Jedro

Sodišče soglaša s presojo, da je tožnik, kot predmetni učitelj telovadbe, v mesecu septembru 2011 v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda osnovne šole in tako storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let v smislu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 in da zaradi njegove kršitve delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma, da je bila zaradi tega utemeljena tudi prepoved dela tožnika že ob uvedbi postopka o izredni odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 13. 1. 2012, s potrditvijo na svetu šole dne 28. 2. 2012. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in zahtevek za priznanje delovnega razmerja ter pravic na njegovi podlagi in za vrnitev tožnika na delo predmetnega učitelja, pa tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o prepovedi dela tožnika z dne 26. 12. 2011 ter plačilo razlike plače za čas odstranitve z dela.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožnik, kot predmetni učitelj telovadbe, v mesecu septembru 2011 v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda osnovne šole in tako storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let v smislu tretjega odstavka 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in da zaradi njegove kršitve delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma, da je bila zaradi tega utemeljena tudi prepoved dela tožnika že ob uvedbi postopka o izredni odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili do izpovedbe v ponovljenem postopku zaslišane priče A. A. in da neutemeljeno nista sledili predlogu za zaslišanje priče B. B. in za pribavo izvedeniškega mnenja specialista klinične psihologije o osebnosti mladoletne A. A. in tožnika. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo pritožbenim navedbam, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Zaradi navedenih postopkovnih kršitev dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišču očita, da si je izpovedbo priče A. A. zmotno razlagalo in da na podlagi izpovedbe te priče tožnik ni mogel biti storilec očitanih ravnanj. Hkrati navaja, da sodišče neutemeljeno ni uporabilo fotografskih posnetkov prostorov stavbe, v kateri so bivali učenci šole v naravi v času spornega dogodka, ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. V ponovljenem postopku je sodišče v okviru napotkov iz razveljavitvenega sklepa VIII Ips 170/2013 z dne 13. 1. 2013 ob sodelovanju psihologinje neposredno zaslišalo mladoletno pričo A. A. ter iz kazenskega spisa zoper tožnika pribavilo in dokazno ocenilo izvedeniško mnenje specialista klinične psihologije C. C.. o osebnosti mladoletne oškodovanke ter ob upoštevanju tudi v prvem postopku izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev, to je, da je v septembru 2011 v šoli v naravi kot učitelj v nočnem času spolno nadlegoval učenko petega razreda osnovne šole A. A., tako da ji je med spanjem vtaknil prst v zadnjico. Do takšnega zaključka je prišlo sodišče po skrbni in obrazloženi oceni izvedenih dokazov, s tem, da je vsebinsko obrazložilo tudi zavrnitev dokazov, ki jih je tožnik dodatno predlagal, saj ti dokazi na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ne bi mogli vplivati. Prav tako niso bili podani razlogi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti v smislu 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). V pritožbenem postopku predlagani dokaz s fotografskim materialom je sodišče utemeljeno kot prepozen zavrnilo (tudi sicer predložene fotografije v nobenem primeru ne bi mogle vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja). Tako sodba sodišča druge stopnje, kot sodba sodišča prve stopnje sta logično in jasno obrazloženi, tako da bistvene kršitve v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in vsebino sodb sodišč, ki jih tožnik po vsebini zatrjuje v reviziji, niso podane. Kolikor pa tožnik izpodbija zgolj dejanske ugotovitve sodišča, revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati tudi glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

8. V čem naj bi sodišče v zvezi s sporno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo, tožnik v reviziji ni navedel. Zato z vidika tega revizijskega razloga revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.