Jedro

Zmotno in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča je revizijsko stališče, da je s tem, ko je ugovarjal temelju tožbenega zahtevka, toženec ugovarjal tudi njegovi višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 839,97 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuno skupno premoženje predstavlja (tudi) stanovanjska hiša z dvoriščem in vrtom v k.o. ... Tožnica je trdila, da je nepremičnino od leta 1993 dalje v celoti uporabljal toženec, njej pa je (so)uporabo preprečil, zato je zahtevala, da ji mora za ves čas, ko jo je izključil iz (so)uporabe nepremičnine, plačati uporabnino. Med trajanjem te pravde je bilo v drugem postopku ugotovljeno, da tožnici pripada 51%-en in tožencu 49%-en delež na skupnem premoženju.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine za čas do 1. 4. 1996, ugodilo pa je zahtevku za obdobje od 4. 4. 1996 do 30. 9. 2009. Višino uporabnine je določilo s primerjavo z višino najemnine, ki bi jo bilo mogoče po neprerekanih tožničinih trditvah iztržiti za sporno nepremičnino.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper odločitev, ki ga zavezuje k plačilu uporabnine, zavrnilo, delno pa ji je ugodilo glede zakonskih zamudnih obresti.

4. Toženec je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil pravočasno in dovoljeno revizijo in predlagal njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Povzema vsebino odločitev sodišč prve in druge stopnje in splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar pomeni, da sta predpostavki obogatitvenega zahtevka ne le obogatitev, pač pa tudi prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze, vendar mora biti vselej konkretno in realno. Za konkreten primer je ključnega pomena vprašanje dokazanosti tožničine nezmožnosti souporabe nepremičnine v sorazmerju z njenim deležem, kar je sicer dejansko vprašanje, vendar pa sta v zvezi z njim po revidentovem prepričanju sodišču kršili metodološke napotke za oceno dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dejstva so namreč ugotovljena na podlagi selektivno in pomanjkljivo ocenjenih dokazov. Pritožbeno sodišče je sprejelo zaključek prvostopenjskega, da se tožnica iz hiše ni izselila prostovoljno, njenih nasilnih ravnanj, ki so sledila izselitvi – v hišo je vdrla kar dvakrat in jo povsem demolirala – pa ni upoštevalo: presoja pomena zamenjave ključavnice in namestitve alarme naprave (kar je po tožničini odselitvi storil toženec) je izostala v pogledu tožničinega uničenja in izpraznitve hiše; njena nasilna ravnanja so ostala neocenjena oziroma so bil ocenjena neodvisno od posledic, ki so jih dejansko imela na možnost uporabe hiše s strani tožnice. Neugotovljena in neocenjena je ostala tudi tožničina volja glede souporabe hiše, ki jo je tožnica izražala s svojimi uničevalnimi pohodi. Z njimi je namreč jasno izrazila svojo voljo, da hiše nima namena več uporabljati. V R. si je zgradila svojo lastno hišo in za to zastavila sporno nepremičnino. Pritožbeno sodišče je povsem v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča štelo tožencu v škodo okoliščino, da na fizično delitev hiše, ki jo je 5. 7. 1993 izvedla tožnica in ki je tožencu namenila manjšo enoto brez vode in stranišča, ni pristal, svoje odločitve v tej smeri pa ni obrazložilo. Samo presoja vseh ravnanj obeh pravdnih strank od 4. 5. 1993 do 17. 2. 1994 v njihovi medsebojni povezavi lahko poda odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica po 17. 2. 1994 (še) upravičena do uporabnine. Stališče pritožbenega sodišča, ki pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženec s tem, ko je ugovarjal temelju, ni hkrati postavil ugovora višine, je materialnopravno napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Navedeno revizija argumentira s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 876/2005. Ponavlja, da je polovica hiše dejansko neuporabna za bivanje, ker so ostale le gole stene, električna napeljava je bila uničena, ogrevanje je bilo poškodovano, do mansarde dostop ni možen, ker je tožnica odnesla stopnice. Navedba pritožbenega sodišča, da tožnik ni navedel, katerih prostorov ni uspel usposobiti za bivanje, je protispisna: vse navedeno je pojasnil v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2005 (kar v reviziji ponovno povzame). Sodišče bi torej moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti po tožnici predlagan dokaz z izvedencem, saj je s tem, ko je toženec ugovarjal, da hiše ne uporablja v celoti, ker je polovica zaradi tožničinih uničevalnih ravnanj še vedno neprimerna za bivanje, dejansko ugovarjal tudi višini zahtevane uporabnine. S tem, ko je bil postavljen pred dejstvo, da mora hišo po uničenju zasilno urediti, jo zavarovati pred dežjem, snegom in mrazom in ta bivanje usposobiti le del prostorov, mu še ni nastajala korist. Hišo je uporabljal v skladu s svojim solastninskim deležem, upoštevati pa je potrebno tudi, da druge polovice hiše toženec ne bi mogel oddajati in na ta način pridobivati koristi, saj je bila hiša zaradi tožničinih dejanj povsem uničena.

5. Tožnica je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Opozarja, da toženec, čeprav se v uvodu revizije sklicuje na revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP, v resnici zgolj nedopustno napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ocena dokazov o tem, da se tožnica iz hiše ni izselila prostovoljno in da njena ravnanja niso kazala na to, da ne bi imela namena v hiši bivati, je obširna, logična in argumentirana in vzdrži vsak test razumne presoje. Tudi ni res, da naj bi izostala ocena tožničinih ravnanj; v zvezi s temi ravnanji tožnica poudarja, da so bila posledica toženčevih ravnanj, ko je tožnico nasilno izgnal iz hiše in nato ni pristal na nikakršno dogovorno rešitev, čeprav mu je tožnica večkrat predlagala različne načine delitve in tudi vsaj začasne uporabe skupnih nepremičnin. Toženec je njena pisma in pozive ignoriral in ni bil pripravljen na nikakršen dogovor, tožnico pa je fizično eliminiral iz souporabe z zamenjavo ključavnice in z namestitvijo alarme naprave. Da bi za gradnjo svoje hiše v R. zastavila skupno hišo pravdnih strank ne drži in se ta okoliščina v postopku tudi ni ugotavljala. Stališče, da ugovor, ki se nanaša na temelj, zajema tudi ugovor glede višine, je zmotno in v nasprotju z novejšo sodno prakso, ki je razvidna na primer iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 298/2010 in I Cpg 361/2010. Revizijske trditve, da je toženec uporabljal zgolj del hiše, izpodbijajo dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je toženec uporabljal celo hišo. Trditev, da hiša zaradi tožničinih ravnanj ni primerna za bivanje, ker je povsem uničena, pa je nasprotju z dejstvom, da je toženec v njej nepretrgoma bival do 4. 4. 2012, ko je bil iz nje deložiran v izvršilnem postopku na predlog upnika, ki je toženčev delež kupil na javni dražbi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vprašanje, ali se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno in ali je privolila v to, da hišo uporablja toženec sam oziroma ali se je sama odpovedala uporabi hiše, je dejansko vprašanje. Odgovor nanj je sodišče prve stopnje črpalo iz personalnih (izpovedi pravdnih strank in prič) in listinskih (več sodnih spisov, tožničinih dopisov tožencu) dokazov. Ugotovilo je, da se je tožnica 4. 5. 1993, ko jo je toženec fizično napadel, s sinom odselila k svojim staršem; da ji toženec kljub pisnim in ustnim pozivom nato ni dopustil souporabe hiše; da je tožnica 3. 8. 1993 in nato še 17. 2. 1994 skupaj s svojimi sorodniki nasilno vstopila v hišo in jo poškodovala; da je toženec zamenjal ključavnice vhodnih in garažnih vrat in namestil alarmne naprave; da tožnici novih ključev in kode alarmne naprave ni izročil; da je toženec uporabljal celotno hišo vključno z mansardo in kletnimi prostori. Ne drži revizijski očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo procesna pravila (konkretno določbo 8. člena ZPP), ker da so ostala neocenjena tožničina nasilna ravnanja oziroma da so bila ocenjena neodvisno od posledic, ki so jih imela na možnost uporabe hiše s strani tožnice, pritožbeno sodišče pa da je na toženčeve pritožbene trditve v tej zvezi odgovorilo pomanjkljivo – brez upoštevanja ugotovljenega uničenja in izpraznitve hiše, pač pa zgolj ob upoštevanju tožničine izselitve ter zamenjave ključavnice in namestitve alarme naprave. Sodišče prve stopnje je ocenilo tako dokaze o ravnanju toženca kot dokaze o ravnanju tožnice, tudi njeno škodno ravnanje, le da v njem ni prepoznalo po tožencu zatrjevane tožničine volje oziroma odločitve opustitve uporabe hiše oziroma prepustitve hiše v izključno uporabo tožencu. Pojasnilo je razloge, zaradi katerih je napravilo takšne dejanske zaključke in zakaj ti navkljub jasno negativno ocenjenemu ravnanju tožnice niso mogli biti drugačni. Zato uveljavljane procesne kršitve na prvi stopnji sojenja ni bilo, prav tako pa ne drži revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče na enakovrstne pritožbene očitke odgovorilo pomanjkljivo: zadostne razloge je navedlo v 7. točki obrazložitve.

8. Ne drži niti, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo tožencu v breme, da ni pristal na fizično delitev, ki jo je 5. 7. 1993 izvedla tožnica: iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da mu je v breme štelo nepripravljenost vsakršnega dogovora o dokončni delitvi stvarnih pravic ali vsaj o začasni delitvi posesti v povezavi z okoliščino, da je tožnici (so)uporabo onemogočil. 9. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča je tudi revizijsko stališče, da je s tem, ko je ugovarjal temelju tožbenega zahtevka, toženec ugovarjal tudi njegovi višini. In tudi, če bi takšno stališče držalo, odločitev ne bi mogla biti drugačna: toženec se namreč zanjo (za nižjo uporabnino) zavzema z argumentom, da naj bi bil del hiše uničen in neprimeren za uporabo, kar je v direktnem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so za bivanje povsem primerni tudi tisti prostori v hiši (na primer mansarda), za katere pritožnik trdi nasprotno. Tak zaključek je bil napravljen na podlagi fotografij v spisu in pritožbeno sodišče ga je sprejelo kot pravilnega.

10. Na očitek o kršitvi pravila o dokaznem bremenu v zvezi z višino uporabnine je revidentu pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 9. točki obrazložitve. Pojasnilo je, da je dokazno breme višine nadomestila za uporabo tuje stvari na tožnici in da je tožnica temu dokaznemu bremenu zadostila: v tožbi in v kasnejših vlogah je navedla, da zahteva uporabnino v višini povprečne tržne najemnine, navedla je dejstva, s katerimi je utemeljevala zahtevano uporabnino za celotno sporno obdobje in predlagala dokaze, toženec pa višini zahtevane uporabnine ni ugovarjal. Ob odsotnosti vsakršnega nestrinjanja z višino zahtevane uporabnine, navezane na zatrjevano višino povprečne višine najemnin za primerljive nepremičnine, potrebe po ugotavljanju le-teh z izvedencem ni bilo.

11. Ker z revizijo ni uspel, je po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženec dolžan tožnici povrniti skladno s taksno in odvetniško tarifo odmerjene stroške revizijskega postopka.