Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, čeprav je tožena stranka navedla napačno pravno kvalifikacijo kršitve iz delovnega razmerja, ki se je tožnici očitala, saj zadošča, da je tožena stranka v odpovedi navedla vse znake (drugega) kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2007, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s 1. 6. 2007 ni prenehalo, temveč da ji še vedno traja, posledično pa je zavrnilo tudi njen reintegracijski zahtevek, reparacijski zahtevek in zahtevek po povračilu pravdnih stroškov. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom. V pritožbi uvodoma poudarja, da ne vztraja več pri tem, da je ravnala prav, ko si je nadomestila stroškov za prevoz na delo in z dela izplačevala brez odobritve direktorja, saj meni, da bi si za izplačevanje spremenjenega nadomestila dejansko morala aktivno pridobiti pisno odobritev direktorja. Sodišče prve stopnje pa ni bilo pozorno na to, da je tožena stranka kršitev tožnice zmotno opredelila kot takšno, ki ima znake kaznivega dejanja ali pravic po 244. členu KZ. Pri ravnanju tožnice so podani znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ, zato je uporaba 244. člena KZ glede na zakonsko dikcijo tega kaznivega dejanja (kaznivega dejanja zlorabe ali pravic) izrecno izključena. Poleg tega tudi ni podan znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj si je tožnica le sama vzela pravico, ki bi ji sicer šla in ki je tudi iztožljiva. Tožnica meni, da se v sodnem postopku opredelitev kaznivega dejanja, katerega znaki naj bi bili uresničeni, ne more spreminjati. Po stališču tožnice je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15 dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič napačno dokazno ocenilo. Če bi sodišče izvedlo dokaze s poizvedbo na DURS, bi ugotovilo, da je direktor izvedel za ravnanje tožnice že tedaj, ko je podpisal plačilne liste za tožnico. Sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedbi priče R.V., čeprav je bila ta priča povsem nepristranska. Iz izpovedbe navedene priče izhaja, da sta priča in njena sodelavka obvestili direktorja tožene stranke o ravnanju tožnice v februarju 2007, zato bi lahko materialni prekluzivni rok 15 dni za izdajo izredne odpovedi začel teči najkasneje 28. 2. 2007. Pasivnost tožene stranke, ko vse od novembra 2006 pa do 17. 5. 2007 ni storila ničesar in tožnice ni opozorila, da je z njenim ravnanjem kaj narobe, je povzročilo, da je bilo plačilo, za katero ni bilo direktorjevega soglasja, izvedeno sedemkrat. Tožena stranka bi ta izplačila tožnici lahko preprečila že ob prvem obračunu, pa jih ni. Tožnica tudi navaja, da storjena kršitev ni takšna, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1977, v tem času pa ni ničesar storila narobe. V primeru zahteve bi tožnica celo vrnila pripadajoča izplačila. Teh izplačil ni prikrivala. Njeno ravnanje je bilo zgolj lahkomiselno, ko je pričakovala, da ji direktor izplačilo odobrava zato, ker ji nič ne reče. Sodišče prve stopnje pa je o njenem tožbenem zahtevku odločilo pristransko, kar je razvidno tudi iz negativno vrednotenega dejstva po sodišču prve stopnje, da tožnica ni spremenila tožbenega zahtevka, čeprav se je po vložitvi tožbe zaposlila. Iz tega razloga predlaga tožnica v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe sojenje v tem individualnem delovnem sporu po drugem senatu prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 29. 8. 1977 pa vse do vključno 31. 5. 2007, ko je pričela učinkovati izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2007 (A4, B4). Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica to izredno odpoved prejela 31. 5. 2007, tako da je pričela učinkovati s prvim naslednjim dnem, to je 1. 6. 2007 (kar je razvidno tudi iz tožničine delovne knjižice – A5). Ugotovilo je, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je tožena stranka tožnici podala pisno obdolžitev, ji omogočila zagovor, da se je tožnica dne 25. 5. 2007 tudi zagovarjala, nakar ji je tožena stranka 31. 5. 2007 podala in izročila tudi pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bil odpovedni razlog ustrezno obrazložen. Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen, je tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici, ki je v spornem obdobju delala na delovnem mestu „sodelavec v računovodstvu“, dne 31. 5. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR na podlagi ugotovitve, da si je tožnica v času od novembra 2006 do aprila 2007 samovoljno, brez odobritve direktorja, pri plačah za november in december 2006 in plačah za januar, februar, marec in april 2006, obračunavala višji znesek stroškov za prevoz na delo in z dela. Razlog za to ravnanje tožnice je bil v spremembi njenega bivališča. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da si je pričela tožnica te zneske obračunavati po odhodu računovodkinje na porodniški dopust (pri čemer jo je računovodkinja pri tožničinem prvem poskusu obračuna višjega zneska za prevoz na delo in z dela ob pripravi plače za oktober 2006 izrecno opozorila, da mora spremembo tega zneska odobriti direktor), je zaključilo, da je tožnica pri teh dejanjih ravnala naklepno. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnica s svojim ravnanjem naklepno huje kršila pogodbene obveznosti, to ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla tudi razloge za to, da s tožnico ne more nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (povsem porušeno zaupanje v tožnico s strani tožene stranke, še posebej glede na delo, ki ga je tožnica pri toženi stranki opravljala).

Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku, v okviru katerega je po stališču pritožbenega sodišča izvedlo vse odločilne dokaze, jih ustrezno dokazno ocenilo in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, zaključilo, da je tožnica pri obračunavanju svojih prevoznih stroškov v višjem znesku od zneska, ki ji je bil odobren v obdobju do oktobra 2006, ravnala samovoljno in naklepno, ker si je te višje stroške prevoza na delo in z dela obračunavala, ne da bi imela za to odobritev direktorja tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica zavedala svojega ravnanja, ki ni bilo dopustno in da je prekoračila pooblastila, ki jih je imela v okviru svojega delovnega mesta. Tožnica je s svojim ravnanjem huje kršila pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar dejansko priznava tudi v pritožbi), te kršitve pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča storila namenoma oziroma naklepno. Očitane in ugotovljene kršitve je potrebno opredeliti kot hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in kar je povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa je v postopku tudi ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ, saj je prekoračila pooblastila oziroma prestopila meje svojih pravic, ki jih je imela na svojem delovnem mestu. Prvi odstavek 244. člena KZ določa, da stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. V zvezi s to ugotovitvijo tožnica v pritožbi navaja, da takšne kvalifikacije za njeno ravnanje ni mogoče uporabiti zato, ker so bili pri njenem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ (in ne ZDR, kot to pomotoma navaja tožnica v pritožbi). Poleg tega v pritožbi zatrjuje, da v njenem ravnanju ni bilo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz 244. člena KZ. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da morebitna napačna opredelitev kaznivega dejanja pri delodajalcu še ne pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec delavcu po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, že iz tega razloga nezakonita. Bistveno je, da delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navede vse znake kaznivega dejanja, pri čemer ni odločilno, če delodajalec v odpovedi tudi že sam ne določi člena kaznivega dejanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 541/2005 z dne 31. 8. 2006). Prav tako za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena, v katerem delu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je naveden opis očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja, kar prav tako izhaja iz zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS. Veljavna delovnopravna zakonodaja ne zavezuje delodajalca, da bi moral v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR pravilno pravno okvalificirati kaznivo dejanje, ki naj bi ga s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storil delavec. Delodajalec mora namreč ugotoviti le, če ima ravnanje delavca vse znake kaznivega dejanja, o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja pa je pristojno odločati sodišče in sicer ne glede na morebitno napačno označbo kaznivega dejanja, ki jo delodajalec poda. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da se v sodnem postopku ne more spreminjati opredelitev kaznivega dejanja, katerega znaki naj bi bili s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja uresničeni. Ker je tožnica v pritožbi jasno zatrdila, da je imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ (s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče), to pomeni, da je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Iz tega razloga je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v zvezi z navedenim, odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek pa tudi iz tega razloga pravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bila podana po izteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo tožnice po tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke od računovodkinje R.V. prejel listino z oznako „prevoz na delo – 2007“ (B9), ki jo je računovodkinja sestavila 17. 5. 2007. Po prejemu teh podatkov je direktor tožene stranke preko elektronske pošte dne 19. 5. 2007 (A7 – pravilno B7) pri računovodkinji P.B. (ki je bila na porodniškem dopustu) preveril, če je tožnici morda ona odobrila oziroma bila seznanjena z višino stroškov prevoza na delo in z dela, ki si jih je obračunavala tožnica. Po prejemu odgovora računovodkinje P.B. dne 20. 5. 2007 (A8 – pravilno B8) je zakoniti zastopnik podal pisno obdolžitev tožnici z vabilom na zagovor (B2). Zagovor s tožnico je bil opravljen 25. 5. 2007. Na tem zagovoru se je tožnica opredelila do očitanih kršitev (B3), tako da je po oceni pritožbenega sodišča šele z dnem zagovora pričel teči 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na strani 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je ugotovilo, da se je direktor tožene stranke šele 17. maja 2007 in ne že v februarju 2007 seznanil s tem, da si je tožnica obračunavala višje stroške prevoza na delo in z dela. Pritožbeno sodišče se tudi glede tega pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje in ugotavlja da so pritožbene navedbe tožnice v zvezi z navedenim neutemeljene.

V zvezi s tem so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov s poizvedbo na DURS glede podpisanih plačilnih list za tožnico, s čimer je tožnica želela dokazati, da je direktor tožene stranke že ob podpisovanju teh plačilnih list vedel, da se tožnici izplačujejo višji zneski za prevoz na delo in z dela od tistih, ki so ji bili odobreni. Iz izpovedbe priče V.R. izhaja, da so se direktorju tožene stranke do maja 2007 v zvezi z izplačilom plač za vsakega delavca priložili „delovni izkazi“, na katerih pa ni bilo podanih podatkov o višini prevoza na delo in z dela. Tudi direktor tožene stranke je v svoji izpovedbi pojasnil, da kot direktor ni podpisoval tistih elementov plače, ki so stalni, temveč le tiste, ki se spreminjajo. Ob tem je tudi tožnica izpovedala, da je lahko sprovedla izplačilo plače, ko je virmane podpisal direktor tožene stranke. Na teh virmanih relacije, na katerih so se posamezni delavci vozili na delo, niso bile vidne. Iz njih je bilo razvidno, koliko je bilo plače in koliko materialnih stroškov (skupnih materialnih stroškov) na koncu virmanov pa je bil seštevek plač vseh delavcev in seštevek teh materialnih stroškov. Direktor tožene stranke je na naroku za glavno obravnavo dne 29. 2. 2008 v zvezi z izpovedjo tožnice, da bi moral ob vsakokratnem mesečnem podpisovanju virmanov ugotoviti, da so tožnici obračunani višji stroški prevoza na delo in z dela, izrecno pojasnil, da tega takrat ni ugotovil in da je tožnici zaupal, da korektno opravlja svoje delo. Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča tudi podpisi zakonitega zastopnika tožene stranke na plačilnih listih delavcev in tožnice, ki naj bi bili poslani na DURS (ob ugotovitvi, da je bilo pri toženi stranki v spornem obdobju zaposlenih 68 ljudi – izpoved tožnice) ne bi bil zadosten dokaz o tem, da se je direktor tožene stranke že z vsakokratnim podpisom tožničine plačilne liste seznanil z ugotovljeno kršitvijo njene pogodbene obveznosti.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnice, da je molk direktorja tožena stranke razlagala kot njegovo privolitev v povišanje zneska povračila stroškov. Iz tožničine izpovedbe (tako kot iz izpovedb ostalih zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke) namreč izhaja, da je lahko prišlo do spremembe v višini obračuna stroškov prevoza na delo in z dela (oziroma do spremembe zneskov preostalih plačil iz delovnega razmerja) le s pisno odobritvijo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tako iz tožničine izpovedbe jasno izhaja, da je delavcem obračunavala plačo oziroma prevozne stroške v spremenjeni višini, ko je dobila v računovodstvo dokument o tem, podpisan s strani direktorja tožene stranke. Dejstvo, da je bila tožnica seznanjena s tem, da lahko spreminja zneske izplačil le na podlagi pisnega navodila direktorja, pa izhaja tudi iz odgovora računovodkinje P.B. (A8 – pravilno B8).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da si je sodišče prve stopnje izoblikovalo negativno vrednostno oceno o njej. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje le navedlo, da tožnica kljub dejstvu, da se je tekom sodnega postopka zaposlila pri drugem delodajalcu, tožbenega zahtevka do konca glavne obravnave ni spremenila (vztrajala je pri izplačilu celotne plače brez upoštevanja prejemkov pri delodajalcu). Ta ugotovitev sodišča prve stopnje ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V primeru, če bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice za razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo, bi moralo pri odločitvi o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo pripadajočih plač, upoštevati tudi morebitne prejemke tožnice, ki jih je izplačal tožničin novi delodajalec. Enako bi veljalo tudi v primerih ostalih pravic iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica pridobila pri novem delodajalcu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.