Jedro

Določilo 175.a člena SZ-1 je treba razlagati tako, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki v zvezi z opravljanjem svojega dela pridobile na hišniškem stanovanju pravico za nedoločen čas. Tožnik ne izkazuje, da bi stanovanjsko pravico oziroma pravico začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju pridobil v skladu z 175.a členom SZ-1. Njegov ugovor, da se v roku 5 let po sklenitvi stanovanjske pogodbe iz stanovanja ni izselil in je zato pridobil stanovanjsko pravico za nedoločen čas na podlagi takrat veljavnega ZOR oziroma sedaj veljavnega OZ, ni utemeljen, saj so za pridobitev stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju uporabljivi specialni predpisi, in sicer v času dodelitve zadevnega stanovanja ZSR/74, nato pa SZ. Z določbo tretjega odstavka 16. člena ZSR/74 je bilo tudi izrecno določeno, da za uporabnika stanovanja iz prejšnjih odstavkov ne veljajo določbe 19. do 21. člena ter drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena zakona, ki se nanaša na prenos stanovanjske pravice. Stanovanje tožniku ni bilo dodeljeno v uporabo niti kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice niti kot prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju. Zato je toženka zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor zahtevo A.A. za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih, zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik 2. 4. 2012 vložil zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih v skladu z 175.a členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki je določal, da prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju lahko koristi enake pravice kot najemnik denacionaliziranega stanovanja, kot opredeljuje 173. člen omenjenega zakona v primeru, če najemnik denacionaliziranega stanovanja gre v nakup stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi da gre v nakup drugega stanovanja, ali če gre v gradnjo stanovanjske hiše. Tožnika pa ni mogoče šteti za imetnika stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju niti po veljavnem 175. členu SZ-1, niti ga ni mogoče šteti za prejšnjega imetnika v skladu z 175.a členom SZ-1B, ki je veljal do 30. 5. 2012. Omenjeno stanovanje mu namreč ni bilo dodeljeno kot hišniško z obveznostjo opravljanja hišniških del, temveč mu je bilo dodeljeno v uporabo za določen čas z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti občine B. št. 83/80 z dne 24. 1. 1980 za dobo petih let. Osnova za dodelitev stanovanja za določen čas je bil Zakon o družbeni pomoči v stanovanjskem gospodarstvu in določbe Samoupravnih in splošnih aktov stanovanjskih skupnosti. V konkretnem primeru je TOZD C. dne 23. 3. 1977 podala garancijsko izjavo, da bodo imenovanemu v petih letih od vselitve v stanovanje Samoupravne enote za družbeno pomoč, kupili oziroma dodelili drugo stanovanje. V letu 1986 je o stanovanjskem vprašanju tožnika odločilo Sodišče združenega dela v Č. To je v svoji odločbi S 87/86-21 z dne 31. 3. 1986 odločilo, da je delovna organizacija D., TOZD C., dolžan Samoupravni stanovanjski skupnosti občine B. vrniti sporno stanovanje v B., ali izročiti enakovredno stanovanje, ki ga zaseda tožnik, v 15 dneh. Tožnika tako ni mogoče obravnavati kot hišnika, ki ima status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, in ga tudi ni mogoče obravnavati kot imetnika pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so jo pridobili hišniki po določbah 16. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR/74). Posledično tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih v skladu s 173. členom SZ-1 in v povezavi s 175. členom SZ-1B, ni mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah izpostavlja, da je sporno stanovanje vpisano v zemljiško knjigo kot hišniško stanovanje. Kot tako mu je bilo tudi dodeljeno z obveznostjo opravljanja hišniških del. Slednje izhaja iz odločb o dodelitvi stanovanja št. 83/80 z dne 24. 1. 1980 in priporočila delovne organizacije E. z dne 11. 12. 1979. Tožnik je ob dodelitvi spornega stanovanja opravljal delo inkasanta za delovno organizacijo E. Na sporni stavbi je v letih med 1980 in 1998 opravljal tudi dela hišnika po pogodbi, dokler je bilo to potrebno. Odločba o dodelitvi stanovanja št. 83/80 z dne 24. 1. 1980 in stanovanjska pogodba št. 53/80 z dne 25. 1. 1980 sta izdani na podlagi ZSR/74. Tožeča stranka je sporno stanovanje uporabljala tudi po preteku petletnega obdobja, do danes pa ji ni bilo dodeljeno drugo primerno stanovanje. Zato se je stanovanjska pogodba z dne 25. 1. 1980 tako na podlagi 49. člena ZSR/74, kot na podlagi prvega odstavka 615. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), oziroma 175. člena SZ-1 preoblikovala v stanovanjsko pogodbo sklenjeno za nedoločen čas. Zato je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 16. člena ZSR/74, prvega odstavka 44. člena v zvezi z 49. členom ZSR/74 v zvezi z sedaj veljavnim 175. členom SZ-1 ter 175.a členom SZ-1, prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma prejšnji imetnik pravice do začasne uporabe na spornem stanovanju. Kot taka je upravičena do uveljavitve pravic iz 173. člena SZ-1 v zvezi s 175. in 175.a členom SZ-1. Novela SZ-1B je 30. 5. 2012 prenehala veljati in je ponovno razmejila med prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice in prejšnjimi imetniki pravice do začasne uporabe na hišniškem stanovanju na podlagi sprejetja Zakona o uravnoteženju javnih financ. Ne glede na omenjeni zakon pa je tožeča stranka prejšnji imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, oziroma vsaj prejšnji imetnik pravice začasne uporabe spornega stanovanja.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in mu povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah tožniku odgovarja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da tožeča stranka ni šla v izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v Č. z dne 31. 3. 1986, temveč je sprožila postopek za odkup spornega stanovanja. S sodbo Okrajnega sodišča v B. št. P 238/96-49 z dne 8. 10. 1996 pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni upravičena do odkupa tega in tudi ne do odkupa nadomestnega stanovanja. Omenjeno sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče v F. Tožeči stranki nikoli ni bila dodeljena neomejena stanovanjska pravica na stanovanju, ki ga zaseda. Tudi trditev tožeče stranke, da je pridobila stanovanjsko pravico na omenjenem stanovanju na podlagi Stanovanjske pogodbe št. 53/80 z dne 25. 1. 1980, ne drži. Že iz same pogodbe je razvidno, da je sklenjena za določen čas petih let. Stanovanjske pogodbe niso bili dodelitveni dokumenti, pač pa tipske pogodbe, kar dokazuje tudi sodna praksa (US št. 1474/2005-23 in II Ips 390/99) in so se uporabljale izključno za določitev višine najemnine za vse vrste stanovanj. V konkretnem primeru tožniku ni bila dodeljena trajna in brezpogojna pravica do stanovanja, temveč pravica do začasne uporabe stanovanja, namenjenega za hišniška stanovanja. Trditev tožeče stranke, da ji s sprejetjem novega Stanovanjskega zakona ZSR/82 ni prenehala stanovanjska pravica, niti ji ne bi mogla prenehati, je irelevantna, saj tožeča stranka nikoli ni imela brezpogojne in neomejene stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zaseda. Hišniška dela pa je opravljala po pogodbi, dokler je bilo to potrebno. Hišniška stanovanja so bila namreč vedno namenska in strogo namenjena za hišnike, kurjače in podobno. Določbe Stanovanjskega zakona iz leta 1991 so uredile status hišniških stanovanj. V skladu s petim odstavkom 8. člena SZ je hišniško stanovanje v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš. Pri tem se sklicuje na 157. člen SZ. Tudi v skladu s 5. členom SZ-1 iz leta 2003, sodijo hišniška stanovanja med skupne prostore v večstanovanjskih stavbah in so v solastnini etažnih lastnikov. Če izrecno ni bila dodeljena neomejena stanovanjska pravica za nedoločen čas brez obveze opravljanja določenih del, je šlo v posameznih primerih za službena stanovanja, ki so bila dodeljena samo v uporabo za čas opravljanja teh del. Takšno stališče je potrdila tudi sodna praksa, tako sodba Upravnega sodišča RS U 1474/2005 in Vrhovnega sodišča II Ips 390/99. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča U 2162/2008-10 z dne 8. 9. 2009 in sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 475/2009 je razvidno, da tožeča stranka ni ne prejšnji imetnik stanovanjske pravice na omenjenem stanovanju in ne hišnik. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev hišnika, kateremu bi bila dodeljena pravica do začasne uporabe omenjenega stanovanja, kot to predvideva celotna stanovanjska zakonodaja. Tožena stranka sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da tožnik prebiva v hišniškem stanovanju, sporno pa je, ali je pridobil na tem stanovanju stanovanjsko pravico kot imetnik po prejšnjih določbah ZSR/74 oziroma ali posledično izpolnjuje pogoje iz 175.a člena SZ-1B, da bi mu bile priznane pravice iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. V skladu s 175.a členom SZ-1, ki je veljal do 30. 5. 2012, so bile prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ali prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju v taksativno določenih primerih zagotovljene pravice, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. Po določbi tretjega odstavka omenjenega člena ima najemnik pravico do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostih papirjih. Najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko od stanovanjskega sklada Republike Slovenije zahteva, da mu ta odobri tudi posojilo iz 148. člena SZ-1 do višine kupnine za primerno stanovanje po ceni, ki jo za izračun posojila priznava Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ni sporno, da je bilo tožniku dodeljeno obravnavano stanovanje, namenjeno za hišnika za določen čas na podlagi odločbe Samoupravne stanovanjske skupnosti občine B. št. 83/80 z dne 24. 1. 1980. Tudi ni sporno, da je D., TOZD C. podal garancijsko izjavo, da bodo tožniku v petih letih stanovanje kupili oziroma dodelili drugo stanovanje, kot tudi, da se slednje nikoli ni zgodilo. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da tožniku nikoli ni bila dodeljena stanovanjska pravica na stanovanju, namenjenemu za hišnika, kurjača in podobno za nedoločen čas. Tudi po presoji sodišča je potrebno določilo 175.a člena SZ-1 razlagati tako, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki v zvezi z upravljanjem svojega dela pridobile na hišniškem stanovanju pravico za nedoločen čas. Tožnik ne izkazuje, da bi v obravnavanem primeru stanovanjsko pravico oziroma pravico začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju pridobil v skladu z 175.a členom SZ-1. Tožnikov ugovor, da se v roku 5 let po sklenitvi Stanovanjske pogodbe iz stanovanja ni izselil in je zato pridobil stanovanjsko pravico za nedoločen čas na podlagi takrat veljavnega ZOR oziroma sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, (v nadaljevanju OZ) ni utemeljen, saj so za pridobitev stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju uporabljivi specialni predpisi, in sicer v času dodelitve obravnavanega stanovanja ZSR/74, nato pa ustrezne določbe SZ. Z določbo tretjega odstavka 16. člena ZSR/74 je bilo tudi izrecno določeno, da za uporabnika stanovanja iz prejšnjih odstavkov ne veljajo določbe 19. do 21. člena in drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena zakona, ki se nanaša na prenos stanovanjske pravice. Stanovanje tožniku ni bilo dodeljeno v uporabo niti kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, niti kot prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju. Zato je tudi po mnenju sodišča odločitev tožene stranke v danem primeru pravilna.

Sodišče pri tem še pripominja, da je s sodbo U 2162/2008-10 z dne 8. 9. 2009 Upravno sodišče ugotovilo, da tožnik ni upravičen do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je uveljavljal kot uporabnik hišniškega stanovanja v skladu z določbo 175. člena SZ-1. Prav tako pa po mnenju sodišča tožnik, kot izhaja iz podatkov v spisu, tudi ni upravičen do omenjenih ugodnosti iz 173. člena SZ-1, na podlagi 175.a člena SZ-1, kar uveljavlja v tem postopku. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 neutemeljena. Ker sodišče pri tem tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.