Jedro

Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture tožniku odredila opravljanje dela na drugi dolžnosti, mu mora za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih za to dolžnost določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (drugi in tretji odstavek izreka) in III. ter IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača 2.610,27 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za obdobje od marca 2004 do julija 2006, od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da je tožena stranka svojo domnevno terjatev do tožnika pobotala s tožnikovo plačo v nasprotju s 136. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožbeni zahtevek za izplačilo višje plače po dejanskem delu in za plačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje 12/15, pa je zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni imel izobrazbe za delo, ki ga je dejansko opravljal. Ker v določenem roku izobraževanja ni dokončal, bi mu tožena stranka lahko celo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje – z drugimi razlogi – potrdilo. Strinjalo se je s presojo, da tožnik zaradi neustrezne izobrazbe ni upravičen do razlike v plači za dejansko opravljeno delo. Odločitev je oprlo na tretji odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami ter na tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) s podobno vsebino. Glede na to, da vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ni dosegla revizijskega minimuma, praksa sodišča druge stopnje o vprašanju upravičenosti delavca do plačila za opravljeno delo, za katerega ne izpolnjuje formalnih pogojev, pa ni enotna, je sodišče druge stopnje v delu, ki se nanaša na to vprašanje, na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) dopustilo revizijo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je po 42. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec dolžan delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela in da se osnovna plača po prvem odstavku 127. člena ZDR določi upoštevaje zahtevnost dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je višina plače vezana na zahtevnost dela, ki se opravlja in ne na pridobljeno izobrazbo. Poleg tega 4. člen Evropske socialne listine določa, da je potrebno delavcem in delavkam zagotoviti enako plačilo za delo enake vrednosti. Odločitev sodišč prve in druge stopnje nasprotuje načelu prepovedi diskriminacije – neenakopravnega obravnavanja delavcev, saj omogoča, da delodajalec odmeri za popolnoma enako delo in enak doprinos delavcem različno plačo, izključno na osnovi formalno pridobljene izobrazbe. Ne strinja se s stališčem, da tožena stranka tožniku ni mogla zakonito določiti plače za opravljanje del na formacijskih dolžnostih – voznik kurir oziroma referent za organizacijsko-tehnične zadeve, ker mu dela na teh dolžnostih ni zakonito odredila. Ob takem stališču ga ne bi smela razporediti niti na formacijsko dolžnost skrbnik telekomunikacijske opreme, saj se tudi za to delo zahteva IV. stopnja izobrazbe, ki je tožnik v spornem obdobju ni imel. Strinja se sicer, da mu nalog, ki sodijo v okvir formacijskih dolžnosti voznik kurir in referent za organizacijsko tehnične zadeve, ne bi smela odrediti. Če pa je to vseeno storila, je do plačila za delo upravičen. V konkretnem primeru zato ne gre za vprašanje ugotavljanja odškodninske odgovornosti, temveč za vprašanje denarnega zahtevka tožnika do tožene stranke iz naslova plačila za opravljeno delo. Tudi če bi to razliko uveljavljal kot odškodnino, pa bi bil zahtevek enak. Zato bi mu moralo sodišče v vsakem primeru ugoditi. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje ter ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Kljub temu, da revizija v uvodu uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne konkretizira, zato revizije v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti. Vsebinsko očita sodišču druge stopnje le zmotno uporabo materialnega prava.

6. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo na formacijskih dolžnostih voznika kurirja in referenta za organizacijsko-tehnične zadeve. Na obeh formacijskih dolžnostih se zahteva srednja strokovna izobrazba, ki je tožnik v spornem obdobju ni imel. Formalno je bil razporejen na formacijsko dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture po formaciji št. 5500 in je po odločbi o razporeditvi za to formacijsko dolžnost prejemal tudi plačo. Kljub formalni razporeditvi na to formacijsko dolžnost, je bilo tožniku odrejeno zahtevnejše delo na drugih dveh formacijskih dolžnostih. To delo je vse sporno obdobje tudi dejansko opravljal. 8. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila po delu, ki mu je bilo odrejeno na zahtevnejši formacijski dolžnosti in ki ga je tudi dejansko opravljal (1). Določbe ZJU in ZSPJS, na katere se sklicuje, tega ne onemogočajo. Res je v tretjem odstavku 3. člena ZSPJS določeno, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Prav tako ZJU v tretjem odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar pa je treba glede na citirane določbe najprej ugotoviti, da tožnik ne zahteva plače v drugačni višini niti ne zahteva pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, drugimi predpisi in akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zahteva le plačo, ki jo za delo, ki ga je opravljal v spornem obdobju, določa na podlagi zakona sprejeta formacija, Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) in Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS (Uredba, Ur. l. RS, št. 36/96 in naslednji). S tem, ko mu je tožena stranka izplačevala za delo, ki ga je opravljal, manjšo plačo, kot jo določajo navedeni predpisi, mu teh pravic ni priznala oziroma jih je priznala v manjšem obsegu.

9. Po tretjem odstavku 88. člena ZObr opravlja poklicno vojaško službo lahko le tisti, ki izpolnjuje pogoje glede ustrezne izobrazbe. Tožena stranka je v nasprotju s to določbo tožniku odredila delo na formacijskih dolžnostih, za kateri ni izpolnjeval pogoja izobrazbe. Vendar pa to ne pomeni, da tožniku ni bila dolžna oziroma celo ni smela priznati pravic, ki izhajajo iz opravljenega dela. Ravno nasprotno. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture tožniku odredila opravljanje dela na drugi dolžnosti, mu je dolžna za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih za to dolžnost določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, čeprav za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je delodajalec dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU in v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, pred tem pa tudi sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožniku za delo, ki ga je opravljal, pravic ni priznalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja glede prejemkov oziroma drugih pravic, do katerih bi bil upravičen, nista ugotavljali, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijani drugi in tretji odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje in III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Da je delavec upravičen do plače po dejanskem delu, kljub formalni razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost, je VS RS odločilo že v zadevah VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004 in VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009.