Jedro

Glede na ugotovljena dejstva, da obravnavana gradnja presega dovoljeno gradnjo tako glede tlorisnih, kot tudi vertikalnih gabaritov, gre za gradnjo povsem drugega objekta, kot je bil dovoljen, kot rečeno, tudi z drugo namembnostjo, zato po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zgolj o neskladni gradnji, pač pa v celoti o nelegalni gradnji.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta tlorisnih dimenzij približno 5,5 m x 4,8 m, po višini obsegajočega delno vkopano klet višine pribl. 2 m, pritličje višine 2,3 m in izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom višine 0,6 m, vse skupaj pokrito s simetrično dvokapno streho na zemljišču parc. št. 4847 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila takojšnjo ustavitev nadaljnje gradnje navedenega objekta, v 2. točki pa, da ga mora do 9. 11. 2013 na svoje stroške odstraniti, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V 5., 6. in 7. točki je bilo odločeno, da mora tožnik takoj po izvršitvi odrejenega dejanja o tem obvestiti pristojnega inšpektorja, da posebni stroški v postopku niso zaznamovani in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da gre za gradnjo manj zahtevnega objekta, za katerega ni bilo pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi moralo biti pridobljeno tako po predpisih, veljavnih v času gradnje (leta 1986), kot tudi po sedanjih predpisih. Ugotovljeno je, da gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču, ki je po četrtem odstavku 9. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju Odlok) sicer dopustna, vendar mora biti namenjena izključno kmetijski dejavnosti, kar pa obravnavani objekt ni, saj je namenjen občasnemu bivanju. Ugotavlja tudi, da je investitor pred gradnjo sicer pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del (potrdilo) z dne 7. 8. 1986, ki dovoljuje postavitev pritličnega pomožnega objekta za kmetijske namene do 20 m2, vendar je bila gradnja prekoračena tako v horizontalnih, kot vertikalnih gabaritih.

Upravni organ druge stopnje je izrek izpodbijane odločbe spremenil tako, da se k.o. ... spremeni v k.o. ..., v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ugovore tožnika, da ne gre za objekt, namenjen občasnemu bivanju, zavrača s sklicevanjem na fotografije objekta z dne 4. 6. 2013, iz katerih je razvidno, da je objekt opremljen za občasno bivanje (kuhinjska oprema, miza, stoli, omara, kopalnica, postelja, televizija …) in izjave tožnika, istega dne dane na zapisnik. Sklicuje se na 78. in 79. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po katerih zapisnik kot javna listina predstavlja dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka. Ugotavlja, da je tožnik navedeni zapisnik podpisal in nanj ni imel pripomb, upravni organ druge stopnje pa ne vidi razlogov, da tem navedbam ne bi verjel. Poleg tega tožnik v podkrepitev svojih navedb, da ne gre za objekt namenjen občasnemu bivanju, ni predložil nobenega dokaza.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil predmetni objekt zgrajen leta 1986 s tlorisom 16,8 m2. Leta 2009 je bil sicer dozidan in se je tloris povečal iz prvotnih 16,8 m2 na 26,4 m2. Glede na to, da je bilo za gradnjo predmetnega objekta izdano potrdilo, meni, da bi šlo lahko kvečjemu za neskladno gradnjo, ne pa za nelegalno gradnjo in bi se mu lahko naložila odstranitev tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju s potrdilom, če ne bi dobil gradbenega dovoljenja za objekt, kot je zgrajen. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 374/2006. Meni tudi, da sedanji objekt s tlorisom 26,4 m2 ne presega meril, ki jih predpisuje Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) glede pomožno kmetijsko gozdarskih objektov.

Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da gre za objekt, namenjen občasnemu bivanju. Navedena ugotovitev temelji zgolj na njegovi ustni izjavi, ki pa kot prava neuka stranka ni bil natančno seznanjen z vsemi pravnimi posledicami svojih izjav.

Določbe postopka so bile kršene tudi, ker se je dejansko stanje ugotavljalo v zvezi z nepremičnino parcela št. 4846. Pri tem se sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 4. 6. 2013, poziv za posredovanje dokazov z dne 13. 6. 2013, poziv na izjavo z dne 19. 6. 2013, vabilo z dne 15. 7. 2013 in zapisnik o zaslišanju stranke z dne 30. 7. 2013, ki se vsi nanašajo na nepremičnino s parc. št. 4846 k.o. ... Glede na to se ustvarja močan dvom, na kateri nepremičnini je bil opravljen ogled in v zvezi s katero nepremičnino so se ugotavljala dejstva, pomembna za odločitev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter ustavitev postopka oziroma podrejeno spremembo odločbe upravnega organa prve stopnje tako, da se mu odredi ustavitev gradnje in prepove takšno uporabo tistega objekta, ki se uporablja v nasprotju s pogoji s potrdila z dne 7. 8. 1986 oziroma v nasprotju s pogoji, ki sedaj veljajo za enostavne objekte, dokler ne pridobi gradbenega dovoljenja oziroma podrejeno, odpravo izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje. V vseh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 152. člen ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V zadevi ni sporno, da za gradnjo predmetnega objekta navedene etažnosti in dimenzij ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Sporno pa je, ali bi za gradnjo predmetnega objekta to moralo biti pridobljeno in ali gre za nelegalno gradnjo, ali zgolj za neskladno gradnjo, saj je bilo za gradnjo pritličnega pomožnega objekta, namenjenega kmetijstvu, dne 7. 8. 1986 pridobljeno potrdilo na podlagi 6. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN).

Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je bila v obravnavanem primeru gradnja, dovoljena s potrdilom z dne 7. 8. 1986, prekoračena tako v horizontalnih, kot tudi v vertikalnih gabaritih. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in ostalih listin v spisu namreč izhaja, da je bila z navedenim potrdilom dovoljena gradnja pritličnega pomožnega objekta za kmetijske namene, tlorisne površine največ 20m2, obravnavana gradnja pa ima 26,40 m2 tlorisne površine, obsega pa delno vkopano klet, pritličje in izkoriščeno podstreho, kar ni sporno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje glede tlorisne velikosti in etažnosti objekta sodišče pritrjuje toženki, da gre za gradnjo objekta, za katerega bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje tako po predpisih, veljavnih v času njegove graditve (1986 oz. 1990), kot tudi po današnjih predpisih. V času gradnje je gradnjo objekta na podlagi gradbenega dovoljenja določal 33. člen ZGO/84. Poleg tega je moral investitor v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUN za graditev objektov pridobiti tudi lokacijsko dovoljenje. Tožnik pa ne navaja, da bi občinska skupščina na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUN s predpisom določila, da za gradnjo predmetnega objekta glede na njegovo vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje lokacijsko dovoljenje ni potrebno.

Uredba med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, ki so enostavni objekti, uvršča tudi pritlične, enoetažne stavbe, površine do vključno 40m2 (18. tč. Priloge 2). Že zato, ker v obravnavanem primeru ni sporno, da objekt ni pritličen, pa je tudi neutemeljena tožbena navedba, da gre po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje za enostaven pomožni kmetijsko-gozdarski objekt. Glede na navedeno niti ni bistveno, ali gre za objekt, namenjen občasnemu bivanju, ali ne. Tudi sicer pa je tožbeni ugovor, da je toženka glede te okoliščine napačno ugotovila dejansko stanje, neutemeljen iz razlogov, ki jih je izčrpno navedel upravni organ druge stopnje. Sodišče se na njih sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

Pomen izrazov, uporabljenih v ZGO-1, izhaja iz prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Pomen izraza nelegalna gradnja je naveden v 12.1. točki in pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Pomen izraza neskladna gradnja pa je naveden v 12.2. točki in pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim. Že iz samega besedila zakona izhaja, da gre lahko za neskladno gradnjo le v primerih, ko je gradbeno dovoljenje že izdano. Navedeno izhaja tudi iz 153. člena ZGO-1, ki predvideva ukrepe pri neskladni gradnji, iz katerega je razvidno, da mora inšpekcijski zavezanec pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje. Spremenjenega gradbenega dovoljenja pa ni mogoče pridobiti, če gradbeno dovoljenje ne obstaja.

Ker, kot rečeno, v zadevi ni sporno, da za sporno gradnjo nobeno gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, že zato ne more iti za neskladno gradnjo.

Tudi sicer gre glede na ugotovljena dejstva, da obravnavana gradnja presega dovoljeno gradnjo tako glede tlorisnih, kot tudi vertikalnih gabaritov, za gradnjo povsem drugega objekta, kot je bil dovoljen, kot rečeno, tudi z drugo namembnostjo, zato po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zgolj o neskladni gradnji, pač pa v celoti o nelegalni gradnji.

Ker iz listin v spisu izhaja, da tekom celega postopka tožnik ni dvomil, na katero nepremičnino se postopek nanaša, ni utemeljen tožbeni ugovor, da zaradi napačno navedene parc. št. v zapisnikih, pozivu in vabilu obstaja dvom, na katero nepremičnino se je postopek nanašal. Poleg tega je iz zapisnika o ogledu z dne 4. 6. 2013 razvidno, da se ga je udeležil tudi tožnik, ki bi gotovo opazil, če se ogled ne bi nanašal na njegovo nepremičnino.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.