Jedro

S tem, ko je tožnik ostal na delu po izteku določenega časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, s soglasjem delodajalca, ki mu ni izročil nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 2005, temveč je tožnik še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas za delovno mesto voznika avtobusa s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, od 1. 7. 2005 do 31. 8. 2006 in od 1. 12. 2006 dalje do vrnitve na delo, obračunati bruto mesečne plače, od njih odvesti vsakokratne davke in prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega ter zdravstvenega zavarovanja ter mu v delovno knjigo vpisati manjkajočo delovno dobo ter mu izplačati neto mesečne plače, v višini 364,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne v mesecu za prejšnji mesec, za posamezno mesečno plačo, v 8 dneh pod izvršbo ter, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 629,66 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba v odločilnem delu ni obrazložena in je posledično ni mogoče preizkusiti. Po mnenju pritožbe sodišče ni pojasnilo, zakaj glede ugotovljenih okoliščin, v času neposredno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas in glede urejanja poslovnega razmerja med strankama ni upoštevalo izjav toženca in priče I.Z., temveč izključno izjavo tožnika. Temeljno načelo Zakona o delovnih razmerjih je pogodbenost delovnih razmerij, kar pomeni, da se delovna razmerja ustanavljajo s pogodbami in se stranke prostovoljno in svobodno odločajo s kom bodo sklenile pogodbo o zaposlitvi in za čas sklenitve te pogodbe. Stranke, ob ustanavljanju delovnega razmerja, svobodno urejajo svoja delovna razmerja v skladu z zakonom in drugimi predpisi, zato jih nihče ne more prisiliti, da traja delovno razmerje dalj časa, kot je bila volja strank sklenitvi pogodbe, torej ob ustanovitvi delovnega razmerja. ZDR v 1. odstavku 77. člena jasno določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. To pomeni, da je med tožnikom in tožencem prenehalo delovno razmerje 30. 6. 2005 in ni razumljivo, zakaj je sodišče popolnoma prezrlo ta člen in ga v utemeljitvi svoje sodbe sploh ne omenja. Tudi, v kolikor bi sodišče bilo mnenja, da delovno razmerje ni prenehalo 30. 6. 2005, bi moralo razložiti, zakaj v konkretnem primeru 77. člen ZDR ne pride v poštev. Takšno neupoštevanje zakonskih določb predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, v smislu 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, kakor tudi bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba v tem delu sploh ne more preizkusiti. Delo, ki ga je tožnik opravljal pri tožencu dne 1. 7. 2005, 2. 7. 2005 in 4. 7. 2005 nima značaja delovnega razmerja in torej ne gre za delovno razmerje, zato nanj ni dopustno vezati nobenih posledic in obvez glede obstoja delovnega razmerja. Uporaba 54. člena ZDR v konkretnem primeru ni sprejemljiva in je pravno nepravilna. Tako toženec, zaslišan kot stranka, kot tudi priča I.Z. sta prepričljivo izpovedala, da tožnik po 1. 7. 2005 ni opravljal dela, na podlagi delovnega razmerja, temveč je šlo za delo po podjemni pogodbi. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je sporna sodba tudi v nasprotju z načelom pogodbenosti delovnih razmerij, saj ZDR v 19. členu določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj glede pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. V skladu z določbami obligacijskega zakonika pa nastane obveznost, če pride do soglasja volj strank in so izpolnjene ostale predpostavke za veljavnost obveznosti. Med strankama nikoli ni prišlo do soglasja volj o ponovni sklenitvi delovnega razmerja, zato je zaključek sodišča, da je po 30. 6. 2005 tožnik nadaljeval z delovnim razmerjem, napačno. Tožena stranka je predlagala, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz. odpravi, podredno pa, da se vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

V skladu z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas le izjemoma in sicer, če so podani v tej določbi našteti razlogi. Eden od razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 1. 4. 2005 in sicer za določen čas od 1. 4. 2005 do 30. 6. 2005, za delovno mesto voznik avtobusa, zaradi povečanega obsega dela. Po 30. 6. 2005 je tožnik nadaljeval z opravljanjem svojega dela pri toženi stranki, vse do 5. 7. 2005, ko je nastopil bolniški stalež. Naslednjega dne 6. 7. 2005 je tožena stranka tožnika odjavila iz pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je odločilno dejstvo, da je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 30. 6. 2005, pri toženi stranki še naprej opravljal delo do nastopa bolniškega staleža dne 5. 7. 2005 in tožena stranka ni pravočasno ukrepala ter ni izrecno nasprotovala nadaljnjemu delu tožnika, temveč je z delom tožnika očitno soglašala, zato so nastopile posledice po določbah 54. člena ZDR.

S pritožbenimi izvajanji tožene stranke, da je eno izmed temeljnih načel Zakona o delovnih razmerjih pogodbena svoboda strank, ki se svobodno odločajo s kom bodo sklenile delovno razmerje oz. pogodbo o zaposlitvi in o tem, za kakšno obdobje bodo sklenile pogodbo o zaposlitvi ter o morebitnem podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče nikakor ne strinja, saj ZDR v 11. členu določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodb o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno, kar pomeni, da ZDR temelji na izhodišču, da je treba pogodbo o zaposlitvi obravnavati kot pogodbo delovnega prava. Zaradi specifičnosti pravnega razmerja, ki nastane na njeni podlagi je ni mogoče obravnavati kot pogodbo, za katero bi izključno ali v celoti veljala splošna pravila civilnega prava. Pogodba o zaposlitvi je pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi zaščite pogodbeno šibkejše stranke – delojemalca, omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama z obveznimi zakonskimi določili, kar pomeni, da delovno razmerje ne nastane na podlagi pogodbe civilnega prava ampak pogodbe, ki jo urejajo delovno pravni predpisi, zanjo pa velja smiselna in subsidirana uporaba splošnih pravil civilnega prava (sklep Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 180/95 z dne 19. 11. 1996). Tako ZDR v 10. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če z tem zakonom ni drugače določeno. Izjemoma se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas in ZDR v 52. členu določa primere, v katerih pogodbeni stranki lahko zakonito skleneta pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Izrecno tudi določa, da še dodatne primere lahko določijo drugi zakoni in kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je v konkretnem primeru bistvena okoliščina, da je tožnik ostal na delu tudi po poteku določenega časa in delodajalec temu ni nasprotoval. Pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 1. odstavka 77. člena ZDR, ki jasno določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka, s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar pomeni, da je med tožnikom in tožencem prenehalo delovno razmerje 30. 6. 2005 je neutemeljena. Tožena stranka namreč 1. odstavek 77. člena povsem napačno tolmači, saj zakon v tem členu določa le, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oz., ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Navedeno pa ne velja v primeru, ko delavec ostane na delu iz razlogov na strani delodajalca tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj v tem primeru pride do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas že na podlagi zakona (54. člen ZDR). Med stranka v postopku je bilo nesporno, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas, od 1. 4. 2005 do 30. 6. 2005, za delovno mesto voznik avtobusa, zaradi povečanega obsega del. Nesporno je tudi bilo, da je tožnik po 30. 6. 2005 nadaljeval z opravljanjem svojega dela in sicer do 5. 7. 2005, ko je nastopil bolniški stalež.

Prvostopno sodišče je sprejelo pravilni dokazni zaključek, da s tem, ko je tožnik ostal na delu tudi po poteku določenega časa, torej po 30. 6. 2005, s soglasjem delodajalca in mu delodajalec ni izročil v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so nastopile posledice iz 54. člena ZDR torej, da se šteje, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2005, sklenil za nedoločen čas. Pri tem je neutemeljen očitek tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se v sodbi ni opredelilo do izpovedi priče I.Z. in toženca in ni obrazložilo, zakaj njuni izpovedi ni štelo za verodostojni ter je sodbo izključno oprlo na izpoved tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane očitane bistvene kršitve postopka, saj je prvostopno sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo in z upoštevanjem dejstev, ki sta jih stranki navajali na glavni obravnavi zaključilo, da je dejansko stanje, za sprejem odločitve v obravnavni zadevi, dovolj raziskano.

Dejstvo, da je tožnik ostal na delu tudi po 30. 6. 2005 in mu tožena stranka tega ni preprečila ter je delo opravljal vse do nastopa bolniškega staleža 5. 7. 2005 je v sporni zadevi odločilno za odločitev. Predvsem pa tožena stranka ni z ničemer dokazala, da naj bi tožnik, po 30. 6. 2005, opravljal delo na podlagi podjemne pogodbe. Res, da ni bilo potrebno predložiti pisne podjemne pogodbe, vendar dejstvo, da je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanja šele 6. 7. 2005, torej po tem, ko je tožnik sporočil, da je v bolniškem staležu, kaže na to, da med strankama ni bila dogovorjena podjemna pogodba, saj bi sicer delodajalec tožnika odjavil z 30. 6. 2007. Sicer pa je toženec, zaslišan kot stranka izpovedal, da je tožnik prve dni v mesecu juliju opravljal vožnje zanj na črno, kar pomeni, da se je tožena stranka zavedala, da tožnik ni imel dogovorjene pogodbe o delu.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.