Jedro

V prvem odstavku 89. člena ZDR-1, ki je veljal v času sporne odpovedi, je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre za primeroma naštete najbolj tipične in najpogostejše vidike poslovnih razlogov, zaradi katerih lahko preneha potreba po delavčevem delu pod dogovorjenimi pogoji. Vsak od naštetih vidikov lahko pomeni utemeljen poslovni razlog za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega in drugega odstavka navedenega člena ZDR-1, to je, če zaradi njega nadaljevanje dela delavca pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni mogoče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 10. 7. 2013. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bil zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta vodje kadrovske službe in prerazporeditve tožničinih del na druge izvajalce na podlagi novega Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v smislu racionalizacije dela na tem področju podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in se v njej sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče ugotavljalo zgolj obstoj organizacijskega razloga, ne pa tudi obstoja ekonomskega razloga, na katerega se v odpovedi tudi sklicuje tožena stranka, ki pa dejansko ni obstajal. Navaja, da se zaradi sporne odpovedi in ukinitve tožničinega delovnega mesta stroški poslovanja tožene stranke v globalu niso zmanjšali. Drugačne ugotovitve sodišča so v nasprotju z listinami v spisu, saj je tožena stranka v drugi polovici leta 2013 zaposlovala dodatne delavce. Graja presojo sodišča, ki v zaposlitvi A. O. na delovnem mestu poslovne sekretarke s 1. 1. 2013 za določen čas in spremembo njene pogodbe s 1. 1. 2014 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni videlo načrtnega ustvarjanja fiktivnih okoliščin za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in s tem zlorabo instituta poslovnega razloga. Poleg tega je tožnica opravljala tudi nekatere druge naloge, ki so bile plačane v okviru posebnih projektov.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta vodje kadrovske službe in odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici do racionalizacije in znižanja stroškov poslovanja na nivoju kadrovske službe. Taka ugotovitev ne nasprotuje listinam, na katere se sklicuje tožnica in iz katerih izhaja, da na nivoju tožene stranke, to je podjetja, ni prišlo do znižanja stroškov, oziroma da so se ti stroški v drugi polovici leta 2013 zaradi novih zaposlitev celo povečali. Navedena ugotovitev sodišča tudi ne temelji na prirejenih listinah, temveč na ugotovitvi, da je tožničina dela delno prevzela direktorica sama, delno pa drugi, praviloma vodstveni delavci, po sporni odpovedi pa je bil v kadrovsko službo s polovičnim delovnim časom prezaposlen le en administrativno tehnični delavec. Zato revizijski očitki, da je sodišče oprlo svojo odločitev na prirejene listine in v tej zvezi na nedovoljeno razpolaganje tožene stranke v smislu 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in očitek nasprotja med listinami in razlogi sodbe v smislu 15. točke drugega odstavka navedenega člena niso utemeljeni.

8. V prvem odstavku 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki je veljal v času sporne odpovedi, je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre za primeroma naštete najbolj tipične in najpogostejše vidike poslovnih razlogov, zaradi katerih lahko preneha potreba po delavčevem delu pod dogovorjenimi pogoji. Vsak od naštetih vidikov lahko pomeni utemeljen poslovni razlog za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega in drugega odstavka navedenega člena ZDR-1, to je, če zaradi njega nadaljevanje dela delavca pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni mogoče. 9. Ob ugotovitvah sodišča, da je prišlo pri toženi stranki s sprejemom Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v mesecu juniju 2013 do ukinitve tožničinega delovnega mesta vodje kadrovske službe in prenosa vseh tožničinih del tega delovnega mesta na druge zaposlene, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je prišlo v tem segmentu pri toženi stranki do reorganizacije oziroma, da je v prvi vrsti prenehala potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodje kadrovske službe iz organizacijskega razloga. Ker pa je sodišče hkrati ugotovilo, da je prišlo s tem tudi do racionalizacije del v kadrovski službi s posledičnim znižanjem stroškov zaposlenih, so bili s tem podani tudi elementi ekonomskega razloga, tako, da se je tožena stranka v sporni odpovedi utemeljeno sklicevala na oba navedena vidika poslovnega razloga.

10. Nižji sodišči sta se utemeljeno sklicevali na judikate, v katerih je Vrhovno sodišče soglašalo z izhodiščem, da je notranja organizacija in sistemizacija delovnih mest, vključno s presojo racionalnosti le-te, v pristojnosti delodajalca. Da v tem primeru ni šlo za zgolj navidezno reorganizacijo, je sodišče prepričljivo ugotovilo, saj so bila dela vodje kadrovske službe razdeljena na različne izvajalce. Zaposlitev poslovne sekretarke pol leta pred sporno odpovedjo, na katero je bil že ob njeni zaposlitvi prenesen le manjši del sicer za vodjo kadrovske službe netipični del (pisanje zapisnikov), sodišče utemeljeno ni štelo za prirejanje oziroma le navideznost odpovednega razloga, kot ga je tožena stranka navajala v sporni odpovedi. Vse druge okoliščine, na katere se je sklicevala tožnica, pa za presojo v zadevi niso mogle biti pravno pomembne.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.