Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti je poleg protipravnosti po našem pravu med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah. S podano trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici od toženke terjali plačilo zneska 5.000,00 EUR, od tega prvotožnica znesek 2.500,00 EUR in drugotožnica znesek 2.500,00 EUR, oba zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, ter povračilo pravdnih stroškov skupaj s pripadki. Tožnicama je naložilo, da sta dolžni toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 683,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Zoper tako odločitev se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožujeta tožnici. Izpostavljata, da sta že v tožbi kot pravno podlago za svoj tožbeni zahtevek navedli določila Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP ter Ustave Republike Slovenije - URS, sklicevali pa sta se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Lukenda, ki po prepričanju pritožnic predstavlja formalni pravni vir, na katerega je sodišče pri odločanju vezano. Z zaključkom, da tožnici ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, naj bi sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnic v zvezi s pretrpljeno nepremoženjsko škodo kakor tudi zatrjevano pravno podlago. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 6. člena EKČP, ki je po hierarhiji pravnih aktov nad zakoni slovenske zakonodaje, tudi nad Obligacijskim zakonikom – OZ, prav tako pa tudi ne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (Evropskega sodišča). Pri tem pritožnici izpostavljata primer Lukenda, v katerem je postopek trajal manj kot šest let, pa je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 3.200,00 EUR Sodišče prve stopnje naj bi k nepravilni odločitvi zavedla po prepričanju tožnic nerazumljiva prva odločitev drugostopnega sodišča, s katero je bilo prvostopnemu sodišču v ponovnem sojenju naloženo ugotavljanje vseh štirih elementov civilnega delikta v okviru v postopku na prvi stopnji pravočasno postavljenih trditev. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku in priglašata pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru podane trditvene podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo (26. člen URS, 23. člen URS ter 179. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in tožbeni zahtevek zaradi odsotnosti ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti – obstoja pravno priznane škode – utemeljeno zavrnilo.

V obravnavani zadevi je bilo enkrat že odločeno. Sodbo Okrajnega sodišča v L., opr. št. ... z dne ... je Višje sodišče v M. s sklepom opr. št. ... z dne ... razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnici terjata odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi kršitve njune pravice do sojenja v razumnem roku. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, za sporno pravno razmerje ni mogoče uporabiti določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO, ki se je začel uporabljati 1.1.2007, torej v času, ko je bila zadeva v postopku, zaradi dolgotrajnosti katerega tožnici zahtevata odškodnino, že v fazi pritožbe. Tako tožnici ne izpolnjujeta pogojev za pravično zadoščenje po 15. členu ZVPSBNO niti pogojev po 25. členu istega zakona. Podlago odškodninske odgovornosti toženke je zato sodišče prve stopnje pravilno iskalo v določbi prvega odstavka 26. člena URS, ki ureja posebno vrsto objektivne odgovornosti države in v skladu s katero ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odškodninsko odgovornost toženke pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po splošnih pravilih civilnopravne odškodninske odgovornosti, določenih v OZ, ter pravilno sklepalo, da morata za obstoj odškodninske odgovornosti toženke tožnici poleg protipravnosti ravnanja izkazati tudi obstoj pravno priznane škode (v konkretnem primeru torej obstoj duševnih bolečin v smislu 179. člena OZ, ki sta jih tožnici trpeli zaradi okrnitve osebnostne pravice - pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja). Dokazati morata tudi vzročno zvezo med protipravnostjo ravnanja in zatrjevano pravno priznano škodo, vsi ti elementi odškodninske odgovornosti pa morajo biti podani kumulativno. Kot napačno se pokaže smiselno stališče pritožbe, kot ga je mogoče razbrati iz njenega sklicevanja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in graje nerazumljivosti drugostopnega razveljavitvenega sklepa, da bi namreč v obravnavani zadevi za prisojo odškodnine zadostovala že zgolj ugotovitev protipravnega ravnanja toženke – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Sam obstoj kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v obravnavani zadevi v tej fazi postopka ni več sporen. Na podlagi dejanskih ugotovitev glede poteka in trajanja sodnega postopka, zaradi dolgotrajnosti katerega tožnici terjata odškodnino (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 3 in 4), je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni zagotovila sojenja v razumnem roku, s čimer je kršila pravico tožnic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zagotovljeno v 23. členu URS in nenazadnje tudi v prvem odstavku 6. člena EKČP, v skladu s katerim ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem je podana predpostavka protipravnosti ravnanja toženke. Le-ta pa, kot že omenjeno, za zaključek o odškodninski odgovornosti toženke ne zadošča. Neutemeljeni so zato očitki pritožbe, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini ni oprlo na 6. člen EKČP in na prakso Evropskega sodišča. EKČP v omenjeni določbi vsebinsko smiselno enako kot 23. člen URS sicer res določa pravico do sojenja v razumnem roku, vendar pa so sodišča v RS pri odločanju o odškodnini zaradi kršitve te pravice vezana na določbe OZ. Na podlagi 179. člena OZ je mogoče tako odškodnino prisoditi le, če se ugotovi, da škoda, ki jo je tožnik v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice utrpel, glede na okoliščine primera, predvsem pa glede na stopnjo in trajanje bolečin, predstavlja pravno priznano škodo. Zgolj na podlagi dejstva, da je prišlo do kršitve osebnostne pravice, zagotovljene tudi z EKČP, pa sodišče neposredno na podlagi določb EKČP ne more prisoditi pravičnega zadoščenja v smislu 41. člena EKČP, saj za to v slovenskem materialnem pravu ni pravne podlage (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 41/2006). Odškodnino kot pravično zadoščenje že zgolj zaradi kršitve EKČP lahko na podlagi 41. člena EKČP prisodi le Evropsko sodišče. Iz opisanih razlogov je za odločitev v zadevi nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na odškodnino, ki jo je kot pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP tožniku prisodilo Evropsko sodišče v zadevi Lukenda (sodba Evropskega sodišča, HUDOC številka 23032/02, Lukenda v. Slovenija z dne 6.10.2005). Merila za prisojo odškodnine, ki jo lahko zaradi kršitve EKČP na podlagi določbe 41. člena EKČP prisodi Evropsko sodišče, namreč niso enaka merilom, določenim v OZ, na katera so pri prisoji odškodnine vezana sodišča v RS. Ob tem je dodati, da omenjena sodba Evropskega sodišča za slovenska sodišča tudi ni zavezujoč formalni pravni vir, kot to v svoji pritožbi neutemeljeno izpostavljata pritožnici.

Kot že obrazloženo je za obstoj odškodninske odgovornosti poleg protipravnosti po našem pravu (ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje) med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah, ki bi morali po eni strani navajati in določno opredeliti dejstva, na katera opirata svoj tožbeni zahtevek, opredeliti torej škodne posledice, ki so jima nastale zaradi protipravnega ravnanja toženke, na drugi strani pa predlagati tudi dokaze, s katerimi bi ta dejstva dokazovali (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ob tem velja, da dokazi, ki jih stranka predlaga, ne morejo nadomestiti njenih pomanjkljivih trditev v zvezi z obstojem dejstev, ki naj bi jih s temi dokazi dokazovala (enako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 94/2005). V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo vse navedbe tožnic v zvezi s pretrpljeno nepremoženjsko škodo, je dodati, da sta tožnici podali zelo skope, predvsem pa tudi zelo pavšalne navedbe glede škode, ki naj bi jo zaradi dolgotrajnega sojenja utrpeli. Tako sta v tožbi navedli zgolj, da sta „zaradi dolgotrajnosti postopka oškodovani“, v nadaljni pripravljalni vlogi pa še, da „je napetost zaradi dolgotrajnega zdravljenja (pravilno očitno sojenja) vplivala na splošno zdravstveno stanje in počutje tožnic med dolgotrajnim sojenjem“. V zvezi s tako trditveno podlago sta predlagali zaslišanje tožnic in prič ter pridobitev izvedenskega mnenja ustreznega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s tako trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda, ampak lahko predstavlja le pravno relevanten vzrok duševnih bolečin. Prvostopno sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tožnici trpljenja duševnih bolečin do poteka rokov iz 286. člena ZPP sploh nista zatrjevali. Šele ob zaslišanju v novem sojenju (v prvem postopku na prvi stopnji se glavne obravnave, na kateri je bilo predvideno njuno zaslišanje, iz neupravičenih razlogov nista udeležili) sta v svoji izpovedbi zatrjevali, da sta trpeli duševne bolečine. To, kar sta izpovedali na naroku zaslišani kot stranki, pa pomanjkljivih dejanskih trditev ne more nadomestiti, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5). Ob tem sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je izpovedbo tožnic o naravi duševnih bolečin sodišče prve stopnje sicer tolmačilo nekoliko prestrogo (ko je zaključilo, da so duševne bolečine tožnic izvirale iz izgube svojca, ne pa tudi iz dolgotrajnosti sodnega postopka za plačilo odškodnine zaradi izgube svojca, zaradi katerega sta morali tožnici to izgubo po lastnih izpovedbah vedno znova podoživljati). Slednje pa upoštevaje že obrazloženo, da gre zgolj za izpovedbo pravdnih strank brez podlage v njihovih navedbah (pa še to prepozno izpovedbo, glede na neupravičeno udeležbo na predhodnem naroku) na pravilnost izpodbijane sodbe ni imelo nobenega vpliva.

Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnici v obravnavani zadevi nista uspeli izkazati obstoja pravno priznane škode kot ene od obveznih predpostavk odškodninskega delikta, ki bi morale biti za obstoj odškodninske odgovornosti toženke podane kumulativno. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožnic v celoti zavrnilo.

Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Ker tožnici s pritožbo nista uspeli, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sami svoje stroške pritožbenega postopka.

V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) so bila v obravnavani zadevi uporabljena določila ZPP vključno z novelo ZPP-D.