Jedro

V predloženem osnutku sodne poravnave gre po vsebini za razpolaganje tožnice (samoupravne lokalne skupnosti) z njenim premoženjem, zato tožnico pri tem zavezujejo kogentne določbe ZSPDSLS-1. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema zavor in ravnotežij – in katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti.

Ob oceni, da pri tožničinem razpolaganju niso bile spoštovane kogentne določbe ZSPDSLS-1, je pravilna odločitev, da se sodna poravnava ne dovoli.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sklep sodišča druge stopnje potrdi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica (samoupravna lokalna skupnost) je uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini - zemljiški parceli z ID znakom: parcela ... (ID ...), pri kateri je kot lastnica vknjižena toženka. Zahtevek je utemeljevala s trditvami, da je lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobila na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini1, vknjižba lastninske pravice toženke (na podlagi prodajne pogodbe) pa naj bi bila napačna. Opravljena naj bi bila brez pravne podlage, kot posledica napačnega prenosa podatkov o pravici uporabe iz ročno vodene v elektronsko vodeno zemljiško knjigo. Zatrjevano protipravno ravnanje zemljiškoknjižnega sodišča je tožnica navedla tudi kot podlago podrednemu (odškodninskemu) zahtevku zoper Republiko Slovenijo. Ta je glede primarnega zahtevka priglasila stransko intervencijo, ki jo je sodišče dovolilo. Toženka se je zahtevku upirala s trditvami, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi pravnega posla (in jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo) ter na podlagi zakona – s pridobitvijo lastninske pravice na posameznih delih stavbe, katere splošni skupni del naj bi predstavljala sporna nepremičnina.

2. Sodišče prve stopnje je primarnemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine.

3. Toženka je zoper sodbo vložila pritožbo, na katero je tožnica odgovorila.

4. Pravdni stranki sta nato v pritožbenem postopku podali soglasje za postopek mediacije. Pritožbenemu sodišču sta z vlogo z dne 4. 7. 2022 predložili podpisano sodno poravnavo, za katero sta navedli, da je bila dokončno usklajena v postopku mediacije pri Višjem sodišču v Ljubljani. Iz nje izhaja, da želita pravdni stranki obravnavani lastninski spor rešiti sporazumno na način, da toženka plača tožnici znesek 60.000 EUR v roku pet dni od sklenitve poravnave (točka 1 in 2), tožnica pa se pod pogojem pravočasnega plačila navedenega zneska odpoveduje zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na tej nepremičnini in drugim stvarnopravnim zahtevkom v zvezi z njo ter podaja izrecno izjavo, da na njej priznava toženki lastninsko pravico (točka 3). Iz nadaljnjih določb izhaja, da stranki z njo urejata le medsebojna razmerja v zvezi z obravnavano nepremičnino; da tožnica ne prevzema obveznosti glede zahtevkov tretjih oseb ter v upravnih in sodnih postopkih v zvezi z nepremičnino; da tožnica izjavlja, da ne bo nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo na tej nepremičnini (točka 4); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 5); da je poravnava sklenjena pod pogojem pravilne in pravočasne izpolnitve obveznosti plačila dogovorjenega zneska (točka 6); o ničnosti poravnave za primer ugotovljene obljube, ponudbe ali dajanja nedovoljene koristi za njeno sklenitev (točka 7).

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe četrtega odstavka 306. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) izdalo sklep, da se predložena sodna poravnava ne dovoli.

6. Zoper ta sklep sta tožnica in toženka vložili vsaka svojo pritožbo.

**Presoja sodišča druge stopnje**

7. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da predložena sodna poravnava z vsebino v točkah 2 in 3 pred sodiščem ne more biti sklenjena, ker nasprotuje prisilnim predpisom Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št 11/18 in nasl., v nadaljevanju ZSPDSLS-1). Menilo je, da tožničino priznanje lastninske pravice na z njene strani zatrjevanem lastnem stvarnem premoženju proti plačilu dogovorjenega zneska pomeni razpolaganje s stvarnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti oziroma neposredno prodajo občinskega premoženja na način, ki ga zakon ne dovoljuje. V primeru sklenitve predložene poravnave bi bila prezrta načela iz 5. do 9. člena ZSPDSLS-1 (gospodarnosti, odplačnosti, enakega obravnavanja udeležencev v postopkih, preglednosti vodenja postopka in sprejemanja odločitev ter javnosti). V postopku obravnavanega razpolaganja bi moral sodelovati svet ... in tega vključiti v načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem.2 Nadalje bi morala biti pridobljena cenitev pooblaščenega ocenjevalca ali sodnega cenilca.3 Prav tako ne gre za primer, ko bi bila dopustna neposredna pogodba, zato bi bila potrebna javna dražba oziroma javno zbiranje ponudb.4 Sklenilo je, da predložena sodna poravnava ne izpolnjuje zakonskih pogojev za razpolaganje s tožničinim stvarnim premoženjem po metodi neposredne pogodbe, zato obstaja pomislek, da je njen namen zaobiti kogentne določbe predpisa o prodaji stvarnega premoženja samoupravne lokalne skupnosti. Njena sklenitev v predlagani vsebini bi tako pomenila nedovoljeno razpolaganje strank.

**Pritožbene navedbe**

8. Toženka v pritožbi trdi, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da je sporna nepremičnina last tožnice; sodba o tej ugotovitvi naj še ne bi bila pravnomočna. Lastništvo nepremičnine naj bi bilo še vedno sporno, zato naj ne bi šlo za prodajo občinskega premoženja. Sodišče naj bi tudi napačno štelo, da znesek 60.000 EUR predstavlja kupnino, saj naj bi bilo s poravnavo dogovorjeno tudi, da tožnica ne bo nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja. Drugače naj bi stranki uredili tudi stroške postopka. Sodna poravnava naj ne bi bila prodajna pogodba. Sklicuje se na 1050. člena Obligacijskega zakonika5 in komentar ZPP. Stranki naj bi s sklenitvijo sodne poravnave z vzajemnim popuščanjem rešili sporno vprašanje in vprašanje gradnje na sporni nepremičnini. Spora naj ne bi bilo mogoče rešiti s prodajo nepremičnine na javni dražbi. Predmet sodne poravnave naj ne bi bilo razpolaganje s stvarnim premoženjem tožnice, saj ta ni lastnica sporne nepremičnine, zato naj bi bila njena sklenitev dovoljena tudi na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSPDSLS-16. Stališče sodišča naj bi popolnoma onemogočilo sklepanje sodnih poravnav občinam in državi, pa tudi pripoznave zahtevkov, umike tožb, itd., saj cilja, ki ga zasledujejo stranke pri sklepanju sodne poravnave, z javno dražbo ni mogoče doseči. Po Statutu Mestne občine ...7 naj bi župan odločal o pravnih poslih ravnanja s stvarnim premoženjem, o pravnih poslih prodaje finančnega premoženja ter o sklepanju poravnav (deveta alineja 51. člena), zato naj se za sodne poravnave ne bi uporabljal ZSPDSLS-1. Župan naj bi bil pristojen za odločanje o sklenitvi vseh sodnih poravnav, ne glede na njihovo vrednost. 9. Tožnica v pritožbi poudarja, da se ZSPDSLS-1 za sklepanje sodnih poravnav ne uporablja. Po Statutu Mestne občine ... naj bi bil župan (in ne Mestni svet) pristojen za odločanje o sklenitvi vseh sodnih poravnav, ne glede na vrednostni kriterij. Do izpodbijanega sklepa naj še nobeno sodišče ne bi odločilo nasprotno. Stališče sodišča v izpodbijanem sklepu naj bi bilo lahko pravilno v primeru, ko bi se stranki vnaprej dogovorili, da bo tožnica vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice, ki za toženko v resnici ne bi bila sporna, zato da bosta lahko sklenili sodno poravnavo in obšli določbe ZSPDSLS-1. V konkretnem primeru naj ne bi šlo za tako situacijo, še višje sodišče naj bi zgolj pavšalno navedlo, da glede tega obstaja le pomislek. Med strankama naj bi pred tem potekali že drugi sodni postopki, v tem postopku naj bi bil izveden kompleksen dokazni postopek. Tudi v primeru, če toženka s pritožbo ne bi uspela, bi imela možnost vložiti še predlog za dopustitev revizije. Sodišče pa naj bi izhajalo iz predpostavke, da je predmetna nepremičnina stvarno premoženje tožnice. Ravno zato, ker ni tako, je med strankama kar nekaj časa potekal sodni postopek.

**Presoja utemeljenosti pritožb**

10. Pritožbi nista utemeljeni.

**Izhodišče presoje**

11. Dispozicija pravdnih strank pri sklenitvi sodne poravnave je omejena s prisilnimi predpisi in moralo. Razpolaganj strank, ki so s tem v nasprotju, sodišče ne prizna (tretji odstavek 3. člena ZPP), zato v primeru, ko želijo stranke skleniti poravnavo glede zahtevka, s katerim ne morejo razpolagati, sodišče izda sklep, s katerim ne dovoli sodne poravnave (četrti in peti odstavek 306. člena ZPP).

12. Sodna poravnava je pogodba, ki jo sklenejo stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu ali njegovem delu in s katero uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.8 Glede njene pravne narave velja, da gre za mešano materialnopravno in procesno pogodbo. Materialnopravno zato, ker z njo stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja, s katerimi smejo razpolagati, procesno pa zato, ker jo pisno sklenejo v postopku pred sodiščem, ker je kot pogodba materialnega prava hkrati procesno dejanje strank, s katerim se konča že začet ali prepreči bodoč sodni spor o njenem predmetu, in ker ima kvalitete pravnomočne sodbe in učinke izvršilnega naslova.9 **Presoja konkretnega primera**

13. Vsebina obravnavane sodne poravnave je tožničino priznanje lastninske pravice toženki na nepremičnini, glede katere je zatrjevala, da je imetnica lastninske pravice na njej sama (in s takim zahtevkom pred prvostopenjskim sodiščem tudi uspela), proti plačilu dogovorjenega zneska 60.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da sta stranki sklenili dvostransko obvezno vzajemno pogodbo, ki je odplačne narave, kar tvori elemente pravnega posla prodaje. To je načeloma dopustno; v procesni obliki poravnave so lahko vsebovani različni pravni posli, med njimi tudi prodajna pogodba.10 Pri tem nič ne spremeni dejstvo, da je v obliki sodne poravnave sklenjena prodajna pogodba posledica obojestranskega popuščanja. Tako ali drugače je pretežna večina prodajnih pogodb posledica pogajanj in vzajemnega popuščanja. Bistveno je, da je tožnica uveljavljala ugotovitev svoje lastninske pravice na nepremičnini, pri kateri je kot lastnica vpisana toženka, da se je toženka temu upirala, ter da sta se stranki zatem poravnali tako, da ostane pri nepremičnini kot lastnica vpisana toženka, ki pa mora tožnici za to nekaj plačati. Stališče pritožnic, da ne more iti za prodajo oziroma za razpolaganje s tožničinim premoženjem, ker ugotovitev njene lastninske pravice še ni pravnomočna, ni utemeljeno. Pojma razpolaganja s premoženjem namreč ni mogoče omejiti zgolj na prenos lastninske pravice. Pomeni lahko tudi odpoved pravici - v konkretnem primeru odpoved zatrjevani in uveljavljani (ter nepravnomočno ugotovljeni) lastninski pravici oziroma priznanje te toženki.

14. Navedeno pomeni, da tožnico pri sklepanju take pogodbe (ki ima procesno obliko sodne poravnave) zavezujejo kogentne določbe ZSPDSLS-1, na katere se je pravilno sklicevalo sodišče druge stopnje. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti, tudi ko gre za lokalno skupnost, sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema zavor in ravnotežij – in katerega katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti. V zvezi s tem je treba zato kot neutemeljeno zavrniti sklicevanje pravdnih strank na Statut Mestne občine ... ter v njem določeno pristojnost župana za sklepanje poravnav. V primeru, ko je vsebina sodne poravnave razpolaganje s stvarnim premoženjem tožnice, in ko je pod plaščem sodne poravnave sklenjena prodajna pogodba, je določitev takšne pristojnosti v očitnem nasprotju s kogentnimi določbami ZSPDSLS-1. Takšne določbe statuta zato sodišče ne sme uporabiti (t. i. _exceptio illegalis_).11

15. Velja, da je lahko vsebina sodne poravnave le tisto, kar bi bila lahko vsebina izreka sodne odločbe. Sodišče pa ne more odločiti, da se sklene neka pogodba, za sklenitev katere niso izpolnjeni pogoji, ki in kot jih določajo kogentne določbe zakona, kakor je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Stranki s sodno poravnavo ne moreta doseči učinka, ki ga po materialnem pravu ne bi smeli ali mogli doseči; sodna poravnava ne more biti sredstvo za obid ali izigravanje prepovedi v materialnem pravu.12

16. Pripomniti velja, da je obravnavana sodna poravnava v vsakem primeru nedopustna tudi zato, ker vključuje nedopustne obveznosti, ki tvorijo podlago prodaje. Kot je poudarila toženka sama, je bilo s poravnavo dogovorjeno tudi, da tožnica ne bo nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja (s čimer je sicer utemeljevala, da dogovorjeni znesek ne predstavlja zgolj kupnine za sporno nepremičnino). To, da se občina, ki v sporu nastopa kot prirejeni subjekt (_ex iure gestionis_), hkrati kot oblastni organ (_ex iure imeprii_) zavezuje, da ne bo nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, je pravno nedopustno.

**Odločitev o pritožbi**

17. Po navedenem razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vrhovno sodišče je zato pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (37. člen v zvezi s 353. in 366. členom ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Ur. l. RS št. 44/97 in nasl. 2 Prim. drugi odstavek 26. člena v zvezi s 24. in 27. členom ZSPDSLS-1. 3 Prim. 25. člen ZSPDSLS-1. 4 Prim. drugi odstavek 49.člena ZSPDSLS-1. 5 Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. 6 Po tej določbi upravljavec nepremičnine lahko, če lastništvo ni znano ali v zvezi z lastništvom nepremičnine tečejo sodni ali upravni spori, s posebnim dogovorom z nasprotno stranko uredi posamezna upravljavska razmerja. 7 Ur. l. RS 31/21. 8 Gl. N. Betetto in A. Galič v L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, GV založba, Ljubljana 2009, stran 29. 9 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 358/2013, II Ips 359/2013 z dne 5. 2. 2013. 10 V tem smislu D. Wedam Lukić, v L. Ude, A. Galič,Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 32 in nasl. 11 Podlaga za njegovo uporabo je v 125. členu Ustave RS in prvem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Iz tega pravila pa (_a contrario_) izhaja, da sodnik ni vezan na podzakonski akt, kadar je ta protiustaven ali nezakonit. 12 Gl. D. Wedam Lukić v L. Ude, A. Galič,Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 25.