Jedro

Tožnik (učitelj predmetnega pouka) je v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz 3. odstavka 173. člena KZ-1, zato je podan tudi odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2012 in odločba Sveta zavoda tožene stranke z dne 28. 2. 2012 nezakoniti in neutemeljeni ter se kot takšni odpravita (I./1. točka izreka) ter zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 1. 10. 2008, ampak je še vedno v veljavi (I./2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 2. 2. 2012 dalje, ter ga razporediti na delovno mesto predmetni učitelj, ki se uvršča v VII. tarifni razred, od 2. 2. 2012 dalje, ga prijaviti v zavarovanje pri pristojni organizaciji ter mu za ta čas izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi delal, v bruto višini 2.007,47 EUR in na ta znesek obračunati prispevke in davke in jih odvesti pristojnim organizacijam ter vse dodatke, ter nato dobljene mesečne neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni pod izvršbo (I./3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 26. 12. 2011 nezakonit in neutemeljen ter se v celoti odpravi (I./4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko nadomestila plače za mesec januar 2012 v bruto višini 1.056,21 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke ter nato dobljeni neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2012 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (I./5. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pravočasno pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v I. točki izreka in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, v II. točki izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da sodišče toženo stranko zaveže k plačilu stroškov pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do izpovedi priče A.A. z dne 16. 12. 2014. Sodba nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče A.A., da je bila v sobi popolna tema, da luči na balkonu niso bile prižgane, do tega, kako je bila priča obrnjena, kako se je lahko hitro obrnila in kako je lahko videla nekoga v popolni temi, če je ležala v kotu. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da če je res nekdo ravnal v škodo A.A. na način, kot ona to opisuje, potem tega ni mogel storiti, ne da bi ga videla v obraz, ko se je obrnila. Ta oseba bi namreč morala klečati na tleh in se nato, ko se je oškodovanka obrnila in dvignila na komolce, dvigniti tako hitro, da je ne bi mogla videti v obraz. Sodišče prve stopnje se do navedenih okoliščin ni opredelilo, ampak je le slepo verjelo izpovedi priče A.A.. Poleg tega je tudi v celoti zanemarilo izpoved B.B. na CSD, iz katere izhaja, da se v šoli v naravi ni zgodilo nič posebnega. V kazenskem postopku je poleg navedenega B.B. izpovedala tudi, da bi ji v nasprotnem primeru A.A. gotovo povedala. Spanje A.A. skupaj s B.B. na pogradu pa še ne dokazuje resničnosti izpovedi A.A.. Sodišče prve stopnje bi moralo neposredno zaslišati B.B., kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, slediti pa bi moralo tudi predlogu tožnika po pridobitvi izvedenskega mnenja. Le na podlagi izvedbe dokaza s specialistom klinične psihologije prof. C.C. bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo pravo osebnostno stanje A.A. in tožnika. Sodišče prve stopnje iz kazenskega postopka ni pridobilo mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo D.D., ki je ugotovila, da tožnik ni oseba, ki bi imela nenormalna nagnjenja v spolnosti. Iz izpovedi priče E.E. izhaja povsem drugačno dejansko stanje o osebnosti A.A., priča je bila oškodovankina razredničarka in jo je zato v celoti spoznala. Izpoved E.E. potrjuje in ne nasprotuje izpovedi tožnika, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa tožena stranka, drugače kot na izpoved drugih zaposlenih, na njeno izpoved ne more vplivati. Pričanje staršev oškodovanke je brezpredmetno, saj ti v vsakem primeru stopijo v bran svojemu otroku. Ker si stojita nasproti dve izjavi, pomeni, da obstaja dvom, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v korist tožnika. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo izpovedi priče F.F., ki je izpovedala, da je A.A. jokala zato, ker jo je skrbelo, kaj je z njeno staro mamo, ki je bila takrat v bolnici, prav tako ne, da je imela v času šole v naravi A.A. močno odrgnino in vnetje v predelu dimelj, kar bi lahko pripeljalo do obdolžitve tožnika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi posameznih prič, da se v času šole v naravi A.A. ni obnašala do tožnika nič drugače, kot prej, da se ni izogibala plavanju in drugim aktivnostim, to pa je izpovedala tudi sama. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do meteorološkega grafičnega prikaza temperature zraka, iz katerega izhaja, da so bile nočne temperature pod 20 °C. Pri taki temperaturi se ljudje med spanjem že pokrivajo, kar izhaja tudi iz slikovnih dokazov, ki dokazujejo, da so bili udeleženci pri večernih aktivnostih toplo oblečeni. V posledici tako zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč ugotoviti, da obstoji dvom v ravnanje tožnika, s tem pa tudi dvom v ugotovljeno porušeno zaupanje tožene stranke v osebnost tožnika. Še posebej, ker je ravnatelj tožene stranke izpovedal, da je bil tožnik dober in vesten učitelj ter da so ga imeli učenci radi, kar so potrdili tudi drugi učitelji ob zaslišanju. Posledično je neutemeljena tudi prepoved opravljanja dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu, ki se tiče presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa o prepovedi opravljanja dela tožnika ter presoje utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo razlike v nadomestilu plače za čas prepovedi opravljanja dela, je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. Pd 46/2012 z dne 30. 11. 2012, zavrnilo postavljene tožbene zahtevke. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika s sodbo, opr. št. Pdp 222/2013 z dne 18. 4. 2013, pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (pod pritožbo, enako kot sedaj, ni bila odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka). Vrhovno sodišče RS je s sklepom, opr. št. VIII Ips 170/2013 z dne 13. 1. 2013, reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je, enako kot v prvotnem postopku, postavljene tožbene zahtevke zavrnilo, saj je presodilo, da sta izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi sklep o prepovedi opravljanja dela zakonita.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v izpodbijani sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali s seboj v nasprotju, razumljiv in jasen pa je tudi izrek sodbe. V zvezi s tem je neutemeljen očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A.A., saj dokazna ocena tega dokaza, ki je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v postopku na podlagi izpovedi navedene priče in na podlagi preostalih izvedenih dokazov ugotovilo med drugim tudi, kako je A.A. prepoznala tožnika ter na kakšen način je do spornega dogodka prišlo. Na podlagi teh in drugih ugotovljenih dejstev je mogoče sodbo sodišča prve stopnje preizkusiti, zato ni utemeljen očitek, da je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskega dokaza - grafični prikaz temperature zraka, saj dokazna ocena tega dokaza izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa so prav tako razvidni razlogi, zakaj ni sledilo tožnikovi navedbi, da je učence ponoči hodil v sobe pokrivat, ker je bilo hladno.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo pravice tožnika v postopku, so povsem pavšalne in se zato pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti. Pa tudi sicer iz preostalih pritožbenih navedb ne izhaja, da in na kakšen način bi bila tožniku v postopku morebiti kršena pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena ZPP. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo, da odgovori na navedbe tožene stranke in da predlaga dokaze za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Za zavrnitev nekaterih tožnikovih dokaznih predlogov pa je sodišče prve stopnje imelo ustavno in zakonsko dopustne razloge, kot bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je po napotilu Vrhovnega sodišča RS v sklepu, opr. št. VIII Ips 170/2013 z dne 13. 1. 2013, v novem sojenju neposredno zaslišalo pričo A.A. (priča je bila zaslišana v prostorih Centra za socialno delo G., sodišče prve stopnje in stranke v postopku pa so zaslišanje spremljali prek videokonference). Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu ni zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku neposredno zaslišati tudi pričo B.B. in izvesti dokaz z izvedencem psihološke stroke, ki bi ocenil osebnost A.A. in tožnika. Zapisalo je zgolj, da naj sodišče prve stopnje glede na izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem priče A.A. po lastni presoji odloči tudi o drugih dokaznih predlogih. Sodišče prve stopnje je odločilo, da B.B. ne bo neposredno zaslišalo, prav tako ni angažiralo izvedencev psihološke stroke. Je pa vpogledalo v zapisnik o zaslišanju B.B. v kazenskem postopku in pridobilo izvedensko mnenje o osebnosti oškodovanke iz kazenskega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izvedba dokaza z zaslišanjem priče B.B. ni bila potrebna za pravilno in popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Izvedba navedenega dokaza je bila predlagana zato, da bi priča potrdila, da ji A.A. ni povedala o spornem dogodku, na podlagi česar bi bilo po prepričanju tožnika potrebno zaključiti, da do spornega dogodka sploh ni prišlo. Ker pa kljub takšni izpovedi B.B. še ne bi bilo mogoče zaključiti, da do spornega dogodka v resnici ni prišlo in zato ne bi pripomogla k ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja, zaslišanje te priče ni bilo potrebno(1). Nenazadnje se priča lahko zgolj ne bi spomnila, da ji je A.A. o tem povedala. Iz izpovedi A.A. namreč izhaja, da je B.B. o tem povedala ponoči, ko je slednja spala.

Nepotrebna je bila tudi izvedba dokaza z izvedencem psihološke stroke, ki bi ocenil spolna nagnjenja tožnika. Kljub oceni izvedenca, da tožnik nima nenormalnih nagnjenj v spolnosti, še ne bi bilo mogoče zaključiti, da očitane kršitve ni storil. Izvedenec se namreč ne more opredeliti do vprašanja, ali je tožnik očitano dejanje storil ali ne. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi dejanje storil v stanju neprištevnosti ali zmanjšane prištevnosti in da bi bila izvedba dokaza z izvedencem potrebna iz tega razloga. Iz istih razlogov je bila nepotrebna tudi izvedba dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke za klinično psihologijo iz kazenskega postopka, na katerega opozarja pritožba. V zvezi z navedenim dokaznim predlogom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da njegove izvedbe tožnik niti ni predlagal. Ker poleg tega niso bili izpolnjeni niti pogoji za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje ima v individualnih delovnih sporih v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) možnost dokaz izvesti po uradni dolžnosti, le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker ugotovitev, da tožnik nenormalnih spolnih nagnjenj nima oziroma jih ni imel, sama po sebi ni pomembna za odločitev, saj še ne pomeni, da tožnik kršitve ni storil, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi postopalo po navedeni določbi ZDSS-1. Angažiranje izvedenca psihološke stroke je bilo nepotrebno tudi za ugotavljanje osebnosti A.A.. Sodišče prve stopnje je relevantna dejstva o njeni osebnosti ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, pridobljenega iz kazenskega postopka (C14). V zvezi s tem mnenjem pa tožnik ni navajal, da je nestrokovno ali da so podani kakšni drugi razlogi, zaradi katerih mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti (smiselna uporaba drugega odstavka 254. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi še posebej angažiralo izvedenca ustrezne stroke.

10. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi staršev A.A., H.H. in I.I., saj je jasno, da bodo stopili v bran svojemu otroku. Določbe ZPP ne omejujejo kroga dokaznih sredstev, s katerimi se lahko dokazujejo zatrjevana dejstva. Dopustna so vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Sodišče pa mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza(2). Ker izvedba dokaza z zaslišanjem oškodovankinih staršev ne nasprotuje niti pravnemu redu niti osnovnim načelom postopka, je sodišče relevantna dejstva lahko ugotavljalo tudi z izvedbo navedenih dokazov. Nenazadnje je njihovo izvedbo predlagal (poleg tožene stranke) tudi tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku dne 13. 1. 2012 s strani tožene stranke. Odločalo je tudi o zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 2. 2012 in utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo razlike v nadomestilu plače za čas prepovedi opravljanja dela. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot predmetni učitelj. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker naj bi kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), hkrati pa naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku očita, da je v septembru 2011 v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda A.A. tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnik očitano dejanje storil, da je s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja (iz 31. in 35. člena ZDR), kršitev pa ima tudi znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz tretjega odstavka 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Ker je torej presodilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter z njim povezana reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela in zahtevek za obračun in plačilo razlike v nadomestilu plače za čas prepovedi opravljanja dela.

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nepravilno ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev storil. Poleg tega, da je navedeno potrdila priča A.A., žrtev tožnikove kršitve, je na obstoj njegove kršitve posredno mogoče sklepati tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da učitelji otrok ponoči niso pokrivali, kot je trdil tožnik, da je A.A., po tem, ko je do spornega dogodka prišlo, šla spat k sošolki B.B., da je v naslednjih dneh klicala starše domov in jokala, da je očetu o dogodku povedala na novoletni šolski predstavi po tem, ko se ji je približal tožnik, da njena osebnost v nobenem smislu ni nakazovala na možnost, da bi si dogodek izmislila, da po dogodku nekaj časa ni prenesla bližine drugih in da se je izogibala bližini tožnika.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno izpovedi A.A. in ne dvomi v verodostojnost te priče. Njena izpoved je glede odločilnih dejstev skladna z njenima izjavama, podanima na Centru za socialno delo (C9) in v kazenskem postopku (C15). Tožnik sicer v pritožbi navaja, da izpoved vsebuje protislovja, vendar ne pove, katera, zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more opredeliti. Njena izpoved ni nelogična niti iz razloga, na katerega opozarja tožnik v pritožbi, in sicer, da bi A.A. morala videti storilca v obraz, če se je res takoj po očitanemu dejanju obrnila. Glede na to, da so bila balkonska vrata od njene postelje oddaljena zgolj kakšen meter, kot je priča izpovedala, bi bilo povsem možno, da bi oseba po storjenem dejanju uspela priti do vrat balkona, še preden se je oškodovanka v postelji obrnila in pogledala. Pravilen je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prepoznava tožnika možna, saj v sobi, kjer je A.A. spala, ni bilo povsem temno. To izhaja iz njene izpovedi, da so bila vrata na balkon odprta in da je nekaj svetlobe v sobo prihajalo od lune, ne izključuje pa niti možnosti, da je gorela luč na balkonu. Tožnika je videla od zadaj, prepoznala pa ga je po skodranih laseh, poraščenih nogah in kopalnih hlačah, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

14. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje napravilo napačni zaključek glede osebnosti A.A.. Pri tem pritožba opozarja na izpoved priče E.E., ki pa je v svoji izpovedi, da je A.A. hotela izgledati starejša, da je veliko pozornosti posvečala svoji zunanjosti, da je želela vzbujati pozornost pri sošolcih in se je pred njimi postavljala, ostala osamljena, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Drugače je, poleg vseh ostalih prič (J.J., K.K., I.I. in H.H.), nenazadnje izpovedal tudi tožnik, in sicer, da je bila tožnica bolj zadržana. Iz izvedenskega mnenja o A.A., pridobljenega iz kazenskega postopka, pa še dodatno izhaja, da pri oškodovanki ni bilo zaznati teženj in poskusov potvarjanja dogodkov, namena izkrivljanja dogodkov oziroma spreminjanja realitete doživljanja.

15. Tožnik neutemeljeno opozarja tudi na izpoved F.F., da je A.A. jokala zato, ker jo je skrbelo, kaj je z njeno staro mamo. Tega namreč navedena priča ni izpovedala. V zvezi z zaslišanjem navedene priče prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je bil razlog v obdolžitvi tožnika s strani A.A. dejstvo, da je v šoli v naravi imela močno odrgnino in vnetje v predelu dimelj. Priča F.F. je sicer res izpovedala, da jo je tožnik pripeljal, ker je imela izpuščaje na notranji strani stegen (list. št. 56). Vendar ta izpoved v nobenem smislu ne nakazuje, da sta bila dogodka kakorkoli povezana.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se A.A. po dogodku ni obnašala nič drugače do tožnika. Sama je namreč izpovedala, da se mu je bolj izogibala in da je bila v njegovi bližini zgolj v prisotnosti drugih otrok, enako pa je izpovedala tudi njena mama I.I.. Tega, katere priče naj bi izpovedale drugače, pa v pritožbi tožnik ne navede.

17. Tožnik neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na grafični prikaz temperature zraka (B3) ugotoviti, da je bilo ponoči hladno (pod 20 °C) in da se ob takšnih temperaturah ljudje ponoči pokrivajo. Sama temperatura zraka niti ni bistvena za rešitev spora, saj so vsi zaslišani učitelji povedali, da otrok v sobah niso niti razkrivali niti pokrivali. Pojasnili so, da se otrok ni pokrivalo, ker se otroci pri tej starosti (starost okoli 10 let) pokrivajo sami, v primeru morebitnega nemira pa so odprli le vrata in otroke pozvali k upoštevanju reda. Drugega razloga, zakaj bi se tožnik lahko nahajal v sobi učencev, pa tožnik niti ne navaja. V pritožbi so tožnik sklicuje tudi na slikovno gradivo (A13), ki pa ga je predložil šele skupaj s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvotnem postopku. Ker je bilo dokazno gradivo glede na določbo 286. člena ZPP predloženo prepozno, tožnik pa ni pojasnil, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno, ga pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Ker je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo ugotovilo vsa relevantna dejstva in ni obstajal noben dvom v to, da je tožnik dejansko storil očitano kršitev, ni bilo podlage za postopanje po 215. členu ZPP, torej po pravilu o dokaznem bremenu (to je na toženi stranki - prvi odstavek 82. člena ZDR), kot neutemeljeno meni pritožba. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnik z očitano kršitvijo huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1. Brez dvoma je glede na ugotovljeno kršitev mogoče upravičeno zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Na tak zaključek ne vpliva niti izpoved ravnatelja tožene stranke L.L., da je tožnik svoje delo opravljal resno in da je imel do učencev in sodelavcev korekten odnos. Posledično pa je zakonit tudi izpodbijani sklep o prepovedi opravljanja dela in neutemeljen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače za čas prepovedi opravljanja dela.

19. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, in številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (glej npr. II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012).

(2) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012, o tem pa tudi Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 359.