Jedro

Ob ugotovitvi, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 30. 6. 2005 in da je ob očitnem pristanku (soglasju) tožene stranke nadaljeval z delom do 5. 7. 2005, je sodišče pravilno zaključilo, da je bil s tem izpolnjen pogoj iz 54. člena ZDR za preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 6. 2005, temveč je še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in restitucijskim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. do 30. 6. 2005, po 30. 6. 2005 pa je nadaljeval z delom do 5. 7. 2005, ko je zbolel in nastopil bolniški stalež. Ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba, se na podlagi 54. člena ZDR domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na v pogodbi določen čas trajanja pogodbe in dejansko voljo obeh pogodbenih strank, ni pogojev za trditev, da je tožnik po 30. 6. 2005 ostal v delovnem razmerju. Tožena stranka je odjavo iz zavarovanja dne 6. 7. 2005 opravila znotraj za to predvidenega roka. Ker je eno temeljnih načel ZDR pogodbenost delovnih razmerij, se stranke lahko svobodno odločajo tudi za kakšno obdobje bodo sklenile pogodbo o zaposlitvi in za morebitno podaljšanje. Nič ne more prisiliti nobene stranke, da pristane na obstoj delovnega razmerja dalj časa, tudi po poteku roka, kot je ta stranka v to privolila ob sklenitvi pogodbe. Na podlagi prvega odstavka 77. člena ZDR je delovno razmerje tožniku prenehalo 30. 6. 2005 in ker sodišče te zakonske določbe ni upoštevalo je zmotno uporabilo materialno pravo kot tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namen 54. člena ZDR, da prisili delavca in delodajalca, da uredita nadaljnja medsebojna razmerja takoj v tistem trenutku, ko preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodbi sta tudi v nasprotju z načelom pogodbenosti delovnih razmerij kot izhaja iz 11. člena ZDR. Odločitev o naložitvi obveznosti iz delovnega razmerja od 1. 12. 2006 dalje pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožnik s 1. 9. 2006 sklenil drugo delovno razmerje.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz izrecno določenih revizijskih razlogov, se stranke ne morejo sklicevati na navedbe v pritožbi, še manj pa na navedbe pred sodiščem prve stopnje.

5. Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 77. člena ZDR ni mogoče utemeljevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Lahko bi šlo le za zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer tožena stranka tudi nekorektno očita sodišču, da navedene določbe ni upoštevalo. Nasprotno, na 4. strani izpodbijane sodbe je obširno obrazložilo, zakaj uporaba te določbe ne pride v poštev. Sodbo je tudi v tem delu zato mogoče preizkusiti.

6. ZDR v 54. členu določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zadošča, da je podan eden od alternativno določenih pogojev. Ob ugotovitvi, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 30. 6. 2005 in da je ob očitnem pristanku (soglasju) tožene stranke nadaljeval z delom do 5. 7. 2005, je sodišče pravilno zaključilo, da je bil s tem izpolnjen pogoj iz 54. člena ZDR za preoblikovanje delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo, ki je spadalo v redno dejavnost delodajalca in se je opravljalo tudi vnaprej.

7. ZDR kot osnovno obliko zaposlitve določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (10. člen ZDR) in dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati (tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-278/07 z dne 22. 10. 2009). Če takih pogojev ni, velja zakonska domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ne gre za prisilo za sklenitev takega delovnega razmerja mimo volje strank. Gre pa za določeno omejitev avtonomije pogodbenih strank, ki temelji na naravi delovnega razmerja zaradi česar je lahko zakonodajalec določil posebne pogoje za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

8. Tožena stranka spregleda drugi odstavek 11. člena ZDR, po katerem je prepovedano sklepanje civilnih pogodb, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Prav tako ne upošteva določbe 16. člena ZDR o domnevi obstoja delovnega razmerja, če obstajajo elementi takega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR. Sklenitev civilne pogodbe za delo tožnika v juliju 2005 bi bila zato nezakonita.

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sicer navajala, da so zahteve tožnika za reintegracijo in vpis delovne dobe neutemeljene od 1. 8. 2006 dalje, ker naj bi tožnik po tem datumu sklenil novo delovno razmerje. Vendar sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, pri čemer pa tožnik zahtevkov za čas od 1. 9. do 31. 11. 2005 niti ni postavil. Zgolj iz tako postavljenega zahtevka pa je možno le domnevati, da je bil tožnik drugje zaposlen le v tem obdobju, kasneje pa ne več. Vendar ne prvostopna ne drugostopna sodba o tem nimata obrazložitve, tožena stranka pa se v tej smeri tudi pritožila ni. Tožena stranka v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo o reintegraciji in restituciji. Materialno pravo pa ni bilo zmotno uporabljeno, saj morebitna zaposlitev pri drugem delodajalcu na odločitev o reintegraciji ne vpliva, morebitna zaposlitev tožnika po 1. 12. 2005 pa se bo lahko upoštevala pri priznanju delovne dobe in pri obsegu pravic iz delovnega razmerja.

10. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).