Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkov in prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na dejansko opravljenem delu oziroma dejstvu, da je tožnik kljub razporeditvi na dolžnost skrbnika telekomunikacijske opreme do decembra 2006 opravljal dela in naloge voznika kurirja, potem pa dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve, ni utemeljen, ker tožnik za dela in naloge, ki jih je opravljal, nima ustrezne izobrazbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v II/4. točki izreka nad zneskom 2.568,61 EUR, v 1. alinei II/4. točke izreka ter v 13. alinei II/4. točke izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5. 5. 2005 do plačila nad zneskom 74,98 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (III. in IV. točka izreka).

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati pritožbene stroške v znesku 58,53 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkih in prispevkih za obvezno pokojninsko zavarovanjem (v zvezi s III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje) se dopusti.

Revizija glede odločitve o prekoračitvi tožbenega zahtevka se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se za umaknjeni del tožbe postopek ustavi in da se sprememba tožbe dopusti (I/1. in I/2. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 2.610,27 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter od posamičnih mesečnih neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti, ki je razvidna iz izreka, do plačila (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od decembra 2006 do avgusta 2007, odvod davkov in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto preostanka od zapadlosti do plačila (III/1. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med dodatki v višini 35 % in 15 % za isto obdobje v skupni bruto višini 1.954,44 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto preostanka od zapadlosti do plačila (II/2. točka izreka) in tožbeni zahtevek za plačilo razlike med plačanimi prispevki in prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje 12/15 za čas od 15. 2. 2002 do 1. 9. 2007 Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (III/3. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da tako tožnik kot tožena stranka sama krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (III. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači in razlike v dodatkih za čas od decembra 2006 do avgusta 2007, ko je pri toženi stranki opravljal dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve (kot je izpovedal tožniku nadrejeni delavec C.M., zaslišan kot priča), za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe. Delodajalec je bil z opravljenim delom zadovoljen (kot je potrdila priča C.M.). Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila za opravljeno delo zaradi pomanjkanja ustrezne strokovne izobrazbe, nasprotuje sama sebi, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v tem delu tudi preseglo svoje pristojnosti, saj bi moralo soditi na podlagi dokazov in dejstev, ki sta jih navedli stranki v postopku. Na podlagi lastnih prepričanj in ob dokazih, ki teh prepričanj ne potrjujejo, ne bi smelo sprejeti odločitve. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnik od decembra 2006 opravljal dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve, za katerega formacija 6512, ki je veljala od 17. 5. 2004 dalje, določa količnik za obračun osnovne plače v višini 2,5 ter 20 % in 15 % dodatka. Kljub temu je ves čas prejemal plačo za dolžnost, ki je ni zasedal in ki je bila ovrednotena niže. Poleg tega je za formacijsko dolžnost referenta za organizacijsko tehnične zadeve določeno tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, glede česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je izhajalo iz formacije 5500, ki je veljala le do 17. 5. 2004. V omenjeni formaciji je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje določeno tudi za voznika kurirja, katerega dela in naloge je tožnik opravljal do decembra 2006. To pomeni, da je tako po formaciji 6512 kot po formaciji 5500 zasedal takšne dolžnosti, da je do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja upravičen. Pri tem ni bistveno, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, kakšne pravice so določene za dolžnost skrbnika telekomunikacijske strukture, saj tožnik te dolžnosti ni nikoli opravljal. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del navedene sodbe glede zneska 41,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2004 do plačila, ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,00 EUR od 5. 5. 2006 do plačila (II/4. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje tožniku po pomoti prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 75,98 EUR od 5. 5. 2006 do plačila, saj je po modifikaciji tožbenega zahtevka dne 4. 12. 2007 zahteval zakonske zamudne obresti za to obdobje le od zneska 74,98 EUR. V tem delu je z izpodbijano sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek. Poleg tega ni upoštevalo, da se odtegljaj od plače tožnika v mesecu marcu 2004 z zapadlostjo 5. 4. 2004 ne nanaša na poračun preveč izplačane plače, ampak na obračun bolniškega staleža. Opisana odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega ni pravilna niti odločitev o stroških postopka, saj ne temelji na načelu uspeha v postopku in ne upošteva, da je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom le za znesek 2.610,27 EUR. V tem delu sodišče prve stopnje ni izvajalo drugih dokazov razen kratkega zaslišanja tožnika in vpogleda v predložene listine. Tožnik je tožbeni zahtevek petkrat modificiral, do česar se je tožena stranka morala opredeliti, zaradi česar bi bila pravilna odločitev, da je dolžan toženi stranki povrniti ustrezen del stroškov postopka, še zlasti, ker tožbeni zahtevek, ki je bil zavrnjen oziroma glede katerega je tožnik umaknil tožbo, presega tožbeni zahtevek, s katerim je v postopku uspel. Na pritožbo tožene stranke je tožnik podal odgovor, v katerem je prerekal njene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 75,98 EUR od 5. 5. 2004 dalje, ampak od 5. 5. 2005 dalje in ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Glede zneska, ki predstavlja odtegljaj v plači v mesecu marcu 2004, pa je tožnik navedel, da ni bistveno, ali se nanaša na obračun plače ali nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ampak je bistveno, da ga je tožena stranka odtegnila samovoljno, ne da bi razpolagala s pisnim soglasjem delavca. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje prav tako pravilno uporabilo materialno pravo ter ustrezno upoštevalo načelo uspeha strank v postopku – tožnik je uspel s tožbenim zahtevkom za plačilo 2.610,27 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 2.737,23 EUR pa je bil zavrnjen. V zvezi z delnimi umiki tožbe in modifikacijami tožbenega zahtevka pa toženi stranki niso nastali posebni stroški, saj ni podala nobene obrazložene vloge, v kateri bi pojasnila svoja stališča. Ker je tožnik ravnal skladno s procesnimi pravili, mu ni mogoče očitati, da bi zlorabil svoje pravice.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno prekoračilo tožbeni zahtevek, sicer pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, in je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialno pravno pravilno in zakonito odločitev.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 2.610,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Pri tem ni upoštevalo, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2007 delno umaknil tožbeni zahtevek za 41,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2004 do plačila (ki se nanaša na odtegljaj od plače za marec 2004) ter da je s tožbenim zahtevkom v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2007 zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti le od zneska 74,98 EUR (namesto 75,98 EUR) za čas od 5. 5. 2005 do plačila (ki se nanaša na odtegljaj od plače za april 2005). Ker je kljub delnemu umiku tožbe oziroma kljub takšnemu tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo za plačilo višjega zneska, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določbi 357. člena ZPP v navedenem obsegu razveljavilo izpodbijani del sodbe.

V preostalem izpodbijanem delu sodbe pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, še zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, kot zmotno meni pritožba, češ da je dejansko podlago sodbe ugotavljalo izven okvirov navedb strank. Tega ni storilo, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah navedla, da ima tožnik dokončano osnovno šolo ter da ne izpolnjuje formalnih pogojev za nižjega vojaškega uslužbenca (saj za to nima ustrezne strokovne izobrazbe) oziroma da ne izpolnjuje formalnih pogojev za razporeditev na dolžnost voznika (niti referenta za organizacijsko tehnične zadeve).

Tožnik je v bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost skrbnika telekomunikacijske opreme in je skladno z odločbo z dne 4. 2. 2002 prejemal plačo po količniku 2,30 in dodatek v višini 15 %. S tožbo pa je zahteval plačilo razlike v dodatkih do dodatka v višini 15 % (po 107. členu Zakona o obrambi – ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) in 20 % (po 15. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih; Ur. l. RS, št. 35/96 in nadaljnji), kot je v formaciji 6512 določeno za dolžnosti voznika kurirja in referenta za organizacijsko tehnične zadeve, za čas od 1. 12. 2006 pa tudi plačilo razlike v plači do plače po količniku 2,50, ki se nanaša na dolžnost referenta za organizacijsko tehnične zadeve. Poleg tega je zahteval tudi, da tožena stranka zanj poravna razliko v prispevkih za obvezno pokojninsko zavarovanje iz naslova benificirane delovne dobe (15 mesecev za 12 mesecev dela).

Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkih in prispevkih za obvezno pokojninsko zavarovanje je tožnik temeljil na dejansko opravljenem delu oziroma dejstvu, da je kljub razporeditvi na dolžnost skrbnika telekomunikacijske opreme do decembra 2006 opravljal dela in naloge voznika kurirja, potem pa dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve. Sodišče prve stopnje pa ga je utemeljeno zavrnilo, saj je štelo, da tožnik za ta dela in naloge nima ustrezne izobrazbe.

Opisano stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožnik je bil na podlagi zadnje dokončne in pravnomočne odločbe z dne 4. 2. 2002 od 15. 2. 2002 dalje razporejen na dolžnost skrbnik telekomunikacijske infrastrukture. Celotno sporno obdobje je prejemal s to odločbo določeno plačo (po količniku v višini 2,30) skupaj z dodatki (dodatek v višini 15 %, dodatek v višini 0,67 količnika in dodatek za delovno dobo).

Po določbi 1. odstavka 6. člena v času izdaje zadnje dokončne in pravnomočne odločbe o razporeditvi tožnika veljavnega Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ; Ur. l. RS, št. 18/94 in nadaljnji) so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela. Količnik za določitev osnovne plače zaposlenega pa je po 1. odstavku 7. člena istega zakona odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem. V 3. odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) pa je tudi izrecno določeno, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Podobno določa 3. odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02) v 3. odstavku 16. člena: delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Navedeni predpisi se skladno z določbo 1. odstavka 88. člena ZObr uporabljajo tudi za delavce na obrambnem področju, če ni s tem zakonom drugače določeno. Poleg tega je v 3. odstavku istega člena ZObr določeno, da mora tisti, ki poklicno opravlja vojaško službo, izpolnjevati pogoj glede ustrezne izobrazbe.

Tožnik za razporeditev na formacijski dolžnosti, na katerih je delo v spornem obdobju opravljal, ni izpolnjeval navedenega pogoja, saj ni imel ustrezne strokovne izobrazbe za razporeditev na formacijsko dolžnost voznika kurirja (po formaciji tožene stranke številka 6512 se zahteva srednja strokovna izobrazba) ali za razporeditev na formacijsko dolžnost referenta za organizacijsko tehnične zadeve (za katero po isti formaciji prav tako zahteva srednja strokovna izobrazba). Iz tega razloga ga tožena stranka na ti dve formacijski dolžnosti ni mogla zakonito razporediti niti mu ni mogla določiti plače, ki je za ti dve formacijski dolžnosti določena v formaciji številka 6512, oziroma drugih pravic, kot je pravica do beneficirane delovne dobe. Posledično je tožnik v spornem obdobju ostal formalno razporejen na formacijsko dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture po formaciji številka 5500, ki je veljala v času izdaje dokončne in pravnomočne odločbe o razporeditvi, skladno z to razporeditvijo in dokončno ter pravnomočno odločbo je tudi prejemal plačo oziroma je bil upravičen do pravic iz delovnega razmerja glede na to odločbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik do višje plače oziroma do ostalih vtoževanih pravic, ki izhajajo iz formacije številka 6512, ni upravičen, saj za razporeditev na in plačilo po formacijskih dolžnostih voznika kurirja in referenta za organizacijsko tehnične zadeve ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, to je pogoja glede strokovne izobrazbe. Tako se tudi utemeljeno ni opredelilo do izpovedi prič glede vrste in kvalitete dela, ki ga je tožnik v spornem obdobju opravljal, saj delavec ni upravičen do plačila plače in dodatkov za opravljanje dela na formacijski dolžnosti, za katero ne izpolnjuje pogojev, prav tako mu ni mogoče priznati pravice do beneficirane delovne dobe. Tožnik dela na tej formacijski dolžnosti ni bil dolžan opravljati, tožena stranka pa opravljanja tega dela od njega ne bi smela zahtevati. Čeprav je bilo tožniku odrejeno delo na zahtevnejšem delovnem mestu, ki ga je tudi dejansko opravljal, glede na citirane določbe ZSPJS in ZJU njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Eventualno bi bil upravičen le do odškodnine, če bi se na strani tožene stranke ugotovila odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni prejel plačila za višje vrednoteno delo, vendar takšnega zahtevka v tem sporu ni uveljavljal. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe. V delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in po isti določbi ZPP potrdilo izpodbijano odločitev, saj je ugotovilo, da je skladna s določbami ZPP. 2. odstavek 154. člena ZPP določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezni del stroškov. V presojanem primeru je tožnik uspel s približno polovico tožbenega zahtevka, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Ne glede na izid pravde mora po določbi 1. odstavka 156. člena ZPP stranka povrniti nasprotni stranki le stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, o tem pa ni mogoče govoriti v konkretnem primeru, ko je tožnik nekajkrat modificiral tožbeni zahtevek. Možnost tožeče stranke, da spremeni tožbeni zahtevek oziroma tožbo tudi ne prestavlja zlorabe procesnih pravic. Katere dokaze je sodišče izvajalo za presojo posameznega tožbenega zahtevka, pa za odločitev o povračilu stroškov postopka ni bistveno, saj ZPP ureja le dva kriterija za odločanje (kriterij uspeha v pravdi in kriterij krivde), ki ju je sodišče dolžno upoštevati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela v celoti, razen v delu zoper odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka, skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 125 točk (57,38 EUR) za sestavo pritožbe in 2 % (1,15 EUR) materialnih stroškov, skupaj 58,53 EUR. Navedeni znesek ji je dolžan povrniti tožnik, svoje pritožbene stroške pa krije sam, saj njegova pritožba ni bila utemeljena, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.

Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) in določbo 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08) odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

V konkretnem primeru je bistveno pravno vprašanje za odločitev, ali je delavec upravičen do plače in ostalih pravic iz delovnega razmerja glede na dejansko delo, če za razporeditev na delovno mesto (formacijsko dolžnost), na katerem (kateri) delo opravlja, ne izpolnjuje zahtevanih formalnih pogojev, ter če je v tem času tudi dokončno in pravnomočno razporejen na drugo delovno mesto (formacijsko dolžnost). Ker o tem pravnem vprašanju praksa višjega sodišča ni enotna (zadeve opr. št. Pdp 1843/2004, Pdp 1331/2000, 82/2003 in Pdp 12/2001), vrhovno sodišče pa se o njem še ni izreklo, je pritožbeno sodišče glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkih in prispevkih za obvezno pokojninsko zavarovanje sklenilo, da se revizija dopusti. Glede odločitve o delni prekoračitvi tožbenega zahtevka pa se revizija ne dopusti, saj v tem delu ni podan nobeden izmed zakonsko določenih razlogov za dopustitev revizije.