Jedro

Predpostavka obogatitvenega zahtevka je na eni strani prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena in na drugi strani okoriščenja tistega, ki je brezplačno uporabil solastniški delež drugega solastnika.

V sodbi je pravilno izpostavljeno kot bistveno, da je bilo tožnici onemogočeno uporabljati nepremičnino po njeni prisilni izselitvi, saj je toženec zamenjal ključavnice ter namestil alarmne naprave, hkrati pa ni pristal na fizično delitev, ki jo je tožnica ne le predlagala, ampak tudi že izvedla.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti (III. izreka) tako spremeni, da: - za zneske uporabnine, zapadle v obdobju od 1. 5. 1996 do 1. 9. 1998 tečejo zakonske zamudne obresti do 31. 12. 2001, - za ostale zneske uporabnine, zapadle od 1. 10. 1998 dalje, pa tečejo zakonske zamudne obresti do dneva, ko dosežejo glavnico oz. do plačila, v presežku (glede teka zakonskih zamudnih obresti v navedenem obdobju) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 3.077,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

IV. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 19. 11. 2010 ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu uporabnine med zahtevanimi zneski uporabnine v višini 75 % in 51 % za čas od 1. 7. 1993 do 1. 5. 2001 (I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki uporabnino za obdobje od 1. 6. 1993 do 4. 4. 1996 v znesku 8.002,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov uporabnine do plačila (II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki uporabnino za obdobje od 4. 4. 1996 do 28. 2. 2001 v znesku 17.942,61 EUR, uporabnino za obdobje od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2009 v znesku 52.530,00 EUR ter za obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 8. 2010 v znesku 5.610,00 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov uporabnin, navedenih v izreku sodbe (III. izreka). S sklepom z dne 23. 2. 2011 pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 6.715,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

2. Toženec se pritožuje zoper obsodilno sodbo in zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo oz. razveljavitev sodbe in sklepa. Navaja, da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno. Vse do avgusta 1993 je prihajala v hišo vsakodnevno. Njeno zadrževanje v hiši, ob predpostavki, kot jo je ugotovilo sodišče, da se je toženca bala, je nenavadno in ne predstavlja ravnanj, ki bi se jih posluževal prestrašen človek. Sodišče je napačno presodilo dejanja tožnice, ki so sledila, ko je dvakrat vdrla v hišo, jo s pomočjo svojih sorodnikov in pomočnikov ob prvem prihodu povsem izropala, ob drugem napadu pa demolirala. Toženec je na svoje stroške hišo delno usposobil za bivanje oz. jo zaprl, tožnica pa je nato poškodovala in uničila tudi opremo, ki jo je kupil toženec zato, da je lahko v hiši vsaj približno bival. Navedena dogodka kažeta na tožničino voljo, da v skupni hiši ne želi bivati, saj si njenih dejanj ni moč razlagati drugače. Hiša po gornjih dveh dogodkih ni bila več primerna za bivanje, zato je njena dejanja moč šteti le kot odpoved uporabi skupne hiše. Okoliščina, da ji toženec po tem, ko je hišo s precejšnjimi stroški ponovno usposobil za bivanje, ni izročil ključev in je v hišo namestil alarmno napravo, je nerelevantna, saj je tožnica s svojimi dejanji privolila, da toženec uporablja skupno hišo oz. to, kar je od nje ostalo. Ni mogoče govoriti o prikrajšanju tožnice, saj je že pred desetletjem zgradila veliko hišo v R., v kateri sedaj prebiva, za izgradnjo te hiše pa pridobila posojilo tako, da je zastavila solastno hišo na K. Toženec od tožničinega solastnega deleža nepremičnine ni imel koristi, saj je polovica hiše za bivanje povsem neprimerna, sam pa uporablja drugo polovico hiše in še to v manjšem obsegu, kot znaša njegov solastni delež. V dokaz je predlagal ogled, izhaja pa tudi iz predloženih fotografij, ki sta jih v spis predložili obe pravdni stranki. Sodba glede višine uporabnine sledi zahtevku tožnice, saj po mnenju sodišča toženec naj ne bi ugovarjal višini uporabnine. Toženec je ugovarjal samemu temelju, kar posredno predstavlja tudi ugovor višine. Njegove navedbe, da je polovica hiše dejansko neuporabna za bivanje, predstavljajo ugovor zahtevku tudi po višini. Dokazno breme o višini uporabnine je na strani tožnice. Sodba nima razlogov o višini uporabnine. Navedba uporabne površine stanovanjske hiše ne predstavlja dokaza, ki bi potrjeval dosojeno uporabnino. Tožnica ni obrazložila, še manj pa utemeljila dviga uporabnine za obdobje od 1. 4. 2001 do 30. 9. 2009 v znesku 510,00 EUR. Seštevek uporabnine, kot ga navaja sodišče, je napačen, saj za obdobje od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2009 znaša 47.430,00 EUR, za to obdobje pa tožnici ni moč priznati obresti od 1. 1. 2001 dalje. Glede obresti sodba ne upošteva ustavne odločbe U-I 300/04, da se tudi za obveznosti, ki so nastale pred 1. 1. 2002, po navedenem datumu uporablja določb 376. člena OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota nateklih in neplačanih obresti doseže glavnico. Izrek o pravdnih stroških je napačen, saj temelji na določilu 3. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je umaknila del svojega zahtevka za razliko med vtoževanim 75 % uporabnine in 51 %, kolikor znaša delež tožnice, kar pomeni, da je umaknila del zahtevka v obsegu 32 % od celote. Poleg tega tožnica ni uspela z zahtevkom za obdobje od 1. 6. 1993 do 4. 4. 1996 oz. v znesku 8.002,94 EUR. Izkaže se, da ne gre zgolj za sorazmerno majhen del tožničinega zahtevka, v katerem ni uspela, temveč za neuspeh glede 1/3 njenega zahtevka.

3. Tožeča stranka je sama in po pooblaščencu vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene očitke ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi tako sodbo kot tudi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva od toženca plačilo denarnih zneskov kot uporabnino za uporabo njenega solastninskega deleža na nepremičnini in sicer stanovanjski hiši, ki je predstavljala še nerazdeljeno skupno premoženje bivših zakoncev. Za takšna razmerja med pravdnima strankama, ko je sporna uporaba solastne nepremičnine, ker jo eden od solastnikov sam uporablja v celoti, velja določba 66. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ (prej 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij – ZTLR), ki ureja upravičenja solastnika. Po tej določbi ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Način souporabe solastnine je seveda odvisen od vrste stvari, pri čemer je pri stanovanjskih hišah možna souporaba določenih stanovanjskih enot. V primeru, ko med solastniki ni mogoč dogovor o takšni deljeni posesti, da npr. vsak od solastnikov izvršuje dejansko oblast na fizičnem delu stvari oz. drug ustrezen dogovor o souporabi, lahko zahtevajo odločitev nepravdnega sodišča o delitvi solastnine. Tudi v obdobju do takrat pa morajo solastniki uporabljati solastno stvar le v obsegu, kot znaša njihov delež. V primeru kršitve, ko eden od solastnikov nepremičnine uporablja celo nepremičnino oz. jo uporablja v večjem obsegu, gre za primer uporabe tuje stvari v svojo korist. Materialnopravna podlaga je v določbi 198. člena OZ oz. v prej veljavni določbi 219. člena ZOR. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je na eni strani prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena in na drugi strani okoriščenja tistega, ki je brezplačno uporabil solastniški delež drugega solastnika (1).

6. Sodišče prve stopnje je navedeno materialnopravno podlago pravilno uporabilo glede na dejansko stanje, ki je sledeče: tožnica in toženec sta solastnika nepremičnine (stanovanjske hiše z uporabno površino 428 m2 s pripadajočim zemljiščem v izmeri 2.327 m2) parc. št. 22/2, 23/7, 424/2 in 425, vpisane v vl. št. 581 k.o. X.; delež tožnice na tej nepremičnini je 51/100, delež toženca pa 49/100; tožnica se je 4. 5. 1993, ko jo je toženec fizično napadel, s sinom odselila k svojim staršem; toženec ji kljub pisnim in ustnim pozivom ni dopustil souporabe hiše; dvakrat in sicer 3. 8. 1993 in 17. 2. 1994 so tožnica in njeni sorodniki nasilno vstopili v hišo in jo poškodovali; toženec je zamenjal ključavnice vhodnih in garažnih vrat ter namestil alarmne naprave, tožnici ključev ni izročil; toženec je uporabljal celotno hišo, tudi mansardo in kletne prostore.

7. Pritožnik brez podlage izpodbija navedene dejanske ugotovitve sodišča ter zaključek o njegovi obogatitvi ter prikrajšanju na strani tožnice. Predvsem pa pritožba nima prav, ko ugotavlja, da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno ter da je s svojim nasilnim ravnanjem, ko je dvakrat vdrla v hišo in jo povsem demolirala, privolila v to, da hišo uporablja toženec sam brezplačno oz. da se je s tem sama odpovedala uporabi hiše. V sodbi je pravilno izpostavljeno kot bistveno, da je bilo tožnici onemogočeno uporabljati nepremičnino po njeni prisilni izselitvi, saj je toženec zamenjal ključavnice ter namestil alarmne naprave, hkrati pa ni pristal na fizično delitev, ki jo je tožnica ne le predlagala, ampak tudi že izvedla. Njeno nasilno ravnanje, ki je bilo predmet večih kazenskih postopkov in odškodninskih sporov, četudi je še tako nerazumno in nedopustno, ne more pomeniti, da ni imela namena bivati v skupni hiši. Kot izhaja iz pravilnih razlogov sodbe, pa na odločitev nima vpliva niti trditev, da je tekom tega postopka tožnica postala lastnica hiše v R. ter da je za izgradnjo te hiše pridobila posojilo z zastavo solastnega deleža na sporni nepremičnini.

8. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da toženec ni imel koristi oz. da ni bil obogaten, ker ni uporabljal celotne hiše oz. jo je uporabljal le v obsegu njegovega solastnega deleža, medtem ko naj bi bila druga polovica hiše za bivanje povsem neprimerna zaradi ravnanj tožnice. Sodišče prve stopnje je že na podlagi fotografij v spisu, ki so bile izdelane ob sodnem ogledu oz. ogledu izvedencev v spornem obdobju, nedvomno ugotovilo (enako pa tudi pritožbeno sodišče), da so povsem primerni za bivanje tudi tisti prostori v hiši (npr. mansarda), za katere pritožnik trdi nasprotno. Sicer pa je tožnica nasilno vstopila v hišo in jo poškodovala v letu 1993 in 1994, sodišče pa ji je uporabnino prisodilo za obdobje od 4. 4. 1996 dalje, pri čemer pa toženec v postopku ni navedel, katerih prostorov ni uspel v celotnem obdobju usposobiti za bivanje. Pravilno je zato stališče sodbe, da ni odločilno, ali je toženec v celotnem obdobju uporabljal celo hišo ali le del oz. svoj solastni delež, ampak je pomembno le, da je imel možnost uporabljati hišo v celoti, tožnici pa je souporabo preprečil. 9. Procesni očitek, da sodba nima razlogov o višini dosojene uporabnine, ni utemeljen. Obrazložitev sodbe v tem delu pravilno ugotavlja, da je na strani tožnice dokazno breme višine nadomestila za uporabo tuje stvari ter da je tožnica zadostila temu dokaznemu bremenu, saj toženec višini zahtevane uporabnine ni ugovarjal. Tožnica je namreč v tožbi in v ostalih vlogah navedla, da zahteva od toženca uporabnino v višini povprečne tržne najemnine (2). Navedla je dejstva, s katerimi utemeljuje zahtevano uporabnino za celotno obdobje ter predlagala dokaze. Nima prav pritožba, ko trdi, da je toženec s tem, ko je ugovarjal „temelju“, posredno tudi postavil ugovor višine. Splošno zavračanje zahtevka tožeče stranke, kot izhaja iz toženčevega odgovora na tožbo in ostalih vlog, ne zadostuje, saj ne pove sodišču in nasprotni stranki ničesar glede toženčevega nestrinjanja z višino zahtevane uporabe. Svoje zanikanje teh dejstev bi moral pritožnik obrazložiti vsaj toliko, da bi navedel, da se ne strinja z višino uporabnine in razloge za nestrinjanje. V zvezi z višino je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek o napačnem seštevku za obdobje od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2009. V tem delu (2. odstavek III. izreka, ki glasi: „in uporabnino za obdobje od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2009 v znesku 52.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od“), sodba vsebuje očitno pisno napako v datumu, saj bi morala vsebovati datum 1. 3. 2001 namesto datuma 1. 3. 2003, medtem ko je skupni izračunani znesek uporabnine 52.530,00 EUR, glede na obdobje izračuna, pravilen. Ker gre za očitno pisno napako, jo lahko popravi sodišče prve stopnje kadarkoli v skladu z določbo 328. člena ZPP.

10. Pritožba pa pravilno opozori na zmotno uporabo materialnega prava v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti zaradi kršitve načela ne ultra alterum tantum. V konkretnem primeru gre namreč za zamudne obresti iz razmerja, nastalega pred uveljavitvijo OZ, zato je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, ki je razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. Sodišče je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov uporabnine za obdobje od 1. 5. 1996 dalje do plačila. Zakonske zamudne obresti od zneskov uporabnine, zapadlih do 1. 9. 1998, so s 1. 1. 2002, ko je v veljavo stopil OZ, prenehale teči. Od zneskov, zapadlih od 1. 10. 1998 dalje pa je tudi potrebno omejiti tek obresti za tiste zapadle zneske, pri katerih je njihova vsota pred uveljavitvijo OZ-A dosegla glavnico. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v obrestnem delu, kot izhaja iz izreka sodbe. V tem delu odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 358. člena ZPP. V ostalem pa se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Utemeljena pa je pritožba zoper sklep z dne 23. 2. 2011, s katerim je odločeno o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP ter naložilo povrnitev stroškov tožencu v celoti, ker je tožeča stranka uspela skoraj v celoti s svojim zahtevkom in ker zaradi delnega neuspeha posebni stroški niso nastali. Pritožba ima prav, da ni mogoče govoriti o sorazmerno majhnem delu zahtevka, s katerim tožnica ni uspela, že zaradi umika tožbe po pravnomočni ugotovitvi višine solastninskega deleža tožnice na nepremičnini, ko je uveljavljala le še 51/100 in ne več 75/100 uporabnine glede na celotno nepremičnino. Poleg tega tožnica ni uspela v delu zahtevka, ki je bil zavrnjen zaradi zastaranja. Ker pritožnica ni uspela s približno 1/3 tožbenega zahtevka, kot pravilno ugotavlja pritožba, je pritožbeno sodišče stroške postopka glede na tak uspeh v pravdi odmerilo v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in tožencu naložilo, da povrne tožnici ustrezen del stroškov. Ker ti za tožnico znašajo skupaj 6.715,37 EUR, za toženca pa po odmeri pritožbenega sodišča 4.197,16 EUR, je toženec po pobotanju dolžan tožnici povrniti še 3.077,86 EUR pravdnih stroškov. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženec je deloma uspel s pritožbo, vendar le glede stranskih terjatev (obresti in stroškov), tožnica pa je vložila odgovor na pritožbo, ki ni potreben strošek postopka, ker ne dodaja argumentov v prid odločitvi. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) več o tem R. Vrenčur, Neupravičena obogatitev, Zbornik PF Maribor, št. 1/2007 ter obsežna sodna praksa.

(2) takšna višina uporabnine je v skladu z ustaljeno sodno prakso (odločbe II Ips 626/2008, II Ips 589/2008, ...)