Jedro

Stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju, torej stanovanju, ki je bilo namenjeno in tudi dodeljeno osebi zaradi opravljanja hišniških del na podlagi ZSR/74, ob uveljavitvi ZSR/82 se je preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja. Ali drugače: oseba je tudi po uveljavitvi ZSR/82 ostala imetnica stanovanjske pravice, vendar z vsebino po novem zakonu, ki je bila opredeljena kot pravica do začasne uporabe stanovanja.

Ker revidentu v času veljavnosti ZSR/74 stanovanje ni bilo dodeljeno kot hišniško z obveznostjo opravljanja hišniških del, njegova stanovanjska pravica z uveljavitvijo ZSR/82 ni postala pravica do začasne uporabe hišniškega stanovanja v smislu drugega odstavka 40. člena tega zakona. Zato ni upravičenec iz 175. a člena SZ-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35203-40/2012-jv z dne 29. 8. 2012. Tožena stranka je z njo zavrnila njegov zahtevek za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih, ki jih je uveljavljal kot uporabnik hišniškega stanovanja na podlagi 175. a člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) glede presoje, da tožnik, ki sicer prebiva v hišniškem stanovanju, ne izpolnjuje pogojev iz omenjenega člena SZ-1, zato mu ne gredo pravice iz tretjega odstavka 173. člena tega zakona. Poudarja, da je bilo tožniku predmetno stanovanje, namenjeno za hišnika, dodeljeno za pet let po sklenitvi stanovanjske pogodbe, ne pa za nedoločen čas kot hišniku v zvezi z opravljanjem tega dela. Zato ne izkazuje, da bi v obravnavanem primeru pridobil stanovanjsko pravico oziroma pravico začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju.

3. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na vse točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga pa jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu po poteku petletnega obdobja ni bilo dodeljeno drugo primerno stanovanje, zato je sporno stanovanje uporabljal še naprej. Na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (v nadaljevanju ZSR/74) in prvega odstavka 615. člena Obligacijskega zakonika se je stanovanjska pogodba preoblikovala v stanovanjsko pogodbo za nedoločen čas. Sklicuje se na 40., 44. in 97. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (v nadaljevanju ZSR/82) ter tretji odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Ne strinja se s stališčem, da sporna določba velja le za redno zaposlene hišnike, sodba pa se neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS U 2162/2008-10 z dne 8. 9. 2009. Stališča niso obrazložena, niti se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih tožbenih trditev o preoblikovanju stanovanjske pogodbe z dne 25. 1. 1980 v stanovanjsko pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. Ker se sodba le sklicuje na stališče upravnega organa, nima pa razlogov o odločilnih dejstvih, gre za pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. S tem je podana kršitev pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Poleg tega je sodišče prve stopnje s tem, ko mu je odreklo pravico do izplačila sredstev, do katerih je upravičen na podlagi 173. člena SZ-1, poseglo v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Njegov položaj je bil z dodelitvijo predmetnega stanovanja, s sklenitvijo stanovanjske pogodbe, s potekom časa za izpolnitev garancije GIP Gradis, Škofja Loka, da mu bo v roku pet let dodeljeno drugo primerno stanovanje, in s sprejetjem novele SZ-1B, v celoti izenačen s položajem nosilcev neomejene stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in z imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom. Ti so bili skladno z določbo 175. člena SZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena SZ-1 upravičeni do nadomestila, za izplačilo katerega je bila tožnikova zahteva neutemeljeno zavrnjena.

4. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, oziroma če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s sklepom ugodi reviziji in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje na svoje odgovore z dne 10. 12. 2012, 27. 2. 2013 in 22. 4. 2013, ki jih je dala v obravnavanem upravnem sporu, ter predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

8. Revident je navedel, da je današnja vrednost predmetnega stanovanja najmanj 30.000,00 EUR, zato znaša vrednost zahtevanega nadomestila 22.200,00 EUR (74 % vrednosti stanovanja iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1). Upoštevaje navedeno je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po vrednosti, zato se Vrhovno sodišče do ostalih pogojev za dovoljenost revizije ni opredeljevalo.

9. V zadevi je najprej sporna razlaga pojmov „imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju oziroma imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na takem stanovanju“ iz 175. a člena SZ-1. Po tej določbi, ki je bila dodana s spremembami SZ-1B (Uradni list RS, št. 87/11), imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so na dan uveljavitve SZ prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, v primeru, če se odločijo zagotoviti si drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določenimi v 173. členu tega zakona. Po prvem odstavku 3. člena SZ-1B prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja po tem zakonu s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991, ter s pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo.

10. Revident trdi, da je stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju pridobil z odločbo o dodelitvi stanovanja, št. 83/80 z dne 24. 1. 1980, in s stanovanjsko pogodbo, št. 53/80 z dne 25. 1. 1980, torej v času veljavnosti ZSR/74 (Uradni list SRS, št. 18/74 in naslednji). Po drugem odstavku 16. člena tega zakona je stanovanjsko pravico na stanovanju, namenjenem za hišnika, kurjača ali podobno, lahko pridobila le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. V tretjem odstavku istega člena je bilo določeno, da za uporabnika takega stanovanja ne veljajo določbe 19. do 21. člena in drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona. Gre za določbe, ki določajo prenos stanovanjske pravice v primeru smrti imetnika stanovanja pravice ali njegovega trajnega prenehanja uporabe stanovanja (19. člen) ter v primeru razveze (20. člen) in pravice uporabnikov stanovanja v primeru imetnikove smrti (21. člen) ali njegovega trajnega prenehanja uporabe stanovanja (22. člen). Stanovanjska pogodba je morala biti sklenjena v pisni obliki, sicer ni bila veljavna (tretji odstavek 44. člena).

11. Iz navedenega izhaja, da je stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju, to je stanovanju, namenjenem za hišnika, pridobila le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v katerem je stanovanje. In obratno: če je bilo osebi dodeljeno stanovanje zaradi opravljanja teh del, je po naravi stvari to pravico izgubila, če je po lastni odločitvi prenehala opravljati dela, mogoč pa ni bil niti prenos pravice na druge osebe. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da so upravičenci po 175. a členu SZ-1 tisti, ki so kot hišniki v zvezi z opravljanjem svojega dela pridobili na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico, pri čemer dodatek, da je morala biti za „nedoločen čas“, pomeni, da ta stanovanjska pravica časovno (datumsko) ni bila omejena, ampak je bilo prenehanje odvisno od nastopa drugih okoliščin (prenehanja opravljanja hišniških del in ne od poteka časa).

12. Po uveljavitvi novega ZSR/82 (Uradni list SRS, št. 35/1982 in naslednji) so obstoječe stanovanjske pogodbe, sklenjene do dneva začetka veljavnosti tega zakona (torej tudi revidentova z dne 25. 1. 1980), ostale v veljavi, medtem ko so se za pravice in obveznosti, ki so izvirale iz njih, uporabljale določbe tega zakona (97. člen). Iz tega izhaja, da je že sklenjena stanovanjska pogodba še naprej omogočala pravico do stanovanja, so se pa za pravice in obveznosti, ki so iz nje izvirale, uporabljale določbe novega zakona. Tako je oseba, ki je opravljala hišniška dela v hiši, v kateri je stanovanje, namenjeno za hišnika, kurjača ali podobno, pridobila pravico do začasne uporabe takega stanovanja (drugi odstavek 40. člena), in sicer s sklenitvijo pogodbe o začasni uporabi stanovanja (tretji odstavek istega člena). Ta pravica je prenehala, če je oseba iz razlogov, ki jih je sama povzročila, nehala opravljati dela v hiši, v kateri je stanovanje (drugi odstavek 63. člena).

13. To pomeni, da se je stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju, torej stanovanju, ki je bilo namenjeno in tudi dodeljeno osebi zaradi opravljanja hišniških del na podlagi ZSR/74, ob uveljavitvi ZSR/82 preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja. Ali drugače: oseba je tudi po uveljavitvi ZSR/82 ostala imetnica stanovanjske pravice, vendar z vsebino po novem zakonu, ki je bila opredeljena kot pravica do začasne uporabe stanovanja. Vrhovno sodišče je enako stališče zavzelo v več svojih sodbah, med drugim v II Ips 87/2000 z dne 23. 7. 2000 in II Ips 506/1999 z dne 15. 5. 2000. 14. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v dosedanjem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je bilo revidentu predmetno stanovanje dodeljeno v uporabo za dobo petih let z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine Škofja Loka, št. 83/80 z dne 24. 1. 1980, in da so bili podlaga za to Zakon o družbeni pomoči v stanovanjskem gospodarstvu ter določbe samoupravnih splošnih aktov stanovanjskih skupnosti, po katerih so lahko mlade družine pridobile začasno stanovanjsko pravico ob jamstvu organizacije združenega dela, da bo rešila stanovanjski problem mlade družine v petih letih po začasni dodelitvi stanovanja. Glede na navedeno je pravilen zaključek upravnega organa, da revidentu stanovanje ni bilo dodeljeno kot hišniško z obveznostjo opravljanja hišniških del. O tem, da revident na spornem hišniškem stanovanju ni bil imetnik stanovanjske pravice in da zato ni upravičen do izplačila zahtevanih sredstev na podlagi prej veljavnega 175. člena SZ-1 (ta je določal, da gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo ZDen z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom, iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih), je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča RS U 2162/2008-10 z dne 8. 9. 2009(1). Ob tem se Vrhovno sodišče ne strinja z revizijo v tem, da naj bi sodišče prve stopnje svoja stališča oprlo na navedeno sodbo. V obrazložitvi je namreč pripomnilo le, da revident po tej sodbi ni bil upravičen do izplačila zahtevanih sredstev niti na podlagi 175. člena SZ-1. 15. To pomeni, da revidentova stanovanjska pravica z uveljavitvijo ZSR/82 ni postala pravica do začasne uporabe hišniškega stanovanja. Da bi po poteku petletnega roka sklenil pogodbo o pravici do začasne uporabe predmetnega hišniškega stanovanja zaradi opravljanja hišniških del, pa ne zatrjuje. Navaja, da je tudi po preteku omenjenega časa ostal v stanovanju, opravljal hišniška dela in da nihče ni zahteval izselitve. To bi sicer pomenilo, da stanovanjsko razmerje po stanovanjski pogodbi, št. 53/80 z dne 25. 1. 1980, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 24. 1. 1980, s potekom petletnega obdobja ni prenehalo, ampak je bilo obnovljeno za nedoločen čas (prvi in drugi odstavek 69. člena ZSR/82), ni pa bila s tem obnovljena pravica do začasne uporabe, ki bi temeljila na opravljanju hišniških del, saj ta niso bila razlog sklenitve pogodbe v letu 1980, niti taka pravica z obnovitvijo ni mogla biti pridobljena. Zato so nerelevantne revizijske trditve o preoblikovanju stanovanjske pravice, pridobljene na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 25. 1. 1980, v pravico za nedoločen čas. Glede na navedeno se niti sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobneje opredeljevati do tožbenih trditev o preoblikovanju stanovanjske pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Tudi sicer se Vrhovno sodišče ne strinja, da preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Sodišče prve stopnje se je namreč v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 izrecno sklicevalo še na stališča upravnega organa, ki je kot oviro za pozitivno odločitev jasno navedel, da revidentu stanovanje ni bilo dodeljeno kot hišniško. Revidentu zato ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

16. Ker revident ni bil imetnik pravice iz 175. a člena SZ-1, se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do njegovih stališč glede vprašanja, v kakšni obliki je moral na dan uveljavitve SZ opravljati hišniška dela (kot redno zaposlitev ali honorarno), na kar se nanaša tudi dopolnitev revizije z dne 20. 10. 2013. 17. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da naj bi sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo pravico iz 22. člena URS (enako varstvo pravic). Ta določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba zagotavlja ustavnoprocesna jamstva (med drugim pravico stranke, da se v postopku izjavi, dolžnost obrazložitve za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin), zato revident s sklicevanjem nanjo ne more oporekati vsebinski odločitvi, s katero se ne strinja. Poleg tega so za obravnavani primer, z ozirom na stališča te sodbe, neupoštevne trditve, da naj bi bil njegov položaj z dodelitvijo predmetnega stanovanja, s sklenitvijo stanovanjske pogodbe, s potekom časa (pet let), v katerem bi mu moral GIP Gradis dodeliti drugo primerno stanovanje, in s sprejetjem novele SZ-1B v celoti izenačen s položajem nosilcev neomejene stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo ZDen z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom. Pri tem tudi ni jasno, koga sploh šteje za nosilca neomejene stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, niti v čem naj bi bila enakost njegovega primera, ko je obstajala zaveza GIP Gradis za dodelitev drugega primernega stanovanja namesto obravnavanega, z imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, vrnjenih prvotnim lastnikom pred uveljavitvijo ZDen.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Ker revident z revizijo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Revizija zoper to sodbo je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 475/2009 z dne 2. 3. 2011.