Jedro

Obstaja enotna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, od katere odločitev v tej zadevi ne odstopa.

Obrazložitev

Predlog se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi P 247/2002 Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ko sta uveljavljali odškodnino zaradi izgube moža oziroma očeta. Glede na datum zaključka sojenja v prejšnji pravdi je sodišče presodilo, da ne pridejo v poštev določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), temveč 26. člen Ustave Republike Slovenije in določbe Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika. Zahtevek pa je neutemeljen, ker tožnici nista uveljavljali nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti sploh nista zatrjevali.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožeča stranka navaja, da bi nižji sodišči morali tožnicama prisoditi zahtevano odškodnino, saj tožnici nista bili dolžni izkazati trpljenja zaradi dolgotrajnega sojenja. V podobnih primerih tožniki niso bili dolžni izkazovati tega dejstva, v času sojenja pa ZVPSBNO še ni veljal in zato tožeča stranka pred 1. 1. 2007 ni imela možnosti za pospešitev postopka na prvostopnih sodiščih. Kot razlog za dopustitev revizije tožeča stranka navaja, da sodna praksa višjih sodišč ni enotna in se pri tem sklicuje na drugačno odločitev Okrajnega sodišča v Celju P 12/2008 in Višjega sodišča v Celju Cp 96/2009, ko je bila prisojena odškodnina po ZVPSBNO.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije, saj v tej pravdi ne gre za pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Predlagateljici zatrjujeta le neenotnost prakse višjih sodišč, in sicer drugačno odločitev v obravnavani zadevi v primerjavi z odločitvijo celjskih sodišč v drugi tovrstni zadevi. Taka trditev pa za dopustitev revizije ne zadošča, saj je odločilna sodna praksa Vrhovnega sodišča in primerjava obravnavane zadeve s to prakso. Neskladnosti odločitve s sodno prakso Vrhovnega sodišča predlog ne zatrjuje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obstaja enotna praksa Vrhovnega sodišča v tovrstnih zadevah(1), odločitev v tej zadevi pa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa. Zato je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 367.c člena zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj: II Ips 591/2008, II Ips 305/2009, II Ips 800/2008, II Ips 470/2009.