Jedro

Ukinitev tožničinega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca, zato sodišče ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, na kar pa dejstvo, da je tožena stranka invalidsko podjetje, katerega primarni namen ni ustvarjanje dobička, nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 (točka I/1 izreka); da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečne plače v višini 3.675,72 EUR kot če bi delala, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejete prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoče regrese za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega regresa dalje do plačila ter priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo (točka I/2 izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tako da toženi stranki naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

Tožnica v obširni pritožbi navaja, da je tožena stranka v odpovedi uveljavljala dva razloga, ekonomskega in organizacijskega, sodišče prve stopnje pa ekonomskega razloga ni ugotavljalo. Iz poslovnih izkazov za obdobje od 2008 do 2012 izhaja, da pri toženi stranki ni bilo poslabšanja rezultatov poslovanja, poleg tega pa kot invalidsko podjetje sploh ne zasleduje dobička. Prikaz dobička za leto 2012 ne prikazuje resničnega stanja, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni zaslišalo A.A., čeprav je tožnica to predlagala. Tožnica je pritožbi priložila izkaz uspeha tožene stranke za leto 2013, ki je bil objavljen na iBon (B24) in iz katerega izhaja, da so se celotni prihodki in odhodki tožene stranke v letu 2013 glede na leto 2012 povečali za 5 %. Tega izkaza do zadnje obravnave ni mogla predložiti, ker takrat še ni bil javno dostopen. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da bo z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta zmanjšala stroške poslovanja na ravni podjetja, sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo le zmanjšanje stroškov dela v splošno kadrovski službi (SKS). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je strošek plač v upravi v obdobju od avgusta do decembra 2013 znašal 17.870 EUR, saj je v resnici znašal 21.687 EUR, to pa potrjuje tožničino navedbo, da je tožena stranka po odpustitvi tožnice zviševala plače zaposlenih ter zaposlovala nove delavce. Direktorica je izpovedala, da se strošek plač v upravi nanaša na 11 oseb (oz. po odpustitvi tožnice na 10 oseb), strošek plač treh zaposlenih v SKS do julija 2013 pa naj bi znašal 7.922 EUR mesečno. To bi pomenilo, da je strošek osmih delavcev v upravi znašal le 11.428 EUR, kar ni realno. Več kot očitno sta zato nepodpisani listini v prilogah B6 in B9 prirejeni. Poleg tega pa se številke v prilogi B6 ne ujemajo z izkazom poslovnega izida za leto 2013, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se z odpovedjo tožnici zmanjšali stroški v splošnih službah, protispisna. Listina v prilogi B9 je bila sodišču prve stopnje predložena prepozno. V njej je naveden le seštevek treh plač zaposlenih v SKS, stroški dela v SKS pa so bili znani najkasneje do 15. 1. 2014, ko je tožena stranka izplačala plače za mesec december 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožničina dela prevzeli tudi delavci zunaj SKS, kar v odpovedi ni bilo navedeno, iz številnih odločb VSRS (sklep VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013, sklep VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013, sodba VIII Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013) pa izhaja, da mora sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi izhajati iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje delodajalec. Po novi sistemizaciji je v SKS sistematiziranih in zasedenih več delovnih mest kot prej. Delavec na delovnem mestu administrativni referent I je od 1. 8. 2013 dalje v SKS. zaposlen na novo, zato tožena stranka ni zmanjševala obsega kadrov na področju skupnih služb. Tožnica nadalje v pritožbi obširno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge delavce. Opozarja, da ni mogoče upoštevati le golega zapisa delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistematizaciji, kot je to storilo sodišče prve stopnje (tako tudi sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 225/2012 z dne 18. 12. 2012), saj je tožnica poleg del po pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi druga dela po navodilih delodajalca. Tožena stranka je C.C. zaposlila z namenom, da bo prevzela dela tožnice, datum njene zaposlitve pa dokazuje, da je direktorica »preblisk« o odpustitvi tožnice dobila že pred januarskim letnim razgovorom. D.D. je prevzel dve nalogi C.C., da je ta lahko prevzela delovne naloge tožnice. Tožena stranka je tožničina dela prenesla tudi na pravnika, pogoje za zasedbo tega delovnega mesta pa prilagodila tako, da jih tožnica ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi direktorice, da pravnik ne opravlja del, navedenih v aktu o sistematizaciji, in tudi zmotno zaključilo, da ima pravnik le 1.500,00 EUR bruto plače. Direktorica je namreč izpovedala, da ima pravnik višjo plačo kot E.E., ki ima, na podlagi listin v spisu, približno 1.700,00 EUR bruto plače. Tožnica je pri toženi stranki opravljala naloge svetovalke za izvajanje NPK za dva poklica in ne za enega, kot je protispisno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi ne drži, da po 31. 12. 2011 ni bilo več kandidatov za poklic čistilca, saj iz predloga za izredno stimulacijo izhaja nasprotno. Tožena stranka je s tem programom zaslužila več kot 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je tudi v zvezi s projektom F. nekritično oprlo na izpovedbo direktorice, da naj bi ta dela prevzela A.A.. Ker ne gre le za pripravo finančnih podatkov, tožena stranka ni izkazala, kdo je te naloge prevzel. Sodišče prve stopnje je ostale okoliščine, ki kažejo na to, da se je tožena stranka tožnice želela znebiti, ocenilo preveč lahkotno. Glede odvzema skupne šifre za alarm in univerzalnega ključa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ju je tožnica pri opravljanju svojega dela potrebovala, za odločitev v tej zadevi pa ni relevantno, ali je v zvezi s tem zahtevala varstvo svojih pravic pri delodajalcu. Tudi glede zavrnitve predloga za izredno stimulacijo je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi direktorice. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Če se tožnica z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oz. z razlogi sodbe ne strinja, ali če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče prve stopnje stališčem tožnice pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi in nejasni. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu vodja splošno kadrovske službe (A1). Tožena stranka je 28. 6. 2013 sprejela Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B3; v nadaljevanju Pravilnik), ki je pričel veljati 3. 7. 2013 in s katerim je bilo delovno mesto vodje splošno kadrovske službe (v nadaljevanju SKS) ukinjeno. Zaradi tega je tožena stranka tožnici 10. 7. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A4), ki jo tožnica izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razsodilo, da je bila odpoved zakonita, ker je tožena stranka dokazala obstoj zakonitega razloga za njeno podajo (reorganizacija poslovanja), pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožena stranka listino v prilogi B9 („analiza stroškov dela v SKS“) predložila prepozno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 21. točke obrazložitve), je tožena stranka predložitev te analize napovedala že v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2014 (t. j. pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 14. 3. 2014) in ob tem pojasnila, da s podatki o stroških dela le za SKS (še) ne razpolaga. Direktorica je zaslišana kot stranka povedala, da analize stroškov dela v SKS za pripravo revizijskega poročila ni bilo treba izdelati, zato teh stroškov v okviru priprave ostalih finančnih dokumentov ni ugotavljala. Tožena stranka je predmetno analizo sodišču prve stopnje nato predložila s pripravljalno vlogo dne 16. 4. 2014, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa navedeni razlogi utemeljujejo zaključek, da je tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila listina v prilogi B9 s strani tožene stranke predložena pravočasno.

V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je poslovni razlog podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo le obstoj organizacijskega razloga, čeprav je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla tudi ekonomski razlog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica zmotno razlaga obrazložitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč v njej navedla, da je delodajalec dolžan zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov zasledovati gospodarnost poslovanja in posledično potrebo po zmanjševanju stroškov poslovanja in racionalizacijo poslovanja, zaradi česar je tožena stranka s Pravilnikom z dne 28. 6. 2013 tožničino delovno mesto ukinila. Iz te obrazložitve po ugotovitvi pritožbenega sodišča jasno izhaja, da tožena stranka izpodbijane odpovedi ni podala zaradi ekonomskih razlogov v smislu upada prometa ali slab(š)ih poslovnih rezultatov, kot to zatrjuje pritožba, temveč izključno zaradi reorganizacije z namenom racionalizacije poslovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca

(1)

, zato sodišče ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, na kar pa dejstvo, da je tožena stranka invalidsko podjetje, katerega primarni namen ni ustvarjanje dobička, po prepričanju pritožbenega sodišča nima nobenega vpliva. V skladu z navedenim so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno stanje tožene stranke v času podaje izpodbijane odpovedi, posledično pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A.. Zaslišanje te je namreč tožnica predlagala v dokaz navedbe, da so v bilanci tožene stranke za leto 2012 kot prihodek nepravilno knjižena sredstva za rezervni sklad etažnih lastnikov, to pa z ozirom na navedeno ni odločilno dejstvo. Tožnica v pritožbi nadalje zmotno zatrjuje, da je tožena stranka v odpovedi navedla, da bo z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta zmanjšala stroške poslovanja na nivoju (celotne) družbe. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi odpovedi navedla, da zaradi težnje k zmanjševanju stroškov in optimizaciji poslovanja zmanjšuje obseg kadrov na področju skupnih služb, direktorica tožene stranke B.B. (v nadaljevanju: direktorica) pa je zaslišana kot stranka pojasnila, da se je za sprejem Pravilnika odločila z namenom zmanjšanja stroškov dela v SKS, ker je ocenila, da delovnega mesta vodje SKS ne potrebuje več.

Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pravilno osredotočilo le na vprašanje, ali je tožena stranka zlorabila institut ukinitve delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje obširni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je popolna in logična (10. do 19. točke obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se stroški dela v SKS po tožnici podani odpovedi zmanjšali, pri čemer ni pomembno, koliko delovnih mest je imela tožena stranka v SKS sistematiziranih pred in po odpovedi. Za ugotovitev, ali je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici resnično racionalizirala svoje poslovanje, je namreč pomembno le, ali so se stroški dela v SKS dejansko zmanjšali. Tožnica je izpovedala, da sta bili v trenutku, ko ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, v SKS zaposleni še C.C. (ta je po izpovedbi direktorice v SKS spadala le formalno, saj je delo opravljala pod njenim vodstvom in nadzorom) in E.E., z dnem 1. 8. 2013 (torej po izpodbijani odpovedi) pa se je v SKS zaposlil še D.D. na delovnem mestu administrativni referent za nedoločen čas in s krajšim delovnim časom, ki je bil pri toženi stranki zaposlen že pred tožnici podano odpovedjo (za določen čas in s polnim delovnim časom), vendar ne v SKS. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka D.D. v letu 2013 ni zaposlila na novo, temveč ga je le prerazporedila v SKS, med strankama pa niti ni sporno, da ni prevzel nobene tožničine delovne naloge. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so se stroški dela v SKS kljub njegovi prerazporeditvi gotovo zmanjšali, saj je bilo v SKS v obeh obdobjih zaposleno enako število oseb, s to razliko, da je bil D.D. v nasprotju s tožnico zaposlen le za polovični delovni čas, posledično pa je prejemal tudi le polovično plačilo za delo. Nižje stroške dela v SKS potrjuje tudi tabela v prilogi B9, iz katere izhaja, da so bili povprečni stroški dela v SKS v mesecih od avgusta do decembra 2013 nižji glede na obdobje od januarja do vključno julija 2013. Pritožbeni očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen, obširno pritožbeno zavzemanje, da je listina v prilogi B9 prirejena potrebam tega postopka, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

Pritožbena navedba, da je prirejena tudi listina v prilogi B6 („strošek plač na nivoju podjetja“), je prav tako nedovoljena pritožbena novota. Tožnica je v postopku na prvi stopnji glede te listine le zatrjevala, da tudi znesek 3.818 EUR predstavlja strošek plač v upravi, vendar pa je direktorica, zaslišana kot stranka, pojasnila, da ta znesek predstavlja poračun delavcem v bivalnih enotah. Sodišče prve stopnje je na podlagi njene izpovedbe štelo za dokazano, da so povprečni mesečni stroški plač delavcev v upravi v obdobju od avgusta do decembra 2013 znašali 17.870 EUR (in ne 21.687 EUR), ter glede na dejstvo, da so v obdobju od januarja do julija 2013 znašali 19.350 EUR, pravilno ugotovilo, da listina v prilogi B6 dokazuje znižanje stroškov dela v upravi. Zato so neutemeljeni le pavšalni pritožbeni očitki, da je glede tega sodišče „v nasprotju z logiko povzelo izpovedbo direktorice“.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je tožena stranka v letu 2013 zaposlovala nove delavce. Direktorica je, zaslišana kot stranka, sicer potrdila, da je tožena stranka v letu 2013 zaposlila nekaj novih delavcev (šlo je za delavce čistilnega servisa, komunalnih del, bivalnih enot in varstveno delovnega centra), vendar povečanje števila zaposlenih na nivoju podjetja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da delodajalec ob reorganizaciji ne bi smel ukiniti delovnega mesta, ki ga ne potrebuje več.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravnik, ki ga je tožena stranka v SKS zaposlila šele s koncem februarja 2014 (torej več kot pol leta po izpodbijani odpovedi), ne opravlja nobenih vodstvenih ali organizacijskih del v zvezi s kadrovskimi zadevami, ki jih je pri toženi stranki opravljala tožnica. To sta, ko sta bili zaslišani, skladno potrdili direktorica in C.C., prva pa je ob tem še pojasnila, da pravnika ne potrebuje na kadrovskem področju, temveč na področju upravljanja stanovanj, zato ga bo v prihodnje premestila na oddelek upravljanja s stanovanji, kjer bo opravljal izključno dela v zvezi z izvršilnimi postopki. Tudi akt o sistematizaciji (A15), po katerem je za delovno mesto pravnika zahtevana univerzitetna pravna izobrazba (ki je tožnica nesporno nima), potrjuje, da tožena stranka pravnika potrebuje za opravljanje pravnih in ne kadrovskih del, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča njegova zaposlitev ne dokazuje, da je bila ukinitev tožničinega delovnega mesta zgolj navidezna. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem še zatrjuje, da je tožena stranka razpis za prosto delovno mesto pravnika priredila tako, da tožnica zanj pogojev ne izpolnjuje, vendar pa izvedeni dokazi tega ne potrjujejo, poleg tega pa je tudi ta pritožbena navedba nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožničina dela prerazporejena na direktorico, C.C., E.E., vodje oddelkov, finančno računovodsko službo, G.G. in H.H., je pravilen. Vsi navedeni so bili pri toženi stranki zaposleni že pred izpodbijano odpovedjo, po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka C.C. 1. 1. 2013 zaposlila z namenom, da bo nanjo prenesla vse tožničine naloge. C.C. je v zvezi s tem izpovedala, da do odhoda tožnice ni opravljala nobenih del s področja kadrovske službe, delovne naloge tožnice pa je prevzela šele po njenem odhodu, kar je potrdila tudi direktorica. V skladu z navedenim tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da čas zaposlitve C.C. dokazuje, da je direktorica »preblisk« o reorganizaciji dobila že pred letnim razgovorom v januarju 2013, poleg tega pa to, glede na dejstvo, da delodajalec odločitev o reorganizaciji poslovanja lahko sprejme ob katerem koli času, v tem sporu niti ni pomembno. Ker je imela tožena stranka tudi pravico samostojno odločati, kako bo med svoje zaposlene prerazporedila tožničine delovne naloge, je brezpredmetno tudi pritožbeno opozarjanje, da je D.D. prevzel dve nalogi C.C. zato, da je lahko ona prevzela delovne naloge tožnice.

Tožnica je, zaslišana kot stranka, povedala, da ji ni znano, kdo je po njenem odhodu prevzel njene delovne naloge, sodišče prve stopnje pa je glede tega zaslišalo C.C. in direktorico. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnici, da glede vprašanja, na koga je tožena stranka prerazporedila njene delovne naloge, ni mogoče izhajati le iz golega zapisa delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi ali v aktu o sistematizaciji, vendar pa se je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič zadostno prepričalo, katera dela je tožnica pri toženi stranki dejansko opravljala, pri čemer je njene naloge iz pogodbe o zaposlitvi in akta o sistematizaciji vzelo le za izhodišče. Sodišče prve stopnje je v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasnilo, kdo je prevzel posamezne delovne naloge tožnice, ta dokazna ocena pa je prepričljiva in popolnoma podprta z izvedenimi dokazi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Glede prerazporeditve nalog na druge zaposlene pritožba še opozarja, da sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi ni izhajalo iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka. Ta pritožbeni očitek tožnica utemeljuje z navedbo v obrazložitvi izpodbijane odpovedi, da je tožena stranka tožničine naloge prerazporedila na direktorico in na ostala delovna mesta v SKS. V dokaznem postopku se je sicer res izkazalo, da jih je tožena stranka prerazporedila tudi na delavce izven SKS, vendar pa je bil prenos nalog na druge zaposlene zgolj posledica (in ne razlog) izpodbijane odpovedi, zato sodišče prve stopnje ni širilo obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očita, da je glede izvajanja Nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) nekritično sledilo izpovedbi direktorice, da po 31. 12. 2011 ni bilo več kandidatov za poklic čistilca in posledično tudi ne prihodkov iz tega naslova, čeprav je to v nasprotju z listinami v spisu. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da iz predloga za izredno stimulacijo za tožnico z dne 6. 12. 2012 (A8) res izhaja, da je tožnica od 1. 9. 2012 do 30. 11. 2012 pripravila 7 kandidatov s statusom invalida za pridobitev NPK pomočnik čistilca in zanje izdelala portfolije, vendar pa iz listine ni razvidno, kdo jo je sploh sestavil. Med strankama ni sporno, da direktorica predlogu za izredno stimulacijo ni ugodila (zato na njem tudi ni njenega podpisa), direktorica pa je pojasnila, da tega ni storila zato, ker posebnih dosežkov ni bilo. Izpovedala je tudi, da se po datumu 31. 12. 2011 noben kandidat ni prijavil na razpis za certificiranje. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP ocenilo nasprotujoče si dokaze (predlog za izredno stimulacijo ter izpovedbi direktorice in tožnice) in štelo za dokazano, da iz naslova NPK po 31. 12. 2011 prihodkov ni bilo, s čemer pritožbeno sodišče soglaša. Pritožbene navedbe tožnice, da je pri toženi stranki opravljala naloge svetovalke za izvajanje NPK za dva poklica (in ne zgolj enega) ter, da je tožena stranka s tem programom zaslužila vsaj 10.000,00 EUR, pa za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala, kdo je prevzel njena dela na projektu F.. Direktorica je namreč izpovedala, da je ta dela prevzela A.A. iz računovodstva, ker gre le za pripravo finančnih podatkov za ministrstvo. Tožnica v pritožbi tej ugotovitvi nasprotuje z naštevanjem delovnih nalog, zapisanih v 2. točki aneksa št. 2 k njeni pogodbi o zaposlitvi (A3), vendar pa po presoji pritožbenega sodišča golo navajanje zadolžitev iz aneksa ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je dela na tem projektu prevzela omenjena delavka tožene stranke. Za presojo, ali je bila ukinitev tožničinega delovnega mesta zgolj navidezna, je pomembno le, katera dela je tožnica v zvezi s projektom dejansko opravljala in kdo jih je prevzel, o tem pa se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem direktorice in C.C..

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila podana zaradi osebnega maščevanja. Sodišče prve stopnje se je v 24. do 34. točke obrazložitve opredelilo do vseh, s strani tožnice zatrjevanih, osebnih razlogov in okoliščin, zaradi katerih naj bi jo tožena stranka odpustila, in jih zavrnilo kot neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi to dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot prepričljivo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno pojasnilo, da bi tožnica, v kolikor je menila, da je direktorica z odvzemom skupne šifre za vklop/izklop alarma, odvzemom univerzalnega ključa in z zavrnitvijo predloga za izredno stimulacijo, kršila njene pravice iz delovnega razmerja, to lahko uveljavljala z zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu v smislu 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi, glede na zavzeto stališče, da se tožena stranka tožnici ni maščevala, direktorici očitana dejanja sploh niso pomembna, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo ugotavljati, ali je tožnica skupno šifro za alarm in univerzalni ključ pri svojem delu potrebovala.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012.