Jedro

Pogoj za izplačilo nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 je prijava na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Glede na to, da tožnik od 29. 1. 2013 dalje ni bil več prijavljen v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje, mu je tožena stranka s tem dnem pravilno ustavila izplačilo nadomestila za invalidnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. I-4187037 z dne 2. 8. 2013 in št. 24 4187037 z dne 16. 5. 2013, s katerima je bilo tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost, ter zahtevek glede nadaljnjega izplačila nadomestila za invalidnost od 29. 1. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je bilo tožniku nadomestilo za invalidnost priznano kot zavarovancu, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde, da je bil z dnem 29. 1. 2013 izpisan iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje ter da zato od tega dne dalje ne izpolnjuje več pogoja za izplačevanje nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Tožnikove trditve v zvezi z urejanjem osebnega delovnega dovoljenja oz. stalnega bivanja je označilo za brezpredmetne za odločitev v tem sporu.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče omejilo na formalno jezikovno razlago 162. člena ZPIZ-1 in se ni spustilo v presojo dejstev, ki so privedla do tega, da je bil z dnem 29. 1. 2013 izpisan iz evidence brezposelnih. Do tega je prišlo, ker mu je z dnem 29. 1. 2013 poteklo osebno delovno dovoljenje zaradi neizpolnjevanja enega od pogojev za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, in sicer pogoja imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi, to je mesečno najmanj v višini minimalnega dohodka. Tega pogoja ni izpolnjeval, ker mu tožena stranka ni pravočasno, pred potekom delovnega dovoljenja, izdala zakonite odločbe o pravici do nadomestila za invalidnost. To je storila šele 22. 1. 2013 na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 4. 2012. Če bi mu tožena stranka že ob vložitvi predloga izdala zakonito odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, bi nadomestilo prejemal pred potekom osebnega delovnega dovoljenja in bi izpolnjeval pogoj zadostnih sredstev za preživljanje. Posledično bi mu bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje in bi brez prekinitve izpolnjeval tudi pogoj za vodenje v evidenci brezposelnih. Tožena stranka mu je z izdajo nezakonitih odločb preprečila izpolnjevanje pogoja imetja zadostnih sredstev za preživetje, saj je bil sicer kot invalid III. kategorije brezposeln in ni prejemal nobenih drugih rednih prihodkov, zato mu je bila izdaja dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnik je bil na podlagi odločbe tožene stranke z dne 22. 1. 2013 upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 247,45 EUR mesečno od 1. 6. 2009 dalje, in sicer za čas, ko je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Nadomestilo za invalidnost mu je bilo priznano kot zavarovancu, kateremu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde. Zavod RS za zaposlovanje je tožnika z dnem 29. 1. 2013 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka z odločbo z dne 16. 5. 2013, ki je bila potrjena z odločbo z dne 2. 8. 2013, tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost. 7. ZPIZ-1 v 162. členu določa, da se nadomestilo za invalidnost brezposelnim zavarovancem in zavarovancem, katerim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njihove volje oziroma krivde ali so delovno razmerje prekinili po lastni volji ali krivdi, izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

8. Sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ker nista presojali, zakaj je prišlo do tožnikovega izpisa iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje. Pogoj za izplačilo nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 je prijava na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Glede na to, da tožnik od 29. 1. 2013 dalje ni bil več prijavljen v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje, mu je tožena stranka s tem dnem pravilno ustavila izplačilo nadomestila za invalidnost. Tožnikovo stališče, da je bila odjava iz evidence brezposelnih oseb posledica krivdnega ravnanja tožene stranke, ni odločilno, saj je predmet tega spora zgolj presoja, ali so od 29. 1. 2013 še izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Relevantno bi bilo kvečjemu v zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke, katere pa tožnik v tem sporu ne uveljavlja.

9. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.