno oži domet naknadne sodne presoje poslovnih odločitev. Vendar pa pravilo, kot je sprejeto v slovenskem prostoru, naknadne vsebinske presoje popolnoma ne izključuje.8 Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 18/2019 z dne 10. 3. 2020 sprejelo stališče, da:"[v]arovanje podjetniške iniciative, kot se je izoblikovalo skozi doktrino business judgement rule, temelji na negotovostih in nepopolnosti vseh informacij, ki bi bile potrebne za popolnoma racionalno odločitev. Zdi se samo po sebi razumljivo, da varovanje podjetniške iniciative ne more uživati pravnega varstva v primeru, ko razpoložljive informacije kažejo na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi."

18. Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.

19. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi ugotovilo, temu pa pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, da se je obsojenka odločila za nakup nepremičnine, ne da bi pred tem pridobila njeno cenitev, čeprav so imeli v družbi tri cenilce, pri čemer ji sodišče ni verjelo, da sploh ni vedela po kakšni ceni je bila nepremičnina leto pred tem kupljena, in kar je pomembno, tudi ne kakšna je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z ... njena tržna vrednost. Izpostavilo je, da sploh niso bile obravnavane morebitne alternativne rešitve, pa tudi nobenega poslovnega načrta, ki utemeljeval sklenitev take pogodbe, ni bilo. Zato imata sodišči prav, da je obsojenka poslovno odločitev sprejela, ne da bi razpolagala s potrebnimi informacijami, odločitev je bila izrazito v škodo družbe, po ugotovitvah v pravnomočni sodbi pa jo je tudi glede na sorodstveno prepletenost vodstvenega personalnega substrata obeh gospodarskih družb, vodil interes B.-a, kjer je bil edini družbenik s 100% lastninskim deležem njen brat B. B. V povezavi z ostalimi okoliščinami, razvidnimi iz pravnomočne sodbe, je zato treba ugotoviti, da je odločitev za ta posel skozi prizmo podjetniške presoje povsem nerazumna. S trditvami, da v njenem ravnanju ni elementov kaznivega dejanja zlorabe položaja glede razpolaganja s tujim premoženjem, zato vložnika ne moreta biti uspešna.

20. Oba vložnika si prizadevata prikazati, da je bila obsojenka skorajda orodje v rokah svojega brata B. B., ki je bil opremljen z bistveno večjim podjetniškim znanjem in izkušnjami, ter da je v popolnem zaupanju le sledila njegovim nasvetom, navodilom in usmeritvam. Take navedbe so v nasprotju z ugotovitvami v točki 26 prvostopenjske sodbe, ki jim je kot razumnim pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, in v bistvu pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer pa je treba pritrditi obema sodiščema v vsebinsko jasno prepoznavnem stališču, da je popolnoma nevzdržno, da bi se obsojenka, sicer diplomirana pravnica, z izkušnjami v gospodarstvu in tudi na drugih pravnih področjih, ki je bila kot direktorica gospodarske družbe dolžna zagotoviti zakonito poslovanje in ravnati kot dobra gospodarstvenica, lahko izognila kazenski odgovornosti s sklicevanjem, da je bila njena vloga zgolj pasivna in da je vse posle narekoval njen brat, sicer na podlagi priznanja obsojen kot pomagač, pri obravnavanem kaznivem dejanju. Kolikor vložnika trdita drugače, njune navedbe v ničemer ne presegajo izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

21. Tudi kolikor vložnika navajata, da v pravnomočni sodbi ni mogoče najti razlogov, ki bi utemeljevali sklepanje, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom v smeri pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi B., to ne drži. Sodišči sta v tej zvezi celovito upoštevali številne okoliščine, ki jih je pritožbeno sodišče v odzivu na enake pritožbene očitke določno povzelo v točki 7 sodbe. Njihova celovita ocena tudi po presoji Vrhovnega sodišča z gotovostjo vodi k razumnemu sklepu, da je obsojenka pogodbo sklenila z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist družbi B. 22. Obsojenkin zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je v izreku sodbe naveden korekten abstraktni opis kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, da pa je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe zapisano abstraktno besedilo, ki je nekakšen hibrid med prejšnjo določbo v Kazenskem zakoniku (KZ) in določbo v KZ-1, pri čemer pa ne ustreza ne eni ne drugi. To sicer drži, vendar še ne pomeni zatrjevane postopkovne bistvene kršitve. Namreč vsi zakonski znaki, ki so v opisu kaznivega dejanja, so ob upoštevanju abstraktnega opisa po KZ-1 napolnjeni s konkretnimi dejstvi in sklepno povzeti tudi v 30. točki prvostopenjske sodbe, tako da ne drži, da gre za tako nepremostljiva nasprotja, zaradi katerih bi ostalo nejasno, katerega kaznivega dejanja je bila obsojenka sploh spoznana za krivo. Vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da ima v opisu navedeno obsojenkino ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je veljal v času, ko je storila kaznivo dejanje. Zakonski znak „opravljanja gospodarske dejavnosti“ sodna praksa razlaga zelo široko, saj so pod tem zakonskim besedilom zajeta vsa ravnanja, ki služijo namenu poslovanja družbe v širšem smislu.9 Med taka gotova sodi tudi vodenje in nadzor gospodarske dejavnosti, storilec pa je tisti, ki mu je kot nosilcu položaja, pravic ali dolžnosti v okviru gospodarske dejavnosti zaupano tuje premoženje. S tem pa se izkaže, da niso podane na tej podlagi zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 22., 25. in 28 člena Ustave ter 13. člena EKČP. 23. Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenkinim zagovornikom, da je podano nasprotje v izreku sodbe in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je navedba, da je obsojenka družbi B. pridobila za najmanj milijon evrov premoženjske koristi, v neskladju z navedbo, da je bilo zemljišče kupljeno za 1.711.632,00 EUR (brez davka) in da je bila po navedbah J. J. nepremičnina v času nakupa A. vredna 71.540,00 EUR. Kot je razumeti vložnika je ob takem izračunu ta razlika in s tem protipravna premoženjska korist višja, vendar je v takem primeru te navedbe treba razumeti kot uveljavljanje kršitve v škodo obsojenki, kar pa ni dopustno.

24. Višino protipravne premoženjske koristi je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo na podlagi razlike med nakupno ceno nepremičnine, ki jo je zanjo družba B. plačala G. G. in H. H., in cenitvijo te nepremičnine, ki jo je opravila sodna cenilka mag. Lidija Kavalar. Ta je nepremičnino glede na potrdilo o namembnosti zemljišča in odsotnost podjetniškega načrta, ocenila po tržni ceni, kar je sodišče v pravnomočni sodbi sprejelo. Cenilka je namreč pojasnila, da glede na tako stanje stvari, ni bilo nobene strokovne podlage, da se vrednost oceni po metodi, ki velja za ocenjevanje vrednosti za naložbenika. Kot je bilo že pojasnjeno, je v tem pogledu sodišče ravnalo v prid obsojenki, saj je upoštevalo zanjo ugodnejšo navedbo v obtožnem aktu, sicer bi bila tako ugotovljena premoženjska korist(še) višja, kot izhaja iz pravnomočne sodbe.

25. Vložnikovo problematiziranje pojma „poštena tržna cena“, ki je po zagovornikovem videnju že sam po sebi oksimoron in v ekonomski doktrini neznan, pa tudi ne more privesti do sklepa, da je s tega vidika pravnomočna sodba nerazumljiva, saj je iz opisa kaznivega dejanja in obrazložitve obeh sodb razvidno, da sta sodišči višino protipravne koristi B.-a ugotovili na podlagi izrazite nesorazmernosti razlike med tržnima vrednostma kupne in prodajne cene nepremičnine, v katero ob nespremenjenih okoliščinah gospodarskega poslovanja v obdobju enega leta ni bilo vloženega ničesar.

26. Sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenkinih pravic obrambe, s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče I. I. Svojo odločitev je v skladu z ustaljenimi standardi, ki jih je treba upoštevati pri presoji dokaznih predlogov, korektno obrazložilo v točki 32. sodbe, višje sodišče pa točki 14. sodbe.

27. Utemeljeni pa sta zahtevi, kolikor izpodbijata odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, naloženem v plačilo obsojenki. V prvostopenjski sodbi je ta odločitev obrazložena v 30. točki, v sodbi sodišča druge stopnje pa v 36. točki. Iz obrazložitve je razvidno, da je obsojenka dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek, ki ustreza razliki med zneskom 1,711.632,00 EUR, kolikor je znašala kupnina, ki jo je plačala A., in ceno, po kateri bi ga lahko ta družba kupila od prvotnega prodajalca namesto družbe B. Takšna obrazložitev, na kar utemeljeno opozarjata vložnika, ne ustreza standardom, ki jih je določilo Ustavno sodišče v odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018. V njej je sodišče sprejelo razlago, da je pri presoji utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka sodišče vezano glede obstoja kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde in je te ugotovitve dolžno upoštevati, vendar pa to za odločitev o obstoju civilnopravne sankcije ne zadošča. Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Kot je razvidno iz citirane ustavne odločbe je treba pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo. Med temi zahtevi navajata, da je nerelevantna vrednost, za katero je stečajni upravitelj prodal predmetno nepremičnino, saj stečaj ni bil posledica ravnanj obsojenke, da je stečajni upravitelj opustil dolžnost zmanjševana škode in da prišlo leto dni po prodaji v stečajnem postopku do spremembe namembnosti zemljišča v stavbno za turistično dejavnost. Pravno presojo je treba podrediti zakonskemu dejanskemu stanju, ki določa civilnopravne posledice očitanega ravnanja (primeroma odškodninski odgovornosti). Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča je tudi razvidno, da mora sodišče v utemeljitvi navesti: (i) formalnopravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev; (ii) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo in (iii) utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Izpostavilo je, da je z vidika zagotovitve človekove pravice do poštenega postopka velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev, ki vplivajo na njen pravni položaj. V izpodbijani pravnomočni sodbi določbe civilnega prava, ki naj bi narekovale sprejeto odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, niso navedene, sklicevanje na obsojenkino kazensko odgovornost, pa samo po sebi ne zadošča za nastop civilnopravnih posledic. Med ostalim v razlogih tudi ni pojasnjeno, zakaj mora zahtevani znesek obsojenka plačati kot fizična oseba, kljub temu, da se ji očita, da je kaznivo dejanje storila kot direktorica gospodarske družbe A. 28. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo na podlagi priznanja X K 36394/2016 z dne 14. 8. 2018, s katero je spoznalo za krivega obsojenega B. B. za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena ter v zvezi z 38. členom KZ-1, oškodovano A. Maribor s polovico priglašenega premoženjskopravnega zahtevka od zneska 1,640.000,00 EUR (premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku je oškodovanka uveljavljala tudi zoper obsojenko) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje napotilo na pravdo.

29. Glede na to, da bi v nadaljnjem kazenskem postopku sodišče moralo odločati samo o delu premoženjskopravnega zahtevka, kolikor je bil ta prisojen oškodovanki, je po presoji vseh navedenih okoliščin, ob upoštevanju narave adhezijskega postopka, smotrno oškodovano gospodarsko družbo tudi v tem obsegu napotiti na pravdo.

C.

30. Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 426. člena ZKP zahtevama obsojene A. A. in njenega zagovornika ugodilo tako, da je oškodovano gospodarsko družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo, v preostalem pa zahtevi zavrnilo.

31. Vložnika sta z zahtevama za varstvo zakonitosti deloma uspela, zato v skladu z 98.a členom ZKP o stroških ni bilo potrebno odločiti.

32. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Mozetič P.: Glavna obravnava v kazenskem postopku – dokazno pravni in organizacijski vidiki: GV Založba, Ljubljana 2010, str. 148 do 149. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022. 3 Glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, npr. sodba III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013, med zadnjimi sklep III Ips 18/2019 z dne 10. 3. 2020. 4 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017, 22. točka obrazložitve. 5 Npr. M. Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis: zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 117-128; L. Selinšek, Meje med slabo poslovno odločitvijo in kaznivim dejanjem, v: Zbornik Konferenca kazenskega prava in kriminologije, Ius software / GV založba, Ljubljana, 2014, str. 25 - 34; P. Podgorelec, Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, Podjetje in delo, XLI (2015) 3 - 4, str. 445 - 461; Kozina, prav tam, str. 1003 in sl.; M. Turinek, 2016, str. 85 in sl.. Z zadržki, K. Podobnik, Pasti uvedbe pravila poslovne odločitve (business judgment rule) v slovensko korporacijsko pravo, Pravnik, 71 (2016) 3/4, str. 191-205. 6 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 18/2019 z dne 10. 3. 2020, 21. točka obrazložitve. 7 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013, 8. točka obrazložitve. 8 O različnih odtenkih pravila, glej K. Podobnik, 2016, str. 197 in sl. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 98024/2010 z dne 12. 9. 2013 in druge.