Jedro

Tožnica je namerno oziroma naklepno huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj si je samovoljno obračunavala višje stroške prevoza na delo ob kršitvi pravila, da je dovoljena sprememba takega obračuna le na podlagi pisne odobritve direktorja in to kljub temu, da je bila s strani nadrejene računovodkinje izrecno opozorjena, da si višjih stroškov brez odobritve direktorja ne sme obračunati. Dejstvo, da je pri tem šlo za samovoljni obračun njenih osebnih stroškov, le še dodatno utemeljuje presojo, da je tožena stranka zaradi takega ravnanja izgubila zaupanje v tožnico kot delavko v računovodstvu, zadolženo tudi za obračun plač in drugih izplačil, s tem da je tako zaupanje za opravljanje tožničinega dela nujno potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 31. 5. 2007. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnice na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tako z vidika formalnih zahtev, kot z vidika vsebinske utemeljenosti zakonita.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kljub pritožbi soglašalo s sodiščem prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za pribavo dokumentacije o obračunih plač in drugih izplačil, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil direktor tožene stranke že ves čas seznanjen, da si je tožnica obračunavala višje stroške prevoza na delo. Ker navedene listine niso bile pribavljene, tudi ni bilo mogoče preizkusiti izpovedb zaslišanih prič in izpodbijane sodbe glede pravočasnosti odpovedi. Poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo, da je višje stroške prevoza na delo tožnica naklepno obračunavala mimo odobritve direktorja, saj je bila prepričana, da je direktor ob podpisu obračunske dokumentacije s takim obračunom soglašal. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ko je presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice ni bilo več mogoče zgolj na podlagi ugotovitve, da je bilo zaradi ravnanja tožnice porušeno zaupanje direktorja, namesto da bi upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank.

4. Tožena stranka je v odgovoru prerekala tožničine revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi 287. člena ZPP o izvedbi predlaganih dokazov odloča sodišče. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, sodišče lahko zavrne. Sodišče po svojem prepričanju in skrbni presoji izvedenih dokazov presodi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP), s tem da si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti zlorabo procesnih pravic strank (11. člen ZPP).

8. Ob drugih izvedenih dokazih (zaslišanje priče V. R. in direktorja tožene stranke), na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da dokumentacija v zvezi z mesečnimi izplačili, ki jo je podpisoval direktor, ni vsebovala individualnih obračunov izplačil za posamezne delavce, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pribavo te dokumentacije, s katerim naj bi tožnica dokazala, da je bil direktor že sproti seznanjen z obračunom njenih stroškov prevoza na delo. Ob takih ugotovitvah predlagani dokaz ni bil primeren in s tem tudi ni bil pomemben za potrditev tožničinih navedb, tako da v reviziji očitane bistvene kršitve v zvezi z njegovo zavrnitvijo niso bile podane.

9. Sodišče je izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo sodelavca v računovodstvu in je bila kot taka zadolžena za obračun plač in stroškov, ki so se izplačevali delavcem.

Že za mesec oktober 2006 si je zase obračunala višje stroške prevoza na delo zaradi spremembe bivališča. Nadrejena računovodkinja jo je opozorila, da si mora v skladu z ustaljenimi pravili za tak obračun stroškov predhodno pridobiti pisno odobritev direktorja in zahtevala popravek obračuna, kar je tožnica tudi storila.

V mesecu novembru 2006 je računovodkinja nastopila porodniški dopust in je tožena stranka za čas njene odsotnosti zaposlila drugo računovodkinjo.

Za mesec november in v naslednjih mesecih si je tožnica brez odobritve direktorja obračunala višje stroške prevozna na delo, ne da bi na to kogarkoli opozorila.

Višji obračun njenih stroškov je ugotovil direktor tožene stranke dne 17. 5. 2007 ob pregledu evidence vseh individualnih izplačil za mesec april 2007, ki mu jo je na njegovo zahtevo pripravila nova računovodkinja.

Glede na preverjanje morebitne odobritve tožničinih višjih izplačil pri redni računovodkinji na porodniškem dopustu dne 19. 5. 2007 se je direktor dokončno seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved šele na zagovoru tožnice 25. 5. 2007. Tožnica je kot obračunovalka plač s samovoljnim obračunom višjih stroškov prevoza na delo za več mesecev v svojo korist izgubila zaupanje vodstva tožene stranke, ki je bilo za delo na njenem delovnem mestu neobhodno potrebno.

10. Na gornje dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka dne 31. 5. 2007 tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, to je pred potekom 15-dnevnega roka od seznanitve z razlogi (drugi odstavek 110. člena ZDR). Prav tako je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil v tožničinem ravnanju podan vsaj razlog za izredno odpoved iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je, da je šlo za namerno oziroma naklepno hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj si je samovoljno obračunavala višje stroške prevoza na delo ob kršitvi pravila, da je dovoljena sprememba takega obračuna le na podlagi pisne odobritve direktorja in to kljub temu, da je bila s strani nadrejene računovodkinje izrecno opozorjena, da si višjih stroškov brez odobritve direktorja ne sme obračunati. Dejstvo, da je pri tem šlo za samovoljni obračun njenih osebnih stroškov, le še dodatno utemeljuje presojo, da je tožena stranka zaradi takega ravnanja izgubila zaupanje v tožnico, kot delavko v računovodstvu, zadolženo tudi za obračun plač in drugih izplačil, s tem da je tako zaupanje za opravljanje tožničinega dela nujno potrebno. Glede na to je sodišče utemeljeno presodilo, da obstajajo okoliščine in razlogi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na določbe 110. in 111. člena ZDR ni bila nezakonita in posledično zavrnilo tudi druge tožbene zahtevke.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.